VSL sodba in sklep II Cpg 1344/2015

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- v II. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 45212/2013 z dne 2. 4. 2013 v prvem odstavku izreka razveljavi za zneske 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2013 dalje do plačila, 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2013 dalje do plačila, 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2013 dalje do plačila ter 76,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2013 dalje do plačila in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne;

- v IV. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 165,26 EUR pravdnih stroškov, v roku 8 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Pritožba zoper nespremenjeni del II. točke izreka, se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

III. Pritožba zoper I. in III. točko izreka se zavrže.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 43,72 EUR njenih pritožbenih stroškov, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se vloga tožeče stranke z dne 16. 12. 2013 ne upošteva (I. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 45212/2013 z dne 2. 4. 2013 je obdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka (II. točka izreka) in ga razveljavilo v tretjem odstavku izreka (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 220,58 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke (IV. točka izreka).

2Zoper I., II. in III. točko izreka prvostopenjske odločbe se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Obravnavani spor predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). V tovrstnih sporih lahko sodišče odloči brez razpisa naroka za glavno obravnavo, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka ni izrecno zahtevala (drugi odstavek 454. člena ZPP). Tako pravna teorija kot sodna praksa stojita na enotnem stališču, da ni mogoče šteti, da določen dokazni predlog (npr. zaslišanje prič ali pravdnih strank) pomeni zahtevo za izvedbo naroka.(1) Enako velja v primeru, ko takšne dokazne predloge podata obe stranki. Tega ne more izpodbiti niti pritožbena navedba, da tožena stranka s pozivi sodišč ni bila opozorjena, da mora izvedbo naroka zahtevati izrecno in neposredno. Iz omenjenih pozivov (z dne 27. 9. 2013 in 7. 11. 2013) je razvidno, da je bilo toženi stranki pojasnjeno, da postopki v sporih majhne vrednosti tečejo na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj in da se bodo v tem postopku uporabljala posebna pravila, ki veljajo v postopkih v sporih majhne vrednosti. Smiselni pritožbeni očitki, da tožena stranka ni bila ustrezno poučena o uporabi 454. člena ZPP in slednji zato ne more veljati, tako niso utemeljeni. Takšna ugotovitev še posebej velja ob dejstvu, da je bila tožena stranka ves čas postopka zastopana s strani odvetnika, ki je posebna postopkovna pravila, ki veljajo v sporih majhne vrednosti, nedvomno poznal.

6Povsem irelevantna pa so nadaljnja pritožbena izvajanja, da stranka s predlogom za izvedbo naroka ne more biti prekludirana. Tožena stranka namreč takšnega predloga ni podala ne v vlogah iz 451. in 452. člena ZPP, ne izven njih, zato o prekluziji sploh ni mogoče govoriti.

7Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so trditve tožene stranke, glede grajanja opravljenih storitev in domnevnega dogovora za odlog plačila, povsem pavšalne in posledično izvajanje dokazov v zvezi z njimi ni bilo potrebno. Tožena stranka bi morala najprej navesti vsaj to kdo (na strani tožene in na strani tožeče stranke) in kdaj je dogovor sklenil ter za kakšen odlog je sploh šlo (na kar jo je v svoji drugi pripravljalni vlogi opozorila že tožeča stranka). Tudi v zvezi z grajanjem storitev bi morala podati natančnejše navedbe o tem, koliko manj proizvodov je prispelo na cilj, kako poškodovani so bili produkti, ali je šlo za očitne ali skrite poškodbe, ali je napake grajala, ipd. Dokler stranka v zvezi s svojimi ugovori ne poda ustreznih in dovolj konkretnih trditev, izvajanje dokazov v zvezi z njimi ni smiselno, saj le-teh ne more nadomestiti.

8Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo toženčevo pravico do izjave, ker mu ni vročilo tretje pripravljalne vloge tožeče stranke. Že iz same pritožbe izhaja, da ta vloga ne spada med vloge, ki jih stranke v postopkih v sporih majhne lahko vložijo (451. in 452. člen ZPP). Navedb, ki so podane izven teh vlog, pa sodišče ne upošteva (453. člen ZPP). Tako je bilo tudi v obravnavanem primeru – sodišče prve stopnje navedb tožeče stranke iz tretje pripravljalne vloge ni upoštevalo in se do njih tudi ni opredeljevalo (česar pritožba ne zanika). Takšne vloge mu ni bilo treba niti prebrati. Čeprav toženi stranki ni bila dana možnost, da se o njej izjavi, ji tako pravica do izjave ni bila kršena. Izjavljanje o navedbah, ki jih sodišče v nobenem primeru ne sme upoštevati (kar pomeni, da ne bi smelo upoštevati niti navedb, ki bi jih tožena stranka podala v odgovoru na takšno vlogo) namreč ne bi imelo nobenega smisla in bi pomenilo zgolj nepotrebno zavlačevanje postopka. Pomenilo bi kršitev načela ekonomičnosti (iz prvega odstavka 11. člena ZPP), ki je v postopkih v sporih majhne vrednosti še posebej poudarjeno.

9Utemeljeno pa pritožba navaja, da se je sodišče prve stopnje, ob ugotavljanju ali cena, ki izhaja iz podanih naročil, pomeni neto ceno ali ceno z vključenim davkom na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV), napačno oprlo na t.i. običajno poslovno prakso. Gre za zmotno uporabo materialnega prava, in sicer določbe 12. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ta določa, da se v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov, za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama. Navedeno se uporabi v primerih, ko je med strankama nekaj pomanjkljivo ali nejasno dogovorjeno. Prvenstveno še vedno velja načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij udeležencev (3. člen OZ).

10Tožeča stranka ni v postopku na prvi stopnji nikoli zanikala navedb tožene stranke, da je prevoze opravila na podlagi vsakokratne naročilnice, ki jo je poslala tožena stranka, da je bila v naročilnicah določena cena prevoza in da takšni ceni tožeča stranka ni ugovarjala. Prav tako ni trdila, da bi praksa navajanja cen brez DDV obstajala med pravdnima strankama ali da bi bil takšen njun dogovor v konkretnih primerih. Zgolj pavšalne in neizkazane navedbe o splošni poslovni praksi, po kateri naj bi se v gospodarskih pogodbah navajale cene brez DDV, ne zadošča.

11Višje sodišče namreč pritrjuje pritožbenemu stališču, da so naročilnice predstavljale ponudbo, ki jo je tožeča stranka sprejela. S tem je sprejela tudi ceno. Ker o DDV-ju ni bilo govora (tožeča stranka pa ni zatrjevala, da je o tem obstajal kakršenkoli dogovor), je potrebno šteti, da je slednji v to ceno vključen.(2) Ob tem pa niso pravno pomembna izvajanja o ustaljenih praksah poslovnih subjektov, saj prav poslovne subjekte še posebej zavezuje, da morajo pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka - drugi odstavek 6. člena OZ). To tudi pomeni, da pri sklepanju pogodbenih razmerij natančno določijo obveznosti ene in druge stranke.

12Na podlagi navedenega je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v II. točki izreka delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v višini obračunanega DDV zavrnilo (355. člen ZPP). V preostalem delu je pritožbo zoper II. točko izreka zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13Tožena stranka izrecno navaja, da se pritožuje tudi zoper I. in III. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje. Slednje je v I. točki odločilo, da se ne upošteva vloga tožeče stranke z dne 16. 12. 2013, v III. točki pa je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 45212/2013 z dne 2. 4. 2013, v tretjem odstavku izreka. Za pritožbo zoper takšno odločitev tožena stranka nima pravnega interesa (saj se z ugoditvijo pritožbi njen pravni položaj ne bi v ničemer izboljšal). Takšna pritožba ni dovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP), zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo (352. člen ZPP).

14Zaradi delne spremembe sodbe, je bilo potrebno odločiti tudi o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je po spremembi sodbe uspela v 83% (upravičena je do plačila 920,00 EUR od zahtevanih 1.104,00 EUR). Tožena stranka ji mora zato povrniti takšen odstotek pravdnih stroškov, ki jih je pravilno odmerilo že sodišče prve stopnje – torej 183,08 EUR (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Tožena stranka pa je uspela v 17%. Njene pravdne stroške je višje sodišče odmerilo skladno s priglašenim stroškovnikom, ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi. Priznalo ji je nagrado za postopek v višini 72,80 EUR ter 14,56 EUR materialnih stroškov, oboje s priglašenim 20% DDV, kar znese 104,83 EUR, 17% pa 17,82 EUR.

Po izvršenem pobotu mora tako tožena stranka tožeči povrniti še 165,26 EUR prvostopenjskih pravdnih stroškov.

15Tožena stranka je z enakim odstotkom (17%) uspela tudi v pritožbenem postopku. Tožeča stranka ji mora zato povrniti takšen odstotek pritožbenih stroškov. Višje sodišče je toženi stranki priznalo 89,60 EUR nagrade za postopek, 17,92 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002 ZOdvT – 20% nagrade), oboje z 22% DDV

ter 126,00 EUR sodne takse. Navedeno skupaj znese 257,17 EUR, 17% pa 43,72 EUR.

Odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi višjega sodišča, zato stroškovno ni bil potreben. Tožeča stranka mora posledično sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Glej npr. N. Betetto: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 722

Op. št. (2): Tako tudi VSL v sodbah I Cpg 1012/2013 in I Cpg 1376/2012