VSRS sodba II Ips 318/2014

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 2.069,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine s parc. št. 2350/3 (poslovna stavba; 923 m²), k. o. --., ter zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Ker je tožeča stranka vse svoje premoženje pridobila v postopku lastninskega preoblikovanja družbenega podjetja, se je sodišče oprlo na določbe Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP), pravni temelj za pridobitev lastninske pravice preoblikovane pravne osebe pa je utemeljilo z določbami Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLDNL). Ob sklicevanju na ustaljeno prakso je presodilo, da je lahko pravna oseba na podlagi ZLNDL pridobila lastninsko pravico le v primeru, če je ob svojem lastninskem preoblikovanju v otvoritveno bilanco vključila nepremičnine, na katerih je imel njen pravni prednik kot podjetje v družbeni lastnini pravico uporabe. Če premoženje pravnega prednika ni bilo vključeno v otvoritveno bilanco, se njegova vrednost ni odrazila v vrednosti kapitala lastninsko preoblikovane pravne osebe in do prehoda pravice uporabe v lastninsko pravico ni prišlo. Ker tožnica ni dokazala, da je bila sporna nepremičnina zajeta v otvoritveni bilanci, je po presoji sodišča izključen prehod pravice uporabe s pravnega prednika na tožnico in zato tudi možnost pretvorbe pravice uporabe v lastninsko pravico tožnice.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se izpodbijana pravnomočna odločitev spremeni tako, da se njenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da je otvoritvena bilanca po ZLPP zajemala vsa sredstva, ki so jih v času njene sestave imela podjetja, ki so se preoblikovala po ZLPP, razen sredstev, za katere je bilo z ZLPP ali z Uredbo o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja (v nadaljevanju Uredba) določeno, da se izločijo. Podjetja z družbenim kapitalom so imela interes, da v otvoritveno bilanco vključijo vsa sredstva, za katera niso predpisi izrecno določali, da se izločijo, saj bi si z nasprotnim ravnanjem zmanjšala konkurenčnost in pridobitno sposobnost. Tožnica zatrjuje, da je sporno nepremičnino od leta 1962 vodila v poslovnih knjigah kot svoje osnovno sredstvo. Ker toženka tega ni zanikala oziroma je podala le pavšalno trditev, da nepremičnina ni bila vključena v otvoritveno bilanco, bi sodišče po prepričanju tožnice ob pravilni uporabi 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) moralo šteti dejstvo, da je bila nepremičnina vključena v otvoritveno bilanco, za dokazano. Višje sodišče je na te navedbe, ki jih je tožnica uveljavljala že v pritožbi, odgovorilo z utemeljitvijo, da je bilo ob upoštevanju vloge tožene stranke z dne 23. 9. 2013, v kateri je ta nasprotovala navedbam tožnice glede vključenosti nepremičnine v otvoritveno bilanco, to dejstvo med strankama sporno. S tako razlago naj bi višje sodišče tudi samo kršilo določbo 214. člena ZPP. Višje sodišče namreč ne bi smelo upoštevati vloge toženke z dne 23. 9. 2013, v kateri je ta nasprotovala vključenosti nepremičnine v otvoritveno bilanco, saj je toženka to vlogo posredovala po prvem naroku, ki je potekal 2. 9. 2013, in se tega dne tudi zaključil s pristavkom, da se izdaja sodbe pridrži do prejema potrdila, da je tožena stranka prejela vlogo tožeče stranke. Na naroku dne 2. 9. 2013 je sodišče dodelilo tožeči stranki 8-dnevni rok, v katerem lahko odgovori na navedbe toženke na naroku, medtem ko toženki dodatnega roka za odgovor na to pripravljalno vlogo ni dodelilo. Zaradi določb o prekluziji (286. člen ZPP) sodišči ne bi smeli upoštevati navedb toženke iz pripravljalne vloge z dne 23. 9. 2013. Če sodišči te vloge ne bi upoštevali, bi se neprerekano dejstvo, da je bila nepremičnina vključena v otvoritveno bilanco, štelo za nesporno. Če bi želela tožena stranka zadostiti standardu substanciranega prerekanja iz 214. člena ZPP, bi po prepričanju tožeče stranke morala zatrjevati, da je bil v konkretni zadevi podan eden od taksativno naštetih primerov, ko se nepremičnina izključi iz otvoritvene bilance. Tega pa ni storila. Sodišče naj bi tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo upoštevati, da je ob lastninskem preoblikovanju prišlo do izključitev nepremičnin iz sredstev družbe oziroma iz otvoritvene bilance le v taksativno naštetih primerih. S tem, ko je sodišče zavzelo stališče, da listine, s katerimi je tožeča stranka želela dokazovati vključenost nepremičnine v otvoritveno bilanco, ne morejo nadomestiti dokaza s predložitvijo otvoritvene bilance, oziroma so neprimeren dokaz, je vzpostavilo formalno dokazno pravilo, da je ključno dejstvo mogoče dokazovati le na en način, to je s predložitvijo otvoritvene bilance. Takšno postopanje predstavlja po mnenju tožeče stranke kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pomeni pa tudi kršitev 8. člena ZPP in 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS). Višje sodišče je tovrstne očitke zavrnilo z utemeljitvijo, da je prvostopenjsko sodišče dokaze ocenilo. To pa po presoji tožnice ne drži, saj je prvostopenjsko sodišče dokaze ocenilo za neprimerne. Višje sodišče je s tem, ko je dopustilo formalno dokazno pravilo, tudi samo kršilo navedene določbe ZPP in URS. Če bi sodišče ocenilo dokaze tožeče stranke, bi ugotovilo, da je bila nepremičnina vključena v otvoritveno bilanco ter da je posledično tožeča stranka na sporni nepremičnini pridobila lastninsko pravico.

4Revizija je bila vročena nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki v odgovoru predlaga zavrnitev revizije.

5Revizija ni utemeljena.

6Tožeča stranka je v tožbi in v prvi pripravljalni vlogi med drugim trdila, da zemljiškoknjižno stanje (vknjižba lastninske pravice tožene stranke) glede sporne nepremičnine ne ustreza dejanskemu, saj je sama prava lastnica nepremičnine. Z odločbo Sekretariata za promet Izvršnega sveta ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije z dne 22. 1. 1962 naj bi se na novoustanovljeno CPK prenesla osnovna sredstva, navedena v dveh seznamih, v katerih je bila zajeta tudi sporna nepremičnina. Trdila je tudi, da je z izročitvijo nepremičnine leta 1962 pridobila posest, s tem pa tudi pravico uporabe in ob uveljavitvi ZLNDL še lastninsko pravico na nepremičnini. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo tem navedbam oporekala z utemeljitvijo, da tožeča stranka ni imela pravice uporabe, nato pa je na prvem (in hkrati tudi zadnjem) naroku za glavno obravnavo dne 2. 9. 2013 opozorila, da je tožeča stranka kot kapitalska gospodarska družba nastala z lastninskim preoblikovanjem pravne prednice, ki je bila družbeno podjetje. Tožeča stranka je zato po določbah ZLPP iz družbene lastnine lahko pridobila le tisto premoženje, ki je bilo obseženo v otvoritveni bilanci. Tožeča stranka po trditvah tožene stranke v zvezi s tem ni podala navedb niti ni predložila dokazov. Sporna nepremičnina po mnenju tožene stranke ni bila vključena v otvoritveni bilanci oziroma listinski dokazi o tem ne obstajajo. Tožena stranka je na naroku opozorila tudi, da je izključena možnost naknadnega lastninjenja, svoje navedbe pa je podkrepila še s sklicevanjem na sodno prakso, ki se je že večkrat izrekla o situaciji, kot je obravnavana. Pravdni stranki sta na naroku soglašali, da se tožeči stranki dodeli 8-dnevni rok, da lahko odgovori na navedbe tožene stranke. Sodišče je nato glavno obravnavo zaključilo, izdajo sodbe pa je pridržalo do prejema potrdila, da je tožena stranka prejela pripravljalno vlogo tožeče stranke. Tožeča stranka je nato v pripravljalni vlogi z dne 10. 9. 2013 navedla, da se je res preoblikovala kot nekdanje družbeno podjetje in da je bila sporna nepremičnina vključena v otvoritveno bilanco. Navedla je tudi, da je nepremičnino od leta 1962 vodila v svojih poslovnih knjigah ter se sklicevala na nekatere listine (cenitev nepremičnine in knjigovodske listine), ki po njenem prepričanju dokazujejo, da je bila nepremičnina zajeta v otvoritveni bilanci. Listine je pripravljalni vlogi tudi priložila. Tožena stranka se je v vlogi z dne 23. 9. 2013 opredelila do listin, ki jih je na novo predložila tožeča stranka, in navedla da te listine ne dokazujejo vsebine otvoritvene bilance po predpisih o lastninskem preoblikovanju podjetij.

7Tožeča stranka v reviziji navaja, da sodišči ob pravilni uporabi določb o prekluziji (286. člen ZPP) ne bi smeli upoštevati vloge tožene stranke z dne 23. 9. 2013, v kateri je ta nasprotovala vključenosti nepremičnine v otvoritveno bilanco, saj je bila ta vloga posredovana po prvem naroku, ki je potekal 2. 9. 2013, in se tega dne tudi zaključil s pristavkom, da se izdaja sodbe pridrži do prejema potrdila, da je tožena stranka prejela vlogo tožeče stranke. Na naroku dne 2. 9. 2013 je sodišče dodelilo tožeči stranki 8-dnevni rok, v katerem lahko odgovori na navedbe tožene stranke z naroka, medtem ko toženi stranki dodatnega roka za odgovor na to pripravljalno vlogo ni dodelilo. Če sodišči vloge tožene stranke z dne 23. 9. 2013 ne bi upoštevali, bi se po prepričanju tožeče stranke neprerekano dejstvo, da je bila nepremičnina vključena v otvoritveno bilanco, štelo za nesporno (214. člena ZPP).

8S takimi navedbami tožeča stranka uveljavlja kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP. Ker gre za očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki ga tožeča stranka ni uveljavljala v pritožbi, uveljavljana kršitev ne more biti predmet revizijskega preizkusa (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Ne glede na povedano pa je sodišče, ki je pri odločitvi upoštevalo po zaključku prvega naroka prejeto vlogo tožeče stranke, ki je glede na novo pravno podlago vključevala tudi nove navedbe in nove dokaze, ravnalo pravilno, ko je upoštevalo tudi vlogo tožene stranke z dne 23. 9. 2013, v kateri se je ta opredelila do novih navedb in dokazov tožeče stranke iz pripravljalne vloge z dne 10. 9. 2013. Če bi ravnalo drugače, bi kršilo zahtevo po pravičnem ravnotežju med strankama, ki je eden temeljnih izrazov pravice do poštenega sojenja (6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, 22. člen URS, 5. člen ZPP). Zaradi omejenosti revizijske presoje (prvi odstavek 371. člena ZPP) pa se Vrhovno sodišče ne opredeljuje do vprašanja, ali drugi odstavek 291. člena ZPP, ki ob določenih pogojih dopušča predčasno sklenitev glavne obravnave in izdajo pridržane sodbe,(1) sploh zajema procesno situacijo, do katere je prišlo v obravnavani zadevi.

9Očitek o kršitvi drugega odstavka 214. člena ZPP, ki določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, pa je neutemeljen tudi v primeru, če vloge tožene stranke z dne 23. 9. 2013 ne upoštevamo. Tožena stranka je namreč že na prvem naroku za glavno obravnavo opozorila na nesklepčnost zahtevka tožeče stranke - opozorila je na pravno podlago, po kateri bi se moralo obravnavati lastninjenje v konkretnem primeru, ter na odsotnost tovrstnih trditev in dokazov tožeče stranke. V obravnavani zadevi tako sploh ni šlo za situacijo, ko bi tožeča stranka zatrjevala neko pravno pomembno dejstvo, tožena stranka pa njenim navedbam ne bi (obrazloženo) oporekala (drugi odstavek 214. člena ZPP).

10Odločitvi sodišč pa tudi v materialnem pogledu ni mogoče očitati nobene nepravilnosti. Sodišči sta se oprli na uveljavljeno stališče sodne prakse, da je lahko pravna oseba na podlagi določb ZLNDL pridobila lastninsko pravico le v primeru, če je ob lastninskem preoblikovanju v otvoritveno bilanco (4. člen ZLPP) vključila nepremičnine, na katerih je imela kot podjetje v družbeni lastnini pravico uporabe.(2) Dejstvo, da so imela podjetja v procesu lastninskega preoblikovanja obveznost v otvoritveno bilanco vključiti nepremičnine, na katerih so imela pravico uporabe, pa ne pomeni nujno, kot zmotno meni tožeča stranka v reviziji, da so jih tudi vključila in nato upoštevala pri vrednosti kapitala in ceni izdanih delnic. Ravno preprečevanju tovrstnih (posrednih) oškodovanj družbenega kapitala je namenjena določba 6. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (v nadaljevanju ZZLPPO), ki ureja prehod (skritega) premoženja, ki se je izmaknilo procesu lastninskega preoblikovanja, na SRD, d.d. (sedaj DSU, d.o.o.).(3) Na SRD je zato prešlo vse premoženje, ki v otvoritvenih bilancah podjetij ni bilo prikazano, čeprav ga je k lastninjenju zavezano podjetje tedaj že imelo, ne glede na to, kje se to premoženje najde in komu se zaseže. Glede na obrazloženo, se kot neutemeljena izkaže revizijska teza, da je treba izhajati iz domneve, da so v otvoritveni bilanci po ZLPP zajeta vsa sredstva, ki so jih v času njene sestave imela podjetja, razen tistih sredstev, ki so bila s predpisi izrecno izločena. Če bi sprejeli razlago, za katero se zavzema tožeča stranka, 6. člen ZZLPPO dejansko ne bi bil potreben. Ker tožeča stranka ni uspela dokazati, da je bila sporna nepremičnina vključena v otvoritveno bilanco, sta sodišči njen zahtevek, da je lastnica nepremičnine, utemeljeno zavrnili.

11Tožeča stranka v reviziji še navaja, da sta sodišči pri ugotavljanju dejstva, ali je bila sporna nepremičnina vključena v otvoritveno bilanco, vzpostavili formalno dokazno pravilo, da je to ključno dejstvo mogoče dokazovati le s predložitvijo otvoritvene bilance (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, 8. člen ZPP in 22. člen URS). Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi zapisalo, da tožeča stranka otvoritvene bilance ni predložila, niti ni navedla razlogov, zakaj tega ni storila. Ostale listine, s katerimi je dokazovala vključenost nepremičnine v otvoritveno bilanco (cenitev nepremičnine in nekatere knjigovodske listine), pa po presoji prvostopenjskega sodišča otvoritvene bilance ne morejo nadomestiti oziroma so za dokazovanje njene vsebine neprimeren dokaz. V nadaljevanju je ob sklicevanju na določila Uredbe sodišče obrazložilo, zakaj vsebina cenitve in na njeni podlagi izdane knjigovodske listine ne ustrezajo cenitvi (vrednotenju) nepremičnin za izdelavo otvoritvene bilance (odsotnost datuma oprave cenitve, podatka o tem, ali je cenitev opravila pristojna oseba, ter odsotnost nekaterih drugih obveznih sestavin poročila o cenitvi). Prvostopenjsko sodišče je sicer res zapisalo, da so listine, ki jih je predložila tožeča stranka, neprimerne za dokazovanje vključenosti nepremičnine v otvoritveno bilanco, vendar je v nadaljevanju obrazložitve, kot je pravilno pojasnilo že višje sodišče, vseeno podalo dokazno oceno teh listin v smislu 8. člena ZPP (oceno pristnosti/verodostojnosti listin) ter na podlagi njenih izsledkov zaključilo, da tožeča stranka s temi listinami ni dokazala, da je bila ob lastninskem preoblikovanju nepremičnina vključena v otvoritveno bilanco podjetja. Listin, ki je predložila tožeča stranka, sodišči torej nista zanemarili, le ocenili sta jih drugače, kot si želi tožeča stranka. Tako je neutemeljen tudi slednji očitek revizije.

12Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

13Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato krije sama svoje stroške revizijskega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), ki znašajo 2.069,12 EUR (1.676,00 EUR kot nagrada za postopek z revizijo, pavšalni znesek 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev ter 22 % DDV). Stroške je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi. Tožeča stranka je dolžna odmerjene stroške povrniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

---.---

Op. št. (1): Več o tem N. Betetto v L. Ude in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem (2. knjiga), Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 621-622.

Op. št. (2): Prim. npr. odločbe VS RS II Ips 179/2010 z dne 28. 1. 2013, II Ips 855/2008 z dne 9. 6. 2011 in II Ips 29/2013 z dne 25. 7. 2013.

Op. št. (3): Prim. npr. odločbo VS RS II Ips 16/2015 z dne 5. 3. 2015.