UPRS sodba I U 679/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Davčni urad Ptuj je tožniku z izpodbijano odločbo odmeril in naložil v plačilo prispevke za socialno varnost za mesec december 2012 (s pripadajočimi obrestmi), ki bi jih kot lastnik zasebne družbe moral obračunati in plačati skladno s 4. in 6. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV) in 352. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

2Lastniki zasebnih družb in zavodov, ki niso zavarovani iz drugega naslova, so kot zavarovanci opredeljeni v drugem odstavku 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1), 6. točki prvega odstavka 15. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), 5. točki 6. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju ZSDP) ter 6. alinei 54. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD). Ti zavarovanci so po določbah 4. in 6. člena ZPSV zavezanci za obračun in plačilo prispevkov, ki bremenijo delojemalce in delodajalce, od zavarovalne osnove določene skladno z 209. in 208. členom ZPIZ-1 in po prispevnih stopnjah, predpisanih v členih 8 do 14 ZPSV.

3Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 499-22-30/2013-2 z dne 27. 2. 2014 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in pritrdilo izpodbijani odločitvi in razlogom. V zvezi s pritožbenimi navedbami dodaja, da izpodbijana odločba temelji na odločbi ZPIZ-a. Z odločbo ZPIZ-a ugotovljeni status zavezancev in zavarovalna podlaga predstavljata za davčni organ pravnomočno rešeno predhodno vprašanje, na katero je davčni organ pri odločanju vezan skladno s tretjim odstavkom 147. člena ZUP. Posledica vključitve v zavarovanje pa je obveznost plačila dajatev, ki se nalagajo z izpodbijano odločbo.

4Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu. Izpodbijana odločitev predstavlja po navedbah tožbe del sistematičnega uničevanja tožnika, ki traja že vse od leta 1996. Odločba druge stopnje pritožbe ne obravnava skladno z njeno vsebino. Tožnik je v pritožbi namreč navedel, da podjetje A. nikoli ni delovalo, zaposlovalo ljudi in tako ni in ne ustvarja prihodkov. Napačno je ugotovljeno tudi dejansko stanje v zvezi s statusom tožnika. Zato bi morala biti izpodbijana odločba zavrnjena (pravilno: odpravljena) že v pritožbenem postopku. Glede na navedeno tožnik smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo odškodnine in povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Dodatno opozarja na stališča, ki jih je v sodbi I U 2/2014 zavzelo to sodišče in predlaga zavrnitev tožbe.

6Tožba ni utemeljena.

7V zadevi ni spora o tem, da je bil tožnik v obravnavanem obdobju družbenik in poslovodna oseba zasebne družbe. Spora tudi ni, da ni bil zavarovan na drugi podlagi (iz drugega naslova). Ob takšni dejanski podlagi odločitev, ob upoštevanju določb ZZVZZ, ZPIZ-1, ZSDP, ZUTD, ZPSV in ZDavP-2, s katerimi je obrazložena, ne more biti drugačna od izpodbijane.

8Kot pravilno navedeta že oba davčna organa, je skladno z navedeno zakonodajo za določitev zavarovanca in zavezanca relevanten tožnikov položaj družbenika zasebne družbe (ki ni zavarovan na drugi podlagi) oziroma položaj družbenika, ki je poslovodna oseba. Ugotovitev tožene stranke, da je zavarovalna podlaga (lastnost zavarovanca iz naslova družbeništva zasebne družbe A., v kateri je tožnik hkrati poslovodna oseba, po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 od 11. 10. 2009 dalje), ki ji ugovarja tožnik, ugotovljena s pravnomočno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (št. 5082839 z dne 10. 11. 2010), je skladna s podatki predloženih upravnih spisov. Gre za odločitev v pristojnosti drugega organa, na katero je davčni organ vezan in je ni mogoče z uspehom izpodbijati v davčnem postopku ter posledično tudi ne v upravnem sporu, katerega predmet je izključno preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe. Premoženjski in dohodkovni položaj družbe, ki ju navaja tožnik, je za odločitev o obveznosti tožnika kot fizične osebe nerelevanten. V zvezi z navedbo tožnika, ki se nanašajo na njegov socialni položaj, pa sodišče pojasnjuje, da v postopku odmere tudi ni dopustno upoštevati dohodkovnega položaja davčnega zavezanca in s tem povezane sposobnosti tožnika za poravnavo obveznosti, ki se nalaga v plačilo.

9Iz navedenih razlogov sodišče ni moglo slediti (smiselnemu) predlogu tožnika, da se odločba odpravi. Odločbo namreč sodišče odpravi le v primeru, če je ta nepravilna in neskladna z zakonom, česar pa v obravnavanem primeru ne ugotavlja.

10Zavrnitev tožbe temelji na 63. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), odločitev o stroških pa na četrtem odstavku 25. člena istega zakona, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

11Ker so pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločitev med strankama nesporna, je sodišče v zadevi odločilo na nejavni seji (59. člen ZUS-1).