UPRS sklep I U 594/2015

Upravno sodišče Republike Slovenije ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.

Po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva odstopi Delovnemu in socialnemu sodišču Republike Slovenije v Ljubljani.

Tožnik v tožbi z dne 13. 4. 2015 navaja, da je prvostopenjski organ - CSD Domžale s svojo odločbo št. 1231-1627/2013-4/1 z dne 5. 1. 2015 zavrnil vlogo tožnika z dne 31. 12. 2014 za dodelitev denarne socialne pomoči in kritje stroškov zdravstvenega zavarovanja. Navaja še, da je tožnik zoper navedeno prvostopenjsko odločbo pravočasno vložil popolno pritožbo. Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti tožnik očita, da niti po ponovnem tožnikovem pozivu za izdajo odločbe o tožnikovi pritožbi še ni odločil. Zato tožnik zaradi neizdaje odločbe drugostopenjskega organa - Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti meni, da gre za molk drugostopenjskega organa in od sodišča zahteva, da toženi stranki „naloži najbolj minimalni rok za izdajo odločbe“. Dodatno iz razlogov, ki jih v nadaljevanju podrobneje navaja, hkrati predlaga, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks.

K točki 1:

Upravno sodišče Republike Slovenije ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.

Tožnik vlaga tožbo zaradi molka pritožbenega organa v zadevi (ne)priznanja pravice do denarne socialne pomoči in kritja stroškov zdravstvenega zavarovanja. Iz tožbenega zahtevka izhaja, da gre za spor glede pravice ali pravne koristi v zvezi s pravicami iz javnih sredstev, ki jih je zakonodajalec uredil z Zakonom o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Uradni list RS, št. 62/201 in nadaljnji). Sodno varstvo se v takšnem primeru zagotavlja v skladu z določbo 3. odstavka 38. člena ZUPJS v zvezi z določbo 5. b) točke 1. odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004 in nadaljnji) v socialnem sporu, v katerem je po določbi 3. odstavka 38. člena ZUPJS v povezavi s 5.b točko 1. odstavka 7. člena ZDSS-1 pristojno odločati socialno sodišče. Namreč kadar se odloča o pravici iz javnih sredstev z upravnim aktom prvostopenjskega in pritožbenega organa, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali pa zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in stranki vročen v zakonitem roku (63. člen ZDSS-1).

Pravica do denarne socialne pomoči je, med drugimi sorodnimi pravicami, urejena z določili ZUPJS, konkretno z določilom 2. točke 7. člena ZUPJS, ki na splošno določa in ureja vrste pravic iz javnih sredstev oziroma vrste denarnih prejemkov, subvencij in plačil iz javnih sredstev, o katerih se odloča po tem zakonu, dohodkovni cenzus in višino določenih pravic ter postopek njihovega uveljavljanja (1. člen ZUPJS). Pravica do denarne socialne pomoči je torej zakonska pravica, odločanje o njeni pridobitvi in odmeri pa pomeni oblastno dejanje nosilca javnega pooblastila, s katerim se odloča o pravici, obveznosti in pravni koristi posameznika, zato mora biti o tem odločeno v predpisanem postopku z upravno odločbo. Torej gre za oblastveno odločanje nosilca javnih pooblastil o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznika, kar je skladno z načelom pravne države ter ob spoštovanju 22. člena Ustave mogoče le na podlagi izdanega dokončnega upravnega akta v skladu z določili 1. odstavka 34. in 1. odstavka 38. člena ZUPJS, četudi (morebitna) pritožba v skladu z 2. odstavkom 38. člena ZUPJS ne zadrži izvršitve prvostopenjske odločbe. Navedeno pomeni, da ko gre za odločanje o pravicah iz javnih sredstev, med katere sodi tudi pravica do denarne socialne pomoči, ima stranka pravico do pritožbe kot rednega pravnega sredstva v upravnem postopku ter nato tudi možnost sodnega varstva v socialnem sporu, v katerem je po določbi 3. odstavka 38. člena ZUPJS v povezavi s 5.b točko 1. odstavka 7. člena ZDSS-1 pristojno odločati socialno sodišče.

Tožnik v tožbi zaradi molka pritožbenega organa, ki jo je naslovil konkretno na Upravno sodišče RS in jo je pri tem sodišču tudi vložil, sicer izrecno ne uveljavlja sodnega varstva v upravnem sporu na podlagi 2. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji). Prav tako tudi konkretno ne navaja, da tožbo utemeljuje na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ZUS-1 v povezavi z 2. odstavkom 157. člena Ustave (po katerem v upravnem sporu pristojno sodišče odloča tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, vendar le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, vendar pa ta pogoj, kot izhaja iz obrazložitve pod točko 3 in 4 v obravnavanem primeru niti ni izpolnjen, niti tožnik tožbe ne utemeljuje na navedeni pravni podlagi).

K točki 2:

Ker je torej glede na zgoraj navedeno v zvezi s tožbenim zahtevkom zagotovljeno sodno varstvo v socialnem sporu, je za reševanje te zadeve stvarno in krajevno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani in ne Upravno sodišče Republike Slovenije.

Po povedanem se je upravno sodišče na podlagi določb 19. člena ter 1. odstavka 23. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 izreklo, da ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi ter je odločilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva v reševanje odstopi Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču.