1087. člen ZOR

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo kumulativno zahtevane pogoje iz 26. in 25. člena ZVKSES za unovčenje bančne garancije, in sicer na nepremičnini mora obstajati napaka, ta napaka mora biti skrita, pojaviti se mora v dveh letih od prevzema nepremičnine, prodajalec se na notifikacijo ne odzove v 15 dneh od prejema pooblastila oziroma v dveh mesecih od notifikacije napake ne odpravi in zaključilo, da so bili vsi ti pogoji izpolnjeni. Povezanost dokaznega in trditvenega bremena ne pomeni, da sodišče presoja dokaze odvisno od tega, kdo jih predlaga, ampak jih mora presojati kot celoto. Značilnost skritih napak je, da jih pri običajnem pregledu ob prevzemu stvari ni mogoče ugotoviti, saj se pokažejo kasneje. Poleg tega pa je splošno znano dejstvo, da če npr. gre za poškodbe strelovoda, ki se jih ne vidi, ali da so okna vzidana napačno in je to skrito za okenskimi okviri, gre za skrito napako (in zato ni potrebna ugotovitev in posebno znanje izvedenca gradbene stroke), saj je laik ne more opaziti. V davčno osnovo, od katere se obračuna DDV, se po določbi petega odstavka 36. člena Zakona o davku na dodano vrednost vštevajo tudi postranski stroški, kot na pri

Preseženo je nekdanje stališče sodne prakse, da lahko bančno garancijo izda samo banka. Bančno garancijo lahko izdajajo subjekti, katerih poslovanje je varnejše in za poslovne partnerje zanesljivejše, kot na primer zavarovalnice in nekatere druge finančne institucije. Takšna je tudi zavarovalnica, ki je v konkretnem primeru podala kavcijsko zavarovanje. Garancija in jamčevanje za napake sta različna instituta, ki se med seboj ne prekrivata in se med seboj ne izključujeta. Pri zahtevkih iz naslova garancije in jamčevanja gre za samostojni in med seboj ločeni pravni podlagi, ki ju ni mogoče cepiti ena na drugo. Smisel garancije je pač v tem, da si upravičenec z njo zagotovi večji obseg pravic, kot bi mu jih pripadalo po splošnih pravilih o jamčevanju. V obravnavanem primeru sta se stranki med seboj dogovorili o kavcijski garanciji. V danem primeru bi morala torej tožeča stranka zatrjevati, da je bila garancija neupravičeno unovčena in da je bila zaradi tega prikrajšana, tožeča stranka pa obogatena. Toženo tožena stranka pa bi morala ugovarjati, da bančna garancija ni bila neupravičeno unovčena. Povedano drugače, tožeča stranka bi morala zatrjevati, da je opravila svoje

Ob nespornem dejstvu kršitve temeljnega posla (zamude in napak, ki jih upnik ni odpravil), nadaljnje ugotavljanje višine stroškov odprave napak, brez kakršnega koli medsebojnega dogovora v smislu ne-unovčitve bančne garancije, ne more voditi do tega, da bi postala unovčitev bančne garancije očitno in nesporno neutemeljena. V primeru, če se po dolžnikovem ugovoru zoper izdano začasno odredbo ugotovi, da predpostavke za izdajo začasne odredbe niso izkazane, se izrek sklepa oblikuje tako, da se ugovoru dolžnika ugodi, sklep o začasni odredbi razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Takšen izrek predstavlja celoto.

Namen neodvisne bančne garancije je preprečiti, da bi garant zavlačeval z izplačilom, dokler se ne bi ugotovilo, ali je obveznost iz temeljenega posla prekršena ali ne. V primeru spora o tem, ali je zavarovana obveznost prekršena, ne gre za zlorabo bančne garancije. Zloraba pravic iz bančne garancije je podana, če obstajajo jasni in likvidni dokazi, ki onkraj razumnega dvoma kažejo na zlorabo pravice, ne da bi to terjalo izvedbo poglobljenega in obsežnega dokaznega postopka. Materialno trditveno (in dokazno) breme za dejstva, ki vodijo do zaključka o zlorabi bančne garancije, leži na strani naročnika bančne garancije.

Tožeči stranki je uspelo izkazati, da je bila velika večina ob predajah stanovanj ugotovljenih in grajanih stvarnih napak odpravljena. Kupec se sicer sam odloča, ali bo uveljavljal ugovor neizpolnitve ali bo uveljavljal zahtevke iz naslova jamčevanja za napake. A ima v prvem primeru pravico svojo izpolnitev zadržati le, dokler ne izpolni nasprotna stranka. Tožeča stranka kot prodajalka je toženi že prepustila posest kupljenih nepremičnin in prenesla nanjo lastninsko pravico, tožena stranka je izpolnitev sprejela in s tem je bila glavna zaveza tožeče stranke po Pogodbi izpolnjena. Glede na to višje sodišče ocenjuje, da s strani tožene stranke očitanih pomanjkljivosti izpolnitve v tej zadevi ni mogoče obravnavati kot ugovora nepravilne izpolnitve prodajne pogodbe. V situaciji, ko je izpolnitev sprejela, mora torej tožena stranka ob dospelosti svojo izpolnitev opraviti, ima pa pravico do zadržanja dela kupnine v višini svoje terjatve do tožeče stranke iz naslova odgovornosti prodajalca za stvarne napake. Odprava teh kršitev ni terjala pritožbene obravnave. Pritožba in odgovor nanjo pri višjem sodišču nista zbudila dvoma v pravilnost dokazne ocene. Glede na predloženo pr

Zgolj prizadevanja tožeče stranke - podjemnika za odpravo napak, ki so se na izvršenem delu pokazale v garancijski dobi, ne izkazuje, da je tožena stranka – naročnik del neutemeljeno prejela garancijski znesek do katerega iz temeljnega posla (pogodbe) ni imela pravice. Upravičenje naročnika garancije do vračila zneska, plačanega iz unovčene garancije, na podlagi 3. odstavka 1087. člena ZOR, je odvisno od utemeljenosti naročiteljevih ugovorov, ki se nanašajo na temeljni posel, v zvezi s katerim je bila dana garancija.

Ugovor znižanja plačila je dovoljen le proti zahtevku izvajalca za plačilo za opravljano delo pod pogojem da je naročnik izvajalca pravočasno in pravilno obvestil o obstoju napak pri delu glede katerega zahteva plačilo, ne pa tudi proti zahtevkom izvajalca za plačilo na drugih pravnih podlagah. Terjatev zapade v plačilo, ko bi upnik lahko na podlagi materialnega prava ali dogovora zahteval njeno plačilo. Enostransko zapoznelo izdajanje računov v nasprotju z dogovori in poslovnimi običaji med pravdnima strankama na zapadlost terjatev in začetek teka zastaralnega roka ne vpliva. Če upnik neutemeljeno zavlačuje z izdajo računa ali ga ne izda v razumnem roku, s tem ne more vplivati na zapadlost terjatve in niti na začetek teka zastaralnega roka. Zmotno je stališče tožene stranke, da Izjava predstavlja pripoznavo vseh medsebojnih terjatev in obveznosti pravdnih strank, ki so bile med njima znane ob njenem podpisu. Izjava ni jasna in niti določna, saj iz nje ni mogoče zaključiti, na katere odprte medsebojne terjatve in obveznosti iz "posla" se nanaša. Tudi pri ugovoru zaradi pobota v pravdi (procesno pobotanje) veljajo materialnopravna pravila o učinkovanju pobotne i

Zgolj prizadevanje tožeče stranke - podjemnika za odpravo napak, ki so se na izvršenem delu pokazale v garancijski dobi, ne izkazuje, da je tožena stranka – naročnik del neutemeljeno prejela garancijski znesek, do katerega iz temeljnega posla (Pogodbe) ni imela pravice. Upravičenje naročnika garancije do vračila zneska, plačanega iz unovčene garancije, na podlagi tretjega odstavka 1087. člena ZOR, je odvisno od utemeljenosti naročiteljevih ugovorov, ki se nanašajo na temeljni posel, v zvezi s katerim je bila dana garancija.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilno stališče sodišča druge stopnje, da v okoliščinah konkretnega primera pisna zahteva za unovčenje garancije po obliki in vsebini ne ustreza pogojem za unovčenje, navedenim v tej isti garanciji.

Drugi odstavek 395. člena OZ izrecno določa, da lahko vsak solidarni dolžnik dolguje z drugim rokom izpolnitve, z drugimi pogoji in sploh z različnimi odmiki. Pojmu solidarne obveznosti ne nasprotuje, če so sodolžniki za obveznost zavezani z različnimi modalitetami, kamor izrecno spada tudi različen rok izpolnitve. Ta zakonska določba nedvomno ovrže trditev, da se mora dogovor o podaljšanju pogodbenega roka iz obeh aneksov neposredno uporabiti tudi za presojo roka izpolnitve tožeče stranke kot solidarnega dolžnika.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilna presoja sodišča druge stopnje o neutemeljenem unovčenju bančne garancije.

Pritožbeno sodišče soglaša z navedbami pritožnice, da je pri ugotavljanju neupravičenosti unovčenja bančne garancije potrebno odločati tudi o vsebinskih razlogih za to, torej o zatrjevanih napakah pri izvajanju gradbene pogodbe.

Glede na utemeljeno tožničino pričakovanje in toženkino zagotovilo, da bo prejela poplačilo za opravljeno delo (če ne od izvajalca pa od toženke), tožničin izrecni poziv toženki, naj zagotovi poplačilo izvedenih del (dopis z dne 3. 12. 2009) in glede na to, da je bila za toženko tožničina škoda v primeru neunovčenja bančne garancije povsem predvidljiva posledica, saj je morala vedeti, da bo tožnica za opravljena elektroinštalacijska dela ostala nepoplačana, je mogoče toženkino opustitev unovčenja oziroma nepodaljšanja bančne garancije šteti za nedopustno ravnanje.

Tožeča stranka je svoj primarni zahtevek gradila na tem, da ni bil podan temelj za unovčenje zadevne bančne garancije, ker ne odgovarja za grajane napake oziroma, da teh v času spornega unovčenja ni bilo, opredelitvi oziroma oceni višine škode, kot jo je podala tožena stranka, pa ni ugovarjala. Še več, v drugi pripravljalni vlogi z dne 26.1.2016 je izrecno navedla, da v tej pravdi ni bistveno, koliko naj bi znašala škoda zaradi domnevnih napak, pač pa to, da tožena stranka sploh ni imela temelja za unovčenje bančne garancije (ker napak v kritičnem času ni bilo oziroma zanje tožeča stranka ni odgovorna) ter da je tožena stranka pri tem ravnala zvijačno. Sodišče prve stopnje se torej v obrazložitvi izpodbijane sodbe utemeljeno ni ukvarjalo z višino škode zaradi obravnavanih napak premazov, saj je tožnica za primer, da bi bil podan temelj za unovčenje garancije, smiselno pristala na oceno višine škode in utemeljitev zneska unovčenja, kot ju je podala tožena stranka.

Posledicam nezadostne trditvene podlage se tožena stranka ne more izogniti s sklicevanjem, da je bila specifikacija napak in ostalih podatkov razvidna iz prilog oziroma, da bi o izvedeni sanaciji sodišče moralo zaslišati pričo A. R. Zaradi načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokazov. V obrazložitvi pritožbe je treba argumente, ki naj bi jo utemeljili, jasno in opredeljeno navesti. To še posebej velja za pritožbeni razlog bistvene kršitve pravil pravdnega postopka, katerega je treba vselej konkretizirati. Če naj bi bil v tem, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vse strankine navedbe, mora ta v pritožbi jasno in konkretno povedati, katere navedbe naj bi ostale prezrte. Pavšalne, neopredeljene in nekonkretizirane trditve stranke za obrazloženost tega pritožbenega razloga ne zadoščajo. Prav takšne, pavšalne in že zato neutemeljene, so pritožbene navedbe tožene stranke v sedmem odstavku na zadnji strani pritožbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb in dokazov, ki jih je navedla in predložila v pripravljalni vlogi z dne 18. 10. 2019 in 3. 12. 2019 (pritožnica ne pojasni določno, do kater

Iz same vsebine garantnega pisma res izhaja, da morajo biti zahtevi za plačilo iz garancije predloženi izjava upravičenca, v kateri je navedeno, v kakšnem smislu naročnik garancije ni izpolnil svojih pogodbenih obveznosti iz osnovnega posla in ustrezna dokazila. Vendar je zavarovalnica (garant) to opredelila zgolj kot formalen pogoj v smislu popolnega zahtevka za unovčitev garancije, sicer pa se je zavezala k izplačilu garancijskega zneska, ko upravičenec predloži (formalno popolno) zahtevo za plačilo, torej brez dodatnih pogojev, ki bi bili vezani na dejansko kršitev (neizpolnitev) pogodbene obveznosti upnika iz temeljnega razmerja. Pravna narava takšnega zavarovanja torej ustreza t.im. dokumentarni garanciji, saj plačilna obveznost zavarovalnice ni vezana na dejansko (ne)izpolnitev posla s strani zavezanca (upnika), ampak le na predložitev zahtevanih dokumentov (dokumentarni pogoj), pri čemer zavarovalnica resničnosti njihove vsebine glede na dejansko stanje iz temeljnega razmerja ne preverja.

Sodišče prve stopnje je vsebino bančne garancije o najvišjem znesku, do katerega banka garant jamči, razlagalo drugače od upnika, kar ta s pritožbo izpodbija in vztraja pri razlagi garancije, ki jo je sodišču ponudil v predlogu za izdajo začasne odredbe. Čim pa je treba razlagati, koliko znaša najvišji znesek, do katerega jamči upravičenki iz garancije garant in za katere obveznosti dolžnika, sodišče ne more potrditi zatrjevane zlorabe pravic iz neodvisne bančne garancije.

Ni mogoče zaključiti, da je upnik s stopnjo verjetnosti izkazal, da je dolžnik v konkretnem primeru zvijačno (z zlorabo pravic) vložil poziv na unovčitev bančne garancije. Prav tako ni mogoče zaključiti, da je šlo za situacijo, ko bi dolžnik kot upravičenec iz garancije vedel za okoliščine, ki izplačilo garantiranega zneska očitno ne opravičujejo, pa bi kljub temu podal neutemeljeno zahtevo za unovčitev zavarovanja. Drži, kot je navedlo sodišče prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi (zgolj) za spor med strankama glede tega, ali je upnik svojo obveznost jamčevanja za napake pravilno in v celoti izpolnil. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da bi odgovor na to vprašanje terjal izvedbo poglobljenega in obsežnega dokaznega postopka, v katerem bi bilo treba natančno razmejiti odgovornost za nastale in neodpravljene napake (med upnikom, dolžnikom A. d. o. o., nadzorom, projektantom...) ter preveriti ustreznost in zadostnost reševanja reklamacij s strani upnika. Utemeljeno je zato pritrdilo dolžniku, da razreševanju teh vprašanj ni namenjen postopek zavarovanja, pač pa postopek ugotavljanja (morebitnih) preplačil upravičencu (tretji odstavek 1087. člena ZOR) in da ni izkaz

Neodvisnost od temeljnega posla (razmerja) ni predpostavka (vseh) garancij. Temeljna značilnost subrogacije kot povračilnega zahtevka je, da tretji izpolni tujo obveznost; če bi svojo, ne bi imel povračilnega zahtevka.

Sodna praksa je zavzela stališče, da za substanciranje dokaznega predloga ne zadošča, da stranka zgolj navede sodni spis in listine, v katere naj sodišče vpogleda, brez da bi pri tem natančno navedla, katero dejstvo naj se z vpogledom v določeno listino posameznega spisa ugotovi in kako bi to vplivalo na končno odločitev. Takšen dokazni predlog ni ustrezno substanciran, strankine neaktivnosti pa ne more nadomestiti sodišče, saj bi s tem kršilo razpravno načelo. Niso utemeljeni pritožbeni očitki v zvezi z višino stroškov za odpravo novo ugotovljenih napak. Tožena stranka je stroške natančno opredelila in predložila račune za odpravo napak s specifikacijami ter dokazila o njihovem plačilu. Tožeča stranka pa ni pojasnila, zakaj višina stroškov ni ustrezna. Zgolj dvom tožeče stranke v višino stroškov ne zadošča niti standardu specificiranega prerekanja niti s takšnimi pavšalnimi trditvami ne more omajati predloženih dokazov tožene stranke. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z oceno prvostopenjskega sodišča, da navržena navedba tožeče stranke, da vzrok za napake ni slaba izvedba hidroizolacijskih del, kljub pravilu, da se negativnih dejstev ne dokazuje, ne zadošča za njen us