240. člen ZDavP-2

Enotni izvršilni naslov po presoji sodišča izpolnjuje formalni pogoj za pojem upravnega akta, saj te akte izdaja državni organ - Finančna uprava Republike Slovenije, in sicer v okviru izvrševanja upravne funkcije (tj. ne gre za odločitev sodnih ali zakonodajnih organov, ampak gre za akt, izdan zaradi pridobitve pomoči tujih organov pri izterjavi denarnih terjatev, ki ne izvirajo ex iure gestionis, ampak pomenijo oblastveno odločitev). Prav tako je izpolnjen tudi materialni pogoj, saj izdajanje enotnih izvršilnih naslovov temelji na normi javnega prava, ki organ pooblašča za enostransko, oblastveno, posamično odločanje v javnem interesu1, tj. na 6. točki 213.a člena in prvem odstavku 234. člena ZDavP-2. Obenem pa se z enotnimi izvršilnimi naslovi odloči o materialnopravno določenih obveznostih dolžnikov, ki so lahko stranka v postopku njihove izdaje, s čimer je poseženo v pravni položaj takšnih dolžnikov. Enotni izvršilni naslov je namreč po 6. točki 213.a člena ZDavP-2 akt, ki vsebuje podrobnejše podatke v zvezi z izvršilnim naslovom ali terjatvijo v državi prosilki in predstavlja edino podlago za izterjavo ali zavarovanje plačila terjatev v zaprošeni državi. Terjatev, ki

Pravilno je stališče prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da pravno sredstvo zoper izvršilni naslov države prosilke v zaprošeni državi ni dovoljeno. Vendar pa bi bila dolžnost davčnega organa, da bi tožnico, ki izpodbija veljavnost vročitve izvršilnih naslovov, ki so podlaga zaprošene izterjave, obvestil, da mora pravo sredstvo, s katero uveljavlja nepravilnost vročitve izvršilnih naslovov, vložiti pri pristojnem organu države članice prosilke v skladu z veljavnimi zakonom v navedeni državi. Navedeno izhaja tudi iz drugega odstavka 240. člena ZDavP-2, ki določa, da v primeru, če upravičena oseba pravno sredstvo iz prejšnjega odstavka vloži, jo pristojni organ obvesti, da mora pravno sredstvo vložiti pri pristojnem organu prosilke.

Iz enotnega izvršilnega naslova izhaja, da naj bi bil izvršilni naslov, odločba britanskega davčnega organa, vročena tožniku, kakor to zahteva nacionalna zakonodaja države prosilke, v nadaljevanju enotnega izvršilnega naslova pa je mogoče razbrati, da datum vročitve izvršilnega naslova v državi prosilki ni na razpolago. Ob upoštevanju 12. člena Direktive Sveta 2010/24/EU o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi, ki določa, katere podatke mora vsebovati enotni izvršilni naslov (med drugim podatke za identifikacijo prvotnega izvršilnega naslova, vključno z vsemi datumi, ki so pomembni za postopek izvršitve), oz. ob upoštevanju priloge II Izvedbene uredbe komisije (EU) št. 1189/2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Direktive Sveta 2010/24/EU o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi, ki v točki 8 izrecno določa, da je potrebno v enotnem izvršilnem naslovu navesti datum vročitve prvotnega izvršilnega naslova, je datum vročitve izvršilnega naslova potreben za veljaven enoten izvršilni naslov.

Davčni organ po prejemu pritožbe uradoma presodi, ali bi bilo po njegovi oceni glede na možnost uspeha s pritožbo, smiselno odložiti oziroma zadržati že začeto davčno izvršbo. ZDavP-2 torej ne omogoča odložitve oziroma zadržanja izvršbe na zahtevo oziroma predlog stranke. Prav tako odložitev izvršitve davčne izvršbe na predlog stranke ni možna skladno s 154. členom ZDavP-2, po katerem davčni organ s sklepom zadrži že začeti postopek davčne izvršbe za čas: - ko je dolžniku dovoljen odlog oziroma obročno plačilo davka v skladu s ZDavP-2, z zakonom o obdavčevanju ali drugim zakonom, in sicer za čas odloga oziroma obročnega plačevanja; - do vročitve odločbe oziroma sklepa o pritožbi iz četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2 oziroma do pravnomočnosti akta, izdanega v postopku iz tretjega odstavka 158. člena ZDavP-2, oziroma do odločitve o zadevi, če izpodbijanje akta iz 240. člena ZDavP-2 zadrži izvršbo.

Če že iz obrazložitve izpodbijanih sklepov ni v zadostni meri razvidno, kateri akt države prosilke je podlaga za njuno izdajo, pa je to razvidno iz obrazložitve odločbe organa druge stopnje. Da je to povsem jasno tožniku, nenazadnje izhaja že iz pritožbe. Že iz navedb samega tožnika tudi sledi, da gre pri aktu države prosilke za nemško davčno odločbo, in torej tožnik prihaja sam s sabo v nasprotje, ko trdi, da zadeva ne sodi v postopek davčne izvršbe, temveč v sodno pristojnost in s tem uveljavlja ničnost izpodbijanih sklepov. Prav tako ni skladna s spisi tožbena trditev, da davčni organ ni navedel dejanske podlage za uporabo določb ZDavP-2, ki se nanašajo na zavarovanje oziroma na izpolnjevanje pogojev za izdajo izpodbijanih sklepov. Razmeroma skromni so njegovi zaključki, ki pa jih ustrezno dopolni organ druge stopnje in tudi hkrati odgovori na pritožbo, kar vse omogoča preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve. Tožnik ne more uspeti z ugovori, ki se nanašajo na nemško davčno odločbo. Pritožba zoper odločbo in predlog za začasno zadržanje izvršitve sta v skladu z 240. členom ZDavP-2 ovira za njeno izvršitev po zaprosilu, ne pa tudi za zavarovanje izvršit