4. člen ZLPP

Pravna oseba je lahko na podlagi določb ZLNDL pridobila lastninsko pravico le v primeru, če je ob lastninskem preoblikovanju v otvoritveno bilanco (4. člen ZLPP) vključila nepremičnine, na katerih je imela kot podjetje v družbeni lastnini pravico uporabe. V primeru, da nepremičnina v otvoritveno bilanco ni bila vključena, podjetje, ki se je lastninsko preoblikovalo, na njej ni pridobilo lastninske pravice. Zato ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da iz nobene dokazne listine ne izhaja, da bi tožena stranka iz otvoritvene bilance eksplicitno izključila sporni parceli, saj je za odločitev bistveno vprašanje, ali je sporni nepremičnini (izrecno) vključila v otvoritveno bilanco ali ne.

Predmetne nepremičnin so bile v petdesetih letih prejšnjega stoletja t.i. splošno ljudsko premoženje oziroma kasneje družbena lastnina. Lastnik je bila družba kot celota, to premoženje je bilo namenjeno potrebam skupnosti. Posameznim družbenim subjektom, v konkretnem primeru E. (tretji osebi), je bilo zaupano, da s tem premoženjem upravljajo (gospodarijo). Ta pravica uprave je bila povezana s pričetkom izgradnje počitniškega doma, obsegala pa je tudi pravico uporabe stvari. Zgolj z zatrjevanim prispevkom posameznega elektrogospodarskega podjetja pri tej gradnji tožnik ni mogel spremeniti tega pravnega režima in pridobiti lastnih stvarnopravnih upravičenj na nepremičninah. Toženec je bil s predvidenim zaslišanjem svojega pooblaščenca predhodno seznanjen. Če je menil, da bo zaradi tega omejena njegova pravica do zastopanja oziroma sodelovanja v postopku, kot navaja v pritožbi, bi lahko angažiral drugega pooblaščenca. To možnost je imel, vendar je ni izkoristil.

Nepremičnine pravne osebe, ki se je lastninila po ZLPP, so se olastninile po ZLNDL. Šele po ZLNDL je lahko preoblikovana pravna oseba postala lastnica nepremičnin, na katerih je imela pred tem pravico uporabe. Odložni pogoj, pod katerim je bila sklenjena sporna pogodba, se je izpolnil z dnem lastninskega preoblikovanja toženke in je pogodba tedaj začela učinkovati od trenutka sklenitve dalje. Po drugem odstavku 44. člena ZLPP je predhodno soglasje potrebno, vse dokler se podjetje lastninsko ne preoblikuje. Z lastninskim preoblikovanjem je pogoj soglasja odpadel. Prenehala je vezanost začetka učinkovanja pogodbe na izdajo soglasja agencije. Pri presoji konkretnega posestnega stanja je treba upoštevati tudi pravni status pravdnih strank. Ni sporno, da je bila pravna prednica oziroma toženka organizirana v obliki podjetja, pravni prednik tožnice pa je bil občinski organ oziroma je tožnica kot njena pravna naslednica, občina. Posest nepremičnine, ki je v lasti občine kot osebe javnega prava, ki deluje v javnem interesu in jo po njeni volji lahko uporablja vsakdo, navzven ni enako vidna in izključujoča, kot posest pravne ali fizične osebe, ki jo v naravi uporablja zaključ

V primeru, ko je bila vrednost družbenega kapitala ugotovljena na podlagi cenitve podjetij po pooblaščenem ocenjevalcu vrednosti podjetij, so Agenciji prezentirano premoženje predstavljala sredstva, ki so bila upoštevana v tej cenitvi.

Odgovor na vprašanje ali je pred uveljavitvijo SPZ zaradi pravil o pripadnosti (akcesornosti), po katerih je funkcionalno zemljišče "sledilo" zgradbi (12. člen ZTLR ter prvi odstavek 6. člena Zakona o pravicah na delih stavb), tožeča stranka že s tem, ko je v otvoritveno bilanco vključila (samo) zgradbe, pridobila pravico do lastninjenja funkcionalnega zemljišča, je po presoji Vrhovnega sodišča nikalen.

Pravna oseba je lahko na podlagi določb ZLNDL pridobila lastninsko pravico le v primeru, če je ob lastninskem preoblikovanju v otvoritveno bilanco (4. člen ZLPP) vključila nepremičnine, na katerih je imela kot podjetje v družbeni lastnini pravico uporabe.

Zahtevek, ki ga prizadeti lastnik na podlagi drugega odstavka 64. člena ZSpo vloži pri lokalni skupnosti, ima naravo procesne predpostavke. Povedano drugače: če zahtevek ni bil dan v roku, prizadeti lastnik lastninske pravice ne more uveljavljati (to nenazadnje pove že ZSpo v četrtem odstavku 64. člena). Prizadeti lastnik, ki je tak zahtevek vložil, ima na voljo civilnopravno varstvo, lokalna skupnost (konkretno tožeča stranka) pa ni tista, ki bi o tem zahtevku odločala ali morala odločiti. Nedvomno lahko prizadeti lastnik svojo pravico uveljavlja s tožbo, po prepričanju pritožbenega sodišča pa tudi z ugovorom, s katerim se upre tožbi lokalne skupnosti, da je zemljiškoknjižno stanje, ki toženo stranko izkazuje kot lastnico, nepravilno. Za stališče, da bi tožena stranka, ki je že vknjižena kot lastnica, morala vložiti lastninsko tožbo, ni najti prav nobenega razloga. Tega ne zahteva niti ZSpo niti noben drug zakon, postavlja pa se tudi vprašanje, s kakšno tožbo bi lahko nekdo, ki je kot lastnik že vknjižen v zemljiško knjigo, sploh uspel in še pred tem izkazal pravni interes za nekaj, kar (že) ima. Da v takem primeru kot zadostno obrambno sredstvo zadošča ugovor, izhaja tu

Pravna prednica tožnice je pridobila pravico uporabe na spornih nepremičninah, ki jih je tožeča stranka v postopku preoblikovanja vključila v otvoritveno bilanco. Tožeča stranka je zato na podlagi 3. člena ZLNDL pridobila na njih lastninsko pravico.

Ker ni dokazano, da je nepremičnina zajeta v otvoritveno bilanco, z zaključkom lastninjenja pa je razrešeno vprašanje družbenega premoženja, ki ga je imela pravna oseba (tožeča stranka trdi, da ga je pridobila že v letu 1961 oz. 1962, pred lastninjenjem), ni moglo naknadno z uveljavitvijo ZLNDL priti do prehoda pravice uporabe v lastninsko pravico, naknadno lastninjenje družbenega premoženja ni več mogoče (premoženje, zajeto v otvoritveni bilanci, predstavlja osnovni kapital preoblikovanega podjetja, sedaj družbe).

Reševanje problematike lastninjenja zemljišč z institutom priposestvovanja bi pomenilo obid predpisov o lastninjenju zemljišč. Priposestvovanje je namenjeno odpravi pomanjkljivosti, ki nastanejo pri pravnoposlovnih prenosih lastninske pravice na nepremičninah, medtem ko bi v primerih, kot je obravnavani, s priposestvovanjem odpravili napako, da v postopku lastninskega preoblikovanja sporna zemljišča niso bila vključena v otvoritveno bilanco.

Stranka ni zatrjevala, da so bila sporna zemljišča v postopku lastninskega preoblikovanja družbenega podjetja vključena v otvoritveno bilanco.

Aktivno legitimiran za izbrisno tožbo je samo tisti, čigar pravice na nepremičnini, pridobljene pred izpodbijanim vpisom, so bile s tem vpisom prizadete.

Z uveljavitvijo ZZLPPO in ZUARLPP so prenehali veljati tako materialni predpisi, ki so urejali lastninsko preoblikovanje podjetij in postopek revizije lastninskega preoblikovanja podjetij, kot tudi organi, ki so navedene postopke vodili. Zato o zakonski kategoriji družbene lastnine oz. družbenega kapitala v smislu neolastninjene postavke trajnega kapitala podjetij, ki bi bil še lahko predmet postopkov lastninjenja, ni več mogoče govoriti. Okoliščina, da je do zaključka vseh postopkov v zvezi z revizijo lastninskega preoblikovanja prišlo izključno zaradi prenehanja veljavnosti področnih materialnopravnih predpisov, predstavlja naključje, ki se je primerilo obema strankama in je zato odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške, pravilna.

Pritožniku izločitvena pravica še ni prenehala, zato je z njeno prijavo pridobil status upnika, ki je tudi legitimiran za vložitev pritožbe. Parceli še nista olastninjeni oziroma to vsaj ni vpisano v zemljiško knjigo. V tej fazi stečajnega postopka, ko se odloča o soglasju za najem, pa ni pomembno, ali sta bili parceli kot družbeni kapital vključeni v otvoritveno bilanco, pripravljeno ob lastninskem preoblikovanju stečajnega dolžnika, pri čemer bi le v takem primeru stečajni dolžnik lahko olastninil to družbeno premoženje in bi zato to premoženje sodilo v stečajno maso. Morebitnega dejstva, da nepremičnina morda ne spada v stečajno maso oziroma da upravitelj ne more razpolagati s premoženjem, tako da bi ga oddal v najem, tudi sklep sodišča o soglasju za oddajo v najem ne more spremeniti.

To, da je imel pravni prednik tožene stranke na spornih nepremičninah pravico uporabe, še ne pomeni, da je bila tudi tožena stranka kot pravni naslednik preoblikovanega podjetja ob uveljavitvi ZLNDL imetnica pravice uporabe, ki se je na podlagi določb ZLNDL pretvorila v lastninsko pravico. Pravica uporabe bi na toženo stranko prešla le v primeru, če bi bile sporne nepremičnine (oziroma pravica uporabe na teh nepremičninah) vključene v otvoritveno bilanco in bi tako bil v postopku lastninskega preoblikovanja za ta del sredstev vplačan kapital. Če podjetja v postopku lastninskega preoblikovanja premoženja niso vključila v otvoritveno bilanco, ker so ga morala izločiti, prvi odstavek 6. člena ZZLPPO ne predstavlja pravne podlage za pridobitev lastninske pravice tožeče stranke na tem premoženju. Navedena določba ZZLPPO predstavlja pravno podlago za pridobitev lastninske pravice tožeče stranke le v tistih primerih, ko je podjetje v postopku lastninskega preoblikovanja premoženje imelo, pa ga ni vključilo v otvoritveno bilanco. Pravno podlago za lastninjenje zemljišč, ki so imele ob uveljavitvi ZSKZ status kmetijskih zemljišč, z uveljavitvijo ZSKZ-A pa so pridobila statu

Samo če bo sodišče ugotovilo, da so bile sporne nepremičnine zajete v otvoritveni bilanci, je možno, da je ta preoblikovana pravna oseba postala lastnica nepremičnin, na katerih je imela pravico uporabe. Pravni temelj za pridobitev lastninske pravice preoblikovane pravne osebe ni 4. člen ZLPP, saj na tej pravni podlagi lastninska pravica ni mogla nastati, pač pa je bilo treba lastninska razmerja šele urediti. Pridobitev lastninske pravice preoblikovane pravne osebe na podlagi zakona je zato uredil ZLNDL. S tem zakonom se je pravica uporabe zemljišča v družbeni lastnini spremenila v lastninsko pravico pravne osebe.

Družbeni kapital, ki je osnova za lastninjenje, se je ugotovil z otvoritveno bilanco po metodologiji, ki jo je predpisala Vlada Republike Slovenije na predlog Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (4. člen ZLPP). Če vrednost družbenega kapitala podjetja, ki bi se moralo lastniniti po določbah ZLPP, ni bila ugotovljena na način iz 4. člena ZLPP ali če je bil ugotovljena nepravilno, je bilo mogoče navedene pomanjkljivosti odpraviti le v postopku revizije lastninskega preoblikovanja na podlagi suma oškodovanja družbene lastnine na podlagi 48. in nadaljnjih členov ZLPP. Mimo in izven teh okvirov družbenega kapitala v podjetjih ni mogoče in ni dopustno ugotavljati.

Delež zadružnega upravičenca na delu podjetja s seznama se lahko izrazi le v deležu oziroma vrednosti glede na vrednost družbenega premoženja celotnega podjetja. 58. člen ZZad, v primeru uveljavljanja pravice zadružnih upravičencev le na delu podjetja, zgolj daje možnost in ne prisiljuje zavezano podjetje, da se razdeli na več samostojnih gospodarskih družb.

Lastniški delež denacionalizacijskega upravičenca se določi od vrednosti celotnega družbenega kapitala (tudi od rezerv).

Lastninsko preoblikovanje podjetja ne vpliva na obveznost podjetja, da v skladu s sklenjenim sporazumom o razporeditvi sredstev, pravic in obveznosti izplača tistega, ki je vložil del sredstev za izgradnjo objekta, ki ga podjetje uporablja kot svoja obvezna sredstva.