VSL sklep II Cpg 1536/2015

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka razveljavi, zadeva pa v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 82104/2014 z dne 18. 6. 2014 v izreku razveljavi v delu, v katerem je bilo dolžniku naloženo, da poravna glavnico v višini 1.073,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer:

- od zneska 49,13 EUR od 24. 4. 2013 dalje do plačila,

- od zneska 52,37 EUR od 25. 5. 2013 dalje do plačila,

- od zneska 60,70 EUR od 23. 11. 2013 dalje do plačila,

- od zneska 59,88 EUR od 23. 10. 2013 dalje do plačila,

- od zneska 230,55 EUR od 25. 3. 2014 dalje do plačila,

- od zneska 253,85 EUR od 25. 4. 2014 dalje do plačila,

- od zneska 59,84 EUR od 24. 12. 2013 dalje do plačila,

- od zneska 246,43 EUR od 25. 2. 2014 dalje do plačila in

- od zenska 60,58 EUR od 24. 9. 2013 dalje do plačila

ter v delu glede stroškov upnika, tožbeni zahtevek pa v navedenem delu zavrne (I. točka izreka). Isti sklep o izvršbi pa je v izreku pustilo v veljavi v delu, v katerem je bilo dolžniku naloženo, da poravna glavnico v višini 220,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer

- od zneska 81,72 EUR od 25. 3. 2014 dalje do plačila,

- od zneska 64,67 EUR od 25. 4. 2014 dalje do plačila in

- od zneska 74,52 EUR od 25. 2. 2014 dalje do plačila (II. točka izreka). Tožeči stranki je v plačilo naložilo pravdne stroške tožene stranke v višini 20,01 EUR, in sicer v roku 8 dni, po poteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper zavrnilni del citirane sodbe (I. in III. točka izreka) je iz „vseh pritožbenih razlogov“ po Zakonu o pravdnem postopku(1)(v nadaljevanju ZPP) vložila pritožbo tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; v vsakem primeru naj določi tudi ustrezno stroškovno posledico. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3Na pravilno vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5O pritožbi je na podlagi določbe 5. odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Obravnavana zadeva predstavlja namreč gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (1. odstavek 495. člena ZPP).

6Tožeča stranka trdi, da je upravnik poslovne stavbe, v kateri je tožena stranka lastnik in uporabnik poslovnega prostora (ki ga sestavljata dva posamezna dela, list. št. 29). V predmetnem gospodarskem sporu zahteva plačilo stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja.

7Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke ugodilo le delno - za znesek 220,91 EUR skupaj z zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je namreč, da je tožeča stranka v zvezi z zahtevkom iz naslova neupravičene pridobitve sicer trdila, da je račune dobaviteljev storitev, blaga in energije namesto etažnih lastnikov poravnala iz lastnega transakcijskega računa, da pa sodišču (prve stopnje) ni predložila niti računov dobaviteljev niti bančnih izpiskov, iz katerih bi bilo razvidno, da je vtoževane stroške dejansko poravnala. Del zahtevka, ki se nanaša na založene stroške obratovanja, je zato zavrnilo (tj. za 1.073,33 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz prve točke te obrazložitve).

8Po stališču pritožnice je sodba v zavrnilnem delu nepravilna. Trdi, da je sodišče prve stopnje protispisno in samoiniciativno odločalo o sporu, ki ga pravzaprav ni bilo. Tožena stranka je namreč ugovarjala izključno, da ni obogatena, saj storitev in dobav ni koristila, ni pa oporekala trditvam tožeče stranke, da je plačala račune dobaviteljem. V kolikor bi spor v zvezi s tem obstajal, bi tožeča stranka utemeljevala plačilo računov, a ji je bilo to ob neustrezni interpretaciji ugovornih navedb v predmetnem postopku onemogočeno. S tem tožnica smiselno uveljavlja, da se je v zvezi z (ne)obstojem prikrajšanja sodišče prve stopnje zmotno oprlo na ugovorne navedbe tožene stranke (iz njene zadnje pripravljalne vloge) in na ta način tožnici odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

9Preden odgovori na zgornji očitek, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je novejša sodna praksa enotna, da gre v primerih, ko upravnik (tj. tretji) dobaviteljem izpolni obveznosti(2)iz naslova obratovalnih stroškov, za zakonsko subrogacijo (275. člen Obligacijskega zakonika(3), v nadaljevanju OZ). Upnik in dolžnik osnovnega pravnega razmerja sta namreč posamezni dobavitelj in etažni lastnik poslovne stavbe. Zakonski obseg nalog upravnika pa daje podlago za sklep, da ima upravnik pravni interes za (pravočasno) izpolnitev obveznosti v zvezi z dobavo storitev, potrebnih za funkcioniranje stavbe kot celote. Skrb za obratovanje skupnih delov je izrecno navedena med z zakonom določenimi nalogami upravnika (2. alineja četrtega odstavka 118. člena Stvarnopravnega zakonika(4)). Poleg tega se upravnik kot mandatar s pogodbo o upravljanju zaveže, da si bo s strokovno skrbnostjo prizadeval uresničiti končni interes etažnih lastnikov kot naročitelja (prim. 768. člen OZ).Interes etažnih lastnikov je (po drugi strani) nemoteno funkcioniranje skupnih delov stavbe.

10Obrazloženo torej pomeni, da z izpolnitvijo obveznosti iz naslova obratovalnih stroškov poslovne stavbe v etažni lastnini (izpolnjene upnikove) terjatve preidejo na upravnika (zakonska subrogacija; 275. člen OZ). V trenutku izpolnitve terjatev preide iz dobaviteljeve premoženjske mase v upravnikovo in postane del njegovega premoženja. Z zakonsko subrogacijo nastopijo učinki razpolagalnega pravnega posla, izpolnitelj pa ima nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel pred tem upnik. Sodišče prve stopnje, ki je razmerje presojalo po pravilih o neupravičeni obogatitvi, je materialno pravo torej zmotno uporabilo.

11Drugačna pravna opredelitev zatrjevane izpolnitve pa ne pomeni, da vsled utemeljevanja vtoževane terjatve tožeča stranka ni bila dolžna zatrjevati (in dokazati), da je svojo (sicer zakonsko) obveznost tudi resnično v celoti izpolnila. Kot že pojasnjeno - terjatev iz naslova obratovalnih stroškov namreč na upravnika preide v trenutku izpolnitve dobaviteljem.

12Za postopek v sporu majhne vrednosti (kakršen je tudi obravnavani) veljajo določene postopkovne posebnosti. V 451. členu ZPP je določeno, da mora v postopku v sporu majhne vrednosti tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo. V primeru, ko se postopek začne z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, mora tožeča stranka vsa dejstva in dokaze navesti v dopolnitvi tožbe,(5) tožena stranka pa lahko v odgovoru na dopolnitev tožbe dopolni svoj ugovor zoper sklep o izvršbi in odgovori na dopolnitev tožbe tožeče stranke. Glede na določbo tretjega odstavka 452. člena ZPP lahko tožeča stranka v roku 8 dni po prejemu odgovora na tožbo vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe iz odgovora na tožbo, tožena stranka pa lahko nato v roku 8 dni po prejemu pripravljalne vloge tožeče stranke vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi. Dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v kakšnih drugih vlogah, se ne upoštevajo (453. člen ZPP).

13V obravnavanem primeru je tožeča stranka na ugovorne navedbe toženke (od katerih bistven del je bil namenjen zatrjevanju, da storitev, ki izhajajo iz verodostojnih listin št. 1, 2, 3, 4, 5 in 6, tožena stranka sploh ni naročila, medtem ko ostale storitve sicer je naročila, a jih je tožeča stranka izpolnila z napako - toženki je namreč obračunala stroške obratovanja in vzdrževanja, do katerih ni upravičena, saj je toženka lastnica poslovnega prostora z lastnim vhodom) odgovorila, da je na podlagi Pogodbe o opravljanju storitev upravljanja št. 130/V z dne 26. 5. 2004 izvajala storitve upravljanja in obratovanja stavbe na naslovu T., da omenjena pogodba zavezuje vse lastnike v stavbi ter da je bila v času, iz katerega izvira vtoževani dolg, tožena stranka v poslovni stavbi na T. izkazana kot lastnik in uporabnik poslovnega prostora (ki ga sestavljata dva posamezna dela št. 0 in 00 v skupni izmeri 181,70 m², pri čemer je tožnica pri obračunavanju upoštevala zgolj 99,81 m²). Navedla je neto tlorisno površino poslovne stavbe, površino, ki se upošteva pri obračunavanju obveznosti etažnim lastnikom ter pojasnila, na kakšen način se je obračunavala posamezna postavka iz mesečnih razdelilnikov (ključe delitve - list. št. 30). V zvezi trditveno podlago, da je račune dobaviteljev blaga, storitev in energije kot skrben upravnik tudi plačala (tako da je založila lastna finančna sredstva), pa je navedla tudi, da prilaga še račune dobaviteljev (a je dopolnitvi tožbe - tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča -priložila zgolj mesečne razdelilnike; A 3 - A 11).

14Tožena stranka o trditvi tožeče stranke, da je račune dobaviteljev blaga, storitev in energije plačala kot skrben upravnik (ki je pritožbeno sporna), v dopolnitvi odgovora na tožbo ni rekla ničesar. Zoper vtoževano terjatev se je branila le z dvema osrednjima trditvama: 1. da pogodba o upravljanju ni veljavna in 2. da je lastnica prostorov, ki imajo ločen vhod, oziroma da ji tožnica zaračunava stroške, s katerimi sama nima nobene povezave, saj ima lastni vhod iz dvorišča. Nelogično je namreč po njenem mnenju, da ji tožnica obračunava storitve, katerih toženka ne koristi (koristijo jih le lastniki, ki uporabljajo glavni vhod). Opozorila pa je tudi, da tožeča stranka ni predložila dokaza o dejanski neto površini stavbe ter da je tožeča stranka zmotno navedla število poslovnih enot (list. št. 36).

15Na navedene ugovore iz dopolnitve odgovora na tožbo je tožeča stranka obširno odgovorila v svoji pripravljalni vlogi z dne 19. 2. 2015 (list. št. 40), medtem ko je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 24. 3. 2015 ponovila svoje ključne poudarke iz dopolnitve odgovora na tožbo, in sicer o neveljavnosti pogodbe o upravljanju in neupravičenem zaračunavanju stroškov, ker storitev, katerih plačilo zahteva tožnica, ne koristi. Dodala pa je, da tožeča stranka ni z ničemer dokazala, da je stroške obratovanja in upravljanja plačala iz lastnih sredstev.

16Kot že omenjeno, je sodišče prve stopnje ugovor, da tožnica svojega prikrajšanja ni dokazala, upoštevalo ter na podlagi te ugotovitve tožbeni zahtevke v zvezi s povračilom stroškov obratovanja zavrnilo (četrti odstavek na tretji strani sodbe). Takšno postopanje sodišča prve stopnje pa po presoji pritožbenega sodišča ni pravilno. Pritožbeno sodišče namreč meni, da prvostopenjsko sodišče zmotno ni upoštevalo procesnega pravila iz četrtega odstavka 452. člena ZPP, po katerem lahko tožena stranka v 8 dneh po prejemu pripravljalne vloge tožeče stranke vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori zgolj na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi (sicer pa mora vsa dejstva navesti že v odgovoru na tožbo oziroma dopolnitvi odgovora na tožbo, glede na to, da se je ta gospodarski spor začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, kot to določa 451. člen ZPP).

17Tožeča stranka je namreč svojo trditev, da je račune dobaviteljev blaga, storitev in energije plačala kot skrben upravnik tako, da je založila lastna finančna sredstva, podala že v dopolnitvi tožbe (ter pri tem zatrjevala tudi, da račune dobaviteljev prilaga, a tega dejansko ni storila). Tožena stranka pa v dopolnitvi odgovora na tožbo teh trditev ni prerekala niti ni izpostavila, da tožnica dokazil v zvezi s plačili dobaviteljem ni predložila (pa bi to lahko oziroma bi to morala storiti). Temu je izrecno ugovarjala šele v svoji pripravljalni vlogi z dne 24. 3. 2015 (in sicer ne glede na to, da v vlogi tožeče stranke z dne 19. 2. 2015 o plačilih dobaviteljem ni bilo več nikakršnih trditev, ker je tožeča stranka glede na prejšnjo dinamiko spora oziroma navedbe iz dopolnitve odgovora na tožbo pravilno sklepala - kar utemeljeno izpostavlja tudi z obravnavano pritožbo - da dejstvo, da je iz svojega transakcijskega računa plačala račune dobaviteljev, ni sporno in da nespornih dejstev ni potrebno dokazovati).

18To pa pomeni, da tožena stranka v zadnji pripravljalni vlogi z dne 24. 3. 2015 ni odgovorila zgolj na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi z dne 19. 2. 2015, temveč tudi na navedbe iz dopolnitve tožbe (kar upoštevaje četrti odstavek 452. člena ZPP ni dovoljeno). Sodišče prve stopnje, ki je pri svojem odločanju upoštevalo tudi slednje, je zato po presoji pritožbenega sodišča povzročilo, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem, ko je sodišče prve stopnje sprejelo prepozen ugovor tožene stranke, je namreč kršilo določilo iz četrtega odstavka 452. člena ZPP in na ta način tožeči stranki odvzelo pravico do obravnavanja pred sodiščem. Pritožbeno sodišče je zato skladno s 354. členom ZPP ugodilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točki izreka) razveljavilo ter zadevo v navedenem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je zaradi obrazložene postopkovne kršitve odpadlo celotno odločanje o zahtevku iz naslova vtoževanih stroškov obratovanja.

19Sodišče prve stopnje bo tako o zahtevanih stroških obratovanja in vzdrževanja moralo odločiti ponovno, pri tem pa upoštevati vse ugovore tožene stranke, katere je ta v postopku na prvi stopnji podala pravočasno.

20Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

--------------------

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14 in 48/15 - odl. US.

Op. št. (2): Po splošnih pravilih obligacijskega prava lahko obveznost izpolni ne le dolžnik, temveč tudi kdo tretji. Upnik je dolžan sprejeti izpolnitev od vsakogar, ki ima kakšen pravni interes, da bi bila obveznost izpolnjena, celo če dolžnik tej izpolnitvi nasprotuje (drugi odstavek 271. člena OZ). Upnik je dolžan sprejeti izpolnitev od tretjega, če se dolžnik s tem strinja, razen če mora po pogodbi ali po naravi same obveznosti to obveznost izpolniti osebno dolžnik (tretji odstavek 271. člena OZ). Upnik pa izpolnitev od tretjega tudi lahko sprejme. In sicer brez dolžnikove vednosti, celo v primeru, ko ga je dolžnik obvestil, da noče, da bi kdo drug izpolnil njegovo obveznost. Vendar upnik ne sme sprejeti izpolnitve od tretjega, če mu je dolžnik ponudil, da bo sam izpolnil svojo obveznost (četrti in peti odstavek 271. člena OZ).

Op. št. (3): Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo.

Op. št. (4): Uradni list RS, št. 87/02 in 91/13.

Op. št. (5): Če tožena stranka (v izvršilnem postopku dolžnik) vloži obrazložen ugovor, izvršilno sodišče izda sklep na podlagi drugega odstavka 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, s katerim razveljavi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, predlog za izvršbo pa se v tem primeru šteje kot tožba v gospodarskem sporu, ki jo je praviloma treba dopolniti, saj se za predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine glede na drugi odstavek 41. člena ZIZ ne zahteva, da bi vseboval dejstveno podlago izterjevane obveznosti.