74. člen SPZ

Zmotna je pravna razlaga pritožnice, da pravni posli, s katerimi eden od zakoncev brez soglasja drugega zakonca odtuji stvar iz skupnega premoženja na tretjega, nimajo pravnih učinkov. Ti posli so po ustaljeni sodni praksi izpodbojni in ne nični. Z nedovoljenim razpolaganjem (odsvojitvijo skupne stvari) skupno premoženje spremeni svojo obliko, tako da vanj spada terjatev, ki je posledica prikrajšanja (oškodovanja) skupnega premoženja s strani drugega zakonca. Tožnica zato neutemeljeno zatrjuje, da je nepremičnina še vedno skupno premoženje pravdnih strank, saj je last pravne osebe, na katero jo je nedovoljeno prenesla. Ker tožnica ni več lastnica sporne nepremičnine, prav tako tudi ne njena skupna lastnica, s tožbenim zahtevkom na prenehanje vznemirjanja lastninske pravice po 99. členu SPZ ne more uspeti.

Negatorna tožba zajema varstvo pred vsakršnim vznemirjanjem oziroma se z njo varuje vsakršno poseganje tretjega v lastninsko pravico drugega. Pogoj za njeno uveljavljanje ni ne nastanek škode, prav tako ne okoliščina, da se z očitanim dejanjem otežuje uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzroča znatnejšo škodo

Lastnik sosednjega zemljišča, ki mu drevo soseda povzroča prepovedane imisije, ima poleg upravičenj po 83. členu SPZ (zlasti, če jih sam zaradi sosedovega nasprotovanja ne more uresničiti) tudi negatorno imisijsko varstvo po splošnih pravilih 73. in 75. člena SPZ. Slednje vključuje zahtevek, da toženec nekaj stori s ciljem preprečitve ali zmanjšanja imisij. Odstranitev motečih vej v sosedovem zračnem prostoru in korenin, ki rastejo v sosednjo nepremičnino, je v prvi vrsti dolžnost lastnika drevesa. Zaslišanje izvedencev po drugem odstavku 254. člena ZPP sodišče opravi med več v sodnem postopku postavljenimi izvedenci, če se njihova mnenja bistveno razlikujejo. Strokovnjak, ki ga je tožeča stranka angažirala pred pravdo, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni bil izvedenec v tem postopku. Šlo bi lahko kvečjemu za izvedeno pričo, ki bi jo sodišče zaslišalo, če bi bil tak dokazni predlog postavljen pravočasno.

Načeloma mora biti samemu motilcu prepuščeno, kako bo nedopustne vplive saniral oziroma odpravil. Izbira potrebnih zaščitnih ukrepov mu je prepuščena, hkrati je to tudi njegova obveznost. Povsem določen zahtevek je mogoč, če je prekomerne imisije mogoče preprečiti le na en način. Negatorna tožba glede na določila 74. člena SPZ pride analogno v poštev tudi za neposredne posestnike, torej tiste, ki izvršujejo le neposredno dejansko oblast nad nepremičnino na podlagi omejene stvarne pravice (npr. užitkar, imetnik pravice stanovanja ipd.) ali obligacijske pravice (najemnik, zakupnik).

Za presojo (ne)obstoja pasivne stvarne legitimacije DARS je odločilna razmejitev med nalogami DARS, opredeljenimi v prvem odstavku 3. člena ZDARS, in nalogami DARS, opredeljenimi v drugem odstavku 3. člena ZDARS. DARS pri opravljanju nalog iz prvega odstavka 3. člena ZDARS ravna kot neposredna zastopnica Republike Slovenije, pri opravljanju nalog iz drugega odstavka 3. člena pa ravna kot posredna zastopnica Republike Slovenije. To pa posledično pomeni, da je DARS kot posredna zastopnica Republike Slovenije tudi odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo sama povzroči tretjim osebam. Materialnopravno je pravilno stališče, da pride do prenosa premoženja iz prenosne na prevzemno družbo z vpisom delitve v register (1. točka drugega odstavka 635. člena ZGD-1), torej po samem zakonu, kar glede prenosa lastninske parvice na nepremičninah pomeni, da je vknjižba lastninske pravice na novo/prevzemno družbo v zemljiški knjigi zgolj deklaratornega značaja (glej tudi četrti in peti odstavek 45. člena ZZK-1). Vendar pa so po vpisu delitve v register po določbi prvega odstavka 636. člena ZGD-1 za vse obveznosti (prenosne) družbe, ki so nastale do vpisa delitve v register, poleg družbe, ki ji

Zgolj na podlagi 15. in 16. člena ZDARS-1 DARS ni pridobil stavbne pravice na avtocestnem objektu, saj SPZ ne predvideva ustanovitve te pravice na podlagi samega zakona.

ZEN v drugem odstavku 28. člena izrecno določa, da so lahko stranke v postopku urejanja meje in postopku evidentiranja urejene meje le lastniki parcel. Pravico udeleževati se upravnega postopka ima skladno s prvim odstavkom 43. člena ZUP oseba, ki izkaže pravni interes, to je oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist pa je v skladu z drugim odstavkom 43. člena le tista korist, ki je oprta na zakon ali drug predpis, ZEN pa zakupniku te pravice ne daje. Sodišče se tudi ne strinja s trditvijo v tožbi, da bi lahko tožnik pravni interes izkazal na podlagi 591. člena OZ. To določilo določa, da med trajanjem zakupa zakupodajalec brez privolitve zakupnika ne sme delati spremembe na stvari, ki jo je dal v zakup, če bi to oviralo njeno rabo. S parcelacijo pa se raba ne ovira, saj parcelacija, ki pomeni le delitev in združitev parcel, ne more vplivati na rabo nepremičnine in ne pomeni tega, da zakupnik ne bi smel z zemljiščem upravljati oziroma ga uživati na tak način, kot ga je užival pred parcelacijo.

Postavitev varnostne ograje zaradi varnosti prometa ne predstavlja protipravnega ravnanja, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje. Vendar pa v okoliščinah konkretnega primera takšna postavitev ograje, s katero je bil tožniku odvzet edini dostop z javne poti do svoje parcele, ki ga je pred postavitvijo varnostne ograje nedvomno imel, prestavlja protipravno vznemirjanje tožnikove lastninske pravice.

Najemodajalec je dolžan poskrbeti za stanje prostorov, ki omogočajo njihovo nemoteno uporabo. Najemnik se lahko vedno obrne na najemodajalca s svojim zahtevkom za odpravo napak in morebitnim odškodninskim zahtevkom, če je za povzročitev škode odgovoren najemodajalec, sme pa se obrniti tudi neposredno na povzročitelja škode. Lastnik je dolžan zagotoviti, da bodo vodovodne napeljave delovale tako, da tretjim ne bodo povzročale škode. Imisija v sosednje nepremičnine je tisto nedopustno ravnanje, ki je podlaga odškodninski odgovornosti.

Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da gre za nujno sosporništvo v primerih, ko pravnomočna sodba vodi do posledic, ki so enake posledicam aktov razpolaganja. To merilo je treba uporabiti tudi v primeru stvarnopravnega varstva pred imisijami pri presoji, ali so solastniki nepremičnine, s katere izvirajo imisije, nujni sosporniki: to bodo tedaj, kadar se z zahtevkom zasledujejo takšna dejanja, ki bistveno posegajo v stvar (njeno substanco) kot celoto; ne bodo pa glede dejanj, ki posegajo le v način (normalne) rabe oziroma ustreznega vzdrževanja stvari tako, da ne povzroča škode, kar je v večji ali celo izključni meri odvisno od uporabnika, ne pa lastnika. Tožbo zaradi vznemirjanja lastninske pravice namreč lastnik ali domnevni lastnik naperi zoper tistega, ki ga vznemirja, to pa je lahko tudi uporabnik (neposredni posestnik) sosednje nepremičnine. Solastniki pa niso nujni sosporniki v odškodninski pravdi zaradi nedopustnih imisij. Za odškodninski zahtevek je pasivno legitimiran povzročitelj škode oziroma za zahtevek po 156. členu ZOR vsak, iz čigar sfere izvira oziroma grozi nevarnost.

Tožeča stranka sama priznava, da niti etažna lastnina, niti solastniški deleži lastnikov poslovne stavbe še niso določeni. Čim pa je tako, je lastnino na poslovni stavbi opredeliti po 1. odst. 72. člena SPZ kot skupno lastnino. Po 2. odst. 72. člena SPZ pa skupni lastniki solidarno odgovarjajo za obveznosti, ki nastanejo v zvezi s skupno stvarjo. Ker v obravnavanem primeru ne gre za vprašanje razmerja skupnih lastnikov do tretjih, pač pa za vprašanje njihovega medsebojnega razmerja, je pravilno stališče, da se v primeru, če solastniški deleži niso določeni, domneva, da so enaki.

Sodišče si mora prizadevati, da se opravi fizična razdelitev solastne nepremičnine. Glede na to, da je možna fizična delitev, za odločanje ni bistveno, da sporna nepremičnina bistveno izgubi na vrednosti.