VSM sodba I Cp 1502/2013

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožeča stranka in drugotoženka krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da sta prvo toženka in drugo toženka dolžna tožniku iz naslova nepremoženjske škode (odškodnina za izgubo bližnjega) plačati 5,254.000,00 SIT (sedaj 21.924,55 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila ter iz naslova premoženjske škode odškodnino v znesku 2,905.000,00 SIT (sedaj 12.122,35 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 1998 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Nadalje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da sta prvo toženka in drugo toženka dolžna tožnici iz naslova nepremoženjske škode (odškodnina za izgubo bližnjega) plačati 5,254.000,00 SIT (sedaj 21.924,55 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila ter iz naslova premoženjske škode odškodnino v znesku 2.562.000,00 SIT (sedaj 10.691,04 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 1995 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Odločbe o pravdnih stroških prvostopno sodišče ni izdalo, ker bo o stroških pravdnega postopka odločilo s posebnim sklepom.

2Prvostopno sodbo s pritožbo izpodbija tožeča stranka zaradi „vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po pritožbi je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, ker je prvostopno sodišče v ponovljenem sojenju ponovno kršilo procesna pravila o izvedbi dokaza z izvedencem medicinske stroke. Prvostopno sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke po neposrednem zaslišanju izvedenca dr. P.G. ter za postavitev novega izvedenca medicinske stroke. Pri tem prvostopno sodišče tudi ni navedlo utemeljenih razlogov za zavrnitev navedenih dokaznih predlogov in je tako zraven kršitve pravice do obravnavanja prvostopno sodišče zagrešilo še absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba se v razlogih za zavrnitev dokaznih predlogov v zvezi z izvedenci ne more preizkusiti. Zaradi tega je prvostopno sodišče zmotno in povsem pristransko presodilo, da so izvedenska mnenja izvedenca Instituta za sodno medicino pri Medicinski fakulteti v Ljubljani, dr. K.H. in dr. P.G. skladna in sklepčna ter med njimi ni takšnih nasprotij, da bi bilo v dokazni postopek potrebno pritegniti novega izvedenca medicinske stroke. Tožeča stranka je že tekom postopka opozarjala na takšna razhajanja med izvedenskimi mnenji navedenih izvedencev, da bi v dokazni postopek bilo nujno pritegniti novega izvedenca medicinske stroke. Na razhajanja v izvedenskih mnenjih tožeča stranka opozarja tudi v pritožbi, pri čemer še dodaja, da neposredno zaslišanje izvedenca dr. K.H. v ponovljenem postopku ni prispevalo k skladnosti in sklepčnosti navedenih izvedenskih mnenj. Izvedensko mnenje navedenega izvedenca podano na glavni obravnavi ni bilo strokovno in prepričljivo, kot zmotno zaključuje prvostopno sodišče. Prvostopno sodišče je tudi povsem nepravilno povzelo izpovedbe dr. R. in medicinske sestre U., kar tudi predstavlja protispisnost in s tem povezano bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi neskladnosti izvedenskih mnenj je prvostopno sodišče zmotno zaključilo, da je drugotoženka (zdravnica) po nastopu anafilaktične reakcije pri G.Š. postopala v skladu z zdravniško doktrino in ji tako ni očitati zdravniške napake. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

3Prvotoženka ni vložila odgovora na pritožbo. Drugotoženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev prvostopne sodbe in priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi je redno sodstvo (sodba Okrožnega sodišča v Mariboru II P 817/2001 z dne 25. 8. 2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 2788/2006 z dne 15. 1. 2008, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 449/2008 z dne 10. 7. 2008) že razsodilo z zavrnitvijo zahtevka tožeče stranke. Ustavno sodišče RS je po ustavni pritožbi tožeče stranke zaradi kršitve pravice do izjave v zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem razveljavilo citirane sodbe rednih sodišč in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo odločanje. V novem odločanju je prvostopno sodišče s sodbo III P 1044/2009 z dne 8. 11. 2010 ponovno zavrnilo zahtevek tožeče stranke in Višje sodišče v Mariboru je s sodbo I Cp 581/2011 z dne 7. 6. 2011 prvostopno sodbo potrdilo. Po vloženi reviziji je Vrhovno sodišče RS s sklepom II Ips 182/2012 z dne 15. 11. 2011 reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. V revizijski odločbi (sklep II Ips 182/2012) je Vrhovno sodišče RS glede na revizijska izvajanja tožeče stranke presodilo, da so bila že v kazenskem postopku odpravljena vsa nasprotja oziroma nejasnosti v podanih mnenjih, zaradi česar se revizijsko sodišče strinja s presojo prvostopnega in drugostopnega sodišča, da postavitev drugega - novega - izvedenca v skladu s tretjim odstavkom 254. člena ZPP ni bila potrebna. Tega tudi ni narekovala potreba po nepristranskem tujem izvedencu, saj je bil ravno tak v postopku že angažiran. V posledici razveljavitve sodb nižjih sodišč zaradi relativne bistvene kršitve določb postopka (kršitev pravila o neposrednosti zaslišanja izvedenca po določbi 253. člena ZPP) pa je prvostopnemu sodišču naložilo, da presodi, katere od izvedencev, ki so podali pisni izvid in mnenje v kazenskem postopku, bo zaradi popolnosti izvedbe dokaza zaslišalo tudi v nadaljnjem pravdnem postopku. V ponovljenem sojenju, v katerem je prvostopno sodišče v soglasju s strankami izvedlo že izvedene dokaze ter neposredno zaslišalo izvedenca medicinske stroke dr. K.H. in zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za neposredno zaslišanje izvedenca dr. P.G. ter postavitev novega izvedenca medicinske stroke, izdalo izpodbijano sodbo.

6Pravila za izvedbo dokaza z izvedencem so določena v 243. do 254. členu ZPP. Po določbi prvega odstavka 253. člena ZPP se primarno predvideva, da izvedenec svoj izvid in mnenje poda ustno, sodišče pa lahko odloči, da naj ju da tudi pisno pred obravnavo. Po določbi drugega odstavka 254. člena ZPP v primeru, če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali drugimi izvedenci. Po tretjem odstavku navedenega člena pa v primeru, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev. Za odpravo pomanjkljivosti, nejasnosti ali nasprotij v mnenju ali mnenjih več izvedencev, je torej predvideno najprej zaslišanje izvedenca, nato pa postavitev novega izvedenca.

7V predmetni zadevi so stranke v dokazne namene predlagale dokaz z izvedenci, ki so podali izvedensko mnenje v kazenskem postopku zoper drugotoženko. V kazenskem postopku so bili postavljeni trije izvedenci, in sicer Institut za sodno medicino pri Medicinski fakulteti v Ljubljani, izvedenec dr. P.G. in izvedenec dr. K.H.. Ker se tožnika z mnenjem Instituta za sodno medicino nista strinjala, in ker sta izražala dvom v podano mnenje, je sodišče na njun predlog angažiralo novega izvedenca, in to zaradi odstranitve kakršnegakoli dvoma v njegovo pristranskost, iz tujine. Mnenje je podal dr. P.G., kot je navedel sam, s „splošno sodnomedicinskega vidika“, za natančnejšo razlago pa bi bil po njegovem mnenju primernejši izvedenec s strokovnega področja anestezilogije in nujne medicine. Kot takšen specialist je bil postavljen tretji izvedenec dr. K.H.. Ta je v kazenskem postopku pisno izvedensko mnenje dvakrat dopolnil ter bil v kazenskem postopku ob sodelovanju tožnikov tudi zaslišan. Navedena izvedenska mnenja, pridobljena v kazenskem postopku in izvedena v pravdnem postopku ob soglasju strank, predstavljajo procesno veljavno in z izvedenskim mnenjem pridobljenim v pravdnem postopku, enakovredno dokazno gradivo. Tako se je že izreklo Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 182/2012.

8Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da je izvedenec dr. K.H. zaslišan na glavni obravnavi v celoti potrdil že podano izvedensko mnenje v kazenskem postopku. Podaja izvedenskega mnenja navedenega izvedenca na glavni obravnavi tudi ni neprepričljiva in nestrokovna, kot skuša prikazati pritožba. Nasprotno, izvedenec zaslišan na glavni obravnavi je ustno potrdil že podano izvedensko mnenje v kazenskem postopku, iz katerega dopolnitve jasno izhaja, da drugotoženki ni očitati strokovne zdravniške napake pri zdravljenju in v postopanju ter ravnanju po nastopu anafilaktične reakcije pri G.Š.. Na podlagi takšnega nedvoumnega mnenja navedenega izvedenca tudi ni razloga za še dodatno dopolnitev mnenja izvedenca dr. K.H., kot je pravilno presodilo prvostopno sodišče.

9Povedano je že, da določba prvega odstavka 253. člena ZPP primarno predvideva, da izvedenec svoj izvid in mnenje poda ustno, sodišče pa lahko odloči, da naj ju da tudi pisno pred obravnavo. Zgolj pisna podaja izvida in mnenja namreč ne more povsem nadomestiti ustne komunikacije med izvedencem, strankami in sodiščem. S tem, ko prvostopno sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu tožeče stranke za neposredno (ustno) zaslišanje izvedenca dr. P.G. na glavni obravnavi, je kršilo določbo prvega odstavka 253. člena ZPP. Navedena kršitev pa v obravnavanem primeru ne predstavlja relativne bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker ta ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. V predmetni zadevi namreč osrednji dokaz o obstoju zatrjevane zdravniške napake predstavlja mnenje izvedenca medicinske stroke dr. K.H. (to izvedensko mnenje je tudi povsem v skladu z izvedenskim mnenjem Instituta za sodno medicino pri Medicinski fakulteti v Ljubljani, v okviru katerega je izvedensko mnenje izdelalo več oseb), ker je mnenje izvedenca dr. P.G. o pravilnosti ravnanja drugotoženke po nastopu anafilaktične reakcije pri G.Š. podano „s splošno sodnomedicinskega vidika“, kot je navedel sam izvedenec. Izvedenec je še dodal, da bi za natančnejšo razlago strokovnosti in primernosti ravnanja drugotoženke po nastopu anafilaktične reakcije pri pacientu bil primernejši izvedenec s strokovnega področja anesteziologije in urgentne nujne medicine. Izvedenec iz tega področja pa je dr. K.H., ki je ravno v tem segmentu podal, tudi po presoji pritožbenega sodišča, popolno in strokovno mnenje. Izvedensko mnenje izvedenca dr. P.G. tako ne predstavlja odločilnega dokaza za presojo v tej zadevi in zato prvostopno sodišče s tem, ko dokaza z navedenim izvedencem na glavni obravnavi ni izvedlo neposredno, temveč le s prečitanjem njegovega pisnega izida in mnenja, ni storilo bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Opustitev ustnega zaslišanja navedenega izvedenca ni vplivala na zakonitost in pravilnost prvostopne sodbe. S takim postopanjem v zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem dr. P.G. pa tožeči stranki tudi ni bila kršena pravica do izjave in s tem povezana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem pa velja še enkrat dodati, da je prvostopno sodišče na glavni obravnavi zaslišalo izvedenca dr. K.H., katerega izvedensko mnenje pa predstavlja osrednji izvedenski dokaz v tej zadevi.

10Prvostopno sodišče v razlogih izpodbijane sodbe pravilno ugotavlja in zaključuje, da se izvedenska mnenja navedenih izvedencev tudi bistveno ne razlikujejo, so strokovno jasna in se dopolnjujejo in zato ni potrebe, da bi se v dokazni postopek pritegnil še drugi izvedenec medicinske stroke. Pri tem prvostopno sodišče popolno in pravilno ugotavlja postopanje drugotoženke po sprejemu pacienta G.Š. z bolezenskimi znaki akutne urtikarije - hujše oblike alergijske kožne bolezni. Iz navedenega razloga je drugotoženka pacientu predpisala zdravila Dexamethason in Synopen, ki sta bili bolniku dani časovno postopoma v obliki injekcij. Iz vseh treh izvedenskih mnenj nedvomno izhaja, da je bilo diagnosticiranje in zdravljenje bolnika z navedenimi zdravili v obliki injekcij pravilno in povsem v skladu z zdravniško doktrino. Zaradi prejete terapije je pri tožniku začela nastajati anafilaktična reakcija, ki sicer pri indiciranju navedenih zdravil nastopi le izjemoma, ker sta navedeni zdravili namenjeni ravno zoper alergije. Ob pravočasni zaznavi anafilaktične reakcije je drugotoženka urgentno ukrepala v skladu z zdravniško doktrino, kar izhaja tako iz izvedenskega mnenja izvedenca dr. K.H. ter Instituta za sodno medicino pri Medicinski fakulteti v Ljubljani. Kljub takemu postopanju drugotoženke je pacient G.Š. v bolnišnici dne 19. 3. 1993 umrl zaradi hipoksično-ishemične okvare možganov, do katere je prišlo dne 3. 5. 1993 zaradi zastoja krvnega obtoka v času fibrilacije srčnih prekatov. Anafilaktična reakcija je pri bolniku nastopila najverjetneje zaradi preobčutljivosti na eno od prejetih zdravil (Dexamethason in Synopen). Na zastoj krvnega obtoka v času fibrilacije srčnih prekatov je vplivalo vnetje srčne mišice (miokarditis), katerega je pacient preboleval že pred 3. 5. 1993, ko je bil sprejet pri drugotoženki. Tako sta pri pacientu miokarditis in anafilaktični šok imela v svojem skupnem učinku za posledico usoden zaplet, katerega po stališču sodobne medicine ni mogoče predvideti in zato tudi ne preprečiti. Na podlagi takih izvedenskih mnenj je povsem pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je drugotoženka v primeru zdravljenja sina tožnikov ravnala skrbno in v skladu z zdravniško doktrino, kot je določala takrat veljavna določba 45. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti, torej s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (18. člen tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR).

11Navedenega pravilnega zaključka prvostopnega sodišča ne morejo spremeniti pritožbena sklicevanja na izvedensko mnenja dr. P.G., ker je tudi navedeno izvedensko mnenje prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi pravilno povzelo in ocenilo. Sam izvedenec je namreč v svojem izvedenskem mnenju opozoril, da ima za zanesljivejše mnenje o ravnanju drugotoženke po nastanku anafilaktične reakcije pri pacientu premalo podatkov in da ni strokovnjak za področje anesteziologije ter urgentne medicine ter povsem korektno predlagal, da se za to področje določi strokovno usposobljeni izvedenec. Izvedenec iz navedenega področja pa je, kot je že povedano dr. K.H., ki je podal izvedensko mnenje po vsebini povsem skladno z izvedenskem mnenjem izvedenca Institut za sodno medicino pri Medicinski fakulteti v Ljubljani, pri izdelavi katerega so sodelovali izvedenci B.Š., dr. med., prof. dr. M.H. in prof. J.F.. Tako pa v danem primeru, kot pravilno navaja že prvostopno sodišče iz razloga, ker med izvedenskimi mnenji ni bistvenih nasprotij, ni potrebe po pritegnitvi še dodatnega (četrtega) izvedenca medicinske stroke. Nasprotna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

12Do drugačnega zaključka tudi ne privede sklicevanje pritožbe na izpovedbo priče A.U. (medicinska sestra na oddelku intenzivne nege), ker izpovedba navedene priče v pravdnem postopku ne potrjuje izvajanj pritožbe o „paničnem ravnanju“ drugotoženke pri prihodu s pacientom na intenzivni oddelek bolnišnice. Nasprotno, prvostopno sodišče (točka 66 razlogov prvostopne sodbe) pravilno ugotavlja, da je anafilaktični šok pri G.Š. nastopil v koronarni enoti na intenzivnem oddelku, kamor ga je drugotoženka pripeljala ravno zato, da bi mu bila zagotovljena vsa zdravniška oskrba namenjena urgentnim primerom. Pri tem tudi ni prezreti, da je bila drugotoženka ves čas od sprejema in tudi na oddelku intenzivne nege ob pacientu. Ob prihodu na intenzivni oddelek je tudi postopala v skladu z zdravniško doktrino (pacientu je dvignila noge, odredila dobavo kisika, mu pričela dajati adrenalin), kar potrjuje izvedensko mnenje Instituta za sodno medicino pri Medicinski fakulteti v Ljubljani, pri čemer je pri sami reanimaciji oživljanja srca, do katerega je prišlo v koronarni enoti, sodeloval kardiolog dr. F.V. in kasneje še vodja koronarnega oddelka dr. P., ki sta glede na svojo naravo dela (kardiolog, vodja intenzivnega oddelka) bila strokovno bolj primerna za samo reanimacijo zastoja srca G.Š.. Tako pa tudi ne vzdrži pritožbeni očitek, da je drugotoženka postopala nepravilno pri sami reanimaciji oživljanja srca G.Š..

13Prvostopno sodišče v razlogih sodbe (točka 62) res nepravilno izjavo dr. F.V. opredeljuje kot izjavo dr. R., pri čemer gre očitno za administrativno napako, ker dr. R ni sodeloval. pri oživljanju G.Š. v koronarni enoti. Navedeno nepravilnost ob dejstvu, da prvostopno sodišče sicer pravilno povzema izpovedbe priče dr. F.V. in tudi dr. R (ta je ob sprejemu pacienta predal drugotoženki), ne predstavlja protispisnosti in s tem povezane po pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

14Pritožba tudi nima prav, da prvostopno sodišče v razlogih izpodbijane sodbe nima razlogov o po tožeči stranki zatrjevani neskladnosti izvedenskih mnenj. Nasprotno, prvostopno sodišče je dokazno presojalo vsa podana izvedenska mnenja ter na podlagi izvedenskih mnenj presojalo ali je bilo ravnanje drugotoženke v skladu z zdravniško doktrino. Pri taki presoji je pravilno ugotovilo, da med izvedenskimi mnenji ni bistvenih nasprotji in da je drugotoženka pri zdravniški obravnavi G.Š. postopala v skladu z zdravniško doktrino ter storila prav vse, da bi preprečila povsem nepredvidljiv zdravniški zaplet in smrt G.Š..

15Po pravilni ugotovitvi, da drugotoženki ni očitati zdravniške napake po 45. členu Zakona o zdravstveni dejavnosti, ni podlage za odškodninsko odgovornost prvotoženke po določbi prvega odstavka 170. člena ZOR(1) in drugotoženke po določbi drugega odstavka 170. člena ZOR(2), v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZOR(3).

16Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev določb postopka ali pravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

17Določbe ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo v skladu z določbo 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (OZ).

18Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, drugotoženka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni dodatno prispevala k razjasnitvi zadeve in zato tožeča stranka in drugotoženka krijeta sami svoje pritožbene stroške.

-------------------

Op. št. (1): Za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja organizacija združenega dela, v kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.

Op. št. (2): Oškodovanec, ki ima pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma.

Op. št. (3): Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.