418. člen ZDavP-2

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Kdaj se dvostranski posel (pogodba) lahko šteje za račun v smislu Zakona o davku na dodano vrednost in Direktive o davku na dodano vrednost? 2. Ali se v davčnih zadevah obresti za čas zamude plačila davka za obdobje pred 1. 1. 2017 obračuna po stopnji obresti, ki je v skladu s 95. členom Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) v zvezi z 71. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o davčnem postopku (ZDavP-2J) v veljavi od prej omenjenega datuma dalje?

Določbo šestega odstavka 126. člena ZDavP-2 po kateri ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave davka davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči, je treba razumeti tako, da absolutno zastaranje pravice do izterjave nastopi, ko poteče 10 let od dneva, ko je prvič začelo teči zastaranje pravice do izterjave, in ne kot zmotno meni revident, ko poteče 10 let od dneva, ko je prvič začelo teči zastaranje pravice do odmere. To pomeni, da na tek tega, tj. absolutnega zastaralnega roka za odmero ali pa za izterjavo, ne vplivajo prekinitve teka petletnega relativnega roka, ne pa, da začne absolutni zastaralni rok za izterjavo teči hkrati z absolutnim zastaralnim rokom za odmero davčne obveznosti, saj zastaralni roki za izterjavo ne začnejo teči isti trenutek kot roki za odmero davčne obveznosti, temveč šele po izvršljivosti odmerne odločbe.

Glede na enakost 418. člena ZDavP-2 in 71. člena ZDavP-2J to sodišče v tu obravnavani zadevi sodi, da se tudi 71. člen ZDavP-2J nanaša na vse določbe ZDavP-2J, torej postopkovne in materialnopravne, pri čemer določilo 95. člena ZDavP-2, kot je bilo spremenjeno s 14. členom ZDavP-2J, pomeni eno izmed materialnopravnih določb. S tem pa je zakon (tj. ZDavP-2J v tretjem odstavku 71. člena, ki se nanaša tudi na uporabo s 14. členom ZDavP-2J spremenjenega 95. člena ZDavP‑2) določil izjemo od uporabe v davčnih zadevah splošnega pravila, da se uporabi materialni zakon, ki je veljal v času nastanka obveznosti, ki je merodajna tudi za tožnikov primer.

V času izdaje izpodbijanega akta je nesporno veljal ZDavP-2, zato je izpodbijani sklep utemeljeno izdan na tej pravni podlagi. Tožnik se v tem oziru neutemeljeno sklicuje na določbo drugega odstavka 418. člena ZDavP-2, saj zmotno enači postopek odmere davka in postopek davčne izvršbe, ki pa sta samostojna, ločena postopka. Zastaranje pravice do izterjave davka je bilo na podlagi določbe drugega odstavka 126. člena ZDavP-2 pretrgano najprej s sklepom o davčni izvršbi na premičnine z dne 7. 4. 2011 in nato ponovno z izdajo in vročitvijo sklepa o davčni izvršbi z dne 18. 9. 2013. V času izdaje izpodbijanega sklepa, pravica do izterjave davka ni zastarala in zato ni bilo podlage za ustavitev postopka davčne izvršbe v spornem delu.

Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev tožene stranke, ki ji je v izpodbijani sodbi sledilo tudi sodišče prve stopnje, da je zastaranje pravice do izterjave obveznosti, določene v odločbi z dne 28. 10. 2008, začelo teči po njeni izvršljivosti 30. 11. 2008, in da se je glede na to, da se je revidenta s sklepom o izvršbi z dne 13. 12. 2012 za navedeno obveznost že terjalo in da je bil s tem tek zastaralnega roka iz 125. člena ZDavP-2 prekinjen, zato ni nastopilo niti relativno niti absolutno zastaranje iz 125. oziroma 126. člena ZDavP-2, pravilna.

Prehodna določba 420. člena ZDavP-2 se nanaša le na uporabo specialnih določb ZDavP-1 o odmeri in obračunu dohodnine, ne pa tudi določb, ki se kot splošne uporabljajo v davčnem postopku in med katere se šteje tudi določba 125. člena ZDavP-2 o zastaranju.

Prehodna določba 420. člena ZDavP-2 se nanaša le na uporabo specialnih določb ZDavP-1 o odmeri in obračunu dohodnine, ne pa tudi določb, ki se kot splošne uporabljajo v davčnem postopku in med katere se šteje tudi določba 125. člena ZDavP-2 o zastaranju.

Prehodna določba 420. člena ZDavP-2 se nanaša le na uporabo specialnih določb ZDavP-1 o odmeri in obračunu dohodnine, ne pa tudi določb, ki se kot splošne uporabljajo v davčnem postopku, kamor se šteje tudi določba 125. člena ZDavP-2 o zastaranju.

Razmerje med pravdnima strankama ni obligacijsko razmerje v skladu s 1. členom ZOR, udeleženca nista enakopravna v smislu 11. člena ZOR. Odločbo z dne 25. 9. 1996 je izdal organ tožene stranke kot organ oblasti, ki je med drugim dolžan poskrbeti za financiranje nalog države. Zato posledic medsebojnih učinkov ravnanj udeležencev tega razmerja ni mogoče presojati v skladu z obligacijskimi predpisi. Pobiranje davkov je oblastna funkcija, prav tako njihovo vračilo. Primere, ko je bilo davčnemu zavezancu odmerjenih preveč davščin in jih je ta tudi plačal, urejajo davčni predpisi. Zato ni podlage, da bi davčni zavezanec smel terjati kaj več ali kaj drugega, kot pa to, kar mu določa veljavni zakon o davčnem postopku (ali drug ustrezen zakon s tega področja). Te pravice davčni zavezanec uveljavi le v davčnem postopku, torej v upravnem postopku, ki se vodi v zvezi z vračilom davka. Podlage, da bi poleg tega smel zahtevati še kaj drugega, kot v obravnavani zadevi razliko v zamudnih obrestih glede na 210. in 214. člen ZOR, pa nima.

Trditveno in dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu. Revizija ni dovoljena, če je pravno vprašanje, ki je bistveno za odločitev, že rešeno v sodni praksi Vrhovnega sodišča, izpodbijana sodba pa od te prakse ne odstopa.

Po četrtem odstavku 3. člena ZDavP-2 so obresti, ki jih odmeri davčni organ, pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek, če ni z zakonom drugače določeno. S pojmom davek so mišljene tudi neupravičeno odmerjene in plačane zamudne obresti. Obresti iz prvega odstavka 99. člena ZDavP-2 po svoji vsebini niso zamudne obresti. Organ, ki je na podlagi odmerne odločbe naložil plačilo davka, ki se je kasneje izkazal za preveč ali neopravičeno odmerjenega, do dneva te ugotovitve ni bil v zamudi z vračilom davka. Za omenjeni davek je obstajala zakonita podlaga vse do trenutka odprave oziroma spremembe odmerne odločbe. Skladno z ZDavP-2 organ dolguje od dneva plačila neopravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka obresti. Za vračanje davka se praviloma uporabljajo določbe zakona, ki veljajo oziroma se uporabljajo v času odločanja o vračilu preveč ali neupravičeno odmerjenega in plačanega davka. Ker je v času izpodbijane odločbe veljal ZDavP-2, je pravilna odločitev, da se pri odločanju o zahtevku uporabi prvi odstavek 99. člena in se obresti obračunajo po 96. členu ZDavP-2. Z določbami ZDavP-2, na katerih temelji izpodbijana odločba, v pričakovane pravice ni poseženo na

Davčna organa in sodišče prve stopnje so po presoji Vrhovnega sodišča določbo tretjega odstavka 418. člena ZDavP-2 uporabili pravilno. Določba tretjega odstavka 418. člena ZDavP-2 namreč napotuje na uporabo določb ZDavP-2, tudi materialnopravnih, torej tudi na uporabo določb, ki določajo obrestno mero zamudnih obresti. Ta je določena v 96. členu ZDavP-2 in nanjo napotuje prvi odstavek 99. člena ZDavP-2, ki določa, da zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenega in plačanega, preveč odmerjenega in plačanega ali neupravičeno nevrnjenega davka obresti, ki se obračunajo v skladu s 96. členom tega zakona. V skladu z načelom zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku) se pri odločanju praviloma uporabi predpis, ki velja v času odločanja na prvi stopnji, razen če zakon določi drugače. V času odločanja o revidentovem zahtevku za vrnitev obresti je veljal ZDavP-2, ki je v prvem odstavku 96. člena določal 0,0247 odstotno dnevno obrestno mero in takšna obrestna mera je bila pravilno uporabljena v obravnavanem primeru.

Davčna organa in sodišča prve stopnje so po presoji Vrhovnega sodišča določbo tretjega odstavka 418. člena ZDavP-2 uporabili pravilno. Določba tretjega odstavka 418. člena ZDavP-2 namreč napotuje na uporabo določb ZDavP-2, tudi materialnopravnih, torej tudi na uporabo določb, ki določajo obrestno mero zamudnih obresti. Ta je določena v 96. členu ZDavP-2 in nanjo napotuje prvi odstavek 99. člena ZDavP-2, ki določa, da zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenega in plačanega, preveč odmerjenega in plačanega ali neupravičeno nevrnjenega davka obresti, ki se obračunajo v skladu s 96. členom tega zakona. V skladu z načelom zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku) se pri odločanju praviloma uporabi predpis, ki velja v času odločanja na prvi stopnji. V času odločanja o revidentkinem zahtevku za vrnitev obresti je veljal ZDavP-2, ki je v prvem odstavku 96. člena določal 0,0247 odstotno dnevno obrestno mero.

Določba tretjega odstavka 418. člena ZDavP-2 napotuje na uporabo določb ZDavP-2, tudi materialnopravnih, torej tudi na določbo, ki določa obrestno mero zamudnih obresti. Ta je določena v 96. členu ZDavP-2 in nanjo napotuje prvi odstavek 99. člena ZDavP-2, ki določa, da zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenega in plačanega, preveč odmerjenega in plačanega ali neupravičeno nevrnjenega davka obresti, ki se obračunajo v skladu s 96. členom tega zakona. V skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) se pri odločanju praviloma uporabi predpis, ki velja v času odločanja na prvi stopnji. V času odločanja o revidentovem zahtevku za vrnitev obresti je veljal ZDavP-2, ki je v prvem odstavku 96. člena določal 0,0247 odstotno dnevno obrestno mero, in takšna obrestna mera je bila uporabljena v obravnavanem primeru.

Določba tretjega odstavka 418. člena ZDavP-2 napotuje na uporabo določb ZDavP-2, tudi materialnopravnih, torej tudi na uporabo določb, ki določajo obrestno mero zamudnih obresti. Ta je določena v 96. členu ZDavP-2 in nanjo napotuje prvi odstavek 99. člena ZDavP-2, ki določa, da zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenega in plačanega, preveč odmerjenega in plačanega ali neupravičeno nevrnjenega davka obresti, ki se obračunajo v skladu s 96. členom tega zakona. V skladu z načelom zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku) se pri odločanju praviloma uporabi predpis, ki velja v času odločanja na prvi stopnji. V času odločanja o revidentkinem zahtevku za vrnitev obresti je veljal ZDavP-2, ki je v prvem odstavku 96. člena določal 0,0247 odstotno dnevno obrestno mero, in takšna obrestna mera je bila uporabljena v obravnavanem primeru.

Glede obresti, ki pripadajo tožniku od preveč plačanega oziroma neupravičeno odmerjenega in plačanega davka, je bilo utemeljeno odločeno po določbah ZDavP-2. Do retroaktivne uporabe določb ZDavP-2, ni prišlo. Odločba o vračilu davka je bila tožniku izdana 7. 9. 2011, torej po uveljavitvi in po začetku uporabe ZDavP-2. Zato ni mogoče govoriti o položaju, ko bi ZDavP-2 spreminjajoče posegel v dejansko stanje, ki bi v celoti pripadalo preteklosti. Teorija ustavnega prava razume s pojmom dejanskega stanja, ki v celoti pripada preteklosti, tako dejansko stanje, ki se ni v preteklosti samo začelo, temveč je začelo tudi pravno učinkovati. V obravnavanem primeru bi lahko šlo le za primer tako imenovane neprave dejanske retroaktivnosti, ker novi zakon v določeni meri vpliva na zatečena, toda še nezaključena pravna stanja. Ob tem sodišče še pripominja, da je bila, kot izhaja iz listin upravnih spisov tudi odločba, s katero je bila odločba prvostopenjskega organa o odmeri davka od dobička odpravljena, prav tako izdana že v času veljave ZDavP-2

Skladno z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) je upravni organ pri odločanju vezan na zakon. To pomeni, da je dolžan uporabiti zakon, ki velja v času odločanja o pravici oziroma obveznosti, če posamezni zakon ne določa posebnih pravil o njegovi uporabi. ZDavP-2 je bil objavljen v Uradnem listu RS 16. 11. 2006. Po določbi 424. člena ZDavP-2 je začel veljati dan po objavi, uporabljati pa se je začel 1. 1. 2007. Z dnem njegove uveljavitve je po določbi 419. člena ZDavP-2 prenehal veljati ZDavP-1 (med njimi tudi določbe o vračanju davka). Odločba v ponovnem postopku je bila izdana v letu 2008, torej po uveljavitvi in po začetku uporabe ZDavP-2. Zato ni mogoče govoriti o položaju, ko bi ZDavP-2 spreminjajoče posegel v dejansko stanje, ki bi v celoti pripadalo preteklosti. Pogoji za to, da se preveč plačani davek vrne so bili namreč izpolnjeni šele z izdajo izpodbijane odločbe v letu 2008.

Z izpodbijano odločbo z dne 26. 6. 2012 je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 2006. V skladu z 259. členom ZDavP-1, ki ga je treba uporabiti v obravnavanem primeru, je bilo treba dohodnino odmeriti do 31. oktobra tekočega leta za preteklo leto, za leto 2006 torej do 31. oktobra 2007. Upoštevaje petletni zastaralni rok tako pravica do odmere dohodnine tožniku za leto 2006 ni zastarala.

Postopek za vračilo davka ni nadaljevanje postopka odmere davka, temveč samostojna upravna zadeva. Za vračanje davka se zato praviloma uporabljajo določbe zakona, ki velja oziroma se uporablja v času odločanja o vračilu preveč ali neupravičeno odmerjenega in plačanega davka. Obresti iz prvega odstavka 99. člena ZDavP-2 po svoji vsebini niso zamudne obresti. Davčni organ, ki je z odmerno odločbo naložil davčnemu zavezancu plačilo davka, ki se je kasneje izkazal za preveč ali neupravičeno odmerjenega, do dneva te ugotovitve ni bil v zamudi z vračilom davka, saj je za ta davek obstajala zakonita podlaga vse do trenutka odprave oziroma spremembe odmerne odločbe.

Glede zastaranja izterjave revidentovih davčnih obveznosti je bilo v obravnavani zadevi treba uporabiti ZDavP-2, ki v prvem odstavku 418. člena določa, da se zadeve, glede katerih je postopek ob začetku uporabe tega zakona v teku, končajo po tem zakonu. Navedena prehodna določba se nanaša na vse določbe ZDavP-2 in ne le na postopkovne (tako tudi na materialnopravne) in na vse zadeve, ki so bile ob začetku uporabe tega zakona v teku, tako tudi na pravico do izterjave davčne obveznosti, za kar gre v obravnavani zadevi.