VSRS sodba in sklep VIII Ips 93/2015

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v II. točki izreka glede odločitve o zavrnitvi zahtevka, da se tožniku v pokojninsko osnovo zaradi odmere višjega sorazmernega dela starostne pokojnine všteje tudi odpravnina iz leta 2005 v znesku 45,789.841,44 tolarjev ter sodba sodišča prve stopnje v istem obsegu razveljavita in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija tožeče stranke zavrne, v celoti pa se zavrne revizija tožene stranke.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za odpravo odločb toženke z dne 10. 10. 2012 in 17. 12. 2012, priznanje višjega sorazmernega dela starostne pokojnine in zahtevek za povračilo stroškov postopka.

2V razlogih sodbe je med drugim navedlo, da ni sledilo navedbam tožnika, da naj bi mu bivši delodajalec zaradi izgube delovnega mesta izplačal nadomestilo iz delovnega razmerja v znesku 46,271.841,44 tolarjev (oziroma da v tem znesku predstavlja odpravnino le znesek v višini 483.000,00 tolarjev) in da mu je plačal nadomestilo zaradi skrajšanega odpovednega roka v višini 11,568.210,36 tolarjev. Pri tem se je oprlo na notarski zapis sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij ob razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, po katerem je delodajalec dolžan izplačati tožniku odpravnino v višini 46,272.841,44 tolarjev in odškodnino zaradi skrajšanja odpovednega roka v višini 11,568.210,36 tolarjev. To pomeni, da ne gre za plačilo nadomestila iz delovnega razmerja zaradi izgube delovnega mesta oziroma skrajšanja odpovednega roka. Notarski zapis predstavlja javno listino, ki jo tožnik ni izpodbijal. Ker gre za plačilo odpravnine in odškodnine po določbi 42. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji) teh zneskov ni mogoče upoštevati pri izračunu pokojninske osnove. Sodišče zato ni sledilo vsem tožnikovim dokaznim predlogom.

3Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo odločbi toženke z dne 10. 10. 2012 in 17. 12. 2012 ter naložilo toženki, da v tridesetih dneh po pravnomočnosti sodbe izda novo odločbo o sorazmernem delu starostne pokojnine, tako da v pokojninsko osnovo všteje tudi znesek 11,568.210,36 tolarjev bruto iz leta 2005, odločilo pa je tudi, da tožnik trpi sam svoje stroške postopka (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo je zahtevek tožnika, da se v njegovo pokojninsko osnovo všteje tudi odpravnina iz leta 2005 v višini 46,271.841,44 tolarjev.

4Pritožbeno sodišče je izhajalo iz določb 39., 41. in 42. člena ZPIZ-1 in obrazložilo, da je prejemek v višini 11,568.210,36 tolarjev, čeprav je v notarskem zapisu sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij ob razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi poimenovan kot odškodnina zaradi skrajšanja odpovednega roka, treba upoštevati pri oblikovanju pokojninske osnove. Pri tem ni dvoma, da je tožnikov bivši delodajalec od tega zneska obračunal in odvedel davke in prispevke. V zvezi z dogovorjeno odpravnino v znesku 46.271,841,44 tolarjev oziroma dejansko v znesku 45,789.841,44 tolarjev (zmanjšano za znesek v višini 483.000,00 tolarjev) je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo sklicevanje na 79. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Čeprav je šlo za sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in njegovim delodajalcem, delovnopravna zakonodaja pa v takem primeru delavcu ne zagotavlja pravice do odpravnine, sta se tožnik in njegov delodajalec dogovorila drugače; takšen dogovor ni bil nedopusten, zlasti ker je bil tožnik poslovodna oseba (72. člen ZDR). Nadalje je sodišče obrazložilo, da ni bistveno, da so bile od odpravnine, dogovorjene v sporazumu o ureditvi medsebojnih razmerij, odvedeni davki in prispevki, saj se po 31. členu takrat veljavnega Zakona o dohodnini (ZDoh-1, Ur. l. RS, 54/2004 in nadaljnji) v davčno osnovno za odmero dohodnine med drugim niso vštevale odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar največ do višine desetih povprečnih mesečnih plač, zaposlenih v Sloveniji. Glede na določbo sedme alineje 42. člena ZPIZ-1 se odpravnina, ki jo je tožnik prejel v letu 2005, ni vštevala v pokojninsko osnovo za odmero pokojnine. Nadalje je obrazložilo, da sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo dokaze z zaslišanjem notarja in računovodje tožnikovega bivšega delodajalca ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji).

5Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta revizijo vložili obe stranki.

6Tožnik izpodbija pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje v II. točki izreka. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev zahtevku, podredno pa razveljavitev sodbe v tem delu in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Med drugim navaja, da sta z bivšim delodajalcem sporazumno razveljavila pogodbo o zaposlitvi v skladu z določbo 79. člena ZDR. V takšnem primeru delavec nima pravice do odpravnine in pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, zaradi česar se o odpravnini delavec in delodajalec ne moreta dogovarjati. Glede na navedeno ni utemeljeno materialnopravno stališče pritožbenega sodišča o tem, da se tožnik ne more sklicevati na določbo 79. člena ZDR. Notarski zapis sporazuma ne more obiti kogentne določbe ZDR, zlasti zato, ker ni bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca in ni šlo za odpravnino, ki delavcu pripada na tej podlagi. Opozarja tudi na določbo 8. točke prvega odstavka 31. člena ZDoh-1, po kateri se v davčno osnovo ne všteva le odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je določena kot pravica iz delovnega razmerja in izplačana pod pogoji, ki jih določa ZDR - v višini odpravnine, ki jo je delodajalec dolžan izplačati na podlagi 109. člena ZDR, itd. Ker v njegovem primeru ni šlo za takšno odpravnino, je moral plačati polno dohodnino brez olajšav do deset povprečnih plač, odvedeni pa so bili tudi prispevki. Zato se v primeru sporazumne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavec in delodajalec ne moreta dogovoriti za izplačilo odpravnine, če pa že, ne gre za odpravnino v smislu zakonske odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč za drugo vrsto izplačila, ki ne spada pod 8. točko prvega odstavka 31. člena ZDoh-1. Odpravnina po ZDR ni možna oblika izplačila, ko gre za sporazumno odpoved po 79. členu ZDR, prav v tem smislu pa je treba tolmačiti tudi notarski zapis, ki govori o odpravnini v višini 46,271.841,44 tolarjev. Nesprejemljivo je stališče, da bi moral tožnik notarski zapis izpodbijati; kljub notarskemu zapisu bi moralo sodišče ugotavljati naravo izplačila. Ker tega ni storilo (kljub trditveni podlagi tožnika in predlaganju dokazov), je kršilo določbe postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni sledilo tožnikovi izpovedi. Navaja tudi, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

7Toženka je revizijo vložila zoper odločitev v I. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje. Uveljavlja revizijski razlog zmotno uporabe materialnega prava. Navaja, da iz sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij ob razveljaviti pogodbe o zaposlitvi med drugim izhaja, da je delodajalec dolžan izplačati delavcu odškodnino zaradi skrajšanja odpovednega roka. Gre za jasno določbo, ki ne govori o plači oziroma o nadomestilu plače, ki bi se v skladu z določbami 8., 39. in 41. člena ZPIZ-1 lahko upoštevala pri izračunu pokojninske osnove. Upoštevajoč te zakonske določbe se v pokojninsko osnovo lahko všteva le plača delavca oziroma taksativno našteta nadomestila plače, za kar pa ne gre v primeru odškodnine zaradi skrajšanja odpovednega roka. Navaja tudi, da zadeva, ki jo je Vrhovno sodišče obravnavalo pod VIII Ips 107/2014, ni primerljiva. Iz predložene dokumentacije ne izhaja, da so bili plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje tožnika.

8V odgovoru na revizijo tožnik prereka revizijske navedbe toženke in predlaga zavrnitev njene revizije. Med drugim navaja, da gre pri izplačilu odškodnine za prejemek iz delovnega razmerja, ki ni eksplicitno izključen iz pokojninske osnove, sicer pa se toženka spreneveda, ko navaja, da od zneskov, ki jih uveljavlja, niso bili obračunani in plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

9Revizija tožnika je delno utemeljena, neutemeljena pa je revizija toženke.

K reviziji tožnika:

10Tožnik vlaga revizijo zoper odločitev sodišča druge stopnje v zavrnilnem delu - o zavrnitvi njegovega zahtevka za vštevanje odpravnine v pokojninsko osnovo v znesku 46,271.841,44 tolarjev (II. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje). Iz revizijskih navedb (in navedb v predhodnem postopku) ne izhaja, da bi tožnik konkretno obrazložil nasprotovanje odločitvi sodišča glede nevštevanja celotnega zneska 46,271.841,44 tolarjev, saj že sam priznava (že v tožbi), da je bila v ta znesek vključena tudi odpravnina v višini 483.000,00 tolarjev. Tožnik v predhodnem postopku in v reviziji ne zatrjuje, da bi bilo tudi plačilo iz naslova odpravnine v višini 483.000,00 tolarjev (ki naj bi bilo tudi obračunano kot odpravnina) treba vštevati v njegovo pokojninsko osnovo. Dejansko zatrjuje le nepravilno upoštevanje razlike v višini 45.789,841 tolarjev, ki naj bi predstavljala izplačilo plač zaradi predčasnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo v delu, v katerem izpodbija pravnomočno odločitev pritožbenega sodišča v zvezi z zavrnitvijo njegovega zahtevka, kolikor se ta nanaša na vštevanje zneska 483.000,00 tolarjev.

11V preostanku, ki se nanaša na upoštevanje prejemka, ki je v notarskem zapisu sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij ob razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi opredeljen kot odpravnina, torej razliki v višini 45,789.841,44 tolarjev, je revizija utemeljena. V zvezi s tem tožnik utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12V zvezi z materialnopravno presojo upravičenosti tožnika, da se mu navedeni prejemek všteje v pokojninsko osnovo, je treba izhajati iz določb 39., 41. in 42. člena ZPIZ-1. ZPIZ-1 v 39. členu v zvezi s pokojninsko osnovo govori le o plači, ki jo je zavarovanec prejel, omenja pa tudi zavarovalne osnove, od katerih so bile zavarovancem obračunani prispevki. Nato v 41. členu določa tudi vštevnost nadomestil za izračun pokojninske osnove, hkrati pa v 42. členu ZPIZ-1 po posameznih alinejah izrecno določa prejemke, ki se ne vštevajo v pokojninsko osnovo, in sicer ne glede na obračunane prispevke. Med temi prejemki so navedene tudi „odpravnine, prejemki zaradi upokojitve ali priprave na upokojitev“ (sedma alineja). Prav ta določba taksativno oziroma zaključno opredeljuje primere, v katerih se prejemki iz delovnega razmerja ne vštevajo v pokojninsko osnovo zavarovanca, torej je pravilno tolmačenje, da se sicer v pokojninsko osnovo poleg plače vštevajo tudi drugi prejemki iz delovnega razmerja, od katerih so bili obračunani ter plačani prispevki za socialno zavarovanje, razen izjem iz 42. člena ZPIZ-1 (1).

13Na drugi strani je pomembna tudi določba 8. točke prvega odstavka 31. člena ZDoh-1, po kateri se v davčno osnovo od dohodka iz delovnega razmerja ne všteva odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je določena kot pravica iz delovnega razmerja in izplačana pod pogoji, ki jih določa ZDR, v višini odpravnine, ki jo je delodajalec dolžan izplačati na podlagi 109. člena ZDR, vendar največ do višine desetih povprečnih mesečnih plač zaposlenih v Sloveniji, itd. Iz te določbe jasno izhaja, da se nanaša le na odpravnino, ki pripada delavcu v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti. ZDR v 109. členu govori le o teh odpravninah. Prav ta odpravnina (zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi) je določena kot pravica iz delovnega razmerja. Pri tej odpravnini je določeno tudi, da njena višina ne sme presegati desetkratnika osnove iz prvega odstavka tega člena, če v kolektivni pogodbe na ravni dejavnosti ni določeno drugače (četrti odstavek 109. člena ZDR). Nadalje je treba upoštevati tudi Zakon o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/96 in nadaljnji), ki med drugim določa, da zavezanci plačujejo prispevke za socialno varnost iz bruto plače in iz bruto nadomestil plače za čas odsotnosti dela v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, če ni v zakonu drugače določeno (prvi odstavek 3. člena ZPSV). Ne glede na to, če je z zakoni drugače določeno, plačujejo zavezanci prispevke za socialno varnost tudi od vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja, vključno s stimulacijami in bonitetami ter povračili stroškov v zvezi z delom, izplačanih v denarju, bonih ali v naravi, razen od odpravnin, izplačanih zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih (!) in od premije prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, od katerih se po drugem odstavku 386. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ne plačujejo prispevki za socialno varnost (tretji odstavek 3. člena). Iz petega odstavka 3. člena ZPSV izhaja tudi, da se prispevki za socialno varnost obračunavajo in plačujejo (ne glede na prejšnji odstavek, ki določa obračun in plačilo prispevkov iz prejšnjega odstavka iz bruto prejemkov) pri jubilejnih nagradah, odpravninah in solidarnostnih pomočeh ter povračilih stroškov v delu, ki presegajo s predpisom vlade določen znesek teh prejemkov, ki se v skladu z zakonom o dohodnini ne vštevajo v osnovo za davek od osebnih prejemkov.

14V zvezi s temi materialnopravnimi podlagami tožnik utemeljeno opozarja na dejstvo, da je z bivšim delodajalcem dne 19. 12. 2005 v notarskem zapisu sklenil sporazum o ureditvi medsebojnih razmerij ob razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, torej sporazum, ki temelji na določbi 79. člena ZDR. V primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi s sporazumom po tej zakonski določbi ni predvideno plačilo odpravnine oziroma ta odpravnina ni opredeljena kot zakonska pravica delavca. V zvezi s tem ni utemeljeno sklicevanje sodišča na določbo 72. člena ZDR, ki v primeru pogodbe o zaposlitvi s poslovodnimi osebami ali prokuristi omogoča drugače urejanje pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Odpravnina v takšnem primeru (če je že dogovorjena) namreč ne predstavlja odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca iz poslovnega razloga oziroma razloga nesposobnosti, ki jo kot pravico delavca opredeljuje 109. člen ZDR. Seveda tudi ne gre za odpravnino ob upokojitvi in 132. člena ZDR (2).

15Tudi poimenovanje izplačila kot odpravnine v sporazumu o ureditvi medsebojnih razmerjih ob razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi tožnika in bivšega delodajalca, upoštevajoč navedena materialno pravna izhodišča, samo po sebi ne more biti odločilno za presojo o dejanski naravi tega prejemka, še manj pa, da bi ta prejemek le zaradi poimenovanja vključili v odpravnino zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki je določena kot pravica delavca v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti.

16Pritožbeno sodišče se je torej neutemeljeno sklicevalo na določbo 31. člena ZDoh-1, na določbo 72. člena ZDR ter v tej povezavi na določbo sedme alineje 42. člena ZPIZ-1.

17Še vedno pa ostaja odprto vprašanje, kaj predstavlja dogovor tožnika in bivšega delodajalca o izplačilu „odpravnine v višini 46,271.841,44 tolarjev“ oziroma 45,789.841,44 tolarjev. To pomeni tudi, da bi moralo ob navedenih materialno pravnih podlagah sodišče prve stopnje izvesti vse predlagane dokaze v zvezi s tožnikovimi trditvami o dejanski naravi izplačila, ki je v sporazumu opredeljeno (morda tudi pomotoma ali neprecizno) kot odpravnina. Pri tem ne gre za to, da bi bila v javni listini (notarskem zapisu) dejstva o plačilu neresnično ugotovljena, oziroma da bi bila sama listina nepravilno sestavljena (četrti odstavek 224. člena ZPP), temveč za vprašanje dejanske narave izplačila, pri katerem je moral delodajalec (ob izplačilu in odvodu davkov in prispevkov) upoštevati tudi takrat veljavno pozitivno zakonodajo. Nepomembno je, ali je tožnik vsebino notarskega zapisa izrecno izpodbijal (kot je navedlo sodišče prve stopnje). Napačna je tudi presoja sodišča druge stopnje, da z neizvedenimi dokazi sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka in ob tem le sklicevanje na določbo drugega odstavka 213. člena ZPP (3). Neizvedba predlaganih dokazov, s katerimi tožnik dodatno dokazuje svoje trditve o naravi izplačila, za katerega trdi, da bi se moralo upoštevati v njegovo pokojninsko osnovo (in od katerega naj bi bili v celoti plačani davki in prispevki), predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev načela kontradiktornosti) pred sodišči druge in prve stopnje.

18Glede na navedeno in v skladu s 379. členom ZPP je revizijsko sodišče v tem obsegu ugodilo reviziji tožnika in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju navedenih materialnopravnih izhodišč in (dodatne) razlage 42. člena ZPIZ-1 izvesti vse ostale predlagane dokaze, ugotoviti tudi, kakšni davki in prispevki so bili plačani in ponovno presoditi o dejanski naravi izplačila.

K reviziji toženke:

19Tožnik in bivši delodajalec sta se v sporazumu o ureditvi medsebojnih razmerij ob razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi dogovorila tudi za izplačilo „odškodnine zaradi skrajšanja odpovednega roka v višini 11,568.210,36 tolarjev“. Sodišče druge stopnje se je v tem v zvezi pravilo oprlo na določbe 39., 41. in 42. člena ZPIZ-1, ki tovrstnega prejemka ne izključujejo od vštevanja v pokojninsko osnovo, torej gre za prejemek, ki se všteva v pokojninsko osnovo. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče že v razlogih sodbe VIII Ips 107/2014 z dne 29. 9. 2014 opozorilo na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-770/06 z dne 27. 5. 2009 in poudarilo, da zakonska ureditev pravice do pokojnine ob upoštevanju načela solidarnosti in vzajemnosti sicer lahko odstopa od načela sorazmernosti med plačami in prispevki ter višino pokojnine, vendar bi bila širitev takih izplačil na druga izplačila iz delovnega razmerja, od katerih so bili plačani (ne le obračunani) prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne le vprašljiva z vidika ustaljenih pravnih razlag (pravila ozke razlage izjeme), temveč tudi v nasprotju z varstvom pravice do pokojnine v smislu 33. člena Ustave Republike Slovenije. Revizijsko sodišče zato ne sprejema razlogov toženke, da se prejemki, ki se vštevajo v pokojninsko osnovno nanašajo le na plačo oziroma nadomestila plače.

20Nadalje ni mogoče upoštevati revizijskih navedb, da iz priložene dokumentacije ne bi izhajalo, da so bili prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za tožnika iz tega naslova tudi plačani. S to navedbo toženka nasprotuje dokaznemu zaključku sodišča druge stopnje, da „ni nobenega dvoma, da je tožnikov bivši delodajalec od navedenega zneska obračunal in odvedel ne samo davek, temveč tudi prispevke iz naslova socialnih zavarovanj,“ vendar pri tem spregleda določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP. Iz te določbe izhaja, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

21Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo toženke zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): Več o tem tudi v zvezi z razlogi za zavrnitev revizije toženke. Primerjaj tudi z razlogi v sodbi VS RS VIII Ips 107/2014 z dne 29. 9. 2014.

Op. št. (2): Tožnik se po sporazumu ni upokojil, sporazum pa tudi ne govori o odpravnini ob upokojitvi.

Op. št. (3): Iz te določbe izhaja, da o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstvih, odloča sodišče.