UPRS sodba I U 2040/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

1Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Ljubljana ugotovil, da knjigovodska evidenca davčnega organa za zavezanca na dan 30. 4. 2014 izkazuje dolg, ki skupno znaša 64.680,75 EUR. V izreku sklepa so navedeni tudi izvršilni naslovi, datum izvršljivosti, znesek v EUR ter obračun obresti. Ker pa obveznosti, ki so bile neporavnane izkazane na dan 30. 4. 2014, niso bile v celoti poravnane, prav tako pa so bile od dne 30. 4. 2014 do 28. 7. 2014 obračunane zamudne obresti, se davčna izvršba dejansko opravi za znesek neporavnanih obveznosti, ki znaša skupno 65.310,60 EUR z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi, ki se obračunajo od glavnice od dne 29. 7. 2014 do vključno dneva plačila posamezne obveznosti. Davčna izvršba se opravi z rubežem do dveh tretjin dolžniku pripadajočih denarnih prejemkov, ki jih prejema pri delodajalcu oziroma izplačevalcu A. d.o.o.

2V obrazložitvi davčni organ pojasnjuje, da je s sklepom z dne 30. 4. 2014 zoper tožnika uvedel postopek davčne izvršbe dolga iz naslova letnega poračuna dohodnine za leto 2006. V postopku reševanja pritožbe je davčni organ ugotovil, da izvršilni naslovi, navedeni v 4. točki izreka izpodbijanega sklepa, niso vsebovali vseh sestavin, kot to določa 145. in 151. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Zato je v skladu z 259. in 242. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zadevi ponovno odločil. Ugotovil je, da je prišlo do računske pomote pri navedbi zneska iz naslova letnega poračuna dohodnine in obresti, zato je prišlo tudi do napačnega zneska glavnice in obresti v skupnem seštevku, kar z izpodbijanim sklepom popravlja.

3Glede navedbe tožnika, da je pravica do odmere davka zastarala, zato davčna ni dovoljena, se sklicuje na 1. in 2. odstavek 125. člena ZDavP-2 oziroma 2. in 4. odstavek 126. člena ZDavP-2. Citira še 143., 145. in 96. člen ZDavP-2.

4Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-29-983/2014-2 z dne 4. 11. 2014 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Ugotavlja, da ima izpodbijani sklep o davčni izvršbi vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2.

5Nestrinjanje pritožnika z izpodbijanim sklepom iz razloga, ker naj bi bil dolg pritožnika po omenjenem sklepu že zastaral, je po mnenju organa druge stopnje neutemeljeno. Odločba o odmeri dohodnine za leto 2006 je postala izvršljiva. Na izvršljivost odmerne odločbe upravni spor, ki ga je sprožil tožnik, ne vpliva. Tožnik v bistvu izpodbija izvršilni naslov, to je odločba o odmeri dohodnine za leto 2006, čeprav 5. odstavek 157. člena ZDavP-2 izrecno določa, da v postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, ki se izvršuje. Sklep o davčni izvršbi je torej možno izpodbijati le v delu, ki se nanaša na vsebino sklepa o davčni izvršbi. Obe odločbi, ki sta v tem primeru predstavljali izvršilna naslova po 145. členu ZDavP-2, sta postali izvršljivi, dolg pa ni bil poravnan.

6V zvezi s pritožbeno navedbo, da je davčni organ s sprožitvijo davčne izvršbe kršil pravila postopka iz 2. točke 1. odstavka 155. člena ZDavP-2, po kateri davčna izvršba zoper davek, ki je zastaral, ni dovoljena, pa pritožbeni organ ugotavlja, da očitek pritožnika ni utemeljen. V obravnavanem primeru pravica do odmere davka ni zastarala, kar je ugotovilo Ministrstvo za finance v svoji odločbi z dne 20. 2. 2014, pa tudi Upravno sodišče v sodbi I U 498/2014-10 z dne 9. 9. 2014. Odmerna odločba je bila izdana in stranki vročena 17. 10. 2012, torej znotraj roka iz 125. člena ZDavP-2. Odločba o odmeri dohodnine za leto 2006 je bila izdana do 31. 10. 2007, tedaj pa je začel teči tudi petletni zastaralni rok, ki bi v primeru, da odločba ne bi bila izdana, potekel 31. 10. 2012. 420. člen ZDavP-2, na katerega neuporabo se sklicuje pritožnik, se nanaša le na uporabo specialnih določb zakona o odmeri in obračunu dohodnine, ne pa tudi na splošne določbe, ki se uporabljajo v davčnem postopku, med katere pa spada tudi 125. člen ZDavP-2 o zastaranju.

7Tožnik v tožbi vztraja na stališču, da se za celotno obravnavo omenjenega vprašaja glede odmere davka za leto 2006 uporablja ZDavP-1, zato kakršnokoli navezovanje organa prve in druge stopnje na člene ZDavP-2, razen taksativno naštetih členov 337. in 382. pri odmeri dohodnine za leto 2006, predstavlja protipravno postopanje davčnega organa. V zadevi I U 498/2014-10 je bilo res odločeno o omenjenem vprašanju, vendar pa je sodba trenutno v postopku revizije. Glede na jezikovno razlago 240. člena ZDavP-2 pa tožeča stranka ne dvomi v svoj uspeh. Kljub uveljavitvi ZDavP-2 se v delu, kot ga določajo prehodne in končne določbe iz 420. člena, še vedno uporablja ZDavP-1 za odmero dohodnine za leto 2006.

8Glede na navedeno meni, da je bil pri izdaji odmerne odločbe uporabljen napačen zakon. V skladu z ZDavP-1 je zastaranje pričelo teči z dnem, ko je bilo davek treba napovedati, obračunati ali odtegniti. Skrajni rok za odtegnitev davka se je iztekel 2. 5. 2012. Prvo obvestilo o začetku postopka za odmero davkov je tožeča stranka prejela šele 10. 8. 2012, torej več kot 3 mesece po preteku zastaralnega roka. Tožeča stranka je izdala odločbo 15. 10. 2012, čeprav je takrat že zastarala. Meni tudi, da gre za kršitev človekovih pravic, saj je bila po njegovem Ustava kršena na več mestih, prvenstveno njen 2., pa tudi 147., 14. in 22. člen Ustave RS, pa tudi marsikatere druge človekove pravice.

9Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijani sklep zaradi napačne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev pravil ZUP in ZDavP-2 odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu organu, oziroma da v lastni pristojnosti odloči o zadevi tako, da izpodbijani akt odpravi in postopek davčne izvršbe ustavi. V vsakem primeru pa naj tožeči stranki povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki in DDV vred.

10Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke ter vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravne odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

11Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

12Tožba ni utemeljena.

13Tudi v tem upravnem sporu je med strankama še vedno sporno, ali je odločba o odmeri dohodnine, ki v konkretnem primeru predstavlja izvršilni naslov, že zastarala, v posledici česar bi bilo potrebno davčno izvršbo ustaviti v skladu s 155. členom ZDavP-2, ali ne. Odgovor na to vprašanje je odvisen od tega, ali se zastaranje presoja po določbah ZDavP-1 ali po določbah ZDavP-2. V 420. členu ZDavP-2, glede katerega tožeča stranka trdi, da ga davčni organ ni pravilno interpretiral, je namreč določeno, da se ZDavP-1 uporablja za odmero in obračun dohodnine za leto 2006. Iz navedb tožnika izhaja, da je v zadevi sporno, ali se prehodna določba 420. člena ZDavP-2 nanaša le na uporabo specialnih določb ZDavP-1 o odmeri in obračunu dohodnine, ali pa tudi na druge splošne določbe, ki se uporabljajo v davčnem postopku, kot so v obravnavanem primeru določbe o zastaranju. V zadevi je torej sporno, ali je potrebno zastaranje pravice do odmere davka presojati po 58. členu ZDavP-1, po katerem pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati ali odtegniti, ali pa po 125. členu ZDavP-2, po katerem pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti. V zadevi se je izreklo tudi že Vrhovno sodišče, ki je v svoji sodbi X Ips 419/2014 z dne 9. 7. 2015 presodilo, da se prehodna določba 420. člena ZDavP-2 nanaša le na uporabo specialnih določb ZDavP-1 o odmeri in obračunu dohodnine, ne pa tudi določb, ki se kot splošne uporabljajo v davčnem postopku, med katere se šteje tudi določba 125. člena ZDavP-2 o zastaranju. ZDavP-2 namreč v 418. členu določa, da se zadeve, glede katerih je postopek ob začetku uporabe tega zakona v teku, končajo po tem zakonu, torej po ZDavP-2. To pomeni, da se od dne uveljavitve ZDavP-2, ZDavP-1 uporablja le še za to, kar izrecno določa ZDavP-2, to je za odmero in obračun dohodnine za leto 2006. Tudi sporni postopek odmere dohodnine se je začel v letu 2012, po začetku veljavnosti ZDavP-2 in je bil zato, kar se tiče splošnih določb zakona, voden v skladu z ZDavP-2. Slednje velja tudi glede zastaralnih določb ZDavP-2, saj se v skladu z ustaljeno pravno sodno prakso ZDavP-2 uporablja za tek zastaralnih rokov vseh davčnih obveznosti, ki po prejšnjih predpisih oziroma do njegove uveljavitve še niso zastarale, o čemer se je prav tako že izrekla sodna praksa. V ZDavP-2 je bilo treba ob njegovi uveljavitvi izrecno prehodno urediti le položaj odmere in obračuna dohodnine za leto 2006, ker se je bistveno spremenil postopek v zvezi z vlaganjem davčnih napovedi. Poseben postopek za leto 2006 je predpisan še v 421. členu ZDavP-2. Smiselno iz namena zakona in 420. člena ZDavP-2 izhaja, da ZDavP-1 velja le za odmero in obračun dohodnine in torej za postopek, ki je urejen v petem delu ZDavP-1. Za postopke, začete po uveljavitvi ZDavP-2, ni namen zakonodajalca, da bi se pri dohodnini drugače kot pri vseh drugih davkih, v celoti še naprej uporabljal ZDavP-1. Določbe 420. člena ZDavP-2 tako ne veljajo za druge splošne določbe ZDavP-2, ki veljajo enako za vse vrste davkov, če ni za posamezni davek drugače določeno. Med strankama ni spora, da je bila odmerna odločba izdana 15. 10. 2007 ter tožniku vročena 17. 10. 2012, zastaralni rok pa je potekel 31. 10. 2012. Tožnikovi ugovori v zvezi z zastaranjem pravice do odmere davka, kot izvršilnim naslovom v konkretni zadevi, so torej neutemeljeni, izvršba pa dovoljena. Tudi do zatrjevane kršitve ustavnih pravi, ki jih tožnik konkretno tudi ne utemelji, po mnenju sodišča ni prišlo.

14V ostalem se sodišče z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami obeh davčnih organov v izpodbijani odločbi, oziroma odločbi organa druge stopnje, strinja. Prav tako se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja upravni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

15Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16Izrek o stroških upravnega spora temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.