257. člen SPZ

Drži, da sodišče prve stopnje v izreku ni navedlo katastrske občine št. X, vendar pa ne drži, da izrek sodbe sodišča prve stopnje zato ni izvršljiv. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je vpis zaznambe spremembe pri izvedeni pravici, ki je v zemljiški knjigi vpisan z ID omejitve 000 neveljaven in se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se ga izbriše. S tem je sodišče prve stopnje določno označilo sporni predmet, to je izbris zaznambe, ki ima unikatni identifikator ID zaznambe pri izvedeni pravici št. 000 v zemljiški knjigi, kot tudi izhaja iz rednega izpiska iz zemljiške knjige (priloga A1). Na podlagi takšne oznake bo zemljiška knjiga lahko izbrisala zaznambo pri izvedeni pravici. Določilo 243. člena ZZK-1 je sicer res jasno določa, da se z izbrisno tožbo izpodbija "vknjižba določene pravice." Povedano drugače, predmet izbrisne tožbe so (samo) vknjižbe, čeprav ZZK-1 že v 6. odstavku istega člena napravi izjemo glede zaznambe nadhipoteke. Pravice se v zemljiško knjigo vpisujejo z vknjižbo oziroma predznambo, če zakon za posamezno vrsto pravice ne določa, da se vpisujejo z zaznambo (drugi odstavek 27. člena ZZK-1). Vknjižba je glavni vpis, s katerim

Domneve glede skupnih delov stavbe ZVEtL-1 predpisuje v 23. členu. Namen teh domnev je, da se sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine čim manj ukvarja s spori o tem, kateri deli so skupni deli ter kakšne vrste skupnih delov so, to ugotovi le toliko, kolikor je nujno potrebno za vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo, in s stopnjo verjetnosti. Stavbna pravica upravičencu omogoča, da ima na površini zemljišča ali pod njo v svoji lasti stavbo ali drugo zgradbo, trajno spojeno z zemljiščem, ter to zemljišče uporablja za te namene, lastnika zemljišča pa zavezuje, da mora to trpeti. Dejanski stanovi, v katerih lahko pride do ugotovitve stavbne pravice, so primeri, ko lastnik stavbe na presečni dan uveljavitve SPZ ni imel lastninske pravice na nepremičnini, na kateri oziroma nad (sem spadajo tudi nadzemno izbočeni deli stavb) ali pod katero se stavba nahaja, ker ni šlo za njeno pripadajoče zemljišče. Ključno je torej stanje na dan 1. 1. 2003.

Od dogovora strank o vsebini stavbne pravice je razvidno, ali stavbna pravica obremenjuje celotno nepremično, ali je bila ustanovljena omejena stavbna pravica. Poslovodja brez naročila mora potem, ko je posel dokončan, dati dominusu obračun ter mu prepustiti koristi, ki jih je zanj pridobil, hkrati pa ima pravico do povračila potrebnih in koristnih stroškov. Povračilna dolžnost nastane torej šele po končanju posla. Šele tedaj je mogoče ugotoviti, kateri stroški so bili potrebni in koristni, sicer glede na celotni rezultat gestije.

Če sodišče nepravilno razlaga določbe zakona in to dodatno utemeljuje z določbami drugih predpisov, še ne gre za nedopustno, temveč morebiti za nepravilno razlago zakona, ki pa ni zajeta v pojmu "arbitrarnost", zato ni podana kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč gre za pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Ni mogoče pritrditi zaključkom sodišča prve stopnje, da določba 271. člena SPZ velja zgolj za primere, ki so nastali v okviru družbeno lastninskih razmerij, v katerih je bilo zemljišče, na katerem je imel imetnik pravico uporabe, v družbeni lastnini, ne pa tudi na zemljišču, ki je bilo v zasebni lasti. Pravilna so zatrjevanja tožnice v pritožbi, da iz besedne razlage določbe 271. člena SPZ ne izhaja, da bi navedena določba veljala zgolj za zemljišča, ki so bila v družbeni lastnini. Prvi odstavek 271. člena SPZ določa "Če sta zemljišče in zgradba na zemljišču v skladu s predpisi, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona predmet lastninske pravice, postane z dnem uveljavitve tega zakona zgradba sestavina nepremičnine, ...". Predpisi, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona pa niso samo predpisi, ki

SPZ v 257. členu določa, kaj vse mora vse mora vsebovati pogodba o ustanovitvi stavbne pravice (zvezovalni pravni posel). Kaj mora vsebovati zemljiškoknjižno dovolilo (razpolagalni pravni posel) za vpis stavbne, pa določa 20.a člen ZZK-1, ki je matični predpis tega področja. Ta je jasen in (v primeru določenih situacij) ne napotuje na uporabo 19. člena ZZK-1, za kar se zavzema pritožba.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je občina prepustila tožeči stranki prostor le na podlagi najemne pogodbe, da sta obe stranki vlagali v obnovo objekta, ni mogoče govoriti o pridobitvi pravice uporabe na objektu in s tem za položaj iz 271. člena SPZ. Ker je šlo za razpis prvega naroka z dne 10. 1. 2022, tožba pa je bila vložena 1. 7. 2020, je imela tožeča stranka po svojem pooblaščencu dovolj časa, da bi vložila pripravljalno vlogo in dokaze. Pri tem je treba opozoriti tožečo stranko, da predstavlja določba 286.a člena ZPP pravno podlago glede pravil o prekluziji, ne pa sankcijo povezano z določbo 33. člena ZST-1. Po določbi 33. člena ZST-1 sodišče lahko izreče oziroma naloži takso stranki ali pooblaščencu. Sodišče se je odločilo, da gre za ravnanje pooblaščenca, ki je dobil vabilo za narok pravočasno in bi lahko pred tem vložil pripravljalno vlogo. Odvetnik ni pojasnil, da je šlo za tak primer, ko bi od stranke dobil prepozno listine.

V okoliščinah konkretnega primera, ko sta graditelja gradila stanovanjsko hišo na določno opredeljenem družbenem zemljišču z ustnim soglasjem delavcev občine in jo kasneje več desetletij nemoteno uporabljala, je nelegalno zgrajen (in kasneje z izdajo potrdila, da ima objekt uporabno dovoljenje po samem zakonu, legaliziran) objekt mogoče obravnavati kot predmet stvarnih pravic in posledično na njegov obstoj vezati nastanek nove stvarne pravice, tj. stavbne pravice na podlagi določbe 271. člena SPZ.

V postopku za vzpostavitev etažne lastnine se lahko glede na prvi odstavek 17. člena ZVEtL-1 etažna lastnina vzpostavi le, če se je dejanska etažna lastnina oblikovala pred 1.1.2003 (uveljavitev SPZ). Institut stavbne pravice pred uveljavitvijo SPZ v naši pravni ureditvi niti ni bil urejen.

Korist od bioplinarne ima imetnik stavbne pravice in ne lastnik nepremičnine, zato pritožbeno sodišče zavrača vsa pritožbena izvajanja o povečanju vrednosti nepremičnine tožnika, zaradi ustanovljene stavbne pravice in izgradnje bioplinarne.

V konkretnem primeru gre za prepoved manjšega pomena, pri čemer je bil pravni posel tudi v pretežnem in bistvenem delu realiziran, zato sta izpolnjena oba pogoja iz drugega odstavka 90. člena OZ. ZPP ne predvideva prekinitve zaradi odločitve o predhodnem vprašanju, o katerem je bilo že odločeno z učinki pravnomočnosti.

Stavbna pravica nastane šele z vpisom v zemljiško knjigo (prvi odstavek 257. člena SPZ-1). Dejstvo, da je po specialni ureditvi, določeni v 56. členu takrat veljavnega ZGO-1 gradbeno dovoljenje lahko pridobila tudi stranka, ki je svojo pravico graditi izkala z notarsko overjeno pogodbo z dokazilom o vložitvi predloga za vpis stvarne pravice v zemljiško knjigo, ne more vplivati na presojo ali gre v obravnavani zadevi za dobavo blaga ali ne. Opisana ureditev je bila specialno določena v takrat veljavnem ZGO-1 in je bila predvidena zgolj za uporabo v postopkih pridobivanja gradbenega dovoljenja. Pojem pravnomočnosti iz petega odstavka 141. člena ZDavP-2 se nanaša le na materialno pravnomočnost. Davčni inšpekcijski nadzor se ne more ponoviti glede pravnomočnih vsebinskih ugotovitev in dejanj predhodno zaključenega davčnega inšpekcijskega nadzora.

Subjekt lahko postane imetnik stavbne pravice že pred graditvijo zgradbe in dopustno je, da zgradba na zemljišču, obremenjenem s stavbno pravico, v času njenega trajanja sploh še ni zgrajena Do premika premoženja iz sfere imetnika stavbne pravice v sfero tožene stranke kot lastnika nepremičnine je prišlo z izbrisom stavbne pravice iz zemljiške knjige, ta prehod premoženja pa ima naravo verzijske terjatve. Čim je tako, pa je logično, da tožena stranka ne more biti zavezana za plačilo vtoževanega zneska na podlagi 433. člena OZ (kjer je pogoj, da pride do prehoda premoženja na podlagi pogodbe). Obstoj pogodbene podlage izključuje uporabo pravil o neupravičeni obogatitvi.

Čas trajanja stavbne pravice je ena od obveznih sestavin pogodbe o ustanovitvi te pravice. Stranki se sicer v času trajanja pravice lahko dogovorita za drugačno vsebino pravice, vendar morata skleniti novo pogodbo. Za sklenitev nove pogodbe veljajo enaka pravila kot za prvo pogodbo. To velja za vse spremembe, tudi če se dogovorita o daljšem trajanju stavbne pravice. Spremembo v zemljiški knjigi lahko dosežeta na tak način, kot je pojasnilo prvostopenjsko sodišče (z izbrisom obstoječe pravice in vpisom nove).

Vse okoliščine pogodbenega razmerja med pravdnima strankama ustrezajo javnonaročniškemu razmerju, ki ga urejajo določbe ZJZP oziroma razmerju javnega naročila gradnje, ki ga je v spornem obdobju urejal ZJN. ZJN-2 je v 110. členu določal sankcije za kršitve pravil o javnem naročanju, in sicer med ostalim, da so pogodbe nične, če so sklenjene brez predhodno izvedenega postopka oddaje javnega naročila, pa bi ga naročnik po določbah tega zakona moral izvesti. ZJN-2 je v tem primeru določal najstrožjo sankcijo civilnega prava, to je ničnost pravnega posla. Ker ZJN-2 ničnosti podrobneje ni urejal, se za njeno uveljavljanje in posledice uporabljajo splošne določbe o ničnosti pogodb, ki jih vsebuje OZ. Stavbna pravica lahko preneha le na podlagi dogovorjenega časa, predčasno pa le na podlagi sporazuma ali zaradi kršitev imetnika stavbne pravice.

Za porazdelitev stvarne legitimacije med zavodom in njegovim ustanoviteljem je odločilno, za uveljavitev katerega lastninskopravnega upravičenja v posameznem primeru gre. Če gre za sodno uveljavljanje zahtevkov, izvirajočih iz lastninskopravnih upravičenj, ki spadajo v okvir pravice upravljanja (uporaba in uživanje), ima zavod v zvezi s tem premoženjem aktivno stvarno legitimacijo kljub temu, da gre za lastnino ustanovitelja. Tožnica Republika Slovenija je zahtevala izpraznitev in izročitev nepremičnine, to je poslovnega prostora, ki je njena last, vendar z njim po zakonu upravlja A. Ker je tožnici na podlagi tretjega odstavka 65. člena ZZ ostala le gola lastninska pravica, vsa ostala lastninskopravna upravičenja (razen razpolaganja), pa so prešla na A., aktivne legitimacije za vložitev tožbe za izpraznitev in izročitev tega poslovnega prostora nima. Pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje z vpogledom v listine izvajalo dokazni postopek, je napačno. Med pravdnima strankama namreč ni bilo sporno, kaj je v njih zapisano. Nesporna dejstva pa se skladno z določbo 214. člena ZPP ne dokazujejo. Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo. Iskanje sku

Zgolj na podlagi 15. in 16. člena ZDARS-1 DARS ni pridobil stavbne pravice na avtocestnem objektu, saj SPZ ne predvideva ustanovitve te pravice na podlagi samega zakona.

Ustanovitev stavbne pravice v zvezi z garažo, ki ne predstavlja funkcionalno samostojne zgradbe v smislu ZGO-1, ni dopustna.

Le s stavbno pravico se pridobi pravica imeti v lasti zgradbo določeno časovno obdobje nad ali pod tujo nepremičnino. Takšna stavbna pravica pa se lahko ustanovi le s pravnim poslom in ne tudi na podlagi zakona ali z odločbo državnega organa.

Iz upravnih spisov nesporno izhaja, da tožnika ob vložitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja nista predložila nobenega od dokazil o pravici graditi, tega nista storila niti v podaljšanem roku. Če sodeluje v upravnem postopku samo ena stranka in se pojavi dvom o obstoju pravice, obveznosti oziroma pravnega razmerja, ne gre za predhodno vprašanje, temveč za vprašanje dokazanosti oziroma nedokazanosti takšne pravice oziroma pravnega razmerja.

Predmet pogodbe ni bila le hiša (kot zemljiškoknjižno telo II), temveč tudi sama parcela – stavbišče, na katerem stoji hiša. Tudi v skladu z zakonsko ureditvijo, ki je veljala v času družbene lastnine, je bilo mogoče pravico uporabe na zemljišču prenesti le skupaj s stavbo na njem. Določba 257. člena SPZ ureja ex lege nastale primere stavbne pravice, kot odmik od siceršnjega načela superficie solo cedit. Ureja primere, ko sta lastnik hiše in lastnik zemljišča pravno veljavno lahko postali različni osebi in ne primerov, ko je bila predmet prodaje celotna parcela (stavbišče in hiša). Tožene stranke niso enotni sosporniki, da bi bilo mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način za vse sospornike, upoštevaje, da lahko vsak solastnik razpolaga samostojno, brez soglasja drugih solastnikov, s svojim solastnim deležem in še posebej zato, ker so solastniki stavbišča, ki so pridobivali solastne deleže na različnih pravnih podlagah in v različnih časovnih trenutkih, lahko imeli nedobroveren ali pa dobroveren odnos glede tega ali je bilo tudi stavbišče že pred vknjižbo preneseno na pravnega prednika tožečih strank, s čimer imajo sedaj lahko tud