208. člen ZPIZ-1

V tem sporu tožnik od toženk zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ju ti povzročili zaradi nepravilnega plačevanja prispevkov za socialno varnost. Čeprav naj bi tožnikova plača, ki jo je prejel v tuji valuti, omogočala odmero invalidske pokojnine od višje pokojninske osnove, mu je bila ta odmerjena od mnogo nižje osnove. Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi morali toženki po septembru 1992 plačati mesečne prispevke od dejansko izplačane devizne plače, saj za to ni pravne podlage. Ob pravilni dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da si je tožnik pri prejemanju plače v tuji valuti v času od 13. 9. 1992 do 31. 12. 1992 sam uredil pokojninsko in invalidsko zavarovanje, po 1. 1. 1993 pa je dolžnost zagotavljanja socialnega zavarovanja prevzelo podjetje drugotožene stranke s plačevanjem prispevkov po najnižji zavarovalni osnovi, kar je drugotožena stranka tudi izpolnila, toženkama ni mogoče očitati protipravnega ravnanja.

Poslovodne osebe, ki so hkrati družbeniki enoosebnih družb, kljub formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi niso zavarovane na podlagi delovnega razmerja v svoji družbi. Edini družbenik, ki je hkrati poslovodja, tako ne more biti zavarovan kot poslovodna oseba, temveč se zavaruje kot samozaposlena oseba po zavarovalni podlagi 040. Obveznost zavarovanja družbenika, ki je poslovodna oseba, predpisi, na katere se sklicujeta davčna organa v svojih odločbah, vežejo na njegov pravni položaj oziroma status in ne na obseg njegovih prihodkov ali prihodkov družbe. Lastnost zavarovanca ima torej tudi družbenik – poslovodna oseba, ki ni ustvaril dobička.

Obveznost zavarovanja družbenika, ki je poslovodna oseba, zakon veže na pravni položaj oziroma status in ne na obseg njegovih prihodkov ali celo prihodkov družbe. Obveznost plačila prispevkov oziroma višina osnove za obračun prispevkov za zavarovance iz drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 ni odvisna od prihodkov (dobička) družbe, ampak je vezana na dobiček zavarovanca. Lastnost zavarovanca ima tudi družbenik - poslovodna oseba, ki ni ustvaril dobička.

Za določitev zavarovanca in zavezanca je relevanten tožnikov položaj družbenika zasebne družbe (ki ni zavarovan na drugi podlagi) oziroma položaj družbenika, ki je poslovodna oseba. V postopku odmere ni dopustno upoštevati dohodkovnega položaja davčnega zavezanca in s tem povezane sposobnosti tožnika za poravnavo obveznosti, ki se nalaga v plačilo. Navedena sposobnost se upošteva v postopku davčne izvršbe.

Skupščina Zavoda je sprejela Sklep o kriterijih in merilih za znižanje zavarovalne osnove za plačilo prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V 2. členu Sklepa je določeno, da je znižanje zavarovalne osnove dopustno, kadar gre za bistveno poslabšanje tekočega in pričakovanega poslovnega izida, in sicer zaradi dogodkov oziroma razlogov, na katere zavarovanec ni mogel vplivati ter dolgoročno. Oba navedena pogoja morata biti izpolnjena kumulativno, sicer znižanje zavarovalne osnove ni dopustno. V 3. členu pa so taksativno našteti vzroki, kdaj se šteje, da zavarovanec na poslabšanje tekočega in pričakovanega poslovnega izida ni mogel vplivati. Ti vzroki za spremembo poslovnega izida so prisilna poravnava ali stečaj poslovnega partnerja, s katerim je zavarovanec imel bistven obseg poslovanja, naravna nesreča (potres, poplava, požar in druge naravne nesreče) in druga nesreča, nastala brez krivde zavarovanca, daljša bolezen ali poškodba zavarovanca oziroma pri njem zaposlenega delavca, ki vpliva na obseg poslovanja zavarovanca, ukrep države, ki vpliva na bistveno povišanje odhodkov oziroma znižanje prihodkov zavarovanca, ukrep tuje države oziroma izguba tujega trga, če gre z

Za določitev zavarovanca in zavezanca je relevanten tožnikov položaj družbenika zasebne družbe (ki ni zavarovan na drugi podlagi) oziroma položaj družbenika, ki je poslovodna oseba.

Na podlagi drugega odstavka 8. člena Sklepa o kriterijih in merilih za znižanje zavarovalnih osnov za plačilo prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje se le izjemoma, kadar odhodki dolgoročno znatno presegajo prihodke, in ob presoji pričakovanih poslovnih izidov, narave dejavnosti ter drugih okoliščin ni pričakovati izboljšanja poslovanja, zniža zavarovalna osnova za več kot eno stopnjo, vendar največ do zneska bruto najnižje pokojninske osnove oziroma do zneska iz 2. alinee prvega odstavka 209. člena ZPIZ-1 (60 % povprečne plače za predzadnji mesec pred mesecem, v katerem se določa zavarovalna osnova). Največ pomeni, da se lahko zavarovalna osnova zniža tudi za manj, torej (praviloma) le za eno stopnjo, kot določa prvi odstavek 8. člena Sklepa. Ker v obravnavanem primeru pogoji za znižanje zavarovalne osnove za več kot eno stopnjo niso izpolnjeni, saj v letu 2009 tožnikovi odhodki dolgoročno niso presegali prihodkov najmanj za znesek razlike med prispevki 4. in 2. zavarovalnega razreda, je bila tožniku (samostojnemu podjetniku) zavarovalna osnova pravilno znižana le za eno stopnjo (v višini 90 % povprečne plače za predzadnji mesec pred mesecem, v katerem se določa zav

Z uvedbo stečaja se status družbenika ne izgubi. V postopku odmere prispevkov za socialno varnost tudi ni dopustno upoštevati premoženjskega in dohodkovnega položaja davčnega zavezanca in s tem povezane sposobnosti za poravnavo obveznosti, ki se nalaga v plačilo. Socialna varnost davčnih dolžnikov je v določenem obsegu varovana z omejitvami davčne izvršbe po določbah ZDavP-2.

Družbenikov zasebnih družb, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi, ni mogoče izvzeti iz obveznega zavarovanja po 1. odstavku 18. člena ZPIZ-1. Zavarovanje je obvezno ne glede na doseženi dobiček, pri čemer je najnižja zavarovalna osnova minimalna pokojninska osnova.