42. člen ZPIZ-1

Sama prijava in tudi priznanje terjatve v stečajnem postopku še ne pomeni, da se ti zneski tudi upoštevajo pri izračunu za pokojninsko osnovo. Navedeni zneski, kot to navaja tudi tožnik v pritožbi, očitno niti niso bili izplačani.

Regres za letni dopust ne predstavlja plače niti nadomestila plače. Zato je logična posledica, da se regres ne všteva v pokojninsko osnovo, dodatno pa je to tudi izrecno v 42. členu ZPIZ-1 določeno in je regres za letni dopust naveden kot prejemek, ki se ne všteva v pokojninsko osnovo. Toženec je invalidsko pokojnino pravilno odmeril v skladu z določbo 75. in 76. člena ZPIZ-1 ob upoštevanju 31 let, 9 mesecev in 26 dni delovne dobe ter še 9 let in 7 mesecev prištete dobe oziroma skupaj 41 let, 4 mesece in 26 dni pokojninske dobe v višini 80 % pokojninske osnove. Kljub nižji pokojninski osnovi ugotovljeni v sodnem postopku sodišče prve stopnje pravilno v skladu s tretjim odstavkom 81. člena ZDSS-1 ni poseglo v pridobljene pravice in tožnici ni zmanjšalo že priznane invalidske pokojnine.

V pokojninsko osnovo je treba všteti zneske premalo izplačanih plač, ki so bili tožniku priznani v stečajnem postopku. Na podlagi podlagi podatkov o plačah, ki jih je tožnik prejel, je pokojninska osnova oblikovana skladno z 39. in 42. členom ZPIZ-1.

Po sodni praksi pritožbenega sodišča je 39. in 42. člen ZPIZ-1 mogoče pravilno uporabljati in razlagati le tako, da se v pokojninsko osnovo poleg plače vštevajo tudi vsi drugi prejemki iz delovnega razmerja, od katerih so bili obračunani ter plačani prispevki za socialno zavarovanje. Ker je toženec v predsodnem upravnem postopku, kljub temu da se tako delodajalec kot tožnik nahajata v centralni evidenci lastninskega preoblikovanja, zaključil, da se vrednost sredstev na evidenčnem računu delavca ni preknjižila na račun pravne osebe, ne da bi postopal po 7. členu ZUP in torej tožnika opozoril na pogoje za vštevanje obravnavanega dela plače v pokojninsko osnovo in ga pozval, naj predloži ustrezna potrdila po Uredbi o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač, da je sodeloval v lastninskem preoblikovanju podjetja, izpodbijana posamična upravna akta ne moreta biti pravilna in zakonita.

Določbe 39. in 42. člena ZPIZ-1 je potrebno razlagati tako, da se sicer v pokojninsko osnovo vštevajo poleg plače tudi vsi drugi prejemki iz delovnega razmerja, od katerih so bili obračunani ter plačani prispevki za socialno zavarovanje.

Delavec in delodajalec se v primeru sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi lahko dogovorita tudi za izplačilo odpravnine. Ob pravilnem materialnopravnem izhodišču, da določba 79. člena ZDR ne izključuje možnosti dogovora o odpravnini, je sodišče druge stopnje presojalo dejansko naravo spornega izplačila. Kljub izrecnemu zapisu v sporazumu, da gre za odpravnino, je ugotavljalo pravo voljo pogodbenih strank in je zaključilo, da ni dokazano, da bi šlo za prejemek, katerega narava bi bila drugačna od dogovorjene in realizirane. Sodišče druge stopnje je torej presodilo, da je podan zakonski dejanski stan iz sedme alineje 42. člena ZPIZ-1, ki izključuje vštevnost odpravnine v pokojninsko osnovo.

Odpravnina se po 7. alineji 42. člena ZPIZ-1 ne všteva v pokojninsko osnovo. Ker ni dokazano, da dogovorjen in realiziran znesek, ki ga je tožnik prejel kot odpravnino ob sporazumni razvezi pogodbe o zaposlitvi, ne bi imel narave odpravnine, temveč nekaj drugega, je podan dejanski stan iz 7. alineje 42. člena ZPIZ-1. Vtoževanega zneska zato ni mogoče všteti v pokojninsko osnovo.

Pri nadomestilih se ne plačujejo prispevki za obvezno zavarovanje (207. člen ZPIZ-1), kljub temu bi bili lahko upoštevani pri izračunu pokojninske osnove (1. alineja 42. člena ZPIZ-1), vendar le ob izpolnjenem pogoju vključenosti v obvezno zavarovanje (2. alineja prvega odstavka 41. člena ZPIZ-1). Ker revident ni bil obvezno zavarovan, se tudi nadomestila ne more upoštevati pri določanju pokojninske osnove.

Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz materialnopravnega stališča, da sama prijava terjatve v stečajnem postopku ne more biti temelj za ugotavljanje višine terjatve iz naslova premalo izplačane plače, saj se na podlagi 39. člena ZPIZ-1 starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18. letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. V skladu s 4. odstavkom 39. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. V predmetni zadevi je tako odločilno in pravno upoštevno le to, kar je tožnik dobil izplačano s strani stečajnega dolžnika iz stečajne mase in od česar so bili plačani prispevki z dodatnim pogojem, da se navedeni prejemki vštevajo v pokojninsko osnovo v skladu z določili 39. do 47. člena ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo izplačil iz naslova zadolžnic za sporno obdobje. Določbe 39. in 42. člena ZPIZ-1 je potrebno razlagati ta

Ob upoštevanju 72. člena ZPIZ-1 se invalidska pokojnina odmeri od pokojninske osnove, ki se izračuna na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18 - letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine. Ker je bila tako ugotovljena pokojninska osnova ob upoštevanju odmernega odstotka manjša od najnižje pokojninske osnove iz 48. člena ZPIZ-1, se je invalidska pokojnina najprej odmerila od najnižje pokojninske osnove na dan nastanka invalidnosti in ker je bila še vedno manjša od zneska pokojnine, ki bi bila odmerjena od najnižje pokojninske osnove zavarovancu s pokojninsko dobo 40 let, se je pri izračunu delne invalidske pokojnine nadomestilo pravilno odmerilo od osnove iz 57. člena ZPIZ-1. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril delno invalidsko pokojnino, ni utemeljen, saj za odmero v višjem znesku ni nobene podlage.

Pravilno je tolmačenje, da se sicer v pokojninsko osnovo poleg plače vštevajo tudi drugi prejemki iz delovnega razmerja, od katerih so bili obračunani ter plačani prispevki za socialno zavarovanje, razen izjem iz 42. člena ZPIZ-1. Poimenovanje izplačila kot odpravnine v sporazumu o ureditvi medsebojnih razmerjih ob razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi tožnika in bivšega delodajalca samo po sebi ne more biti odločilno za presojo o dejanski naravi tega prejemka, še manj pa, da bi ta prejemek le zaradi poimenovanja vključili v odpravnino zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki je določena kot pravica delavca v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti. Neizvedba predlaganih dokazov, s katerimi tožnik dodatno dokazuje svoje trditve o naravi izplačila, za katerega trdi, da bi se moralo upoštevati v njegovo pokojninsko osnovo (in od katerega naj bi bili v celoti plačani davki in prispevki), predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev načela kontradiktornosti) pred sodišči druge in prve stopnje.

Ker boniteta v obliki uporabe službenega vozila ni prejemek, ki bi bil določen z zakonom ali kolektivno pogodbo, bi glede na navedeno lahko bila sestavni del plačila, če bi bilo tako določeno v pogodbi o zaposlitvi. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi iz tožničine pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da je sporna boniteta sestavni del plačila za delo. Zato je presoja, da to ni prejemek, ki bi se moral všteti v pokojninsko osnovo, pravilna.

V primeru neplačevanja prispevkov iz bruto plače delavec ni mogel biti v zamudi in ga zato niso mogle zadeti posledice zamude, vključno z zamudnimi obrestmi. V zamudi je bil njegov delodajalec, ki ni izpolnil zakonske obveznosti in je v času zamude tudi pridobival koristi od delavčeve bruto plače v višini neodvedenih prispevkov. Zato so se določbe o tem, da v stečaju ne prenehajo teči obresti od terjatev do stečajnega dolžnika oziroma da stečajni dolžnik dolguje zapadlo glavnico in obresti, lahko nanašale le na razmerje med delavčevim (zavarovalčevim) delodajalcem in davčnim organom, ki je bil pristojen za zbiranje prispevkov, oziroma le na razmerje med delavčevim (zavarovalčevim) delodajalcem in toženo stranko, ne pa na razmerje med tožnikom, ki s plačilom prispevkov sploh ni bil v zamudi, in toženo stranko.

ZPIZ-1 določa prejemke, ki se ne vštevajo v pokojninsko osnovo za odmero pokojninske dajatve. Med takšne je zakonodajalec v 7. alinei 42. člena ZPIZ-1 uvrstil odpravnine, prejemke zaradi upokojitve ali priprave na upokojitev. Ker gre v 42. členu ZPIZ-1 za taksativno določene prejemke, ki se ne vštevajo v pokojninsko osnovo, je določbe od 39. do 41. člena ZPIZ-1 mogoče pravilno razlagati in uporabiti le tako, da se za izračun pokojninske osnove poleg plače upoštevajo tudi vsi drugi prejemki iz delovnega razmerja, od katerih so bili obračunani ter plačani prispevki za socialna zavarovanja, razen eksplicitno izvzetih. Sporni prejemek (čeprav poimenovan kot odškodnina) zaradi skrajšanja odpovednega roka, je potrebno upoštevati pri oblikovanju pokojninske osnove.

Boniteta iz naslova uporabe službenega vozila v zasebne namene je ugodnost, ki jo delodajalec zagotavlja v zvezi z zaposlitvijo, ne predstavlja pa ta ugodnost plače ali dela plače v smislu 126. člena ZDR (ali drugih določb), ampak gre za druge prejemke, ki se ne vštevajo v pokojninsko osnovo.

Trgovinski boni se kot prejemek v naravi vštejejo v pokojninsko osnovo pod pogojem, da so del plače in da so od njih plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Ne glede na to, da odškodnina (ki je bila tožniku izplačana na podlagi sklenjenega sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi), v 42. členu ZPIZ-1 izrecno ni določena kot prejemek, ki se ga ne upošteva pri izračunu pokojninske osnove, je mogoče odškodnino primerjati z odpravnino, za katero pa je izrecno v 7. alineji 42. člena ZPIZ-1 določeno, da se ne glede na obračunane prispevke ne šteje v pokojninsko osnovo. Starostna pokojnina je bila odmerjena od pravilne osnove, zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se tožencu naloži, da tožniku izda novo odločbo o pravici do starostne pokojnine, ni utemeljen.

ZPIZ-1 ne izključuje možnosti, da zavarovanec v času bolniškega staleža prejema tudi del plače, konkretno provizije, ki je vezana na izpolnitev pravnega posla, sklenjenega pred koledarskim letom, v katerem je bil v bolniškem staležu. Zato se ta del plače upošteva pri pokojninski osnovi za koledarsko leto, v katerem je dejansko bil izplačan in so bili zanj plačani prispevki, ter se ga kot takega vpiše v predpisani obrazec M-4/M-8.

Kljub temu da ob priznanju pravice do starostne pokojnine toženec tožnici v pokojninsko osnovo nezakonito ni upošteval vseh plač za leto 1992, je utemeljeno zavrgel njeno zahtevo za novo odmero starostne pokojnine, ker je odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine pravnomočna, izredno pravno sredstvo pa ni bilo vloženo.