VSRS Sodba I Ips 52403/2011-277

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo z dne 21. 1. 2014 spoznalo obtoženega A. P. za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika - KZ-1 (dejanje opisano pod točko 1 izreka), za katero mu je določilo kazen enega leta zapora, kaznivega dejanja zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 (dejanje opisano pod točko 2 izreka), za katero mu je določilo kazen deset mesecev zapora in kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 (dejanje opisano pod točko 3 izreka), za katero mu je določilo kazen šest mesecev zapora. Obtožencu je preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu I K 41286/2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV K 41286/2010 ter mu izreklo enotno kazen tri leta in tri mesece zapora. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 22. 10. 2014 pritožbama obtoženca in njegovega zagovornika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (i) v odločbi o krivdi tako, da je obtoženca iz razloga 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje velike tatvine po1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka bremenijo proračun ter (ii) v odločbi o kazenski sankciji tako, da se pogojna obsodba ne prekliče ter se obsojencu ob upoštevanju s prvostopno sodbo določenih posamičnih kazni izreče enotna kazen eno leto in osem mesecev zapora; v ostalem pa pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper obsodilni del navedene pravnomočne sodbe je obsojenčev zagovornik pravočasno dne 9. 3. 2015 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP (ki je po vsebini enaka pritožbi zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje), pri tem pa obrazloženo izpostavil le bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da spremeni sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako, da obsojenca oprosti krivde oziroma podredno razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 29. 7. 2015, meni, da zahteva ni utemeljena. Navaja, da je na zatrjevano bistveno kršitev postopka, ki jo je obramba uveljavljala že v pritožbi, sprejemljivo in argumentirano odgovorilo pritožbeno sodišče. Sodišče je ugotovilo in sprejemljivo obrazložilo, zakaj meni, da je sodišče prve stopnje glede na izvedene dokaze in po oceni vsakega dokaza posebej in v povezavi z drugimi dokazi pravilno zaključilo, da je obsojenec storil kaznivi dejanji. Odgovorilo je tudi na trditev zahteve, da ni dokazov, da je obsojenec oškodovanko spravljal v podrejeni položaj, pri čemer je izrecno odgovorilo na opozorila obsojenca na komuniciranje med njim in oškodovanko preko facebooka in SMS sporočil ter na njegove očitke o izpovedbah prič M. in R. P. ter grajo ugotovitev izvedencev dr. Z. F. in Medicinske fakultete v Ljubljani glede kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe. Zato ni moč pritrditi obrambi, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, drugačna ocena izpovedb prič in drugih dokazov s strani obrambe pa predstavlja uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dopusten razlog.

4Z odgovorom državne tožilke je bil zagovornik seznanjen dne 18. 8. 2015. Obsojencu odgovor državne tožilke ni bil vročen, ker sodnega pisanja ni prevzel kljub obvestilom pošte in sta se sodni pismi, naslovljeni nanj sodišču vrnili z oznako „ni dvignil“ dne 7. 9. 21015 in 29. 9. 2015.

B-1.

5Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so to vplivale na zakonitost sodbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da je odločilna dejstva na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena in je Vrhovno sodišče pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi ter ne presoja pravilnosti zaključkov sodišč prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev.

6Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti z navedbo, da način vodenja postopka pred sodiščem prve stopnje kaže močan dvom v nepristranskost sodišča, neutemeljeno nakazuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da niti iz podatkov spisa niti iz navedb v sami zahtevi za varstvo zakonitosti ne izhaja, da bi obramba v tem postopku sploh zahtevala izločitev predsednice senata sodišča prve stopnje v roku iz drugega odstavka 41. člena ZKP. Zato te kršitve ne more uspešno uveljavljati z izrednimi pravnim sredstvom.

7Neutemeljeno zagovornik v zahtevi kršitev kazenskega zakona uveljavlja z navedbo, da je „sodišče povsem prezrlo bistven znak kaznivega dejanja, to je spravljanje v skupnosti v podrejen položaj“. Po presoji Vrhovnega sodišča opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja v sodbi sodišča prve stopnje vsebuje vse zakonske znake očitanega mu kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Spravljanje v skupnosti v podrejen položaj jasno izhaja iz celotnega opisa ravnanj obsojenca (opisane so obsojenčeve žalitve, grožnje, poniževanje, psihično in fizično maltretiranje oškodovanke, ki je kulminiralo s poškodbo oškodovanke dne 30. 6. 2011) do njegove takratne izvenzakonske partnerke v času od novembra 2008 do 30. 6. 2011, ko je skupaj z otrokom od njega odšla. Še posebej pa je konkretiziralo navedbo, da je s takim svojim ravnanjem pri oškodovanki povzročal dalj trajajoče vznemirjanje, prestrašenost in nemoč, zaradi česar je njegovo ravnanje dalj časa skrivala, se ga je sramovala in se ni upala prositi za pomoč. Kolikor pa vložnik v zahtevi zatrjuje, da navedeni znak kaznivega dejanja „v obravnavani zadevi ni podan in to nedvomno izhaja iz dokazov“, pa ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje.

8Neutemeljeno zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti glede obsojencu očitanega kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbami, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih; enako kršitev določb kazenskega postopka vložnik izpodbijani pravnomočni sodbi očita tudi glede obsojencu očitanega kaznivega dejanja zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Navedbam v zahtevi, da „razlogi sodbe, ki se nanašajo na kaznivo dejanje nasilja v družini in ki naj bi se nahajali med točkami 1 in 63 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje praktično ne obstajajo in sodbe zato ni mogoče preizkusiti“ Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe povzelo vsebino izvedenih dokazov, se opredelilo do zagovora obsojenca, izpovedbe oškodovanke, izpovedbe prič (vključno z izpovedbami obsojenčeve sestre M. P. in njegovih staršev M. in R. P.), listinske dokumentacije Centra za socialo delo Radlje ob Dravi ter izvedenskih mnenj, za tem pa podalo obrazloženo oceno izvedenih dokazov (točke 58 do 63 sodbe, točke 80 do 82 sodbe). Temu je ob zavrnitvi pritožbenih navedb obrambe v sodbi pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (točke 13 do 15), s tem pa zadostilo standardu obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje(1), saj ni potrebno, da sodišče druge stopnje ponavlja argumente sodbe sodišča prve stopnje, če se z njimi strinja in če iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da pritožbenih navedb ni prezrlo(2). Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti s sklicevanjem in navajanjem iz izpodbijane pravnomočne sodbe iztrganih posameznih navedb sodišč prve in druge stopnje, z obširnimi navedbami o (ne)verodostojnosti izpovedbe oškodovanke ter izpodbijanjem izvedenskih mnenj izvedenke dr. Z. F. ter Komisije za izvedenska mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna kot sta jo v izpodbijani pravnomočni sodbi zavzeli sodišči prve in druge stopnje. S tem pa uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

9Z navedbami v zahtevi, da „dokazi, ki jih predlagala obramba v tem postopku za sodišče niso vredni niti zavrnitve v obrazložitvi“ zagovornik nakazuje kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove verodostojnosti. Ker zagovornik teh svojih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti ni konkretiziral, jih Vrhovno sodišče zaradi nedoločnosti navedb o kršitvah ni moglo preizkusiti. (3)

C.

10Ker po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, zahteva pa je bila pretežno vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ker je obsojenec brez premoženja ter oče dveh mladoletnih otrok, ga je sodišče oprostilo plačila sodne takse kot stroška nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom.

----

(1) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 210/98 z dne 11. 12. 2002

(2) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 46665/2010 z dne 17. 4. 2014 in druge.

(3) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008.