VSRS Sodba I Ips 13172/2013

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 4. 11. 2014 B. G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po prvem odstavku 210. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen tri mesece zapora. Oškodovanko K. G. je s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sodne takse. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 18. 6. 2015 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik pravočasno, dne 14. 9. 2015, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma, zaradi kršitve kazenskega zakona (te kršitve v zahtevi ne obrazlaga), bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Obsojenčev zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP dne 12. 11. 2015, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. Po navedbah vrhovne državne tožilke sta sodišči prve in druge stopnje utemeljeno zaključili, da dela izpovedbe priče Z. P. o vsebini pogovora med obsojencem in njegovim zagovornikom ni potrebno izločiti iz spisa, saj ne gre za dokaz, na katerega se sodba po četrtem odstavku 340. člena ZKP ne sme opirati. Priča, ki je pred razpravno dvorano slišala pogovor med zagovornikom in obsojencem, ni zavezana k varovanju tajnosti po 6. členu Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv). Po navedbah vrhovne državne tožilke je sodišče druge stopnje jasno in sprejemljivo obrazložilo, da spontana izpovedba priče Z. P. na glavni obravnavi ne predstavlja (nezakonite) prepoznave obsojenca. Vrhovna državna tožilka navaja, da zagovornik z ostalimi navedbami v zahtevi izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki obeh sodišč, s čemer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B.

5Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP), in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

6Po neutemeljenih navedbah zagovornika je sodišče druge stopnje protispisno zaključilo, da se sodba sodišča prve stopnje ne opira na izpovedbo priče Z. N. o vsebini uradnega zaznamka o zaslišanju osumljenca (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP). Protispisnost je ena izmed bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, opredeljenih v 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Obravnavana kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Sodišče druge stopnje je (drugače kot navaja zagovornik) zaključilo, da izpovedba priče Z. N. za obravnavano zadevo ni bistvenega pomena in da njegovo zaslišanje ni bilo potrebno (točka 8 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Ker zagovornik navedeno kršitev uveljavlja zgolj glede obrazložitve sodišča druge stopnje, je precejšnje nasprotje o odločilnih dejstvih med razlogi sodbe sodišča druge stopnje o vsebini listin ali zapisnikov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (protispisnost), po naravi stvari izključeno.

7Zagovornik uveljavlja kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da bi bilo potrebno iz predmetnega kazenskega spisa izločiti del izpovedbe priče Z. P., ki je na naroku za glavno obravnavo dne 14. 11. 2013 izpovedal, da je pred razpravno dvorano slišal pogovor med obsojencem in njegovim zagovornikom o načinu obsojenčeve obrambe, natančneje o vsebini obsojenčevega zagovora. Zagovornik meni, da obsojencu ni bil zagotovljen pravičen in zakonit postopek skladno z 29. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS).

8Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljani kršitvi nista podani. Sodišči prve in druge stopnje sta obrazložili, da je priča Z. P. na naroku za glavno obravnavo dne 14. 11. 2013 spontano, ne da bi ga kdo vprašal, izpovedal o tem, kar je sam neposredno zaznal pred razpravno dvorano. Vrhovno sodišče pritrjuje obrazložitvi obeh sodišč, da obravnavani del izpovedbe priče P. ne predstavlja dokaza, ki bi bil pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V nasprotju z zagovornikovimi navedbami ne gre za dokaz, ki bi bil pridobljen s kršitvijo 236. člena ZKP in bi bilo zanj v 237. členu ZKP določeno, da se sodna odločba nanj ne more opreti; prav tako ne gre za dokaz, ki bi bil pridobljen na podlagi takšnega dokaza. Priča P. vsebine pogovora med obsojencem in njegovim zagovornikom ni bil dolžan varovati kot tajnost skladno z določbo 6. člena ZOdv, saj navedena določba zavezuje zgolj odvetnika in druge osebe, ki delajo v odvetniški pisarni.

9Po trditvah zagovornika se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 14. 11. 2013 ni opravilo prepoznave obsojenca skladno z določbami ZKP (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP). Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je sodišče druge stopnje do konkretne pritožbene navedbe opredelilo v zadostni meri (točka 5 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Obrazložilo je, da je Z. P. na naroku za glavno obravnavo dne 14. 11. 2013 izpovedal, da je v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja k njemu prišel obsojenec. Priča P. je nato izpovedal, da je obsojenca dne 14. 11. 2013, ko je bil izveden narok za glavno obravnavo, takoj prepoznal, pri čemer je pokazal na obsojenca, nato pa s svojo izpovedbo nadaljeval. Vrhovno sodišče pritrjuje obrazložitvi sodišča druge stopnje, da je šlo za spontano izpovedbo priče in dodaja, da že sama narava glavne obravnave ne omogoča izvedbe prepoznave na način, določen v 242. členu ZKP(1) .

10Zagovornik navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti poizvedbe o naročniku telefonske številke ..., ki je odvzeto vozilo pripeljal na parkirišče pred lokalom priče P. (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 29. členom URS). Uveljavljana kršitev pravice do obrambe po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Sodišče prve stopnje je predlog za opravo poizvedb glede naročnika navedene telefonske številke utemeljeno zavrnilo in pojasnilo, da izvedba dokaza ne bi dodatno prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja, ki ga je v delu, relevantnem za presojo obravnavane zadeve, ugotovilo po presoji v postopku izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je o dejstvu, da je storilec obravnavanega kaznivega dejanja obsojenec, zaključilo na podlagi izpovedb prič Z. P. in G. H. ter obsojenčevega DNK profila, najdenega v odvzetem motornem vozilu. Sodišče druge stopnje je navedenim razlogom sodišča prve stopnje pritrdilo in zaključilo, da konkretnega dokaza za razjasnitev dejanskega stanja v obravnavani zadevi ni bilo potrebno izvesti (točka 8 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje ter točki 5 in 10 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

11Zagovornik uveljavlja kršitev pravice do pravnega sredstva (25. člen URS), kršitev domneve nedolžnosti (27. člen URS in 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin) in kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, pri čemer Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik zgolj navaja posamezne kršitve, ne da bi konkretno navedel, v čem naj bi bila kršitev. Vrhovno sodišče takšnih pavšalnih in nekonkretiziranih navedb ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP).

12Zagovornik z navedbami v zvezi z verodostojnostjo izpovedb prič G. H., A. B., Z. P. in Z. N. ne uveljavlja kršitev, zaradi katerih je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti po prvem odstavku 420. člena ZKP, ampak izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč prve in druge stopnje, s tem pa izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

13Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila pretežno vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

14Vrhovno sodišče je obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP, ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer, ugotovljenih v pravnomočni sodbi, oprostilo plačila sodne takse.

----

(1) Tako tudi sodbe VSRS I Ips 5/2006 z dne 21. 12. 2006, I Ips 332/2008 z dne 29. 1. 2009 in I Ips 47353/2011-122 z dne 28. 5. 2015.