VSL sodba I Cp 883/2013

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (točka I. in III. izreka).

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je nična prodajna pogodba, ki sta jo dne 4. 1. 2005 sklenili pravdni stranki in ki je bila notarsko overjena pri notarju 5. 1. 2005 (točka I. izreka). V točki II. izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper toženo stranko za izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi bila v zemljiški knjigi pri zemljiškoknjižnem vložku št. ... k. o. ... za nepremičnino – del stavbe ..., št. ... v pritličju, na naslovu ..., možna vknjižba pravice v korist in na ime tožeče stranke. Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v odmerjeni višini 3.269,74 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III. izreka).

2Pritožbo vlaga tožena stranka. Sodbo izpodbija v točki I. izreka in glede stroškov. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga, da ji višje sodišče ugodi, sodbo spremeni in v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke ter ji naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožbeni zahtevek tožnice (prav: tožbo) je treba zavreči, ker ni dokazala pravnega interesa za ugotovitveno tožbo in ker je uveljavljala tudi dajatveni zahtevek. Ni bilo tožbenih trditev niti smiselnih navedb o oderuški pogodbi. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev postopka, ker ni odločalo v okviru postavljenega zahtevka. Sodba je nezakonita. Navaja tožbene navedbe o razlogih za sklenitev pogodbe (izboljšanje finančnega stanja tožnice), o ugotovljenih nejasnostih glede cene, o medsebojnih odnosih pravdnih strank, o neizpolnitvi pogodbe glede plačila kupnine, o neuspešnih pozivih k plačilu dogovorjene kupnine in navaja, da se je tožeča stranka sklicevala na neizpolnitev pogodbe in ne na oderuško pogodbo. Neizpolnitev pogodbe oziroma neplačilo kupnine ni razlog za ničnost. Za oderuško pogodbo nista izpolnjena ne objektivni ne subjektivni element iz 119. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). V zvezi z objektivnim elementom se je sodišče oprlo le na izvedeniško mnenje, drugih trditev in dokazov ni upoštevalo. Izvedenčeva cenitev ni dovolj za ugotovitev realne vrednosti stanovanja. Slednje ni bilo vzdrževano. Po nakupu je tožena stranka vanj vlagala in s tem povečala njegovo vrednost. Zato ga je lahko dražje prodala. Sodišče se ni opredelilo do ugotovitev, da je tožena stranka skrbela za tožnico. Slednja je vedela, da je bilo stanovanje na davčni upravi ocenjeno višje kot v pogodbi in je na dogovorjeno ceno pristala. Dogovor med strankama, da bo kupnina za stanovanje nižja od ocenjene, ni razlog za ničnost. Cena za tožnico še štiri leta ni bila sporna. Dolgotrajna skrb toženke za tožnico izključuje nesorazmernost dajatev. Kupnina je bila nižja tudi na ta račun. Zaključki o izdaji potrdila o plačilu so neutemeljeni. Tožnica je potrdila prejem denarja s podpisom pogodbe pri notarju. Dodatno potrdilo ni bilo potrebno. Glede na izvedene dokaze je napačen zaključek, da je tožeča stranka dokazala obstoj subjektivnega elementa oderuštva. Odločeno je izven tožbenega zahtevka. Tožnica ni zatrjevala izkoriščanja zaradi hude osebne stiske, kot navaja sodišče. Osebna stiska tožnice ni konkretizirana. Razlogi so splošni. Ocena o osebni stiski zaradi smrti moža, nerazumevanja z otroki, groženj s pismi, lahkomiselnosti in naivnosti tožnice, nima podlage v listinah in v drugih izvedenih dokazih niti v trditvah. Sama starost ne more vplivati na ničnost pogodbe. Pri ugotavljanju izkoriščanja je treba opredeliti trenutek in ne večletno predhodno stanje, ki naj bi predstavljalo stisko. O tožničini poslovni sposobnosti in zmožnosti, da lahko skrbi zase, je izpovedal njen vnuk. To pritrjuje navedbam, da ni bila v osebni stiski in zaradi tega ni bila izkoriščana. Odločitev sodišča je negotova, večkrat ponovljena, neprepričljiva ter arbitrarna. Tožeča stranka je sama želela stanovanje prodati toženki. Predpostavk oderuštva ni. Sprejeta dokazna ocena je selektivna, oprta zgolj na dokaze, ki gredo v korist sodni odločbi. Sodišče se ne opredeli do navedb, da je bila tožnica prisotna na davčni upravi, kjer so ji pojasnili, da je vrednost stanovanja višja kot je zapisana, da ji je pogodbo prebral tudi notar, da je sama povedala, da je ni prebrala. Dejstvo, da sedaj obžaluje prodajo, ne zadošča za ničnost pogodbe.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je z ugotovitveno tožbo uveljavljala ničnost prodajne pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki 4. 1. 2005 in notarsko overili 5. 1. 2005, s katero je tožnica prodala toženki stanovanje v ... na naslovu ... Od tožene stranke je zahtevala izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za ponovno vknjižbo lastninske pravice pri navedenem stanovanju v svojo korist. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v zvezi z ugotovitvijo ničnosti pogodbe ugodilo. Dajatveni zahtevek zoper toženko pa je zavrnilo po ugotovitvi, da zaradi nadaljnje prodaje ni več lastnica spornega stanovanja. Pritožba ugotovitveno sodbo izpodbija, ker meni, da je izdana v nasprotju s 181. členom ZPP.

6Protispisne so pritožbene navedbe, da tožnica ni izkazala pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. Utemeljevala ga je z (nadaljnjim) zahtevkom za razveljavitev prodajne pogodbe, s katero je toženka prodala sporno stanovanje tretji osebi. S tem je izkazan tožničin pravni interes kot procesna predpostavka za dopustnost ugotovitvene tožbe (2. odstavek 181. člena ZPP). Ugotovitvena tožba ji zagotavlja uresničitev njenih pravic v napovedanih prihodnjih pravdah iz tega spornega razmerja. Pravnomočna ugotovitvena sodba o ničnosti obravnavane pogodbe bo učinkovala tudi v napovedanih nadaljnjih pravdah.

7Pritožbeno naziranje o nedopustnosti ugotovitvene tožbe spričo sočasno postavljenega dajatvenega zahtevka zoper toženko je zmotno. Zaradi ugotovljene toženkine odtujitve spornega stanovanja je dajatveni tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila zoper toženko pravilno zavrnjen. Sodba je v tem delu pravnomočna, ker je ne izpodbija nobena pravdna stranka (točka II. izreka). Tožnica torej z vtoževanim dajatvenim zahtevkom zoper toženko ni mogla doseči svoje pravice. Njen pravni interes za ugotovitev ničnosti pogodbe, ki jo je sklenila s toženko, pa sega preko konkretnega spornega razmerja s toženko. Zato je zgolj ugotovitvena sodba v obravnavanem primeru dopustna, sprejeta odločitev pa pravilna. Pritožbene navedbe o kršitvah 181. člena ZPP so torej neutemeljene.

8Pritožba nadalje očita procesne kršitve 2. in 7. člena ZPP, češ da je sodišče odločalo mimo postavljenega zahtevka in mimo trditvene podlage tožeče stranke.

9Drži, da se je tožnica pri uveljavljanju ničnosti pogodbe opirala na splošno določilo 86. člena OZ, po katerem so nične pogodbe, ki nasprotujejo Ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Pri tem se je sklicevala na kršitev načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ), zlorabo položaja v odnosu do tožnice (7. člen OZ) in na kršitev načela enake vrednosti dajatev (8. člen OZ). Navedena splošna moralna načela so v OZ upoštevana in konkretizirana z nekaterimi posebnimi instituti ničnosti, ko že zakon izrecno prepoveduje določena nemoralna ravnanja. Med njimi je tudi oderuška pogodba (119. člen OZ), na katero se je glede na trditveno in dokazno podlago strank pri odločanju pravilno naslonilo sodišče prve stopnje. Tožeči stranki v tožbi ni treba navesti pravne podlage tožbenega zahtevka. Če pa jo navede, sodišče nanjo ni vezano (3. odstavek 180. člena ZPP). Samo mora ugotavljati, ali v tožbi zatrjevano dejansko stanje ustreza zakonskemu dejanskemu stanu katere koli izmed pravnih norm, ki pridejo v poštev za obravnavani primer (odločba US RS Up 108/04 z dne 8. 9. 2005). Prav to je sodišče v obravnavanem primeru storilo in so pritožbeni očitki o kršitvah načela dispozitivnosti (2. člen ZPP), češ da je odločalo mimo postavljenega zahtevka, neutemeljeni.

10Tudi zatrjevane kršitve razpravnega načela pritožbene sodišče ne najde. Pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da je tožnica podala zadostno trditveno podlago za presojo zahtevka po materialnopravni določbi 119. člena OZ o oderuški pogodbi. Tožbene navedbe so pravilno in popolno povzete ter ocenjene v razlogih na strani 6 sodbe. Vsebujejo trditve o objektivnem elementu oderuštva – obstoju očitne nesorazmernosti med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo (cena stanovanja oziroma kupnina ni dosegla niti 50 % cene stanovanj na trgu) in subjektivnih elementih oderuštva: o posebnih okoliščinah na strani tožeče stranke – nezadostni izkušenosti tožnice kot starejše in nevešče osebe pri nepremičninskih poslih – ter o tem, da je tožena stranka za te okoliščine na strani tožene stranke vedela in jih namenoma izkoristila za pridobitev koristi v svojo korist, saj je pod ceno kupljeno stanovanje v kratkem prodala za bistveno višjo ceno. S tem je tožnica kot oškodovanka zadostila trditvenemu bremenu za presojo zahtevka po določbah o oderuški pogodbi. Pritožba navedene ocene ne more omajati s posameznimi, iz celote iztrganimi tožbenimi navedbami in svojo dokazno oceno, češ da je tožnica uveljavljala ničnost pogodbe zaradi njene neizpolnitve.

11Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o ugotavljanju s strani tožeče stranke nezatrjevanih dejstev v zvezi z osebnimi okoliščinami na strani tožnice (huda osebna stiska zaradi smrti moža, slabih odnosov z otroki, groženj s pismi). Pritožba prezre, da se je na te okoliščine sklicevala in jih dokazovala pritožnica sama (primerjaj odgovor na tožbo). S tem so postale del procesnega gradiva, ki ga je sodišče obravnavalo in ocenjevalo skladno s 7. in 212. členom ZPP. Pri odločanju je namreč vezano na trditveno in dokazno podlago, ki jo ponudita obe pravdni stranki.

12Pritožnica sodbi očita še pomanjkljivosti, češ da se sodišče ni opredelilo do dejstev in dokazov, ki so toženki v korist (da je bila tožnica s pravo vrednostjo stanovanja in vsebino pogodbe seznanjena na davčnem uradu in pri notarju, da sama ni prebrala pogodbe, da je toženi stranki poslala opomin za plačilo celotne kupnine šele po štirih letih). S tem izraža svoje nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno, kar pa ne zadošča za očitke o kršitvi postopka. Sodišče prosto ocenjuje dokaze. Katera dejstva šteje za dokazana, odloči po svojem prepričanju po oceni celotnega dokaznega gradiva. V obravnavanem primeru je dokazna ocena sprejeta skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Drži, da se razlogi mestoma ponavljajo. To pa zato, ker so se ponavljale in prepletale tudi trditve in ugovori pravdnih strank. Vendar to ne vpliva na pravilnost dokazne ocene. Opravljena je izčrpno, natančno in celovito. Pojasnjena je s popolnimi, dovolj razumljivimi in pravno pravilnimi razlogi, da ji pritožbeno sodišče lahko sledi in ji pritrdi glede vseh ugotovljenih subjektivnih in objektivnih elementov oderuške pogodbe. Očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ne najde, zavrača očitke o arbitrarnosti odločitve in ugotavlja, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa materialnopravno pravilna.

13Tako nima nobenih pomislekov o pravilnosti ocene in ugotovitve o obstoju stvarne (objektivne) predpostavke za oderuško pogodbo. O očitnem nesorazmerju dajatev obeh pogodbenic (bistveno nižji kupnini za stanovanje, kot je bilo vredno na trgu) se je zanesljivo prepričalo ne le z izvedenskim mnenjem, kot zmotno trdi pritožba, pač pa že na podlagi ugotovitev davčnega organa, ki je vrednost stanovanja ocenil bistveno višje, kot ga je v pogodbo po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, enostransko zapisala tožena stranka, čeprav je vedela, da so cene na trgu višje. Pritožnica šele v pritožbi prvič navaja, da je bil v pogodbi zapisana kupnina nižja zaradi pomoči, ki naj bi jo sama nudila tožnici v daljšem časovnem obdobju. Ker v smeri pogodbe o preužitku trditev na prvi stopnji ni podala, v pritožbi pa tega ne opraviči, gre za prepozne novote, ki jih ni mogoče več upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP). Prepozne in nedopustne so tudi nadaljnje pritožbene navedbe o realni pogodbeni ceni, ker stanovanje ni bilo vzdrževano, ter opravičevanje višje pogodbene cene, ki jo je dosegla toženka zaradi njenih vlaganj v stanovanje pri nadaljnji prodaji stanovanja. Tudi to so neupoštevne pritožbene navedbe, saj pritožnica ne opraviči, zakaj ni nanje opozorila pravočasno na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje pa je tudi (pravilno) ugotovilo, da toženka nižjih cen primerljivih stanovanj na trgu, na katere se je sklicevala (le) v svoji izpovedbi, ni z ničemer dokazala.

14Sodišče je nadalje prepričljivo pojasnilo, zakaj ni verjelo toženki, da je bila pogodbena cena določena sporazumno, kot vztraja v pritožbi, pač pa tožnici, ki je ves čas trdila in izpovedovala, da jo je enostransko določila toženka, ki ji je sama neomajno zaupala in se popolnoma prepustila njenemu vodenju pri sklepanju pogodbe. Pravno nerelevantne so pritožbene navedbe, da je tožnica pristala na zapisano pogodbeno ceno, češ da ji je bila predočena na davčnem uradu in pri notarju. Za obstoj oderuštva subjektivni odnos prikrajšanja pogodbene stranke ni pomemben. Oderuštvo je podano tudi, če je prizadeta stranka vedela, da sklepa pogodbo, iz katere izhaja nesorazmerna obremenitev zanjo, oziroma če je nanjo zaradi posebnih okoliščin na svoji strani pristala, pa tudi, če se nesorazmernosti dajatev zave šele kasneje. Zato pritožnica ne more omajati sprejete dokazne ocene v zvezi z ugotovljeno nesorazmernostjo niti s sklicevanjem na dejstvo, da za tožnico cena ni bila sporna še štiri leta po sklenitvi pogodbe.

15Poleg nesorazmerne izpolnitve morajo biti za oderuško pogodbo podane še subjektivne okoliščine na strani obeh pogodbenikov: izkoriščanje težkega položaja oz. posebnih okoliščin na strani šibkejše stranke. Zadošča, da je poleg objektivnega elementa podana ena od okoliščin osebnega dejanskega stanu na strani oškodovane pogodbenice, ki jih določa zakon v 1. odstavku 119. člena OZ: bodisi stiska, bodisi težko premoženjsko stanje drugega, bodisi nezadostna izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost. Drži, da je tožnica kot starejša in nepremičninskega poslovanja nevešča oseba zatrjevala le svojo nezadostno izkušenost ter lahkomiselnost, ker je slepo zaupala in verjela toženki, ki je njeno zaupanje zlorabila. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je ta dva elementa tudi dokazala. O njeni nezadostni izkušenosti se je zanesljivo prepričalo z njenim zaslišanjem, ko je pravilno ocenilo, da se ne spozna na denarne in nepremičninske posle in je sama povedala, da jih je prepuščala možu, dokler je bil živ. Da je toženka za to vedela in pri sklepanju obravnavane pogodbe izkoristila, pa je ugotovilo na podlagi zaslišanja toženke same. Ugotovilo je, da so ji bile poznane ne le vrednosti stanovanj na trgu in vrednost obravnavanega stanovanja, pač pa tudi, da je dobro poznala tako sposobnosti tožeče stranke, kot njene osebne razmere, kar vse je pri pripravi in sklepanju pogodbe z zlorabo tožničinega zaupanja zavestno izkoristila sebi v prid. Sama je opisovala tožničino osamljenost v starosti zaradi smrti moža, nerazumevanje z otroki, negotovost in stisko zaradi groženj v zvezi z lastništvom stanovanja in tudi tožničino zaupanje vanjo. Pritožbene navedbe o napačni dokazni oceni o posebnih okoliščinah na strani tožeče stranke, ko je sodišče poleg nezadostne izkušenosti in lahkomiselnosti tožnice ocenilo, da je toženka izkoristila tudi njeno osebno stisko zaradi naštetih okoliščin, so torej odveč. Po pravilni oceni, da so podane tudi potrebne subjektivne okoliščine na strani obeh pogodbenih strank, je presoja, da je šlo v obravnavanem primeru za oderuško pogodbo, tudi pravno pravilna.

16Drugih odločilnih pritožbenih navedb, na katere bi bilo treba skladno s 1. odstavkom 380. člena ZPP odgovarjati, ni. Pritožbeni razlogi niso podani. Sodba je v izpodbijanem delu pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjena z uveljavljanimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato jo je pritožbeno sodišče potrdilo, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

17Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega člena za pritožnico in v zvezi s 1. odstavkom 155. člena za tožečo stranko. Prva mora sama nositi svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela, druga pa stroške z odgovorom na pritožbo, ker z njim ni prispevala k odločitvi na pritožbeni ravni.