VSRS sklep II Ips 76/2016

Reviziji se ugodi tako, da se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Tožniki so tožbo vložili zaradi plačila odškodnine, ker jim zaradi zatrjevane napake upravnega organa v denacionalizacijskem postopku nepremičnine niso bile vrnjene v naravi, temveč v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe.

2Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe in z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

3Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom razveljavilo sklep o dovolitvi spremembe tožbe, sicer je pritožbo zavrnilo. V obrazložitvi navaja, da je bilo o dopustitvi spremembe tožbe že pravnomočno odločeno v prejšnjem sojenju. Po preoblikovanju tožbe 24. 4. 2014 je ostal le en zahtevek. Za začetek teka zastaralnega roka je odločilna pravnomočnost odločbe o denacionalizaciji. Ker je zastaranje terjatve vezano na obveznost in ne na posamične oblike zahtevka v okviru iste obveznosti, je že vložitev tožbe 22. 1. 2007 pretrgala tek zastaralnega roka. Ker bi že obvestilo o vloženi začasni odredbi zadržalo lastninsko preoblikovanje, je upravni organ z opustitvijo obvestila ravnal protipravno. Organ je nadalje s svojo neaktivnostjo, sprva v obdobju enega leta do poziva na popravo vloge, nato pa še v skoraj dve leti do odločanja, presegel vse razumne roke za odločanje o začasni odredbi. Tožnikom ni mogoče očitati, da so soprispevali k nastanku škode, saj so lahko upravičeno pričakovali, da bo upravni organ ravnal skladno s predpisi, ki urejajo njegovo delovanje.

4Revizijo vlaga toženka in v njej predlaga, da ji Vrhovno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno pa da zavrne tožbeni zahtevek glede plačila odškodnine glede nepremičnine na A. 2, glede nepremičnine na naslovu A. 4 pa določi vsaj polovični soprispevek tožnikov. Vztraja, da tožniki tudi po spremembi 24. 4. 2014 uveljavljajo naknadno eventualno kumulacijo zahtevkov, zato bi sodišče moralo odločiti najprej o primarnem tožbenem zahtevku. To je pomembno tudi za presojo zastaranja, saj bi sodišče moralo upoštevati 366. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Zastaranja bi moralo presojati za vsak zahtevek posebej. Stališče, da je začetek teka zastaralnega roka vezan na pravnomočnost denacionalizacijske odločbe, ni pravilno, saj so se tožniki že na podlagi odločitev pritožbenih organov v denacionalizacijskem postopku lahko prepričali, da vračilo v naravi ne bo mogoče, ker sta bili oba zavezanca že olastninjena, tožbo pa so vložili le zoper odločitev o denacionalizaciji poslovnega prostora na A. 2, ne pa tudi na A. 4. Da vračilo v naravi ne bo mogoče, so tožniki tako vedeli že z odločitvijo Upravnega sodišča U 1482/98 z dne 3. 11. 1999 in U 558/2001 z dne 11. 4. 2001 ter Vrhovnega sodišča I Up 607/2001 z dne 28. 2. 2002. Stališče, da so tožniki še v maju 2003 lahko pričakovali drugačno odločitev, je zato napačno. Podatki, potrebni za postavitev zahtevka, so bili znani. Sodišče ni upoštevalo, da so bili tožniki dolžni storiti vse za preprečitev oziroma zmanjšanje škode. Ker je bila zahteva za denacionalizacijo nepopolna, opustitev obvestila zavezancev ni imela pomena, kot ji ga pripisuje izpodbijana sodba. Zgolj obvestilo zavezancema pa lastninjenja tudi ne bi preprečilo. Organ se je držal roka za odločanje o začasni odredbi. O predlogu nato ni več odločal, saj je rok za to že potekel. Okoliščina, da podjetij o predlogu ni obvestil, zato ne pomeni protipravnega ravnanja niti ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo. Upravičenec bi s svojim aktivnim ravnanjem lahko preprečil nastanek škode, če bi dopolniti svojo vlogo in vložil pritožbo zaradi molka organa.

5Tožniki v odgovoru na revizijo predlagajo njeno zavrnitev. Navajajo, da toženka procesnih kršitev ni uveljavljala pravočasno. Zahtevek, o katerem naj sodišče odloči, so postavili v vlogi z dne 24. 4. 2014. Šlo je za spremembo primarnega tožbenega zahtevka v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča v sklepu II Ips 364/2010, podredni pa je ostal nespremenjen. Zastaranje ni moglo teči dokler ni bilo pravnomočno odločeno o denacionalizacijskem zahtevku. Izdajo začasne odredbe so predlagali pravočasno. Odprava pomanjkljivosti v vlogi je pravica, ne pa dolžnost. Oškodovani so zaradi počasnega odločanja o predlogu in opustitve obvestitve.

6Revizija je utemeljena.

7Revizijski očitek o nepravilnem zaporedju odločanja o naknadno eventualno postavljenih zahtevkih ni prepozen (kar v odgovoru na revizijo uveljavljajo tožniki). Ker se je toženka z odločitvijo sodišča seznanila šele s prejemom pisnega odpravka prvostopenjske sodbe, je naveden postopkovni ugovor lahko uveljavljala šele v pritožbi. Je pa uveljavljani revizijski ugovor neutemeljen, saj ni bilo prekršeno pravilo iz tretjega odstavka 182. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v skladu s katerim sodišče o podrejenem tožbenem zahtevku odloči potem, ko zavrne primarnega. Pritožbeno sodišče je v izpodbijani sodbi sicer štelo, da sta s spremembo z dne 24. 4. 2014 (dovoljeno s sklepom prvostopenjskega sodišča z dne 17. 6. 2014) spremenjena oba prejšnja tožbena zahtevka (primarni in podredni), tožniki pa v odgovoru na revizijo trdijo, da je bil spremenjen primarni tožbeni zahtevek. Da s sporno spremembo tožbe ni bil spremenjen podredni tožbeni zahtevek, na čemer toženka sicer gradi svoj revizijski očitek, je razvidno že iz same vloge z dne 24. 4. 2014, s katero se tožba spreminja. Iz nje namreč izhaja, da tožniki z njo izpolnjujejo navodilo iz sklepa Vrhovnega sodišča z dne 6. 2. 2014, ki ga razumejo kot napotek za spremembo tožbenega zahtevka z dne 18. 1. 2007, to pa je primarnega tožbenega zahtevka.

8Neutemeljen je tudi očitek o zastaranju spremenjenega tožbenega zahtevka. Za presojo zastaranja glede modifikacij tožbenega zahtevka je pomembno, da gre v tem primeru ves čas od vložitve tožbe v januarju 2007 za isti odškodninski zahtevek (sedaj zvišan za kapitalizirane obresti). Glede vseh predpostavk uveljavljane odškodninske odgovornosti toženke gre namreč ves čas za ista dejstva in pravno podlago. Toženki je tako že od vložitve tožbe naprej znano, da tožniki iz konkretnega pravnega razmerja uveljavljajo njeno odškodninsko odgovornost. Ker so tožniki ves čas delovali v smeri, ki naj bi jih pripeljala do uveljavitve iste odškodninske terjatve, naknadne modifikacije, ki so posledica nedeljive narave njihove terjatve do razdelitve v zapuščinskem postopku, ne morejo biti razlog za zastaranje spremenjenega tožbenega zahtevka.

9Utemeljeno pa toženka graja v izpodbijani sodbi sprejeto razlago začetka teka subjektivnega zastaralnega roka. Po prvem odstavku 352. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Pravilo predpostavlja, da je škoda že nastala (izjema je le bodoča škoda iz 182. člena OZ, za kar pa v tem primeru ne gre).(1)

10V obravnavani zadevi gre za škodo, ki izvira iz oblike vrnjenega premoženja v denacionalizacijskem postopku. Stališče pritožbenega sodišča je, da je škoda nastala s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Utemeljuje ga s sklicevanjem na sodne odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 41/2011, II Ips 348/2010 in II Ips 200/2013. Po presoji Vrhovnega sodišča nobena od navedenih sodnih odločb po pravno odločilnih dejanskih in pravnih okoliščinah ni primerljiva z obravnavano zadevo. V odškodninski zadevi II Ips 41/2011 je bilo zatrjevano škodno dejanje storjeno z razlago prava, ki se je udejanjila prav v odločbi o denacionalizaciji, ki se je kasneje z odločbo Ustavnega sodišča izkazala za neskladno z Ustavo. V zadevah II Ips 348/2010 in II Ips 200/2013 pa gre za zahtevek za plačilo nadomestila zaradi nemožnosti uporabe in upravljanje premoženja po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ki ga upravičenec pridobi šele, ko mu je s pravnomočno odločbo, ki ima konstitutivni značaj, nepremičnina vrnjena v last in posest.

11Za presojo trenutka nastanka zatrjevane škode je pomembno, da z odločbo o denacionalizaciji upravni organ oziroma sodišče v nepravdnem postopku ne odloča o zahtevku (pravici) za vračilo v naravi ali v obliki odškodnine, kot bi bil značilen za pravdo, temveč odloči o vrnitvi premoženja oziroma o zahtevi (v nepravdi o predlogu) za denacionalizacijo konkretnega premoženja. Vrnitev v naravi in odškodnina sta le obliki vračanja, ki ju določa zakon.(2) V izreku odločbe je sicer vedno odločeno tudi o obliki in obsegu vrnitve (prim. prvi odstavek 66. člena ZDen), vendar pa v primeru, če vrnitev v naravi ni mogoča, organ ali sodišče o tem ne odloči z zavrnitvijo v izreku, temveč upravičencu ob izpolnjenih predpostavkah za denacionalizacijo prizna odškodnino.(3) Tudi v obravnavanem primeru je bila upravičenki z odločbo o denacionalizaciji priznana odškodnina, v obrazložitvi pa so navedeni razlogi, zaradi katerih vrnitev v naravi ni bila mogoča. Škoda zaradi nemožnosti vračila v naravi je zato nastala že, ko vrnitev v naravi ni bila več pravno mogoča, saj od tega trenutka dalje tožniki z uveljavljano obliko denacionalizacije niso mogli več uspeti. To se je zgodilo, ko je bilo lastninjenje obeh zavezancev, ki je vključilo tudi sporni nepremičnini, končano. Ko so tožniki izvedeli za nemožnost vrnitve v naravi, si z vztrajanjem pri taki obliki vračanja, niso mogli podaljševati zastaralnega roka. V tem trenutku jim je glede na predpisano metodologijo ocenjevanja vrednosti po ZDen moral biti znan (določljiv) tudi obseg škode.

12Tožniki v svojem odgovoru na revizijo neutemeljeno navajajo, da dediči tožbe niso mogli vložiti preden ni skladno z drugim odstavkom 78. člena ZDen s pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe nanje prešla zapuščina. Ker gre za škodo v zvezi s konkretnim denacionaliziranim premoženjem, je za alikvotno razdelitev odškodninske terjatve med dediče sicer relevantno dedovanje denacionaliziranega premoženja. Sama odškodninska terjatev, ki je po svoji naravi premoženjska, pa je na dediče prešla tako kot vsaka druga premoženjska terjatev (upravičenka je umrla že pred uveljavitvijo ZDen), in zato tožniki kot pravni nasledniki upravičenca z vidika zastaranja ne morejo biti v boljšem položaju, v kakršnem bi bila upravičenka, če bi bila še živa.

13Vrhovno sodišče je pri svoji presoji upoštevalo tudi, da je odškodninska odgovornost države za škodo, ki jo s protipravnim ravnanjem povzročijo državni organi, javni uslužbenci in funkcionarji pri izvrševanju oblasti, posebna oblika odgovornosti, ki izhaja iz posebnega položaja države nasproti osebam, ki so podvržene njeni jurisdikciji. Zato za presojo odškodninske odgovornosti države ne zadoščajo splošna pravila civilne odškodninske odgovornosti za drugega, pač pa je treba pri presoji posameznih predpostavk odgovornosti države upoštevati posebnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave delovanja njenih organov.(4) Četudi sodišče pri presoji uporabi nekatera pravila splošnega obligacijskega prava, jih mora uporabiti prilagojeno značilnostim javnopravne odškodninske odgovornosti. To specifično naravo razmerja med državo in posameznikom, iz katerega izvira posameznikova odškodninska terjatev, je treba upoštevati tudi pri presoji pogojev za njeno zastaranje. Pomembno je, da zaradi narave oblastvenega razmerja med njima s pretogo razlago pogojev zastaranja, ki ne upošteva posebnih okoliščin primera, ni nesorazmerno oteženo ali celo preprečeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima stranka na razpolago. Upoštevaje navedena izhodišča je Ustavno sodišče v svojih nedavnih odločbah opozorilo na razlagalni prostor, ki ga nudi zakonski pojem nepremagljivih ovir posameznikovi pravici do povračila škode zoper državo. Kot ustavno sporno je ocenilo stališče, ki implicira, da v času, ko tožnik uveljavlja primarno varstvo zoper državo v upravnem postopku za sprejem v državljanstvo oziroma v kazenskem postopku, zoper državo v zvezi s tem uveljavlja tudi odškodninske zahtevke.(5) Posebne okoliščine konkretnega primera niso take, da bi tudi upoštevaje posebno naravo odškodninske odgovornosti države in dejstvo, da denacionalizacijski postopek v času nastanka škode še ni bil zaključen, lahko predstavljale takšno nepremagljivo oviro, ki bi zadržala tek zastaralnega roka. Za tak sklep je pomemben sam potek denacionalizacijskega postopka, v okviru katerega je po končanem lastninjenju spornih nepremičnin še pred izdajo pravnomočne odločbe o denacionalizaciji prišlo do sodnega preizkusa stališč o možnosti vračanja v naravi v upravnem sporu, vključno z instančno presojo na Vrhovnem sodišču s sodbo I Up 607/2001 z dne 28. 2. 2002. Iz te sodbe izhaja, da je zaradi lastninjenja spornih nepremičnin vrnitev v naravi postala nemogoča. Ob predpostavki, da so zato tožniki glede na vse okoliščine konkretnega primera v nadaljevanju denacionalizacijskega postopka lahko pričakovali le še vračilo v obliki odškodnine v obveznicah po ZDen, niso mogli biti več podani zadržki za uveljavljanje odškodninske terjatve zoper državo, saj tožniki s takim zahtevkom v denacionalizacijskem postopku niso mogli poslabšati svojega položaja v še odprtem denacionalizacijskem postopku.

14Glede tega, kdaj se je pri tožnikih dejansko izoblikovala zavest o tem, da vrnitev v naravi ni več mogoča, prvostopenjska sodba vsebuje dejanske ugotovitve, ki jih je toženka v pritožbi izpodbijala. Ker pritožbeno sodišče zaradi materialnopravno zmotnega stališča, da je škoda nastala šele s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, ni vsebinsko preizkušalo vseh pritožbenih navedb, s katerimi je toženka izpodbijala v prvostopenjski sodbi navedene rezervne ugotovitve o pravno odločilnih okoliščinah za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka, je dejansko stanje na pritožbeni stopnji ostalo nerazčiščeno. Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo tako, da je razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

15Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 330/2013 z dne 3. 12. 2015.

Op. št. (2): Po 2. členu ZDen je vračilo v naravi primarna oblika denacionalizacije.

Op. št. (3): To velja ob predpostavki, da upravičenec uveljavlja tako obliko vračanja, sicer zahtevo za denacionalizacijo zavrne.

Op. št. (4): Npr. odločbi Ustavnega sodišča Up-679/12 z dne 16. 10. 2014 in Up-124/14, U-I-45/14 z dne 28. 5. 2015.

Op. št. (5): Odločbe Ustavnega sodišča Up-1177/12, Up-89/14, Up-124/14, U-I-45/14, Up-1195/12 in Up-1141/12 z dne 28. 5. 2015 in Up-540/15 z dne 2. 6. 2016.