41. člen ZPIZ-1

Regres za letni dopust ne predstavlja plače niti nadomestila plače. Zato je logična posledica, da se regres ne všteva v pokojninsko osnovo, dodatno pa je to tudi izrecno v 42. členu ZPIZ-1 določeno in je regres za letni dopust naveden kot prejemek, ki se ne všteva v pokojninsko osnovo. Toženec je invalidsko pokojnino pravilno odmeril v skladu z določbo 75. in 76. člena ZPIZ-1 ob upoštevanju 31 let, 9 mesecev in 26 dni delovne dobe ter še 9 let in 7 mesecev prištete dobe oziroma skupaj 41 let, 4 mesece in 26 dni pokojninske dobe v višini 80 % pokojninske osnove. Kljub nižji pokojninski osnovi ugotovljeni v sodnem postopku sodišče prve stopnje pravilno v skladu s tretjim odstavkom 81. člena ZDSS-1 ni poseglo v pridobljene pravice in tožnici ni zmanjšalo že priznane invalidske pokojnine.

Le zato, ker sodišče ni sledilo tožničinemu predlogu za izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, saj je ob upoštevanju mehanografske obdelave podatkov, ki je sestavni del izpodbijane prvostopenjske upravne odločbe lahko samo preizkusilo pravilnost izračuna pokojninske osnove in višine odmerjene pokojnine, ni kršeno načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP niti 22. člena Ustave RS o enakem varstvu pravic v postopku pred sodiščem. Po 2. odstavku 41. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove poleg plač iz 39. člena ZPIZ-1 štejejo tudi nadomestila za bolniški stalež. ZPIZ-1 je v 41. členu izrecno določal, da se zavarovancem, ki so prejemali nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela po predpisih o zdravstvenem zavarovanju za izračun pokojninske osnove upošteva plača oz. osnova, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila.

Pri tožniku, pri katerem je podana invalidnost III. kategorije, ni pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, saj tožnik na dan nastanka invalidnosti ni dopolnil 65 let starosti.

Pri nadomestilih se ne plačujejo prispevki za obvezno zavarovanje (207. člen ZPIZ-1), kljub temu bi bili lahko upoštevani pri izračunu pokojninske osnove (1. alineja 42. člena ZPIZ-1), vendar le ob izpolnjenem pogoju vključenosti v obvezno zavarovanje (2. alineja prvega odstavka 41. člena ZPIZ-1). Ker revident ni bil obvezno zavarovan, se tudi nadomestila ne more upoštevati pri določanju pokojninske osnove.

Tožena stranka je obdobje služenja vojaškega roka upoštevala pri izračunu izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Gre za dodatno dobo, ki pa na samo odmero pokojnine nima nobenega vpliva. V zvezi z upoštevanjem nadomestil za čas začasne nezmožnosti za delo (bolniški stalež) ni bistven znesek nadomestila, ki ga je prejemal tožnik, temveč je odločilna osnova, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila, ki jih je tožena stranka pravilno upoštevala pri odmeri starostne pokojnine. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se starostna pokojnina odmerila v višjem znesku, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Zavarovancu se za čas napotitve na delo v tujino pri izračunu pokojninske osnove ne more upoštevati dejanska višina plače, ki mu je bila izplačevana, temveč le tista višina, od katere so bili obračunani in plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato tožnik neutemeljeno uveljavlja, da se mu pri odmeri starostne pokojnine upošteva plača, kot je bila dejansko izplačana. V pokojninsko osnovo ni mogoče všteti vseh opravljenih nadur, temveč le toliko, kolikor je to dovoljeno po ZDR (največ 8 ur na teden, 20 ur na mesec, 180 oziroma 170 ur na leto). Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja, da se mu v pokojninsko osnovo upošteva plača za več oziroma vse opravljene nadure. Pri izračunu pokojninske osnove se za čas prejemanja nadomestila po ZZZPB praviloma upoštevajo prejeta nadomestila. Plača oziroma osnova, od katere so bili plačani prispevki, iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila se upošteva le v primeru nezmožnosti za delo iz zdravstvenih razlogov, ko zavarovanec skladno s 17.b členom ZZZPB prejema nadomestilo za čas začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe. Ker je tožnik v spornih obdobjih prejemal denarno nadomestilo p

Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18 - letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do pokojnine. Starostna pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril starostno pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu starostna pokojnina odmerila v višjem znesku.

Pravilno je tolmačenje, da se sicer v pokojninsko osnovo poleg plače vštevajo tudi drugi prejemki iz delovnega razmerja, od katerih so bili obračunani ter plačani prispevki za socialno zavarovanje, razen izjem iz 42. člena ZPIZ-1. Poimenovanje izplačila kot odpravnine v sporazumu o ureditvi medsebojnih razmerjih ob razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi tožnika in bivšega delodajalca samo po sebi ne more biti odločilno za presojo o dejanski naravi tega prejemka, še manj pa, da bi ta prejemek le zaradi poimenovanja vključili v odpravnino zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki je določena kot pravica delavca v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti. Neizvedba predlaganih dokazov, s katerimi tožnik dodatno dokazuje svoje trditve o naravi izplačila, za katerega trdi, da bi se moralo upoštevati v njegovo pokojninsko osnovo (in od katerega naj bi bili v celoti plačani davki in prispevki), predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev načela kontradiktornosti) pred sodišči druge in prve stopnje.

ZPIZ-1 določa prejemke, ki se ne vštevajo v pokojninsko osnovo za odmero pokojninske dajatve. Med takšne je zakonodajalec v 7. alinei 42. člena ZPIZ-1 uvrstil odpravnine, prejemke zaradi upokojitve ali priprave na upokojitev. Ker gre v 42. členu ZPIZ-1 za taksativno določene prejemke, ki se ne vštevajo v pokojninsko osnovo, je določbe od 39. do 41. člena ZPIZ-1 mogoče pravilno razlagati in uporabiti le tako, da se za izračun pokojninske osnove poleg plače upoštevajo tudi vsi drugi prejemki iz delovnega razmerja, od katerih so bili obračunani ter plačani prispevki za socialna zavarovanja, razen eksplicitno izvzetih. Sporni prejemek (čeprav poimenovan kot odškodnina) zaradi skrajšanja odpovednega roka, je potrebno upoštevati pri oblikovanju pokojninske osnove.

V kolikor v matični evidenci zavarovancev za posamezno obdobje ni podatkov o višini plače zavarovanca (bodisi po krivdi delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Bistveno je, da zavarovanec ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi. Upoštevanje plač iz preteklega leta je smiselno v primerih kot je obravnavani, ko podatkov za posamezno naslednje leto ni in jih tudi ni mogoče preskrbeti. Pokojninska osnova v takšnem primeru ni ugotovljena z gotovostjo, ampak z visoko stopnjo verjetnosti, vendar pokojninske osnove za tožnika drugače ni bilo mogoče izračunati. Tožena stranka je v pokojninsko osnovo pravilno upoštevala sporni leti, ko je tožnik dobival nadomestilo za brezposelne. Pravno podlago za odločitev predstavlja določba 1. alinee 1. odstavka 41. člena ZPIZ-1, ki določa, da se za izračun pokojninske osnove štejejo tudi nadomestila plače, izplačana po predpisih o delovnih razmerjih in predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, razen nadomestil plače po predpisih o delovnih razmerjih za delavce, katerih delo ni

Namen priznanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu je bil v tem, da se delovnim invalidom II. ali III. kategorije invalidnosti, ki so bili na podlagi priznane pravice do razporeditve razporejeni oziroma so opravljali manj plačano delo, zagotoviti ustreznejši socialni položaj in po izpolnitvi pogojev za upokojitev tudi ustrezno pokojnino, vendar ta pravica ne predstavlja pravice iz delovnega razmerja oziroma dela plače, ki bi jo izplačeval delodajalec. V ZUTD ni podlage za to, da bi se tožnici denarno nadomestilo za primer brezposelnosti odmerjalo z upoštevanjem njene plače in (kumulativno) tudi nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ne glede na to, če se kasneje to nadomestilo upošteva tudi pri pokojninski osnovi.

Četrti odstavek 41. člena ZPIZ-1 se nanaša le na tiste zavarovance, ki v koledarskem letu pred začetkom prejemanja nadomestila niso imeli plače, oziroma drugih nadomestil, zanje pa tudi ni bila znana osnova, od katere so se plačevali prispevki.

Pri tožniku je še nadalje podana I. kategorija invalidnosti, v katero se skladno s 1. alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke, ki se nanašata na vprašanje tožnikove invalidnosti, ni utemeljen.

Tožnica je bila v tekočem letu, v katerem je nastopila porodniški stalež, v delovnem razmerju in je prejemala plačo. Za izračun pokojninske osnove je potrebno v primeru prejemanja nadomestila po predpisih o starševskem dopustu za primer tožnice upoštevati, da tožnica v koledarskem letu pred začetkom prejemanja nadomestila plače ni imela plače, nadomestila plače iz invalidskega zavarovanja oziroma nadomestila iz drugega odstavka 41. člena ZPIZ-1 in se ji za izračun pokojninske osnove upošteva plača iz tekočega leta, kakor to določa četrti odstavek 41. člena ZPIZ-1.

Pri določitvi pokojninske osnove se plače oziroma zavarovalne osnove iz prejšnjih let preračunajo z valorizacijskimi količniki tako, da ustrezajo gibanju povprečnih plač in pokojnin v koledarskem letu pred uveljavitvijo pravice do pokojnine. Toženec je upošteval, da je bil tožnik v posameznih letih v bolniškem staležu, zato je skladno z določbo 3. odstavka 41. člena ZPIZ-1 za ta leta upošteval dohodke, ki jih je tožnik prejel v letu pred nastopom bolniškega staleža in tudi količnike iz prejšnjega obdobja. Zato v posameznem letu, če je bil tožnik določeno obdobje v bolniškem staležu, pride do različnih podatkov o dohodkih in tudi do različnih valorizacijskih količnikov.

ZPIZ-1 ne izključuje možnosti, da zavarovanec v času bolniškega staleža prejema tudi del plače, konkretno provizije, ki je vezana na izpolnitev pravnega posla, sklenjenega pred koledarskim letom, v katerem je bil v bolniškem staležu. Zato se ta del plače upošteva pri pokojninski osnovi za koledarsko leto, v katerem je dejansko bil izplačan in so bili zanj plačani prispevki, ter se ga kot takega vpiše v predpisani obrazec M-4/M-8.

Tožnica je v obdobju, ki se je upoštevalo pri izračunu pokojninske osnove, prejemala tako nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu kot nadomestilo zaradi dela s krajšim delovnim časom. Zneski teh nadomestil so bili upoštevani pri izračunu pokojninske osnove. Glede na to, da so odločbe, s katerimi je tožnica pridobila pravico do nadomestil, pravnomočne, sodišče nima podlage, da bi ponovno presojalo, ali so bila nadomestila pravilno priznana in odmerjena.

Tožnica je v spornem obdobju prejemala 100 % nadomestilo plače zaradi usposabljanja za ustrezno delo pri delodajalcu, zato ji je tožena stranka v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPIZ-1 pri izračunu pokojninske osnove za čas poklicne rehabilitacije pravilno upoštevala plačo oziroma osnovo, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila.

Pri izračunu pokojninske osnove se za čas prejemanja nadomestila po ZZZPB praviloma upoštevajo prejeta nadomestila, plača oziroma osnova, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila pa le v primeru nezmožnosti za delo iz zdravstvenih razlogov, ko zavarovanec skladno z določbami 17.b člena ZZZPB prejema nadomestilo za čas začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe.

Nadomestilo plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugo ustrezno delo se pri izračunu pokojninske osnove za izračun nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu upošteva v dejanskem znesku, zato je tožnikov tožbeni zahtevek, da bi se upoštevala plača oziroma osnova, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila, neutemeljen.