VSL sodba II Kp 35999/2015

I. Ob odločanju o pritožbah se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se obtoženega A. A.

oprosti obtožbe,

ker je pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi drugemu pridobil premoženjsko korist, izrabil svoj položaj, s tem

da je v zvezi z opravljanjem dejavnosti trgovine pri vodenju in sodelovanju pri upravljanju ter zastopanju finančnega poslovanja družbe P. d.o.o., ..., v ..., kot direktor družbe X d.o.o.:

v času od 18. 10. 2007 do 7. 12. 2007, v spodaj navedenih časovnih in stvarnih okoliščinah odobril plačila računov družbe B. d.o.o., s katerimi je bila družbi X d.o.o. zaračunana dobava palet in sicer:

račun št. 136 z dne 14.9.2007 v znesku 960,00 EUR, ki je bil plačan 9.11.2007,
račun št. 137 z dne 1.10.2007 v znesku 1.008,00 EUR, ki je bil plačan dne 18.10.2007,
račun št. 141 z dne 5.10.2007 v znesku 900,00 EUR, ki je bil plačan dne 23.10.2007,
račun št.142 z dne 11.10.2007 v znesku 1.008,00 EUR, ki je bil plačan dne 26.10.2007,
račun št. 273 z dne 3.10.2007 v znesku 1.008,00 EUR, ki je bil plačan dne 12.11.2007,
račun št.274 z dne 8.10.2007, v znesku 1.008,00 EUR plačan dne 14.11. in 16.11.2007,
račun št.275 z dne 15.10.2007 v znesku 1.008,00 EUR, ki je bil plačan dne 21.11.2007,
račun št.276 z dne 19.10.2007 v znesku 1.008,00 EUR, ki je bil plačan dne 29.11.2007,
račun št. 277 z dne 2.11.2007 v znesku 1.008,00 EUR, ki je bil plačan dne 7.12.2007,

v času od 16.1.2008 do 18.2.2008, v spodaj navedenih časovnih in stvarnih okoliščinah, odobril plačila računov družbe A. d.o.o., s katerimi je bila družbi X d.o.o. zaračunana dobava palet,

in sicer:

račun št. 184/07 z dne 15.12.2007 v znesku 1.260,00 EUR, ki je bil plačan dne 17.1. in 23.1.2008,
račun št.186/07 z dne 25.12.2007 v znesku 1.260,00 EUR, ki je bil plačan dne 24.1.2008,
račun št. 5/08 z dne 3.1.2008 v znesku 1.260,00 EUR, ki je bil plačan 11.2.2008,
račun št. 7/08 z dne 4.1.2008 v znesku 1.008,00 EUR, ki je bil plačan dne 18.2.2008,
račun št. 8/08 z dne 10.1.2008 v znesku 1.008,00 EUR, ki je bil plačan dne 18.2.2008,

pri tem pa je pri vsakem odobrenem plačilu računov vedel, da družbi B. d.o.o. in A. d.o.o. zaračunanih palet nikoli nista dobavili, s čimer jima je na takšen način na škodo družbe X d.o.o. pridobil premoženjsko korist, družbi B. d.o.o., v skupnem znesku 8.916,00 EUR, družbi A. d.o.o. pa v skupnem znesku 5.796,00 EUR.

S tem naj bi storil kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ.

II. Stroški kazenskega postopka po prvem odstavku 96. člena ZKP iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice bremenijo proračun.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ. Obtožencu je po 51. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 244. člena KZ določilo kazen 12 mesecev mesecev zapora (prav: eno leto) s preizkusno dobo dveh let. Po drugem odstavku 36. člena KZ in po prvem odstavku 38. člena KZ je obdolžencu „izreklo“ (pravilno: določilo v pogojni obsodbi) stransko denarno kazen 10.000,00 EUR. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obtoženi dolžan plačati sorazmerni del stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso.

2Sodišče prve stopnje je nato s „popravnim“ sklepom z dne 26. 11. 2015 odločbo o denarni kazni „dopolnilo“ tako, da se je glasila: „Po drugem odstavku 36. člena KZ in po prvem odstavku 38. člena KZ se obdolžencu izreče stranska denarna kazen v višini 10.000,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Stranka kazen se izvrši.“

3Pritožbeno sodišče je kazenski spis vrnilo sodišču prve stopnje, ker je ugotovilo, da je prvo sodišče „s popravnim sklepom“ poseglo v izvirnik sodbe, saj je pisni odpravek sodbe vseboval pravzaprav tekst iz „popravnega sklepa“. Sodišče prve stopnje je nato z novim sklepom z dne 25. 2. 2016 pisni odpravek sodbe oblikovalo tako, kot ga je izreklo in razglasilo v odločbi o kazenski sankciji, skratka, da se obdolžencu „po drugem odstavku 36. člena KZ in po prvem odstavku 38. člena KZ izreče stranska denarna kazen v višini 10.000,00 EUR.“

4Zoper zgoraj navedene sodne odločbe prvega sodišča sta vložili pritožbi državna tožilka in zagovornica obtoženca;

- državna tožilka je vložila pritožbo zaradi kršitve določb kazenskega postopka in zaradi odločbe o kazenski sankciji (pritožba je bila vložena zoper sodbo v zvezi s sklepom X K 35999/2015-141 z dne 25. 2. 2016). Pritožnica predlaga, da se v izpodbijani sodbi odločba o kazenski sankciji dopolni z določitvijo paricijskega roka, podrejeno pa, da se v tem delu sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

- zagovornica obtoženca je vložila pritožbo iz vseh razlogov po 370. členu ZKP. Predlaga, da se obtoženca obtožbe oprosti, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da se razveljavi odločba o denarni kazni, še podrejeno, da se denarna kazen ustrezno zniža, zagovornica je odgovorila še na pritožbo državne tožilke. Predlaga, da se tožilska pritožba kot neutemeljena zavrne;

- na pritožbo zagovornice pa je odgovorilo državno tožilstvo s predlogom, da se pritožba zagovornice obtoženca kot neutemeljena zavrne in da se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

5Ob odločanju o pritožbah je pritožbeno sodišče, ko je preizkušalo sodbo na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v škodo obtoženca prekršilo kazenski zakon glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega je bil obtoženi spoznan za krivega, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP).

6Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi, sodbenem izreku, ugotovilo, da je bil obtoženi A. A. direktor družbe X d.o.o., ki je v času od 18. 10. 2007 do 7. 12. 2007 odobril plačila računov družbe B. d.o.o. ter A. d.o.o., ki pa nobenega od posameznih poslov, na katere se sklicujejo inkriminirani računi, ni izpolnila (dobavila palete), zaradi česar je obtoženi na škodo držbe X d.o.o. družbi B. d.o.o. in družbi A. d.o.o. pridobil premoženjsko korist v skupnem znesku 14.712,00 EUR.

7Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe v točki 58 ugotovilo za družbo X d.o.o., da je bil obtoženi A. A. 100 % lastnik „podjetja“, torej da je X d.o.o. enoosebna gospodarska družba.

8Tako prikazano relevantno dejansko stanje pokaže, da je bila pri zatrjevanem kaznivem dejanju udeležena enoosebna gospodarska družba. V (nespremenjeni) sodni praksi Vrhovnega sodišča (sodbe I Ips 266/2007, I Ips 141/2006, I Ips 278/2010, I Ips 85/2009, I Ips 13682/2009-115, I Ips 10226/2009-123) se je glede enoosebnih gospodarskih družb oblikovalo stališče za kazniva dejanja po 244. členu KZ, da je „z vidika pravne osebe premoženje prosto razpoložljiva dobrina, kar pomeni, da lahko gospodarska družba kot pravna oseba s svojim premoženjem prosto razpolaga. Protipravnost takšnega razpolaganja je lahko le v tem, da prizadene interese tretjih. Pravna oseba je umetna družbena tvorba, ki nima bioloških lastnosti, potrebnih za vodenje poslov družbe. Zato to funkcijo v družbi opravlja poslovodstvo kot poseben organ družbe. Ni mogoče govoriti o zlorabi v razmerju do družbe, če družba s svojo voljo, ki jo izrazi preko svojega najvišjega poslovodskega organa dopusti zmanjšanje svojega premoženja. Gre za privolitev, ki izključuje protipravnost“. „Zgolj pridobivanje koristi enega subjekta na račun zmanjšanja premoženja drugega subjekta v okviru sicer zakonitega poslovanja v razmerah tržnega gospodarstva ne pomeni zlorabe položaja ali pravic“ (I Ips 85/2009). V primeru enoosebne gospodarske družbe je jasno, da so kazniva dejanja lahko storjena ali navzven napram upnikom ali davčni obveznosti, ne pa navznoter z lastnim okoriščanjem (I Ips 266/2007) ali lastnim oškodovanjem, kar je pa pravzaprav primer v obravnavani zadevi, judiciran pa v sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 85/2009.

9Skratka obtoženi je z zatrjevanim inkriminiranim ravnanjem oškodoval svojo družbo X d.o.o., v kateri pa je bil edini družbenik. Zato je sodišče druge stopnje, upoštevaje sodno prakso izpodbijano sodbo spremenilo po uradni dolžnosti, ker je ugotovilo kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP.

10Kaznivo dejanje po 244. členu KZ, ki je veljalo v času storitve kaznivega dejanja je subsidiarno („... pri tem pa niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja“, prvi odstavek 244. člena KZ). V opisu kaznivega dejanja se zatrjuje izdaja fiktivnih računov, kar bi se lahko umestilo kot kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem ali po drugem odstavku 240. člena KZ. Vendar pa, ker je to kaznivo dejanje blanketna norma in ker v opisu ni navedena zakonska ali podzakonska podlaga za izdajo računov (poslovnih listin), sodišče druge stopnje ni imelo zato ustrezne dejanske podlage za morebitno spremembo odločbe o krivdi na podlagi izpodbijane sodbe. Prav tako ni mogoče izpodbijane sodbe spremeniti ter dejstveno stanje opredeliti kot kakšno drugo kaznivo dejanje, na primer s področja, ki jih urejajo davčni predpisi, kar je pravzaprav nakazal v drugem odstavku v odgovoru na pritožbo državni tožilec (list. št. 685). Tožilec je namreč izpostavil „izsledke davčno-inšpekcijskega postopka in da sta družbi B. d.o.o. in N. d.o.o. poslovali zgolj navidezno in da družba X d.o.o. nikoli ni izdobavila predmetov po pogodbi“, kar bi lahko kazalo na kakšno drugo kaznivo dejanje, če bi bili podani seveda vsi znaki takšnega kaznivega dejanja (davčna zatajitev).

11Pritožbeni senat se je v pritožbenem odločanju seznanil še z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 9. 4. 2015 II Kp 37326/2012. Odločba se sklicuje na kazenskopravno teorijo (Keršmanc, C.: Preslepitve na meji in onkraj pregona – analiza poslovnih goljufij in zlorab položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti v pravosodni praksi. GV Založba, Ljubljana 2014, stran 237 in (posredno) Selinšek, Liljana, Zloraba položaja ali pravic s strani „lastnikov“ pravne osebe, Pravna praksa – 207 št. 45, stran 19 do 21, GV Založba d.o.o., 22. 11. 2007). Ne glede na predstavljeno drugačno stališče Višjega sodišča v Ljubljani pa je pritožbeni senat v tem postopku sledil stališčem, ki so upoštevana pri ustavnosodni presoji in sodni praksi Vrhovnega sodišča, da se morajo enaka pravila uporabljati za enaka dejanska stanja, za bistveno različna dejanska stanja pa se enaka pravila ne smejo uporabljati. Ker ne more biti upoštevno stališče, zapisano v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 37326/2012, ki se sklicuje samo na „kratko izpostavljena stališča v kazenskopravni teoriji“, ne problematizira pa nosilnih odločb Vrhovnega sodišča RS, ki so predstavljena v tej sodbi, je zato pritožbeno sodišče tudi sicer ravnalo skladno z 22. členom Ustave Republike Slovenije v zvezi z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS ter obtoženca obtožbe oprostilo iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP.

12Zagovornica obtoženca je sicer v pritožbi nekajkrat zatrdila, da opisano ravnanje obtoženca ni kaznivo dejanje, vendar pa ne iz vidika problematike enoosebne družbe, zato pritožbeno sodišče takšnemu stališču pritožnice ni moglo slediti.

13Ker je tako pritožbeno sodišče obtoženca oprostilo obtožbe, je posledično tudi poseglo v odločbo o stroških kazenskega postopka. Odločilo je, da po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 95. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice, bremenijo proračun.