36. člen KZ

Davčni organ na podlagi 24. člena ZIN je dolžan vsebino podane prijave po uradni dolžnosti preveriti, za kar je zadoščala že sama prijava brez priloženih listin, ki naj bi bile pridobljene protipravno. Davčni organ bi na podlagi same prijave, brez priloženih listin, prišel do podatkov, na katerih temeljijo očitana kazniva dejanja, zato uveljavljane ustavne kršitve in bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP niso podane. Obstoj kaznivega dejanja davčne zatajitve ni vezan na davčno odločbo, s katero bi bile ugotovljene kršitve predpisanih davčnih obveznosti. Ugotovljena prekoračitev zakonskega (instrukcijskega) roka za pisno izdelavo sodbe nedvomno predstavlja kršitev določila prvega odstavka 363. člena ZKP, ki pa v konkretnem primeru ni bistvena, saj zagovornica ni izkazala, da bi ta kršitev kakor koli vplivala ali mogla vplivati na pravilnost ali zakonitost izpodbijane sodbe. V adhezijskem postopku ni mogoče prisoditi premoženjskopravnega zahtevka, ki bi se nanašal na plačilo terjatve iz naslova neplačanega davka oziroma ker glede te terjatve ni mogoč pravni naslov iz posebne pravde, zato določite

Če pritožbeno sodišče ugodi pritožbi državnega tožilca in izpodbijano sodbo razveljavi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, se v ponovnem sojenju ugotavljanje dejanskega stanja odpre na novo, lahko tudi v obsojenčevo škodo.

Enotno kazen izreče sodišče ob upoštevanju posameznih določenih kazni in ne sme posamezne kazni določiti oziroma jo izreči šele pri izreku enotne kazni.

Če določenega dokaza ni mogoče izvesti, s tem niso kršene pravice obdolženca do zaslišanja take priče. Podatki o kraju in času storitve kaznivega dejanja so potrebni za individualizacijo konkretnega kaznivega dejanja, niso pa zakonski znak kaznivega dejanja. Ob spremembi kazenskega zakona se uporabi tistega, ki je milejši za storilca, kar pomeni, da se ne primerjajo le abstraktni zakonski znaki, ampak se najprej presoja, ali konkretno dejanje izpolnjuje zakonske znake po obeh zakonih, in če jih, se presoja, kateri zakon predpisuje milejše sankcije.

Šteje se, da je kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti, če se ugotovi, da ga je storilec storil zaradi pridobitve premoženjske koristi.

Opravljanje dejavnosti izven registrirane dejavnosti (posojilna služba) ne pomeni, da davčni zavezanec ni dolžan plačevati davka iz pridobljenih obresti (dobička) iz tega naslova. Dejstvi, da obtožencu ni bila izrečena zaporna kazen (pogojna obsodba) in ker pritožba zoper odločbo davčnega urada ne zadrži izvršitve nista razlog, da obtožencu ne bi bila izrečena denarna kazen kot stranska kazen za kaznivo dejanje davčne zatajitve.

Koristoljubje kot podlaga za izrek stranske denarne kazni je odločilno dejstvo, na katerem temelji odločba o izreku takšne kazni (2. odstavek 36. člena KZ). Zato mora biti tudi to kot ostala odločilna dejstva, ki se nanašajo na kaznivo dejanje in krivdo, ugotovljeno pravilno in popolno. V primeru, ko koristoljubje ne predstavlja kvalifikatorne okoliščine, v opisu dejanja v obtožnem aktu te okoliščine ni potrebno posebej navajati.