VSRS Sodba I Ips 46263/2011-212

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojena je dolžna plačati 300,00 EUR sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo z dne 3. 7. 2014 obtožena V. K. in T. D. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter jima izreklo enoletni zaporni kazni. V plačilo jima je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 26. 3. 2015 pritožbi zagovornikov obtoženih zavrnilo kot neutemeljeni, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obtožena oprostilo plačila sodne takse.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti pravočasno vložil zagovornik obsojene T. D., dr. S. Z., odvetnik v Slovenj Gradcu, kot navaja uvodoma, zaradi kršitve kazenskega zakona po 372. členu, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) in kršitev 17., 335., 355. in 3. člena ZKP, ki so vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojeno oprosti obtožbe ali izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 31. 7. 2015 ocenjuje, da je zahteva za varstvo zakonitosti delno utemeljena. V izreku pravnomočne sodbe opisano ravnanje obsojene T. D. po njenem mnenju izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju posilstva po prvem odstavku 170. člena v zvezi z 38. členom KZ-1. Kljub temu, da zagovornik uvodoma uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP pa je zahteva v preostalem po njenem mnenju vložena izključno iz nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila obsojenka in njen zagovornik seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5Zagovornik obsojene v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega materialnega zakona po 1. točki 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, saj meni, da obsojene T. D., glede na opis kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ni mogoče šteti kot sostorilke kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1, ki ga je storil V. K. Meni namreč, da s svojim ravnanjem ni odločilno prispevala k izvršitvi kaznivega dejanja, saj bi lahko soobsojeni kaznivo dejanje izvršil tudi sam, kar je nenazadnje izpovedala tudi oškodovanka. Prispevek obsojene bi lahko po mnenju zagovornika kvečjemu šteli kot pomoč pri tujem kaznivem dejanju ali napeljevanje k storitvi kaznivega dejanja, vendar pa tudi za to niso podani ustrezni elementi. Iz opisa kaznivega dejanja namreč ne izhaja, da bi bilo kaznivo dejanje storjeno naklepoma, po nasvetih ali navodilih obsojene, z odstranitvijo ovir ali zaradi njene vnaprejšnje obljube, da bo prikrila kaznivo dejanje, kot tudi ne da bi soobsojenega V. K. naklepoma napeljevala k storitvi kaznivega dejanja.

6V obravnavanem primeru se je obsojeni T. D. in V. K. očitalo, da sta v sostorilstvu prisilila osebo drugega spola k spolnemu občevanju tako, da sta uporabila silo s tem, da je julija 2010 v …, v spalnici stanovanjske hiše na naslovu …, T. D. močno opito mladoletno A. A. (rojeno …), ki se je upirala tako, da je brcala in prosila, da prenehata, prijela za roke, da ji je V. K. lahko slekel pižamo, nakar ji je V. K. s silo razmaknil noge in se s težo svojega telesa z obema rokama uprl na njen prsni koš in rame ter jo tako tiščal na posteljo, da se ni mogla premakniti, T. D. pa ji je ves čas držala roke nad glavo in tako z uporabo sile dosegla, da je nato V. K. z A. A. spolno občeval vse do ejakulacije na njen trebuh.

7Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišč prve in druge stopnje v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je obsojena T. D. (so)storilka kaznivega dejanja posilstva, saj je z ravnanjem opisanim v izreku pravnomočne sodbe bistveno, odločilno pripomogla pri izvršitvi posilstva mladoletne A. A. s strani V. K. Kaznivo dejanje posilstva je t.i. nepravo večaktno kaznivo dejanje, sestavljeno iz prisiljenja in spolnega občevanja. Pri tem prisiljenje že samo po sebi pomeni kaznivo dejanje (132. člen KZ-1), medtem ko spolno občevanje samo zase ne pomeni kaznivega dejanja in je dovoljeno (če niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost). Udeleženci kaznivega dejanja posilstva lahko vstopajo tudi samo v enega od več aktov, v tem primeru z uporabo sile, s specifičnim namenom žrtev pripraviti na spolni odnos in onemogočiti obstoječ oziroma pričakovan upor (oseba, ki žrtev drži za roke, tako da se ta ne more braniti, jo zaklene v sobo, odpelje na oddaljeno in osamljeno mesto, ji da sredstva, s katerimi onemogoči ali zmanjša njen odpor itd.)(1). Zanje pod splošnimi pogoji kaznivosti udeležbe vseeno prihaja v poštev odgovornost za celotno večaktno kaznivo dejanje. Po drugem odstavku 20. člena KZ-1 storilec (udeleženec v širšem pomenu) kaznivega dejanja ni le tisti, ki skupaj z drugim stori kaznivo dejanje, tako da zavestno sodeluje pri storitvi (sostorilstvo v ožjem smislu), ampak tudi ta, ki kako drugače odločilno prispeva k storitvi (sostorilstvo v širšem smislu) - sostorilec je torej tudi oseba katere izvršitvena ravnanja so zunaj kroga po zakonu določenih ali naravnih izvršitvenih dejanj, vendar pa je s svojim ravnanjem neposrednemu storilcu zavestno (subjektiven element sostorilstva) objektivno odločilno omogočila izvršitev kaznivega dejanja, ki ga je štela za svojega (cum animo auctoris). Res so (bila) v teoriji različna stališča glede sostorilstva pri kaznivem dejanju posilstva in vprašanja, ali je pri tem (lastnoročnem) kaznivem dejanju sostorilstvo sploh mogoče, kajti „po naravi stvari tujega spolnega odnosa ni mogoče hoteti kot svojega, kot lastnega“(2). Po sedaj prevladujočem stališču(3), ki ga sprejema tudi Vrhovno sodišče, je kaznivo dejanje posilstva mogoče izvršiti tudi v sostorilstvu, saj kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost varujejo posameznikovo spolno samoodločbo, v katero pa je mogoče posegati tako „lastnoročno“ kot skupaj z nekom drugim, v sostorilstvu, celo z izrabljanjem ravnanj tretje osebe, s posrednim storilstvom(4). V obravnavanem primeru tudi obsojena sicer ni sodelovala pri tistem delu izvršitvenega ravnanja, ki je bil spolno obarvan (s čimer bi bili glede na njen spol izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena KZ-1) oziroma so njena ravnanja zunaj kroga naravnih izvršitvenih dejanj spolnega kaznivega dejanja, vendar jo je tudi po stališču Vrhovnega sodišča pravilno obravnavati kot (so)storilko kaznivega dejanja. S tem, ko je roke oškodovanke, ki se je upirala in prosila, da prenehata, držala nad njeno glavo, je namreč strla njen odpor in ji onemogočila, da bi se otresla V. K., ki ji je slekel pižamo, ji s silo razmaknil noge in se s težo svojega telesa z obema rokama uprl na njen prsni koš in rame ter jo tako tiščal na posteljo, da se ni mogla premakniti in nazadnje z oškodovanko proti njeni voljni spolno občeval. Prezreti pa ni mogoče niti izpovedi oškodovanke, da jo je pred tem obsojena otipavala po prsih (točka 8 obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča) in ugotovitve izvedenke psihiatrične stroke, prof. dr. M. T., da je bila zmožnost takrat mladoletne oškodovanke nuditi fizičen upor bistveno zmanjšana, ker je bila opita, saj so ji ponujali in silili piti alkoholne pijače in to različnih vrst, celo njena mati, obsojena pa sta dosti starejša prijatelja njene matere. Kljub temu, da obsojena torej ni sodelovala pri tistem delu izvršitvenega ravnanja, ki je bil spolno obarvan (spolnem odnosu), tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni dvoma, da je funkcionalno obvladovala deliktno dogajanje oziroma bistveno pripomogla k temu, da je V. K. lahko z oškodovanko proti njeni voljni spolno občeval. Zato jo je tudi po stališču Vrhovnega sodišča potrebno obravnavati kot (so)storilko kaznivega dejanja (drugi odstavek 20. člena KZ-1) in njenega prispevka ni mogoče šteti le kot pomoč pri tujem kaznivem dejanju ali celo napeljevanje k storitvi kaznivega dejanja, kot predlaga zagovornik.

8Kljub temu, da zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti formalno uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter sodišču prve stopnje očita pristranskost pri ugotavljanju in interpretaciji dejstev in kršitev 17. člena ZKP, težišče preostalih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti predstavlja izključno nestrinjanje vložnika z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivim dejanjem obsojenke sprejeli sodišči prve in druge stopnje in poskus vzbuditi dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Zagovornik v obširnih navedbah v zahtevi zato nedovoljeno navaja, da sodišče prve stopnje na glavni obravnavi ni razčistilo razhajanj v izpovedbi oškodovanke; kot relevantnega ni upoštevalo dejstva, da je oškodovanka sama želela ostati pri obsojenih; ni raziskalo s strani obsojenke zatrjevanega premoženjskega motiva za obdolžitev; ni razjasnilo razhajanj v izpovedbah prič; pri dokazni oceni nižji sodišči naj ne bi upoštevalo ugotovitve izvedenke, da se je oškodovanka iz stiske sposobna reševati tudi z manj verodostojnimi in objektivno nepotrjenimi izpovedbam ter v tej zvezi izpovedi matere oškodovanke, da se je oškodovanka že velikokrat lagala, tako da še sama mati ne ve, kdaj laže in kdaj govori resnico, napačno povzeli vsebino zapisnika o izpovedbi M. F., predvsem pa nista upoštevali dejstva, da je oškodovanka podala prijavo tudi v zvezi z dogodkom, ki se ni zgodil in v zvezi s katerim je kasneje prijavo umaknila, ne samoiniciativno, ampak šele na pobudo policista itd. Vprašanje nepristranskosti nižjih sodišč zagovornik prvič (sicer tudi le pavšalno) izpostavlja šele v zahtevi za varstvo zakonitosti ter nižjima sodiščema očita, da nista delovali skladno s 3. členom ZKP in izhajali iz domneve nedolžnosti in razjasnili razhajanj v izpovedbi prič (335. člen ZKP), ampak nasprotno, razhajanja v zagovorih obsojenih šteli kot pomembnejša kot razhajanja v izpovedbi oškodovanke, ki sicer ni potrjena z nobenim drugim dokazom. Po vsebini tudi te navedbe vložnika v zahtevi predstavljajo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja, le z zatrjevanjem, da je sodišče prekršilo določbo 17. člena ZKP, iz katerega izhaja t.i. instrukcijska maksima, pa tudi ne more uspeti (I Ips 234/2007 z dne 24. 1. 2008 in številne druge).

C.

9Vrhovno sodišče ni ugotovilo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve kazenskega materialnega zakona, zahteva pa je bila v pretežnem delu vložena iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

10Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik obsojene z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenka dolžna plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenke.

----

(1) Turković K. in ostali, Komentar kaznenog zakona. Zagreb. Narodne novine, 2013, str. 209.

(2) Zlatarić B., Krivični zakonik u praktičnoj primjeni- 1. svezak. Narodne novine, Zagreb, 1956, str. 108.

(3) Mag. M. Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del. GV založba, Ljubljana, 2002, str. 229 in F. Bačić in Š. Pavlović, Komentar kaznenog zakona, Zakon o odgovornosti pravnih osoba za kaznena djela, Posebno kazneno zakonodavstvo. Organizator, Zagreb, 2004, str. 676, tudi sodba Vrhovnega sodišča I Ips 152/2004 z dne 22. 12. 2005.

(4) Ambrož M., Sostorilstvo in udeležba v kazenskem pravu. GV Založba, Ljubljana, 2014, str. 124.