VSL sodba in sklep I Cp 293/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi glede prve tožene stranke v točki I./1 in II. ter se v tem delu vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, sicer se pritožba tožeče stranke zavrne in v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki se nanašajo na prvo toženo stranko, se pridrži za končno odločbo, tožeča stranka in druga tožena stranka pa sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka glede zahtevka, ki se nanaša na drugo toženo stranko.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo stvarnopravna imisijska zahtevka tožnikov, s katerimi sta od prve toženke zahtevala, da meteorne vode, ki se stekajo v njen zadrževalni bazen z oznako ZB x, na zemljiščih parc. št. 9/5, 9/40, 9/45 in 9/48, k. o. ..., na svoje stroške spelje v reko K. ter prepreči pronicanje in odtekanje meteornih voda iz njenega zadrževalnega bazena v zemljo, od druge toženke pa, da je dolžna na svoje stroške meteorne vode z nepremičnine parc. št. 2/4, k. o. ..., speljati v reko K., tako da ne bo več prihajalo do pronicanja in odtekanja meteorne vode s te nepremičnine v zemljo. Zavrnilo je tudi nadaljnji tožbeni zahtevek, da sta toženki tožnikoma dolžni plačati odškodnino v skupni višini 79.332,76 EUR. Tožnikoma je naložilo, da sta dolžna toženkama povrniti pravdne stroške, in sicer vsaki 2.489,75 EUR.

2Zoper sodbo pritožbo vlagata tožnika. Menita, da ni pravilno stališče sodišča, da zadrževalni bazen z oznako ZB x ne spada v nobeno izmed treh skupin nepremičnin, ki so opredeljene v 14. členu ZDARS-1, saj ne gre za objekt ali napravo, ki bi bila potrebna za vzdrževanje avtoceste. Po določilih Zakona o cestah (ZCes-1) javno cesto sestavljajo tudi naprave za odvodnjavanje ceste, ki so definirane v 35. točki prvega odstavka 2. člena ZCes-1. Sodišče je spregledalo, da je zadrževalni bazen glavni zbiralno zadrževalni del kanalizacijskega sistema, namenjenega za odvodnjavanje meteornih vod z avtoceste v reko K. Razlogi sodbe so sami s seboj v nasprotju. Sodišče najprej postavi trditev, da zadrževalni bazen ne predstavlja naprave, potrebne za vzdrževanje avtoceste, nato pa citira zakonsko določilo, kaj vse predstavlja javno cesto. ZDARS-1 je specialnejši glede na ZCes-1 in izključuje njegovo uporabo. Kanalizacijski sistem je zgrajen na podlagi uredbe Vlade RS o lokacijskem načrtu za avtocesto na odseku in brez tega bazena uporaba avtoceste ne bi bila dopustna. Gre za objekt, potreben za opravljanje dejavnosti vzdrževanja avtoceste. Da zadrževalni bazen predstavlja objekt oziroma napravo, potrebno za normalno delovanje avtoceste, izhaja tudi z projektno-tehnične dokumentacije, ki sta jo predložila tožnika. Sodišče bi moralo to ugotavljati z izvedencem, če nima potrebnega znanja. Če bi sodišče uporabilo teleološko razlago 14. člena ZDARS-1, bi prišlo do drugačnega zaključka. Ker je prva toženka na podlagi 14. člena ZDARS-1 lastnica zadrževalnega bazena, ugovor pasivne legitimacije ni utemeljen. Podana je tudi pasivna legitimacija druge toženke. Do 3. 8. 2015 je bila v zemljiški knjigi druga toženka vpisana kot lastnica nepremičnine parc. št. 2/4, k. o. ... Lastninska pravica se ne izkazuje z vpisom v sodni register, pač pa z vpisom v zemljiško knjigo. Napačna je odločitev sodišča o zavrnitvi odškodninskega dela tožbenega zahtevka in o stroških postopka. Posebej to velja za drugo toženko, ki je bila v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica nepremičnine. Tožnika sta bila v dobri veri, da so ti podatki točni, in ker druga toženka ni predlagala spremembe vpisa, je sama povzročila stanje, da je bila zoper njo vložena tožba. V takem primeru bi bilo treba uporabiti določilo prvega odstavka 156. člena ZPP, da mora stranka postopka, ne glede na izid pravde, povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi.

3Obe toženi stranki sta odgovorili na pritožbo tožnice in prerekali podane pritožbene navedbe.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožnika zoper prvo toženko uveljavljata stvarnopravno varstvo pred imisijami in zahtevata ureditev odvodnjavanja meteornih vod, ki se stekajo v zadrževalni bazen z oznako ZB x, tako da se prepreči njihovo pronicanje in odtekanje v zemljo. SPZ v 73. členu z generalno klavzulo prepoveduje medsebojno vznemirjanje in povzročanje škode, splošno prepoved pa konkretizira v 75. členu, v katerem lastniku nepremičnine nalaga, da mora pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna, ali povzročajo znatnejšo škodo. Čeprav zakon v tem členu uporablja izraz „lastnik nepremičnine“, je glede na določilo 74. člena SPZ pasivno legitimiran tudi neposredni posestnik nepremičnine, iz katere izvirajo imisije. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek po tej podlagi zoper prvo toženko zavrnilo, ker je ocenilo, da v sporu ni pasivno legitimirana.

6Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, nanizanimi v 10. točki prvostopne odločbe, da prva toženka na podlagi 14. člena ZDARS-1 ni pridobila lastninske pravice na parcelah, kjer leži zadrževalni bazen. Ta člen ureja pridobitni način lastninske pravice v korist prve toženke glede zemljišč, objektov in naprav, potrebnih za opravljanje dejavnosti vzdrževanja avtocest, glede zemljišč, objektov in naprav, potrebnih za opravljanje spremljajočih dejavnosti (počivališča, parkirišča, bencinski servisi ipd.) in glede nepremičnin, ki so bile pridobljene za gradnjo avtocest, vendar delno ali v celoti niso bile uporabljene za gradnjo avtocest oziroma za njihovo upravljanje ali vzdrževanje. Sodišče je s sistemsko in jezikovno razlago, upoštevajoč pojasnilo pojmov po ZDARS-1 in ZCes-1, ugotovilo, da zadrževalni bazen meteorne vode ne predstavlja ne objekta za vzdrževanje avtoceste niti objekta za opravljanje spremljevalnih dejavnosti, temveč gre za sestavni del avtoceste in sodi med naprave za odvodnjavanje javne ceste. Ni mogoče slediti pritožnikoma, da 14. člen ZDARS-1 izključuje uporabo drugih zakonov, zato sodišče razlage po ZCes-1 ne bi smelo uporabiti. To lahko namreč velja le glede pravne ureditve lastninske pravice, ne pa glede vsebine pojmov, ki jih ZDARS-1 posebej opredeljuje v 3. členu, v katerem se izrecno sklicuje na zakon, ki ureja javne ceste. Sicer pa pritožba posebej izpostavlja, da gre za objekt, ki je del projektno tehnične dokumentacije in predstavlja sestavni del ceste, kar je hkrati tudi stališče sodišča prve stopnje. To pa pomeni, da ne gre za objekt iz prve oziroma druge alineje 14. člena ZDARS-1, temveč za primer, ki ga ureja 15. člen ZDARS-1.

7Po določilu 15. člena ZDARS-1 se na zemljiščih v lasti R Slovenije, na katerih so avtoceste kot objekt, ki so bile zgrajene ali so se pričele graditi pred uveljavitvijo tega zakona, z zakonom ustanovi v korist DARS stavbna pravica. Ta se ustanovi za dobo 50-ih let, vpis v zemljiško knjigo pa se opravi na podlagi sklepa Vlade, ki vsebuje zemljiškoknjižno oznako nepremičnin in druge podatke, potrebne za vpis v zemljiško knjigo, ki nima oblikovalnega učinka (16. člen ZDARS-1). Sodišče prve stopnje je pravilno zaznalo, da omenjeno zakonsko določilo odstopa od ureditve stavbne pravice, kot jo določa primarni pravni vir, torej SPZ. Po določilu 257. člena SPZ se za nastanek stavbne pravice zahteva poleg veljavnega pravnega posla, iz katerega izhaja obveznost ustanoviti stavbno pravico, še zemljiškoknjižno dovolilo in vpis v zemljiško knjigo. Zakon podrobno predvideva tudi, kaj mora vsebovati pogodba o ustanovitvi stavbne pravice, da je mogoče opraviti vknjižbo. Vpis v zemljiško knjigo je torej za nastanek te pravice konstitutivne narave in zaradi specifične narave te posebne stvarne pravice na objektu pravna ureditev ne predvideva pridobitnih načinov ustanovitve po samem zakonu ali z odločbo. V primeru nekonsistentnega pravnega reda mora sodišče z različnimi pravili razlage ugotoviti, katero pravo je treba uporabiti v posamičnem primeru. Če je medsebojna neskladja mogoče odpraviti z uporabo razlagalnih pravil, njihov obstoj ne predstavlja kršitev načela pravne države (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča U-I 308/08). Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da zgolj na podlagi 15. in 16. člena ZDARS-1 (celo ne da bi bil izdan izvedben sklep Vlade) toženka ni mogla veljavno pridobiti stavbne pravice na objektih in napravah, ki so predmet tega spora, saj bi se s tem porušil celoten sistem ureditve stavbne pravice, kot ga določa temeljni zakon s tega področja.

8Vendar omenjeno ne pomeni, da prva toženka ne more biti pasivno legitimirana v obravnavani zadevi glede na že citirano določilo 74. člena SPZ, torej kot neposredni uporabnik nepremičnine, iz katere izvirajo imisije. Ker odločitev sodišča prve stopnje glede pasivne legitimacije toženke v tej smeri ne vsebuje razlogov, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, že iz določb ZDARS-1 pa izhajajo določene naloge, ki jih mora izvajati v zvezi z upravljanjem in vzdrževanjem cest (primerjaj določilo 9. in 22. člena ZDARS-1), je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (354. člen ZPP). V novem postopku naj sodišče presodi, ali je prva toženka za imisijski zahtevek pasivno legitimirana kot uporabnica spornega objekta, na katerem bi z dosledno izpeljavo zakonske ureditve s sklenitvijo pravnih poslov morala pridobiti celo stavbno pravico.

9V času izgradnje avtocestnega odseka H. – L. in tudi spornega zadrževalnega bazena ZB x je veljal Zakon o družbi za avtoceste v RS – ZDARS/93. Slednji je (po noveli iz leta 2003) določal, da DARS opravlja naloge iz prvega odstavka 3. člena v imenu RS, naloge iz drugega odstavka pa v svojem imenu, vendar za račun RS. Med naloge iz prvega odstavka sodijo prostorsko načrtovanje in umeščanje avtocest v prostor ter naloge v zvezi s pridobivanjem zemljišč in drugih nepremičnin za potrebe izgradnje avtocest. Med dejavnosti iz drugega odstavka pa naloge v zvezi z izgradnjo in obnavljanjem avtocest v skladu z nacionalnim programom izgradnje avtocest v RS ter finančni inženiring sredstev, namenjenih za izgradnjo avtocest in odplačilo posojil za njihovo izgradnjo. Glede na takšno določilo in podrejen položaj DARS-a glede na državo, saj so zemljišča in avtoceste preko teh zemljišč last države, ta pa je bila tudi edini delničar DARS-a, kar izhaja iz samega zakona, je Vrhovno sodišče že v odločbi II Ips 502/2004 sprejelo stališče, da za škodo, ki nastane lastnikom zemljišč zaradi gradnje avtoceste, odgovarja RS in ne DARS. Takšno stališče je še utrdilo z odločbo VS RS III Ips 13/2014. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je pritožba sicer konkretizirano ne graja, da prva toženka za odškodninski zahtevek ni pasivno legitimirana, sledi obstoječi sodni praksi in je materialnopravno pravilna.

10Sodišče prve stopnje je na podlagi notarskega zapisa pogodbe o oddelitvi in prevzemu v zvezi s premoženjem družbe X L., d. o. o., z dne 23. 12. 2013, in priloge k tej pogodbi ugotovilo, da je prevzemna družba X P., d. o. o., pridobila v last tudi nepremičnino N. V pogodbi o oddelitvi in prevzemu sta se prenosna in prevzemna družba dogovorili, da je prevzemna družba univerzalna pravna naslednica glede prenesenega premoženja od vpisa v sodni register dalje. Ta je bil opravljen 2. 6. 2014, torej pred vložitvijo obravnavane tožbe. Tem ugotovitvam pritožba ne nasprotuje, temveč zmotno vztraja, da za prenos lastninske pravice niso pravno odločilne. Eden izmed pridobitnih načinov lastninske pravice je zakon (39. člen SPZ). Gre za izvorni način pridobitve lastninske pravice, ki prične učinkovati, ko se zanj stečejo pogoji. Določilo drugega odstavka 635. člena ZGD-1 ureja pravne posledice vpisa delitve v register, med katerimi je v 1. točki tudi prenos premoženja skupaj z obveznostmi na nove družbe v skladu z delitvenim načrtom. Do prenosa premoženja torej pride po samem zakonu, kar glede prenosa lastninske pravice na nepremičninah pomeni, da je vknjižba lastninske pravice na novo družbo zgolj deklaratornega značaja, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje (primerjaj sodbi VS RS III Ips 127/2011 in II Ips 328/2013). Ne gre tudi za primer po določilu 190. člena ZPP, na kar se sklicuje pritožnik, saj je do spremembe lastništva prišlo pred vložitvijo tožbe in ne med samo pravdo.

11Neutemeljeno je pritožbeno stališče tožnikov, da bi jima druga toženka morala povrniti nastale pravdne stroške, saj jih je povzročila po krivdi, ko ni pravočasno predlagala spremembe vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo. Določilo 156. člena ZPP, ki ureja načelo povračila stroškov glede na krivdo (ali naključje, ki se je stranki primerilo), se nanaša zgolj na krivdna ravnanja strank v zvezi z nastankom stroškov v zvezi s postopkom (zavlačevanje postopka, vlaganje številnih pripravljalnih vlog, prelaganje obravnav …). Druga toženka je že v odgovoru na tožbo ugovarjala svoji pasivni legitimaciji, tožnika pa sta kljub temu vztrajala pri svojem pravnem naziranju, ki ga ponavljata tudi v pritožbi in s katerim nista uspela. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da morata drugi toženki povrniti njene stroške postopka na prvi stopnji.

12Po povedanem je sodišče pritožbi tožnikov delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo glede negatorne imisijske tožbe zoper prvo toženo stranko na podlagi 354. člena ZPP ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, sicer pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (glede zavrnitve tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine zoper prvo toženo stranko in v celoti glede zahtevka zoper drugo toženo stranko). Navodila za delo prvostopnemu sodišču so razvidna iz predhodne obrazložitve.

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in na tretjem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo glede odločitve o zavrnitvi zahtevka zoper drugo toženo stranko, pritožbene stroške, ki se nanašajo na ta del zahtevka krije sama. Sodišče je odločilo, da tudi druga tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj je v njem le povzela vsebino odločitve sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka glede prve tožene stranke je sodišče pridržalo za končno odločbo.