VSL sklep II Cp 202/2016

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi, sklep o začasni odredbi z dne 8. 9. 2015 se razveljavi, predlog za izdajo začasne odredbe pa zavrne.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1V tej pravdni zadevi je sodišče prve stopnje dne 8. 9. 2015 izdalo začasno odredbo, s katero je tožencu prepovedalo odtujitev in obremenitev v izreku tega sklepa navedenih nepremičnin, pri čemer je odločilo, da začasna odredba velja še 60 dni po pravnomočnosti sodbe, izdane v tej zadevi. Zoper začasno odredbo je toženec vložil ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

2Zoper sklep je toženec vložil pravočasno pritožbo z uveljavljanjem pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi, začasno odredbo razveljavi, predlog za izdajo začasne odredbe pa zavrne. Ponovno izpostavlja, da premoženja ne prodaja, kolikor ga je prodal, ga je prodal le za potrebe doplačila oskrbe za pokojno mamo v domu, na njeno izrecno zahtevo (izjava z dne 3. 10. 2003). Da je oskrbnino plačeval, je potrdil tudi DSO ... s potrdilom z dne 11. 9. 2015 (doplačal je 24.000,00 EUR razlike). Sicer pa gre pri darilni pogodbi z dne 14. 1. 2002 za darilo z elementi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki se je tudi izvrševala in bo potrebno ugotoviti, do kakšne višine je toženec darilo odplačal. Sodišče izjave z dne 3. 10. 2003 ni štelo za verodostojno, svojo odločitev pa je oprlo na dve izjavi matere strank, ki jih je tožnik predložil šele k odgovoru na ugovor. O njih se zato toženec sploh ni mogel izjasniti, s čimer je sodišče kršilo načelo dispozitivnosti strank. Sodišče spregleda, da stranki po očetu nepremičnin nista podedovali, ampak sta jih prejeli kot darilo, s soglasjem matere strank, saj je šlo za skupno premoženje očeta in matere. Sodišče bi zato moralo šteti, da del darila predstavlja tudi darilo matere in tako ne drži, da tožnik od matere ni ničesar prejel. Tudi še ni izkazano, da zapuščinske obravnave po pokojni ne bo. Tožba je bila vložena le 25 dni po materini smrti. Tudi ne drži, da bo brez izdane začasne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena. Toženec premoženja ne razprodaja, v hiši, ki jo je obnovil, živi s svojo družino, na ostalem premoženju pa je tožnik solastnik in s tem zakoniti predkupni upravičenec v primeru prodaje.

3Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče izda začasno odredbo tako v zavarovanje denarne kot nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 270. člena in prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)). Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnik verjetnost obstoja svoje terjatve izkazal. Toženec se temu protivi z navedbami, da je tudi tožnik od matere že prejel darilo (ki naj mu se vračuna v dedni delež), da darilna pogodba predstavlja delno odplačni pravni posel, da je za namestitev matere v domu doplačal oskrbnino v višini 24.000,00 EUR, kar vse v posledici pomeni, da tožnik do (dopolnitve) nujnega deleža ni upravičen. Pritožbeno sodišče se v utemeljenost teh navedb ni spuščalo, saj je pri presoji tega pogoja za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti, v okviru pravilne uporabe materialnega prava (2. točka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) ugotovilo, da tožnik verjetnosti svoje terjatve iz drugih razlogov (zaenkrat) ni izkazal.

6Konkretna tožba je tožba za vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža. Tožnik trdi, da zapuščinske obravnave po materi ni bilo (in je ne bo), saj je ta še pred smrtjo z vsem svojim premoženjem brezplačno razpolagala v korist toženca (tožnikovega brata). Sam od matere ni še ničesar dobil, zato je upravičen (vsaj) do nujnega dednega deleža (26. člen v zvezi s 25. členom Zakona o dedovanju – ZD). Ker premoženja, ki bi sodilo v zapuščino ni, zahteva vrnitev daril, s katerimi je prikrajšan nujni delež (40. člen ZD). S tožbo zahteva ugotovitev, da je zakoniti dedič prvega dednega reda po pokojni materi in da znaša njegov nujni dedni delež ¼ obračunske vrednosti v tožbenem predlogu navedenih nepremičnin, pri katerih naj se v njegovo korist vknjiži lastninska pravica do ¼; da se darilna pogodba sklenjena med A. A. kot darovalko in tožencem kot obdarjencem z dne 14. 1. 2002 razveljavi glede predmeta daritve (nepremičnin, ki jih v tožbenem predlogu našteje); da je toženec dolžan tožniku izročiti v last in posest nepremičnine (kot jih v tožbenem predlogu našteje); da je toženec dolžan tožniku plačati 12.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve dalje do plačila.

7Teorija(1) in sodna praksa(2) sta si že nekaj časa enotni, da je tožbeni zahtevek pri prikrajšanju nujnega deleža oblikovalne in dajatvene narave. Izpodbojna tožba zaradi prikrajšanja nujnega deleža nima za posledico absolutne, retroaktivne razveljavitve darilne pogodbe, ki sta jo sklenila zapustnik in obdarjenec, ampak ima le relativne učinke – pravno dejanje izgubi učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za dopolnitev nujnega deleža. Ko je darilo nepremičnina, je v zemljiški knjigi obdarjenec vpisan kot lastnik. V primeru, ko nujni dedič uveljavlja zahtevek neposredno v pravdi (kot v konkretnem primeru), mora nato zahtevati neposredno izročitev nepremičnine ali dela nepremičnine in sicer z zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Takšnih zahtevkov tožnik ni postavil.

8Tudi v trditveni podlagi tožbe ni podal konkretnega dejanskega stanu, ki bi omogočal izračun relevantnih okoliščin (28. člen ZD) – kolikšna je obračunska vrednost zapuščine, koliko znaša obračunska vrednost tožnikovega nujnega deleža, koliko znaša vrednost daril, katerih vračilo se zahteva ..., da bi se sploh lahko ugotovilo, s katerimi darili je prikrajšan nujni delež. Pri tem za darila ne velja načelo sorazmernega zmanjšanja, razen pri istočasno danih darilih in se darila vračajo v obrnjenem vrstnem redu, kakor so bila dana, tako, da se najprej vrne zadnje darilo in tako po vrstnem redu dalje, dokler nujni delež ni poravnan (38. člen ZD).

9Utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, torej ne izhaja (318. člen ZPP), zato je tožba nesklepčna, kar pomeni, da tožnik verjetnosti svoje terjatve (še) ni izkazal (prvi odstavek 270. člena, prvi odstavek 272. člena ZIZ). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo, sklep o začasni odredbi razveljavilo, predlog za izdajo začasne odredbe pa zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10Ker je odločitev o stroških pritožbenega postopka v zvezi z začasno odredbo odvisna od odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

11Glede na razloge svoje odločitve na ostale pritožbene navedbe ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------

Op. št. (1): dr. Mateja Končina Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, Podjetje in delo, št. 7/2008

Op. št. (2): odločba VS RS II Ips 45/2007, odločbi VSL II Cp 4197/2009, I Cp 2613/2011