209. člen ZPIZ-1

Izvedenka je prepričljivo pojasnila, da je bil tožnik s plačili prispevkov v zamudi, zaradi česar je bil dolžan poleg glavnice plačati še zamudne obresti. S plačili ni plačeval prispevkov, kot jih je sam označeval na plačilnih nalogih in prenosih, temveč se je zaradi obstoječega starejšega dolga posamezno plačilo poračunalo po pravilu o vrstnem redu vračunavanja po ZDavP-2, torej so se najprej pokrivali stroški, nato obresti in šele na to glavnica. S posameznimi plačili prispevkov za sporno obdobje se je torej pokrival prej dospeli dolg, kar je lahko pomenilo le, da je dolg za sporno obdobje ostal neporavnan. Pridobljeno izvedensko mnenje torej predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da tožnik za sporno obdobja nima plačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do starostne pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela ni utemeljen.

Poslovodne osebe, ki so hkrati družbeniki enoosebnih družb, kljub formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi niso zavarovane na podlagi delovnega razmerja v svoji družbi. Edini družbenik, ki je hkrati poslovodja, tako ne more biti zavarovan kot poslovodna oseba, temveč se zavaruje kot samozaposlena oseba po zavarovalni podlagi 040. Obveznost zavarovanja družbenika, ki je poslovodna oseba, predpisi, na katere se sklicujeta davčna organa v svojih odločbah, vežejo na njegov pravni položaj oziroma status in ne na obseg njegovih prihodkov ali prihodkov družbe. Lastnost zavarovanca ima torej tudi družbenik – poslovodna oseba, ki ni ustvaril dobička.

Zakon veže obveznost zavarovanja družbenika, ki je poslovodna oseba, na pravni položaj oziroma status in ne na obseg njegovih prihodkov ali celo prihodkov družbe.

Obveznost zavarovanja družbenika, ki je poslovodna oseba, zakon veže na pravni položaj oziroma status in ne na obseg njegovih prihodkov ali celo prihodkov družbe. Obveznost plačila prispevkov oziroma višina osnove za obračun prispevkov za zavarovance iz drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 ni odvisna od prihodkov (dobička) družbe, ampak je vezana na dobiček zavarovanca. Lastnost zavarovanca ima tudi družbenik - poslovodna oseba, ki ni ustvaril dobička.

Tožnica se je bila dolžna zavarovati na podlagi vzpostavljenega pravnega razmerja (družbeništva v zasebni družbi), ne glede na dosežen dohodek. Skladno z 2. odstavkom 15. člena v zvezi s 3. alineo 33. člena ZPIZ-1 se namreč družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe, obvezno zavarujejo in niso zavarovane na drugi podlagi. Tožnica je bila vpisana v register in ni bila zavarovana na drugi podlagi.

Za določitev zavarovanca in zavezanca je relevanten tožnikov položaj družbenika zasebne družbe (ki ni zavarovan na drugi podlagi) oziroma položaj družbenika, ki je poslovodna oseba. V postopku odmere ni dopustno upoštevati dohodkovnega položaja davčnega zavezanca in s tem povezane sposobnosti tožnika za poravnavo obveznosti, ki se nalaga v plačilo. Navedena sposobnost se upošteva v postopku davčne izvršbe.

Skupščina Zavoda je sprejela Sklep o kriterijih in merilih za znižanje zavarovalne osnove za plačilo prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V 2. členu Sklepa je določeno, da je znižanje zavarovalne osnove dopustno, kadar gre za bistveno poslabšanje tekočega in pričakovanega poslovnega izida, in sicer zaradi dogodkov oziroma razlogov, na katere zavarovanec ni mogel vplivati ter dolgoročno. Oba navedena pogoja morata biti izpolnjena kumulativno, sicer znižanje zavarovalne osnove ni dopustno. V 3. členu pa so taksativno našteti vzroki, kdaj se šteje, da zavarovanec na poslabšanje tekočega in pričakovanega poslovnega izida ni mogel vplivati. Ti vzroki za spremembo poslovnega izida so prisilna poravnava ali stečaj poslovnega partnerja, s katerim je zavarovanec imel bistven obseg poslovanja, naravna nesreča (potres, poplava, požar in druge naravne nesreče) in druga nesreča, nastala brez krivde zavarovanca, daljša bolezen ali poškodba zavarovanca oziroma pri njem zaposlenega delavca, ki vpliva na obseg poslovanja zavarovanca, ukrep države, ki vpliva na bistveno povišanje odhodkov oziroma znižanje prihodkov zavarovanca, ukrep tuje države oziroma izguba tujega trga, če gre z

Za določitev zavarovanca in zavezanca je relevanten tožnikov položaj družbenika zasebne družbe (ki ni zavarovan na drugi podlagi) oziroma položaj družbenika, ki je poslovodna oseba.

Na podlagi drugega odstavka 8. člena Sklepa o kriterijih in merilih za znižanje zavarovalnih osnov za plačilo prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje se le izjemoma, kadar odhodki dolgoročno znatno presegajo prihodke, in ob presoji pričakovanih poslovnih izidov, narave dejavnosti ter drugih okoliščin ni pričakovati izboljšanja poslovanja, zniža zavarovalna osnova za več kot eno stopnjo, vendar največ do zneska bruto najnižje pokojninske osnove oziroma do zneska iz 2. alinee prvega odstavka 209. člena ZPIZ-1 (60 % povprečne plače za predzadnji mesec pred mesecem, v katerem se določa zavarovalna osnova). Največ pomeni, da se lahko zavarovalna osnova zniža tudi za manj, torej (praviloma) le za eno stopnjo, kot določa prvi odstavek 8. člena Sklepa. Ker v obravnavanem primeru pogoji za znižanje zavarovalne osnove za več kot eno stopnjo niso izpolnjeni, saj v letu 2009 tožnikovi odhodki dolgoročno niso presegali prihodkov najmanj za znesek razlike med prispevki 4. in 2. zavarovalnega razreda, je bila tožniku (samostojnemu podjetniku) zavarovalna osnova pravilno znižana le za eno stopnjo (v višini 90 % povprečne plače za predzadnji mesec pred mesecem, v katerem se določa zav

Ker je tožnica pretežni del obveznega zavarovanja do pridobitve pravice do pokojnine dosegla v zavarovanju za ožji obseg pravic, skladno z 8. odstavkom 34. člena ZPIZ-1 nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Ta določba ni v nasprotju z ustavo, saj pri določitvi pogojev za pridobitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo niso kriteriji osebne okoliščine zavarovancev, temveč oblika zavarovanja v aktivni dobi in višina plačila prispevkov za posamezno obliko zavarovanja.

Tožnik v obdobjih, ko s svojo dejavnostjo ni ustvaril dohodka, ki bi dosegel vsaj minimalno plačo, nima lastnosti zavarovanca kot samozaposlena oseba po 15. členu ZPIZ-1, kljub temu da v obvezno zavarovanje v teh obdobjih ni bil vključen.

Ko je oseba že zavarovana kot kmet in njen dohodek iz (dodatne) samostojne dejavnosti ne doseže minimalne plače (tožena stranka te ugotovitve ni prerekala), takšne osebe ni mogoče šteti za samozaposleno osebo, ki bi morala biti zavarovana na tej podlagi.

Dohodek, ki ga je tožnik ustvaril v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja iz naslova samozaposlitve, ko delavec opravlja delo samostojno in neodvisno, na tej podlagi pa je bil tudi zavarovan za polni delovni čas, predstavlja plačilo za delo oziroma korist, ki nadomešča izgubo izplačil iz naslova plače pri delodajalcu (toženi stranki). Zato je pri odločanju o tožnikovem zahtevku v skladu z določbama 169 in 243/4 OZ potrebno upoštevati, da je za prejete dohodke iz naslova dela tožnik sam zmanjšal škodo, ki mu je nastala zaradi nezakonitega izpada plače pri toženi stranki. Vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi predpostavlja, da je bil tožnik od dneva prenehanja delovnega razmerja tudi materialno prikrajšan zaradi neizplačevanja prejemkov iz delovnega razmerja. Njihovo plačilo bi zato lahko od tožene stranke zahteval že od dneva nastanka vsakokratnega materialnega prikrajšanja, t. j. od dneva zapadlosti plač oziroma drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ki bi mu bili sicer izplačani, če ne bi prišlo do prenehanja delovnega razmerja. Stališče, da se zapadlost odškodninske terjatve ne veže na pravnomočnost odločitve o nezakonitem

Dohodek, ki ga je tožnik ustvaril v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja iz naslova samozaposlitve, ko delavec opravlja delo samostojno in neodvisno, na tej podlagi pa je bil tudi zavarovan za polni delovni čas, predstavlja plačilo za delo oziroma korist, ki nadomešča izgubo izplačil iz naslova plače pri delodajalcu (toženi stranki). Zato je pri odločanju o tožnikovem zahtevku v skladu z določbama 169 in 243/4 OZ potrebno upoštevati, da je za prejete dohodke iz naslova dela tožnik sam zmanjšal škodo, ki mu je nastala zaradi nezakonitega izpada plače pri toženi stranki. Vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi predpostavlja, da je bil tožnik od dneva prenehanja delovnega razmerja tudi materialno prikrajšan zaradi neizplačevanja prejemkov iz delovnega razmerja. Njihovo plačilo bi zato lahko od tožene stranke zahteval že od dneva nastanka vsakokratnega materialnega prikrajšanja, t. j. od dneva zapadlosti plač oziroma drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ki bi mu bili sicer izplačani, če ne bi prišlo do prenehanja delovnega razmerja. Stališče, da se zapadlost odškodninske terjatve ne veže na pravnomočnost odločitve o nezakonitem

Tožnik kot samostojni podjetnik posameznik v spornem obdobju od 1. 10. 2007 do 30. 9. 2008 ni dosegel dobička iz dejavnosti, ki bi presegal letni znesek minimalne plače, zato nima lastnosti zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz zapisa razgovora izhaja, da je tožnik na razgovoru s kadrovsko službo navajal, da s toženo stranko ne bo več sodeloval. Po oceni pritožbenega sodišča navedenega zapisa ni mogoče razumeti v smislu sporazuma iz 79. člena ZDR niti ga ni mogoče šteti za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 80. člena ZDR. Dohodek, ki ga je tožnik ustvaril v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja iz naslova samozaposlitve, ko delavec opravlja delo samostojno in neodvisno, na tej podlagi pa je bil tudi zavarovan za polni delovni čas, predstavlja plačilo za delo oziroma korist, ki nadomešča izgubo izplačil iz naslova plače pri delodajalcu (toženi stranki). Zato je pri odločanju o tožnikovem zahtevku v skladu z določbama 169 in 243/4 OZ potrebno upoštevati, da je za prejete dohodke iz naslova dela tožnik sam zmanjšal škodo, ki mu je nastala zaradi nezakonitega izpada plače pri toženi stranki.

Tožnik se je bil dolžan v obdobju, ko je bil vpisan v sodni register kot družbenik in poslovodna oseba v družbi z omejeno odgovornostjo, zavarovati na podlagi tega pravnega razmerja. Pri tem ni bistveno, kakšen dohodek je prejemal, to bi bilo pomembno le, če bi tožnik (potem, ko bi se zavaroval) uveljavljal izvzem iz zavarovanja (ki je mogoč, če zavarovanec prejema dohodek, nižji do zneska minimalne plače).

Pri presoji zahteve za znižanje zavarovalne osnove bi moral toženec ugotoviti, ali je tožnik pri poslovnih partnerjih lahko vplival na obseg naročil, ali je šlo za dejansko bistveno poslabšanje tekočega in pričakovanega poslovnega izida, ali odhodki dolgoročno presegajo prihodke najmanj za znesek razlike med prispevkom od predpisane zavarovalne osnove in ali bi plačevanje prispevkov ogrozilo tožnikovo nadaljnje poslovanje.

Podlaga za odmero tožnikovega nadomestila v spornem obdobju so bile zavarovalne osnove, določene v smislu 209. člena ZPIZ-1 v odvisnosti od tožnikove davčne osnove. Na tak način ugotovljena zavarovalna osnova je bila v spornem času nižja od glede na rast povprečnih plač valorizirane zavarovalne osnove iz leta 2000. Ker na podlagi četrtega odstavka 31. člena ZZVZZ tožena stranka tožniku ni smela izplačati višjega nadomestila od vsakomesečne zavarovalne osnove, mu je utemeljeno priznala le ustrezno nižje nadomestilo.

Družbenikov zasebnih družb, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi, ni mogoče izvzeti iz obveznega zavarovanja po 1. odstavku 18. člena ZPIZ-1. Zavarovanje je obvezno ne glede na doseženi dobiček, pri čemer je najnižja zavarovalna osnova minimalna pokojninska osnova.