6. člen ZZLPPO

S tem ko se je sodišče prve stopnje osredotočilo le na potencialno večvrednost zadevnih nepremičnin za njihove solastnike, je preozko razlagalo pojem obogatitve oziroma koristi. Tožeča stranka je sicer med drugim zatrjevala, da se je vrednost teh nepremičnin povečala najmanj v višini vloženih sredstev, vendar to ne pomeni, da je v obravnavanem primeru možno obogatitev razumeti zgolj v luči določb SPZ o nepremičninski prirasti. Sodišče mora namreč po uradni dolžnosti preizkusiti utemeljenost tožbenega zahtevka po vseh pravnih podlagah, ki bi utegnile biti relevantne z vidika dejstev, na katera tožeča stranka opira svoj zahtevek. V predmetni zadevi je odločilno, da je tožeča stranka, misleč, da je 3,47 odstotni solastnik zadevnih nepremičnin, zagotavljala sredstva, potrebna za njihovo investicijsko vzdrževanje in investicije vanje, v višini, ki odpade na ta solastniški delež, nakar se je s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 16/2015 z dne 5.3.2015 izkazalo, da ta solastniški delež pripada toženi stranki, zaradi česar tožeča stranka od tožene zahteva povrnitev teh sredstev. Pri tem pa je potrebno upoštevati še, da se lahko obogatitev oziroma korist kaže tudi kot prihranek lastnih sre

Z določbo 6. člena ZZLPPO, na katero se sklicuje revidentka in ki je stopila v veljavo 1. 5. 1998, je zakonodajalec uredil zakonski prenos premoženja, ki ni bilo upoštevano v otvoritveni bilanci po stanju na dan 1. 1. 1993, na tožečo stranko. Upoštevaje stališča Ustavnega sodišča, ki jih je podalo v 10., 11. in 32. točki obrazložitve odločbe U-I-302/98 z dne 14. 10. 1998, gre za zakonski prenos premoženja, ki se je izognilo postopku lastninjenja. Za presojo, ali je v konkretnem primeru šlo za takšno obliko „skritega“ premoženja podjetja, ki naj bi z uveljavitvijo ZZLPPO prešlo na tožečo stranko, je zato odločilen dejanski okvir odločbe Agencije o soglasju, na podlagi katerega se je tožena stranka vpisala v sodni regiter. V prvem odstavku 6. člena ZZLPPO uporabljeno besedno zvezo premoženje, ki ni bilo upoštevano v otvoritveni bilanci po stanju na dan 1. 1. 1993 v skladu z uredbo o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja, je zato treba razlagati kot premoženje, ki ni bilo razkrito Agenciji v programu lastninskega preoblikovanja. Naknadne zakonske podlage ze prenos premoženja v korist tožeče stranke ni mogoče razlagati kot možnost korekcije morebitne nepravilne presoje

V primeru, ko je bila vrednost družbenega kapitala ugotovljena na podlagi cenitve podjetij po pooblaščenem ocenjevalcu vrednosti podjetij, so Agenciji prezentirano premoženje predstavljala sredstva, ki so bila upoštevana v tej cenitvi.

Revizija se dopusti glede vprašanja ali se premoženje, ki ni bilo upoštevano v otvoritveni bilanci po stanju na dan 1. 1. 1993 v skladu z Uredbo o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja, podjetje pa ga je v postopku lastninskega preoblikovanja razkrilo Agenciji RS za prestrukturiranje in privatizacijo ter Deviznemu inšpektoratu, ne šteje kot družbeni kapital, ki z dnem uveljavitve ZZLPPO preide v last pravnega naslednika Slovenske razvojne družbe.

Če se je kakšen del premoženja izmaknil procesu lastninskega preoblikovanja, potem ni pripadel privatiziranemu podjetju. Prešel je sprva na Slovensko razvojno družbo, in je sedaj njegov imetnik tožeča stranka kot njena pravna naslednica. Posebne okoliščine tega primera jasno kažejo na to, da je bil namen navedene določbe ZZLPPO dosežen, četudi terjatev ni bila navedena v otvoritveni bilanci. Terjatev do inozemskega dolžnika je bila namreč v postopku privatizacije večkrat navedena v različnih listinah, med drugim tudi v posebni prilogi k programu lastninskega preoblikovanja podjetij.

Tožeča stranka je svoj zahtevek temeljila na prvem odstavku 6. člena ZZLPPO. Citirana zakonska določba je jasna glede pogojev, kdaj preide na podlagi samega zakona premoženje pravne osebe, ki se je lastninila, na tožečo stranko. Edini pogoj je, da to premoženje ni bilo upoštevano v otvoritveni bilanci po stanju na dan 1.1.1993.

S sklepom stečajnega sodišča z dne 2. 4. 2001 se je premoženje le izločilo iz stečajne mase podjetja L. Odločba ne ustanavlja lastninske pravice v korist pravne prednice prve nasprotne udeleženke, niti v razmerju do tretjih, ki niso bili stranke postopka, ne učinkuje. Sporno zemljišče ni bilo upoštevano v otvoritveni bilanci podjetja L., kar pa še ne pomeni, da je to premoženje z dnem uveljavitve ZZLPPO postalo last Slovenske razvojne družbe (6. člen ZZLPPO). Za ex lege prehod premoženja bi šlo, če bi šlo za premoženje, ko je podjetje v postopku lastninskega preoblikovanja premoženja to premoženje imelo, pa ga ni vključilo v otvoritveno bilanco. V konkretnem primeru ne gre za takšno premoženje. Na spornih zemljiščih so imeli pravico uporabe etažni lastniki (kot bo to razvidno iz nadaljevanja), ki so nato kot dejanski imetniki pravice uporabe ex lege pridobili lastninsko pravico v času uveljavitve ZLNDL.

Odgovor na vprašanje ali je pred uveljavitvijo SPZ zaradi pravil o pripadnosti (akcesornosti), po katerih je funkcionalno zemljišče "sledilo" zgradbi (12. člen ZTLR ter prvi odstavek 6. člena Zakona o pravicah na delih stavb), tožeča stranka že s tem, ko je v otvoritveno bilanco vključila (samo) zgradbe, pridobila pravico do lastninjenja funkcionalnega zemljišča, je po presoji Vrhovnega sodišča nikalen.

Izločitvena pravica je pravica osebe, ki je s priposestvovanjem ali na drug izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik, od insolventnega dolžnika zahtevati, da prizna njeno lastninsko pravico na nepremičnini.

Ker sporna zemljišča niso bila vključena v otvoritveno bilanco, tožnica po zaključku lastninjenja pravne prednice ni pridobila pravice uporabe na spornih zemljiščih. Zato na njih ni mogla pridobiti lastninske pravice na podlagi določb ZLNDL.

Pravna oseba je lahko na podlagi določb ZLNDL pridobila lastninsko pravico le v primeru, če je ob lastninskem preoblikovanju v otvoritveno bilanco (4. člen ZLPP) vključila nepremičnine, na katerih je imela kot podjetje v družbeni lastnini pravico uporabe.

Pravica uporabe na nepremičninah bi na toženo stranko prešla le v primeru, če bi bila pravica uporabe na njih kot osnovno sredstvo vključena v otvoritveno bilanco in bi tako bil v postopku lastninskega preoblikovanja za ta del sredstev vplačan kapital. Ker pa sporne nepremičnine niso bile vključene v otvoritveno bilanco, se njihova vrednost ni mogla odraziti v vrednosti oziroma v obsegu družbenega kapitala pravne osebe, ki se je lastninsko preoblikovala. Samo premoženje, ki je bilo zajeto v otvoritveno bilanco, je predstavljalo družbeni kapital družbene pravne osebe, ki se je lastninsko preoblikovala. Navedeno pomeni, da tožeča stranka ob uveljavitvi ZLNDL ni imela pravice uporabe spornih nepremičnin in da zato na njih na podlagi navedenega zakona ni mogla pridobiti lastninske pravice. Izpodbijana sodba pa nima nobenih razlogov o pritožbenih trditvah, da naj bi tožeča stranka postala lastnica spornega zemljišča zato, ker le-to, predstavlja funkcionalno zemljišče k objektom, ki naj bi bili njena last.

V postopku lastninjenja tožene stranke po določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) so bila vsa sporna sredstva (med katere spadajo tudi omenjene delnice) vključena v otvoritveno bilanco v okviru bilančnih sredstev, kasneje pa so bila s Pogodbo zgolj prenesena v okvir izvenbilančnih sredstev. Šlo je torej za sredstva, ki so bila upoštevana v otvoritveni bilanci po stanju na dan 1.1.1993 v skladu z Uredbo o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance.

V postopkih lastninjenja je temelj pridobitve lastninske pravice zakon. Toda v zemljiškoknjižnih postopkih je treba upoštevati tudi zemljiškoknjižna pravila, zahtevajo se namreč listine, ki pridobitev lastninske pravice izkažejo. Sklicevanje pritožnice, da je lastninsko pravico pridobila na podlagi določb ZSKZ, v zemljiškoknjižnem postopku ne more biti uspešna, na podlagi tega zakona je bilo izdano navodilo, ki predpisuje, katera dokumentacija je potrebna za vpis v zemljiško knjigo, in je pritožnica v tem zemljiškoknjižnem postopku ni priložila.

Okoliščina, da se je lastninil le družbeni kapital (skupek članskih pravic v podjetju, ki ni imel znanih lastnikov, temveč so ga za račun anonimnih lastnikov upravljali delavci v podjetju), ni vplivala na v ZLPP določeno obveznost lastninsko preoblikujočih se družb (tudi tistih v mešani lastnini), da v otvoritveni bilanci prikažejo vse premoženje (sredstva v aktivi podjetij). Lastninjenje se je izvedlo glede na vrednost družbenega kapitala, ki je bila lahko pravilno ocenjena le ob upoštevanju celotne aktive podjetja. Od nje je namreč odvisna vrednost osnovnega kapitala, ta pa je osnova za ugotovitev vrednosti družbenega kapitala – tistega deleža v osnovnem kapitalu, ki nima znanega lastnika. Če določeno premoženje v otvoritveni bilanci ni bilo upoštevano, se njegova vrednost ni odrazila v vrednosti družbenega kapitala, ki je bila zato prenizko ocenjena, cena delnice pa prenizko določena. Preprečevanju tovrstnih (posrednih) oškodovanj družbenega kapitala je namenjena določba 6. člena ZZLPPO, ki ureja prehod („skritega“) premoženja, ki se je izmaknilo procesu lastninskega preoblikovanja, na SRD. Nanjo zato preide vse premoženje, ki v otvoritvenih bilancah podjetij ni bilo pr

Ker je tožena stranka postala lastnica spornih nepremičnin po 1. 5. 1998 na podlagi odločbe državnega organa, tožeča stranka ne more uveljavljati zahtevka po ZZLPPO. Za ex lege prehod premoženja bi šlo, če bi šlo za premoženje, ko je podjetje v postopku lastninskega preoblikovanja premoženja to premoženje imelo, pa ga ni vključilo v otvoritveno bilanco.

Ker ni dokazano, da je nepremičnina zajeta v otvoritveno bilanco, z zaključkom lastninjenja pa je razrešeno vprašanje družbenega premoženja, ki ga je imela pravna oseba (tožeča stranka trdi, da ga je pridobila že v letu 1961 oz. 1962, pred lastninjenjem), ni moglo naknadno z uveljavitvijo ZLNDL priti do prehoda pravice uporabe v lastninsko pravico, naknadno lastninjenje družbenega premoženja ni več mogoče (premoženje, zajeto v otvoritveni bilanci, predstavlja osnovni kapital preoblikovanega podjetja, sedaj družbe).

Tožeča stranka je pridobila lastninsko pravico originarno na podlagi zakona ZZLPPO in ne šele na podlagi odločbe sodišča o ugotovitvi lastninske pravice. Zato ni odločilno, kdaj je postala sodna odločba, izdana v pravdi I P 182/2009, pravnomočna. Sodba v sporu med pravdnima strankama je bila ugotovitvena (glede ugotovitve, katera stranka je pridobila lastninsko pravico na podlagi zakona) in izbrisna (zaradi izbrisa neveljavne vknjižbe v korist tožene stranke, na katero se pritožnica še vedno neutemeljeno sklicuje tudi v pritožbi). V zvezi z ugotovitvijo lastninske pravice je imela le deklaratorni značaj in ne konstitutivnega. Na podlagi zakona se pridobi lastninska pravica v trenutku, ko so izpolnjeni zakonsko določeni pogoji. Ni pomembno, ali je uporaba tuje stvari za nedobrovernega posestnika pomenila objektivno korist ali ne oziroma ali se je z njo in na kakšen način okoristil ali ne, ali pa bi se lahko, pa je to iz kakršnegakoli razloga opustil. Osnovni kriterij je korist, ki bi jo lahko imel od stvari, in ne zgolj korist, ki jo dejansko ima. Vrniti mora tudi plodove, ki jih ni obral – v obravnavanem primeru tudi najemnino, ki je toženka ni več zaračunavala.

Pravna oseba je lahko na podlagi ZLNDL pridobila lastninsko pravico le v primeru, če je ob svojem lastninskem preoblikovanju v otvoritveno bilanco vključila nepremičnine, na kateri je imel njen pravni prednik kot podjetje v družbeni lastnini pravico uporabe. Predpostavka za ocenjevanje pravočasnosti uveljavljanja obogatitvenega zahtevka je prehod koristi od prikrajšane na okoriščeno stranko. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da Z. I., d.d. še ni prenehal uporabljati nepremičnine, je njegova odločitev, da do zastaranja še ni moglo priti, tudi pravno pravilna. Do nove oznake identifikacijskega znaka sporne nepremičnine v izreku sodbe je prišlo zaradi spremembe ZZK-1 Tako ni prišlo do spremembe tožbe niti do odločanja mimo ali preko zahtevka. Vsebinsko je odločeno o isti nepremičnini, na katero se je nanašal tožbeni zahtevek, in ki je bila ob vložitvi tožbe identificirana na način, kot je določal tedaj veljavni ZZK-1.

Aktivno legitimiran za izbrisno tožbo je samo tisti, čigar pravice na nepremičnini, pridobljene pred izpodbijanim vpisom, so bile s tem vpisom prizadete.