VSK sodba in sklep Cp 329/2011

Pritožbe se zavrnejo in v izpodbijanih delih potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Stranke nosijo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo, dejansko gre za sodbo in sklep (za sklep gre v delu, s katerim je sodišče delno zavrglo tožbo) je sodišče prve stopnje v točki I izreka ugotovilo, da sta prodajna pogodba z dne 16.6.2005, sklenjena med prvo toženko in drugotoženko in zemljiškoknjižno dovolilo, ki ga je 6.1.2006 izstavila prvotoženka, v delu, ki se nanaša na solastninski delež 4/8 parcele št. 2201/5 k.o. K., nična, ugotovilo, da je vknjižba lastninske pravice na drugo toženko, vpisana pri parceli št. 2201/5 k.o. K. s sklepom Okrajnega sodišča v Sežani opr. št. Dn 488/2008, za solastninski delež 4/8, neveljavna in odločilo, da se pri parceli 2201/5 k.o. K., pri solastninskem deležu 4/8, vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov tako, da se izbriše vpis lastninske pravice na drugo toženko in vpiše lastninska pravica na prvo toženko. V točki II je ugotovilo ničnost pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, ki sta jo dne 14.4.2003 sklenili prvotoženka in tretjetoženka, v delu, ki se nanaša na solastninski delež 4/8 tedanje nepremičnine s parc. št. 2201/5 k.o. K., ugotovilo neveljavnost vknjižbe lastninske pravice na prvo toženko, ki je bila pri tedanji nepremičnini s parc. št. 2201/5 k.o. K. vpisana s sklepom Okrajnega sodišča v Sežani Dn. št. 2043/2003 za solastninski delež 4/8 ter odločilo, da se pri nepremičnini s parc. št. 2201/5 in 2201/6 k.o. K. pri solastninskem deležu 4/8 vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov tako, da se izbriše vpis lastninske pravice na prvo toženko in vpiše splošno ljudsko premoženje in tretja toženka kot imetnik pravice uporabe. V točki III izreka tožbo v preostalem delu (kolikor presega solastninski delež 4/8) zavrglo, v točki IV izreka pa odločilo, da stranke nosijo vsak svoje stroške postopka.

Proti sodbi se po svojih pooblaščencih pritožujejo tožniki, prvotoženka in drugotoženka.

Tožniki se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper odločitev iz točke III in IV izreka. Kot protispisno napadajo ugotovitev, da je njihova pravna prednica vložila zahtevo za denacionalizacijo samo za delež premoženja oz. solastniški delež nepremičnin. Sodišču očitajo, da s tem v zvezi vpogleda v denacionalizacijski spis ni izvedlo, ker to dejstvo ni bilo prerekano s strani toženih strank. Opozarjajo na drugačno ugotovitev prvostopenjskega sodišča v smiselno enaki zadevi oz. sodbi P 662/2006 z dne 7.10.2010. Trdijo, da je bil zahtevek za denacionalizaciji s strani njihove pravne prednice vložen za vse nepremičnine v ZK vložku 614 k.o. K., da se še nadalje postopek denacionalizacije vodi za celotno premoženje, ki je bilo podržavljeno več različnim osebam, pri čemer je ta postopek prekinjen glede celotnega premoženja, zato je bila tudi tožba vložena glede celotnega premoženja in ne samo glede deleža 4/8. Vse dokler je pravnomočno odprt postopek denacionalizacije imajo vse stranke postopka možnost, da pridobijo premoženje vrnjeno. Ne more sodišče samo ugotoviti v pravdnem postopku ali bo lahko tožeča stranka v postopku denacionalizacije dobila vrnjeno celotno premoženje ali pa samo delež 4/8 tega premoženja. Če bo sodba ostala v veljavi, je onemogočena možnost tožnikom, da v postopku denacionalizacije pridobijo drugi delež 4/8 v naravi. Menijo, da gre v predmetnem primeru za situacijo, ko je bila ugotovitvena tožba vložena, ker je tako določeno s posebnimi predpisi. Sklicujejo se na sklep o prekinitvi denacionalizacijskega postopka z dne 18.1.2008. Enako je v zadevah kjer obstaja sklep o prekinitvi postopka in napotitvi na pravdo odločala sodna praksa (pritožba omenja sklep I Ips 131/2007, in pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 22.6.1994 (Pravna mnenja 1/94, stran 7). Tožniki se pritožujejo tudi zoper odločitev o stroških postopka, pri čemer se sklicujejo na sklep višjega sodišča Cp 127/2010, z dne 11.5.2010 oz. na odločitev, da mora tožena stranka povrniti tožeči vse stroške postopka in to ob vsebinsko enaki odločitvi glede tožbenega zahtevka kot v predmetnem postopku. Ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje ravnalo v direktnem nasprotju z odločitvijo sodišča. Menijo, da bi moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati določbo drugega in tretjega odstavka 154. člena ZPP. Nepravično se jim zdi, da bi morali zato, ker so varovali svoje pravne interese še sami nositi svoje stroške postopka. Zaradi zavrženja niso nastali nobeni posebni stroški, dokazni postopek in stroški bi bili enaki tudi, če bi bila vložena tožba za delež 1/10 nepremičnine ali celotno nepremičnino. Predlagajo, da se pritožbena zadeva združi s pritožbeno zadevo, ki se vodi zoper sodbo P 662/2006.

Prvotoženka iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija odločitev iz I., II.. in IV. točke izreka ter predlaga razveljavitev tega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno spremembo. Najprej zatrjuje bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjuje, da se izreka v zvezi z ugoditvijo zahtevku do deleža 4/8 ne da preizkusiti z delom obrazložitve, kjer sodišče navaja lastninjenje oz. preoblikovanje družbene lastnine v zadružno lastnino V. z.o.o., kakor tudi glede uskladitvene pogodbe ter lastninjenjem spornih nepremičnin. Graja stališče sodbe, da tožniki niso bili dolžni predlagati tudi začasne odredbe po 74. členu Zakona o zadrugah, ker tožene stranke niso zatrjevale, da naj bi V. z.o.o. vtoževano nepremičnino lastninil v okviru statusnih sprememb po Zakonu o zadrugah, in mu očita neobrazloženost. Trdi, da sodišče ni obrazložilo na osnovi česa je ugotovilo, da Zakon o zadrugah ne predvideva enakih posledic v primeru nepredlagane začasne odredbe. Opozarja, da se je V. z.o.o. vpisal oz. uskladil z Zakonom o zadrugah 14.9.1992, prva toženka pa se je lastninila v letu 1995. V nadaljevanju ponavlja svoje navedbe o tem, kdaj je imela sporno nepremičnino v uporabi, kako je bila ta evidentirana, kako je s tretjetoženko uskladila premoženjsko stanje na podlagi sodne poravnave, na koga je bila vpisana pravica uporabe. Sklicuje se na svoje navedbe iz pripravljalne vloge z dne 23.9.2008 in 6.9.2010 in zaključuje, da tudi, če bi sodišče sledilo navedbam tožnikov, da so bili v dobri veri glede lastništva vtoževane nepremičnine, da niso mogli vedeti, da je vtoževana nepremičnina vseskozi v uporabi in določena kot osnovno sredstvo prvotoženke, bi morali glede na stanje v zemljiški knjigi vedeti, da je na nepremičnini vpisana pravica uporabe V. z.o.o. torej zadruge, ki se lahko ali pa se je že lastninila po določbah Zakona o zadrugah, vendar ne glede na navedeno bi svoje pravice v zvezi z vračilom vtoževane nepremičnine v naravi morali zavarovati v skladu z določbo 74. člena Zakona o zadrugah. Dobra vera tožnikov je bila kvečjemu lahko podana glede vtoževane nepremičnine ter stanja osnovnega sredstva prvotoženke, ne pa glede vpisa V. z.o.o. na vtoževani nepremičnini. Trdi še, da Zakon o zadrugah ne določa, kakšno obliko zavarovanja naj bi se v postopku uporabilo, določa pa, da je potrebno svoje pravice zavarovati po določbah predpisov o lastninskem preoblikovanju podjetij torej tudi v obliki začasne odredbe po 10. in 11. členu ZLPP. Prvotoženka je zatrjevala, da bi tožniki tudi na zemljiškoknjižni vpis nepremičnine na dan vložitve zahteve za denacionalizacijo 7.1.1993 ter stanje vpisa na V. z.o.o. morali podati zahtevo v zvezi z zavarovanjem za vračilo nepremičnine kot je to določeno v Zakonu o zadrugah, česar niso storilo vse do 7.12.1993, ko je potekel rok za vložitev začasnih odredb po ZLPP. Sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je prvotoženka predlagala (predlagala je, da se pridobijo listine v zvezi s preoblikovanjem tretje toženke). Moralo bi zato presoditi vse navedbe toženk tako glede kupoprodajne pogodbe kot uskladitvene pogodbe iz vseh predloženih vlog, ne pa svojo obrazložitev utemeljiti z navedbami ene ali druge toženke iz odgovora na tožbo. Prvotoženka je navedla, da je postopek sprememb družbene lastnine v zadružno po ZZad onemogočal izločitev dela premoženja iz zadružne lastnine ter lastninjenje po ZLPP in se do tega sodišče ni opredelilo, ampak je uporabilo stališče lastninjenja prvotoženke, brez ugotovitve, kakšen status sta imeli parceli 14.9.1992 (po statusni spremembi) tretjetoženke. Tožniki ob uporabi 74. člena ter 81. člena ZZad glede na zemljiškoknjižno stanje vpisane pravice uporabe, do 7.6.1993 niso vložili nobene zahteve za izdajo začasne odredbe, kar pomeni, da je prvotoženka v lahko v letu 1995 s tretjetoženko veljavno sklenila sodno poravnavo z dne 22.12.1994 ter aneks z dne 2.10.1996, saj ni bilo nobene omejitve v zvezi z denacionalizacijskimi upravičenci ter njihovimi zahtevami za vrnitev nepremičnine v naravi. Na koncu prvotoženka izpodbija še odločitev o stroških postopka. Zatrjuje, da so tožniki že ob vložitvi tožbe vedeli v zvezi z ničnostjo dela 4/8 po A.T. in glede na navedeno ni bil podan njihov interes, da se ugotavlja ničnost tudi v deležu A.T., po katerem tožniki niso pravni predniki, A.T. postopka v zvezi z denacionalizacijo ni nadaljeval. Tožene stranke so morale vseskozi dokazovati tudi navedbe, ki jih je na koncu sprejelo Višje sodišče v Kopru v sodbi P 365/2009 in bi zato sodišče moralo naložiti povračilo sorazmernega dela stroškov, ki jih je imela prvotoženka, v plačilo tožnikom.

Drugotoženka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper ugodilni del sodbe. Predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo zahtevka ter spremembo odločitve o stroških, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba razlaga svoje stališče o tem, da tožniki ne morejo dobiti deleža sporne nepremičnine vrnjenega v naravi. Zagovarja enako stališče kot prvotoženka in smiselno enakimi razlogi izpodbijajo sodbo. Očita ji absolutno bistveno kršitev postopka, ker v njej ni odgovorjeno na vprašanje, ali so bili tožniki dolžni predlog za izdajo začasne odredbe vložiti tudi po Zakonu o zadrugah v zvezi z ZLPP. Meni, da bi glede na zemljiškoknjižno stanje morali tožniki oz. pravni predniki v skladu z ZLPP in ZZad ter v zvezi z denacionalizacijskim zahtevkom predlagati izdajo začasne odredbe vsaj zoper zemljiškoknjižnega imetnika pravice uporabe, zato po njenem mnenju ni sprejemljiv zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožniki niso bili dolžni vložiti predloga za izdajo začasne odredbe in da jih ne morejo zadeti posledice iz 15. člena ZLPP. Nadalje očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do argumentov drugotoženke iz zadnjega odstavka 6. točke prve pripravljalne vloge. Drugotoženka je opozorila na določila Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe v zvezi z Zakonom o prenosu pooblastil, pravic in obveznosti Slovenske razvojne družbe in o prenehanju Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo. V skladu z navedenim zakonom vse družbeno premoženje, ki se je moralo preoblikovati na podlagi ZZad in ZLPP pa v otvoritvenih bilancah ni bilo upoštevano, po samem zakonu preide v posest in last Slovenske razvoje družbe, sedaj pravnega naslednika D.S.U. d.o.o. Tudi glede tega lahko denacionalizacijski upravičenci svoje zahtevke uveljavljajo zgolj, v kolikor so jih ustrezno zavarovali. Tudi zato je tožbeni zahtevek neutemeljen. Drugotoženka se je sklicevala tudi na lastno dobrovernost pri sklenitvi sporne pogodbe ter v zvezi s tem na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. V času sklenitve pogodbe iz zemljiške knjige niso izhajale ovire za pravni promet. Dobrovernost se domneva, tožniki jo niso izpodbijali. Zato je potrebno zaključiti, da je drugotoženka bila dobroverna. V zvezi s tem drugotoženka razlaga, kakšne so posledice domnevane in neosporavane dobrovernosti drugetoženke in načela zaupanja, pri čemer omenja primer iz literature (Juhart in alt: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, stran 89 in 90). Trdi tudi, da izbrisna tožba v skladu z določilom 244. člena ZZK-1 ni možna in dopustna zoper dobroverno osebo, kar zastopa tudi sodna praksa (pritožba omenja sodbo VS RS II Ips 348/2007). Sodišču očita še, da se ni opredelilo in tudi ni povzelo v sodbi trditev drugotoženke v zvezi s tem (glede načela zaupanja, dobrovernosti, nedopustnosti izbrisne tožbe). Sodbe se ne da preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov, kratek stavek glede tega je preveč pavšalen. Na koncu zaključuje, da izbrisna tožba zoper dobroverno osebo ni dovoljena, zato bi moralo sodišče takoj po ugotovitvi, da je bila drugotoženka dobroverna, tožbo zavreči.

Prvotoženka je po svoji pooblaščenki odgovorila na pritožbo tožnikov. V odgovoru nasprotuje trditvam tožnikov, da toženke niso prerekale tožbenih navedb v zvezi z neupravičenostjo tožnikov za vložitev tožbe za celotno nepremičnino in obrazloženo nasprotuje pritožbenim razlogom. Glede stroškovne odločitve se pridružuje odločitvi višjega sodišča, da v konkretnem postopku vsaka stranka nosi svoje stroške, ker so tožniki uspeli s polovico zahtevka, torej v deležu ½. Prav tako so tožniki že vedeli za odločitev višjega sodišča v podobni zadevi in bi lahko na prvem naroku modificirali zahtevek tako, da bi zmanjšali obseg tožbenega zahtevka glede deleža ½, s čimer bi se izognili odločitvi o delnem uspehu v pravdi. Sklicuje se še na podobno odločitev v zadevi P 669/06, pri čemer poudarja, da je v konkretnem postopku odločitev v zvezi z utemeljenostjo zahtevka ter deleža posameznega zahtevka bila šele odločena na višjem sodišču in je bila pritožba toženih strank v zvezi z odločitvijo Okrožnega sodišča v Kopru potrebna, saj v nasprotnem primeru do take odločitve – zmanjšanje uspeha v pravdi za ½ ne bi bilo mogoče.

Tožniki pa so po svojem pooblaščencu odgovorili na pritožbi prvotoženke in drugotoženke. Sklicujejo se na svoje navedbe, ki so jih podali v postopku v zvezi z zakonskimi določbami, ki jih citirata pritožbi. Vztrajajo pri tem, da so imeli denacionalizacijski upravičenci v skladu z določbo zadnjega odstavka 74. člena ZZad samo pravico, ne pa dolžnost podati predlog za zavarovanje premoženja, v nadaljevanju pa nasprotujejo očitkom obeh pritožnikov, še posebej o vplivu dobrovernosti drugotoženke na ta postopek ter na njene navedbe iz točke B pritožbe. Predlagajo zavrnitev pritožb.

Pritožbe niso utemeljene.

Najprej k pritožbi tožnikov zoper odločitev o glavni stvari:

Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost odločitve o zavrženju tožbe iz točke III izreka. Dejstva, ki so za odločitev ključna, po mnenju pritožbenega sodišča niso sporna (da so tožniki pravni nasledniki pokojne N.Č., da so bile N.Č. skupaj z njeno mamo pokojno A.Č. in A.T. leta 1948 podržavljene nepremičnine na tedanji parceli št. 141 k.o. K., in sicer N.Č. do 3/8, A.Č. do 1/8 in A.T. do 4/8). Tožniki niso nikoli zatrjevali, da so pravni nasledniki po pokojnem A.T., kateremu je bil nacionaliziran njegov solastninski delež do 4/8. Kot izhaja iz listinskih dokazov, je N.Č. zahtevala vrnitev premoženja, ki je bilo odvzeto njej in njeni mami (oz. kot je navedeno v zahtevi z dne 23.8.1990 „kar sem sama po osvoboditvi izgubila, bodisi direktno ali je izgubila moja mama, jaz pa sem po njej edini dedič“). Enako je zahtevala tudi z vlogo z dne 7.1.1993, zato so pritožbene trditve, da je pravna prednica tožnikov vložila zahtevo za denacionalizacijo za vse nepremičnine, ki so bile vpisane v zemljiškoknjižni vložek 614 k.o. K., zavajajoče. N.Č. je zahtevala le tisto, kar je bilo odvzeto njej in njeni mami, zato tožniki sodbi v tem delu neutemeljeno očitajo protispisnost. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da se postopek denacionalizacije vodi za celotno premoženje, ki je bilo podržavljeno več različnim osebam, je za presojo o tem, ali imajo tožniki pravni interes uveljavljati ničnost pogodb, neveljavnost vknjižb in vzpostavitev prejšnjega stanja tudi glede solastninskega deleža, ki ni bil podržavljen njunima pravnima prednicama, nerelevantno. Pritožbeno razlogovanje pritožbenega sodišča ni prepričalo, sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 31/2007 z dne 20.1.2009 in na pravno mnenje, sprejeto na občni seji VSS 22.6.1994 (pravna mnenja VSS 1/94, stran7) pritožnikom ne more prinesti nobenih koristi. Tudi v tem delu pritožba zavaja, ko pravi, da so bili tožniki dejansko napoteni na pot pravde glede celotnih nepremičnin. Iz sklepa, ki so ga sami predložiti (sklep UE Sežana z dne 18.1.2008) takega zaključka, kot ga zatrjujejo, ni mogoče potegniti, njihove pritožbene trditve o tem so protispisne. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločitev glede zavrženja dela tožbe potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbah prvotoženke in drugotoženke zoper odločitev o glavni stvari:

Pritožbeno sodišče je obe pritožbi, ki izpostavljata smiselno enake razloge, obravnavalo skupaj. Obe neutemeljeno očitata prvostopenjskemu sodišču bistvene kršitve določb postopka. Sodba vsebuje odgovore na vse pravno relevantne trditve strank, tudi na tiste, ki jih izpostavljata pritožbi, dejanski in pravni zaključki so ustrezno obrazloženi. Sodba je zmožna preizkusa, iz nje je povsem jasno, zakaj je prvostopenjsko sodišče sprejelo tako odločitev. Glede na obsežne pritožbene trditve, s katerimi pritožnici polemizirata z odločitvijo je to več kot očitno. Uradoma upoštevnih kršitev pritožbeno sodišče ni zasledilo.

Dejansko stanje je pravilno ugotovljeno. Toženki ga s pavšalno pritožbo nista omajali.

Tudi tretji v pritožbi zatrjevan pritožbeni razlog po mnenju pritožbenega sodišča ni podan, na ugotovljeno dejansko stanje je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. Opredelilo se je do vseh spornih pravnih vprašanj in svoje zaključke tudi prepričljivo obrazložilo. Pritožnici vztrajata pri svojih obrambnih trditvah, da tožniki niso upravičeni do vrnitve spornih nepremičnin v naravi. Glavni ugovor v postopku pred sodiščem prve stopnje je bil, da jim pravica do vrnitve v naravi ne gre, ker niso pravočasno predlagali izdaje začasne odredbe po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) zoper pravnega prednika prvotoženke. Proti izčrpnim razlogom prvostopenjskega sodišča na strani 9 obrazložitve sodba (s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja), pritožnici nimata nobenih protiargumentov in jih s pritožbo nista omajali. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da tožniki, ki niso vedeli za nevpisani podatek, da je bila v relevantnem obdobju imetnica pravice uporabe pravna prednica prvotoženke P. p.o., ne morejo trpeti posledic iz drugega odstavka 15. člena ZLPP.

Tudi na vprašanje, ali bi tožniki morali predlagati začasno odredbo po ZZad (zoper pravno prednico tretjetoženke) je prvostopenjsko sodišče pravilno odgovorilo. Ker se pritožbeno sodišče z razlogi sodbe strinja, se v izogib ponavljanju sklicuje nanje. V zvezi s tem je neutemeljen očitek prvotoženke, da prvostopenjsko sodišče ni izvedlo vseh dokazov (listin v zvezi s preoblikovanjem tretjetoženke), ki niti ni ustrezno obrazložen (iz pritožbe ni razvidno, katera dejstva, ki bi lahko vplivala na odločitev, so zaradi neizvedbe teh dokazov ostala neugotovljena). Sicer pa po mnenju pritožbenega sodišča listine v zvezi z preoblikovanjem tretjetoženke, glede na vsebino ugovorov, s katerimi so toženke nasprotovale tožbenemu zahtevku, za odločitev niso pomembne. Pritožbeno razpredanje, da bi morali tožniki zavarovati svoje premoženjske koristi v zvezi z vtoževano nepremičnino, kot je določeno v 74. členu ZZad, je po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljeno. 81. člen ZZad, ki ga prvotoženka omenja v pritožbi, določa, da z dnem uveljavitve zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oz. premoženjem, za katero po določbah ZZad oz. predpisov o denacionalizaciji nastopi dolžnost vrnitve, razdružitve oz. lastninjenja, pravni posli in enostranske izjave, ki so v nasprotju s tem, pa so nični. V pritožbi omenjeni 74. člen pa določa, da imajo upravičenci po predpisih o denacionalizaciji pravico (in ne dolžnost) zavarovati svoje zahtevke (do zadrug) po določbah ZLPP, ki se nanašajo na varstvo pravic nekdanjih lastnikov in njihovih dedičev.

V sodbi je ustrezno odgovorjeno tudi na navedbe toženke iz točke 6. prve pripravljalne vloge, zato v zvezi s tem očitana bistvena kršitev določb postopka ni podana.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve drugotoženke iz točke C njene pritožbe (v zvezi z dobrovernostjo drugotoženke pri sklenitvi prodajne pogodbe). Obe sporni pogodbi sta iz razlogov, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče (ker sta sklenjeni v nasprotju z določbo 88. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen) nični. Ker je bila ta prepoved razpolaganja s premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve (88. člen ZDen), ki za primer kršitve določa sankcijo ničnosti, določena v javnem interesu, dobra vera strank ne vpliva na veljavnost poslov. Prepoved je bila sprejeta zaradi varovanja zahtevkov denacionalizacijskih upravičencev, zato je jasno, da ta prepoved ne bi imela nobenega smisla, če denacionalizacijski upravičenec, ki ima možnost, da se mu vrne premoženje v naravi, ne bi mogel doseči vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Zato v takih primerih dobra vera oseb, v katerih korist je bila vknjižena pridobitev lastninske pravice, ne izključuje izbrisne tožbe. V pritožbi omenjena odločba VS RS II Ips 348/2007 z dne 11.3.2010 obravnava drugačno dejansko in pravno situacijo, primer, ki ga drugotoženka navaja iz literature v točki C/1 pa s to zadevo tudi ni primerljiv, saj izhaja iz predpostavke, da je denacionalizacijski upravičenec z dokončno odločbo o denacionalizaciji dobil vrnjeno premoženje v naravi (in zato ni šlo več za razpolaganje z nedopustnim predmetom), v obravnavanem primeru pa o zahtevku tožnikov za denacionalizacijo še ni bilo odločeno. Neutemeljeni so na zadnje tudi navrženi pavšalni pritožbeni očitki, ki se nanašajo na kršitev ustavnih pravic.

Pritožbi prvotoženke in drugotoženke nista utemeljeni, zato ju je pritožbeno sodišče, ki tudi v tem delu kakšnih uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo, zavrnilo in izpodbijanem delu sodbo potrdilo (člen 353 ZPP).

Glede stroškov:

Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da stranke nosijo same vsaka svoje stroške postopka. Tako odločitev je sprejelo, ker je ocenilo, da znaša uspeh tožnikov polovico. To odločitev obrazloženo izpodbijajo tožniki in prvotoženka. Prvotoženka, ki opozarja, da je uspeh tožnikov le delni, se pritožuje, ker meni, da bi moralo sodišče naložiti povračilo sorazmernega dela stroškov, ki jih je imela prvotoženka, v plačilo tožnikom. Tožniki pa se pritožujejo zato, ker menijo, da zaradi zavrženja dela tožbenega zahtevka niso nastali nobeni posebni stroški ter da so podani pogoji iz drugega in tretjega odstavka 154. člena ZPP zato, da se stroški naložijo v celoti v plačilo tožencem, sklicujejo pa se tudi na odločbo Višjega sodišča v Kopru Cp 127/2010. Pritožbenega sodišča nobena od strank s svojimi razlogi ni prepričala. Pritožba prvotoženke je neutemeljena, ker zanemarja dejstvo, da bi ob lastnem neuspehu tudi sama morala povrniti tožnikom sorazmerni del njihovih stroškov, iz pavšalnega pritožbenega predloga pa ni razvidno, zakaj bi bila taka odločitev zanjo bolj ugodna. Neutemeljena pa je tudi pritožba tožnikov, ki prav tako zanemarjajo svoj neuspeh v postopku pred sodiščem prve stopnje, zanemarjajo dejstvo, da je v tem pravdnem postopku prvostopenjsko sodišče obravnavalo skupaj dve njihovi tožbi, zato primerjava s pravdno zadevo, v kateri je pritožbeno sodišče po delni ugoditvi pritožbi toženih odločilo, da ni potreben poseg v stroškovno odločbo (odločba Cp 127/2010), ni na mestu. Prvostopenjskemu sodišču ni mogoče očitati, da ni uporabilo drugega in tretjega odstavka 154. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče obe pritožbi v tem delu zavrnilo in potrdilo izpodbijano stroškovno odločitev.

Glede pritožbenih stroškov je pritožbeno sodišče odločilo, da jih nosijo vsaka stranka svoje, pri čemer je upoštevalo, da s svojimi pritožbami niso uspele, z odgovori pa niso prispevale k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165., prvi odstavek 154. in prvi odstavek 155. člena ZPP).