38. člen ZUPJS

Otroški dodatek predstavlja družinski prejemek, znižanje plačila za programe vrtcev pa je urejeno v četrtem odstavku 32. člena Zakona o vrtcih v zvezi s 6. členom ZUPJS. Iz prvega odstavka 38. člena ZUPJS nadalje izhaja, da o pritožbi zoper odločbo centra za socialno delo odloča ministrstvo, pristojno za socialne zadeve, iz tretjega odstavka istega člena pa, da v sporih zoper odločbe ministrstva, pristojnega za socialne zadeve, odloča pristojno socialno sodišče. V predmetni zadevi gre torej za spor s področja socialnih pravic, za katere je na podlagi 4.b točke prvega odstavka in drugega odstavka 7. člena ZDSS-1 pristojno socialno sodišče.

Glede na zakonsko ureditev je za odločanje v sporih o prejemanju državne štipendije stvarno pristojno socialno sodišče in ne upravno sodišče. Tudi v primeru tožbe zaradi molka drugostopenjskega organa v tovrstni zadevi ima tožeča stranka zagotovljeno sodno varstvo v socialnem sporu.

Pravno relevantne predpostavke oz. pogoji za uveljavljani varstveni dodatek so v predsodnem upravnem postopku ostali nerazčiščeni izključno zaradi tožničinega nesodelovanja in zavrnitve pisne izjave, da bi CSD lahko kontaktiral njene polnoletne otroke.

Predmet spora v obravnavani zadevi je plačilo institucionalnega varstva, ki v skladu z 11. členom ZSV sodi med socialnovarstvene storitve. Tudi v primeru tožbe zaradi molka drugostopnega organa, za kar gre v obravnavanem primeru, ima tožnik zagotovljeno sodno varstvo v socialnem sporu.

V sporih glede oprostitve plačila storitve institucionalnega varstva (tudi ko gre za molk organa druge stopnje) je sodno varstvo zagotovljeno v socialnem sporu, v katerem je stvarno pristojno odločati socialno sodišče in ne upravno sodišče.

Pravica do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev predstavlja socialno varstveni dodatek. V teh primerih je sodno varstvo zagotovljeno v socialnem sporu, v katerem je stvarno pristojno za odločanje socialno sodišče in ne upravno sodišče.

Tudi v primeru tožbe zaradi molka drugostopenjskega organa, kot v konkretnem primeru, ima tožeča stranka zagotovljeno sodno varstvo v socialnem sporu.

Sodišče prve stopnje in pred tem toženec je skladno s tretjim odstavkom 18. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev preverjalo sposobnost plačila institucionalnega varstva upravičenke in vsakega od zavezancev z upoštevanjem njihove plačilne sposobnosti, ugotovljene na podlagi njihovega premoženjskega stanja, ki v tem postopku ni sporen. Utemeljeno pa je upoštevalo tudi notarski zapis spremembe pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja z dne 19. 7. 2005, sestavljen dne 3. 7. 2014. Na podlagi skladno z Uredbo ugotovljene plačilne sposobnosti in prispevka, določenega za vsakega od zavezancev, je sodišče prve stopnje štelo izpodbijani odločbi za pravilni in zakoniti. Ne da bi bila formalno ugotovljena ničnost sklenjenega pravnega posla, tožnik neutemeljeno uveljavlja, da notarski zapis z dne 3. 7. 2014 predstavlja nedopustno podlago. Notarski zapis je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar je v njej zapisano, dokler se ne dokaže nasprotno.

V 1. odstavku 63. člena ZDSS-1 je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in vročen v zakonitem roku.

V konkretnem primeru, v katerem gre za tožbo zaradi molka drugostopenjskega organa v zvezi z vloženo pritožbo zoper odločbo Centra za socialno delo, ima tožeča stranka zagotovljeno sodno varstvo v socialnem sporu.

V obravnavani zadevi gre za socialni spor in naslovno sodišče ni pristojno za odločanje o tej tožbi.

V konkretnem primeru, v katerem gre za tožbo zaradi molka drugostopenjskega organa, ima tožeča stranka zagotovljeno sodno varstvo v socialnem sporu. V prvem odstavku 63. člena ZDSS-1 je namreč določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in vročen v zakonitem roku.

Sodišče prve stopnje je pravilno določilo 30 dnevni rok za izdajo nove odločbe, s katero bo tožena stranka odločila o višini otroškega dodatka (2. odstavek 82. člena ZDSS-1). Rok, kot ga je sodišče prve stopnje določilo v III. točki izreka za izplačilo priznanega otroškega dodatka (v 15 dneh od pravnomočnosti odločbe), ne more poteči še pred izdajo odločbe, s katero bo odločeno o višini otroškega dodatka. Glede tega roka je potrebno uporabiti določbo 37.a člena ZUPJS, v kateri je določeno, da se odločba, s katero se odloči o pravici (kar vključuje tudi odmero) po tem zakonu, vroča z dostavo v hišni predalčnik. Šteje se, da je vročitev opravljena 21. dan od dneva odpreme. Dan odpreme se na odločbi označi. V 2. odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da je odločba iz 1. odstavka navedenega člena izvršljiva z dnem odpreme odločbe vlagatelju. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in besedilo „v 15 dneh od pravnomočnosti odločbe“ nadomestilo z besedilom „z dnem izvršljivosti odločbe“.

V tretjem odstavku 38. člena ZUPJS je določeno, da v sporih zoper odločbe ministrstva odloča pristojno socialno sodišče. Gre za specialne določbe posebnega zakona, ki ureja vprašanje, katero sodišče je pristojno za odločanje o pravicah iz javnih sredstev, kot so opredeljene v določbi 1. člena ZUPJS, torej tudi o odpisu dolga iz naslova neupravičeno priznane pravice iz javnih sredstev, ki ga ta zakon ureja v sedmem odstavku 44. člena.

Ko gre za odločanje o pravicah iz javnih sredstev, med katere sodi tudi pravica do denarne socialne pomoči, ima stranka pravico do pritožbe kot rednega pravnega sredstva v upravnem postopku ter nato tudi možnost sodnega varstva v socialnem sporu, v katerem je po določbi 3. odstavka 38. člena ZUPJS v povezavi s 5.b točko 1. odstavka 7. člena ZDSS-1 pristojno odločati socialno sodišče.

Sodno varstvo v primeru plačila institucionalnega varstva je zagotovljeno v socialnem sporu, v katerem je stvarno pristojno odločati socialno in ne upravno sodišče, zato je sodišče izreklo, da ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi, ter odločilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno pristojnemu sodišču.

Tožnik s tožbo tožbo izpodbija odločbo centra za socialno delo v zvezi z denarno socialno pomočjo, pravico do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in pravico do kritja razlike do polne razlike zdravstvenih storitev. Odločitev prvostopenjskega organa temelji na določbah ZUPJS, kar pomeni, da je v konkretnem primeru sodno varstvo zagotovljeno v socialnem sporu, v katerem je stvarno pristojno odločati socialno in ne upravno sodišče.

Za spor o oprostitvi plačila storitev institucionalnega varstva je stvarno pristojno socialno sodišče.

Tudi v primeru tožbe zaradi molka drugostopenjskega organa, ki bi moral odločiti o pritožbi, ima tožnik zagotovljeno sodno varstvo v socialnem sporu.

V obravnavani zadevi gre za spor o priznanju pravice do znižanega plačila vrtca, ki je socialni spor iz področja socialnega varstva. Navedeno pomeni, da gre za spor, v katerem je revizija dovoljena že po zakonu, zato predlog za dopustitev revizije ni dovoljen.