VSC sodba Cp 184/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je dne 18. 11. 2013 s sklepom odločilo, da se sprememba tožbe z dne 3. 10. 2013 dovoli, s sodbo pa je zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek in odločilo, da je tožeča stranka dolžna šesti toženi stranki povrniti 1.243,06 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila. S primarnim tožbenim zahtevkom je tožeča stranka zahtevala, da se v zemljiški knjigi pri nepremičnini z ID znakom ... (posamezni del številke ... v stavbi št. 1190 k. o. ... - ID ...), ki v naravi predstavlja stanovanje v izmeri 63,7142 m2 na naslovu ..., vknjiži lastninska pravica v korist in na ime oseb M. D., ..., EMŠO ..., do 1/2 celote in M. M., ..., EMŠO ..., do 1/2 celote. S podrednim tožbenim zahtevkom pa je tožeča stranka zahtevala, da sodišče (1.) ugotovi, da sta lastnika že zgoraj navedene nepremičnine M. D. in M. M., vsak do 1/2 celote, in (2.) da se v zemljiški knjigi pri zgoraj navedeni nepremičnini vknjiži lastninska pravica v korist in na ime oseb M. D. do 1/2 celote in M. M. do ½ celote. Z obema zahtevkoma je tožeča stranka zahtevala tudi povrnitev pravdnih stroškov.

2Tožeča stranka s pritožbo izpodbija uvodoma navedeno sodbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne v nov postopek. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno uporabilo 168. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Ne strinja se s stališčem sodišča, da bi morala tožeča stranka predložiti listino, ki bi bila po Zakonu o zemljiški knjigi (ZZK-1) lahko že podlaga za vpis lastninske pravic, saj bi, v kolikor bi s takšno listino razpolagala, le-to skladno spravili 168. člena ZIZ že predložila izvršilnemu sodišču in bi sodišče opravilo vpis v zemljiško knjigo po uradni dolžnosti, predmetna tožba pa sploh ne bi bila potrebna. Tudi v kolikor bi tožeča stranka že razpolagala s pravnomočno sodno odločbo, s katero bi sodišče ugotovilo obstoj lastninske pravice dolžnika, bi jo predložila izvršilnemu sodišču skladno s tretjim odstavkom 168. člena ZIZ. Tožeča stranka se ne strinja s stališčem sodišča, da je postopek po 168. členu ZIZ podoben postopku vzpostavitve zemljiškoknjižne listine po 234. členu ZZK-1. Za tak zaključek ni podlage ne v vsebini 168. člena ZIZ niti v samem namenu navedenih zakonov. Namen ZIZ je upniku omogočiti uspešno izvršbo zoper njegove dolžnike. V primerih neurejenih zemljiških stanj, kot je tudi konkretni, kjer zemljiška knjiga ne odraža realne in življenjske situacije, ko dolžniku neurejeno stanje pravzaprav ustreza in nima najmanjšega interesa situacijo urediti (bodisi se vpisati v zemljiško knjigo, če razpolaga s primerno listino, bodisi sprožiti ustrezne postopke zoper zemljiškoknjižne lastnike oziroma prodajalce), pa zagotovo ni namen petega odstavka 168. člena ZIZ omejiti upnike zgolj na primere, ko takšna (popolna) listina že obstoji. To je v nasprotju s samim namenom ZIZ, katerega cilj je zagotoviti poplačilo upnikov. Določila petega odstavka 168. člena ZIZ, da upnik, ki nima niti listine, primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice, lahko s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika, tako ni moč omejiti zgolj na primere, da je tako tožbo mogoče vložiti zgolj v primeru, da taka listina sicer obstoji, le upnik z njo ne razpolaga. Takšni interpretaciji nasprotuje besedna in teleološka razlaga določb ZIZ. Določba petega odstavka 168. člena ZIZ omogoča upniku, da dejanja, ki bi jih bil sicer upravičen in dolžan narediti dolžnik, izvede upnik in doseže vpis dolžnika v zemljiško knjigo. Stališče sodišča prve stopnje pa pravzaprav pomeni, da v primerih, ko sploh ne obstoji listina, ki bi bila primerna za vknjižbo dolžnika v zemljiško knjigo, upnik ne more poseči na dolžnikovo premoženje, ki zgolj formalno ni pisano nanj (bodisi je v položaju, ko bi od prodajalca lahko zahteval izstavitev primerne listine, bodisi je do lastninske pravice že prišel originarno npr. s priposestvovanjem). Glede na to, da je takih situacij življenjsko gledano ogromno, se tako ozka razlaga določila 168. člena ZIZ izkaže za neprimerno. Oblikovalni zahtevek na podlagi tega člena bi tako moral pokrivati tudi situacije, ko je dolžnik že prišel do lastninske pravice originarno (in to ne zgolj v primerih, ko v korist dolžnika že obstoji sodna odločba), oziroma tudi situacije, ko bi dolžnik od prodajalca lahko zahteval izstavitev primerne zemljiškoknjižne listine za vknjižbo v zemljiško knjigo na podlagi zavezovalnega posla, pa tega iz njemu poznanih razlogov ne naredi. Interesi formalnih zemljiškoknjižnih lastnikov ali prodajalcev pa so v teh postopkih varovani tako, da so vključeni v sam postopek, kar je bilo tudi v konkretnem primeru. Tožeča stranka meni, da glede na posebno naravo tožbe na podlagi 168. člena ZIZ in ko je skladno z ustaljeno sodno prakso zahtevek oblikovalne narave, takšen zahtevek pokriva tudi situacije, ko obstajajo dejanske predpostavke (dejstva), na podlagi katerih bi se lahko dolžnik vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik. Nasprotno stališče, torej da je tožba po petem odstavku 168. člena ZIZ mogoča le v primerih, ko ustrezna listina za vpis dolžnikove lastninske pravice že obstoji (bodisi overjen podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu v primeru pravno poslovnih pridobitev lastninske pravice bodisi pravnomočna sodna odločba v primeru originarnih pridobitev lastninske pravice) predstavlja nerazumno omejitev možnosti upnika doseči poplačilo terjatve s strani dolžnika ter hkrati vzpodbuja obstoj neurejenih zemljiškoknjižnih stanj. V nadaljevanju pritožbe tožeča stranka navaja, da je ne glede na zgoraj navedeno postavila tudi samostojni ugotovitveni zahtevek, s katerim je razširila prvotni oblikovalni zahtevek na podlagi 168. člena ZIZ, na podlagi priposestvovanja in torej ne zgolj oblikovalni zahtevek na podlagi 168. člena ZIZ. Tožeča stranka pravni interes izkazuje z navedbami, da je upnica v številnih izvršilnih postopkih zoper dolžnika, v katerih ne more doseči poplačila, ter da želi v izvršbi poseči tudi na nepremično premoženje, katerega dejanska lastnika sta dolžnika. Navedeno dokazuje tudi sam sklep In 258/2012. Sodišče bi se v primeru stališča, da 168. člen ZIZ ne daje podlage za takšen zahtevek, moralo opredeliti do priposestvovanja in ugotovitvenega zahtevka na samostojni podlagi. Tožeča stranka bi sodno odločbo, s katero bi se ugotovila lastninska pravica dolžnikov, lahko skladno s tretjim odstavkom 168. člena ZIZ predložila izvršilnemu sodišču, ki bi po uradni dolžnosti opravilo vpis v zemljiško knjigo. Sodišče bi se tako moralo opredeliti tudi glede navedb tožeče stranke glede pridobitve lastninske pravice dolžnikov na podlagi priposestvovanja, česar pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni storilo. Sodba v tem delu nima razlogov, zato je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka nadalje navaja, da sodišče ni pojasnilo, zakaj se nujno in enotno sosporništvo razteza tudi na šesto toženo stranko, ki ni ne zemljiškoknjižna lastnica (niti ni nikoli bil) niti ni oseba, na katero bi se s sodbo vknjižila lastninska pravica. Obrazložitev sodišča je v tem delu pomanjkljiva in je ni moč preizkusiti, s čimer je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Šesta tožena stranka tako ni nujni in enotni sospornik niti se ne posega v njen pravni položaj; tega niti ne zatrjuje. Druga tožena stranka pripoznava tožbeni zahtevek, kakor je razvidno iz njenega odgovora na tožbo. V kolikor pa izjava druge tožene stranke ob pripoznavi zahtevka ni dovolj jasna in nedvoumna, pa bi moralo sodišče to stranko pozvati na določno opredelitev pomena njene izjave. Sodišče bi tako moralo zoper prvo, drugo, tretje, četrto in peto toženo stranko izdati zamudno sodbo oziroma sodbo na podlagi pripoznave, zoper šesto toženo stranko (ki ni nujni sospornik) pa zahtevek zavrniti, v kolikor bi štelo, da je tožba zoper njo neutemeljena oziroma nesklepčna. Tožeča stranka zato višjemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v nov postopek.

3Nasprotne stranke na pritožbo niso odgovorile.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo petega odstavka 168. člena ZIZ pri zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka. Po tej določbi lahko upnik, ki nima listine, primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice v zemljiški knjigi, s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika. Gre za enega od primerov, ko lahko o vpisu v zemljiško knjigo odloča drugo in ne zemljiškoknjižno sodišče. V tem primeru mora obstoj z zakonom predpisanih pogojev za dovolitev vpisa ugotoviti tisto sodišče, ki vpis dovoli, zemljiškoknjižno sodišče pa odloči le o izvršitvi že dovoljenega vpisa, pri čemer je dolžno preizkusiti, ali je vpis mogoč glede na zemljiškoknjižno stanje. To pomeni, da lahko sodišče odloči o vpisu lastninske pravice na dolžnika le v primeru, ko že obstaja listina, ki je po ZZK-1 lahko podlaga za vknjižbo lastninske pravice. S tožbo na podlagi petega odstavka 168. člena ZIZ in posledično s sodbo oziroma z izvršitvijo vpisa lastninske pravice na dolžnike na podlagi te sodbe upnik dejansko posega v tuje posle. Vsak poseg v tuje posle pa je treba razlagati restriktivno, zato je treba določbo petega odstavka 168. člena ZIZ razlagati tako, da pride v poštev le za primere, ko listina, primerna za vpis lastninske pravice (torej perfektna listina), že obstaja. Upnik (ki že glede na dikcijo zakonske določbe take primerne listine nima) mora torej v tožbi oziroma pravdnem postopku zatrjevati in če je sporno tudi dokazati, da že obstaja listina, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice. Čeprav je sodišče prve stopnje v prvem stavku v 18. točki (napačno) navedlo, da bi tožeča stranka vsekakor morala predložiti listino, ki bi bila po ZZK-1 lahko že podlaga za vpis lastninske pravice, pa iz nadaljnje vsebine te točke izhaja pravilno stališče sodišča, da mora tožeča stranka v primeru vložene tožbe po petem odstavku 168. člena ZIZ (zgolj) zatrjevati in izkazati, da takšna listina že obstaja (in torej ni dolžna listine predložiti niti v fotokopiji; lahko pa npr. poda ustrezne predloge v zvezi z izvajanjem dokazov z listinami). Kot pravilno v nadaljevanju 18. točke razlaga sodišče, se v skladu s 1. točko prvega odstavka 40. člena ZZK-1 vknjižba dovoli na podlagi zasebne listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo glede vknjižbe, ki se predlaga; na zemljiškoknjižnem dovolilu, ki je podlaga za vknjižbo, pa mora biti podpis osebe, katere pravica se prenaša, spreminja, obremenjuje ali preneha, overjen (prvi odstavek 41. člena ZZK-1). V predmetnem primeru, ko je tožeča stranka zatrjevala obstoj kupoprodajne pogodbe, torej zasebne listine, bi morala tožeča stranka zatrjevati in izkazati, da obstoji zasebna listina, ki zadostuje navedenim pogojem iz ZZK-1. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz predložene (fotokopije) kupoprodajne pogodbe, sklenjene med dolžnikoma in C. 18. 10. 1993, ki jo je predložila tožeča stranka, ni razvidno, da bi bil podpis prodajalca overjen. Ob zgoraj obrazloženem se izkaže za neutemeljeno pritožbena navedba, da je sodišče izhajalo zgolj iz stališča, da bi tožeča stranka morala predložiti listino, ki bi bila po ZZK-1 lahko že podlaga za vpis lastninske pravice. Tožeča stranka je, kot že rečeno, zatrjevala obstoj kupoprodajne pogodbe, ni pa niti zatrjevala niti z ničemer izkazala, da ta zasebna listina vsebuje tudi zemljiškoknjižno dovolilo glede vknjižbe, ki se predlaga, saj iz predložene (fotokopije) kupoprodajne pogodbe o prodaji stanovanja z dne 18. 10. 1993 ni razvidno, da bi bil podpis prodajalca - C., overjen. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom le-tega utemeljeno zavrnilo.

6Glede podrednega (ugotovitvenega in oblikovalnega) zahtevka se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da bi interpretacija, da je peti odstavek 168. člena ZIZ podlaga tudi za tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta dolžnika (četrti toženec in peta toženka) predmetno nepremičnino priposestvovala, nedovoljeno širila smisel tega zakonskega določila. Dejanska podlaga tožbe po petem odstavku 168. člena ZIZ je lahko le obstoj listine, primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice, ki pa je tožeča stranka nima. Zato je tožeča stranka neutemeljeno od sodišča zahtevala, naj šele ugotovi originarno pridobitev lastninske pravice - priposestvovanje dolžnikov na predmetni nepremičnini. Pritožbeno sodišče se ne strinja s tožečo stranko, da je v vlogi z dne 3. 10. 2013 postavila samostojni ugotovitveni zahtevek, in da bi se moralo sodišče v primeru, da 168. člen ZIZ ne daje podlage za takšen zahtevek, opredeliti do priposestvovanja in ugotovitvenega zahtevka na samostojni podlagi. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožeča stranka s postavitvijo zahtevka, da se ugotovi, da sta lastnika predmetne nepremičnine M. D. in M. M., vsak do 1/2 in da se v zemljiški knjigi pri predmetni nepremičnini vknjiži lastninska pravica v korist in na ime navedenih oseb, vsakega do 1/2 celote, od sodišča zahtevala, naj predhodno ugotovi originarno pridobitev lastninske pravice in nato opravi vpis lastninske pravice po petem odstavku 168. člena ZIZ. Prvič zato, ker sicer tak samostojni ugotovitveni zahtevek ne terja postavitve še oblikovalnega zahtevka, kot ga je postavila tožeča stranka; drugič zato, ker tožeča stranka v vlogi z dne 3. 10. 2013, s katero je postavila še podredni tožbeni zahtevek, ni niti navedla, da gre za samostojen zahtevek, ki nima podlage v petem odstavku 168. člena ZIZ, niti iz vsebine vloge to ne izhaja; tretjič pa tudi zato, ker tožeča stranka ni v zvezi s postavitvijo podrednega ugotovitvenega zahtevka v vlogi z dne 3. 10. 2013 navedla, v čem je izkazana njena pravna korist za (samostojno) ugotovitveno tožbo. Očitek, da se sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni opredelilo do navedb tožeče stranke glede pridobitve lastninske pravice dolžnikov na podlagi priposestvovanja, tako ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je tako po oceni pritožbenega sodišča tudi v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in ob pravilni uporabi materialnega prava zavrnilo tožbeni zahtevek.

7Obrazložitev sodišča prve stopnje o tem, zakaj je tudi šesta tožena stranka enotni in nujni sospornik je resda nekoliko pomanjkljiva, ne drži pa, da je ni moč preizkusiti. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje v tč. 17 obrazložitve, določba 6. člena zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (ZPPLPS) v zvezi z 248. členom ZZK-1 vzpostavlja domnevo, da je oseba iz prvega odstavka 150. člena ZZK-1 (oseba, v korist katere je vknjižena oziroma predznamovana ali se hkrati vknjiži oziroma predznamuje pravica, glede katere se bo opravil vpis) prodajalec iz kupoprodajne pogodbe za nepremičnino, prodano po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona. Vzpostavljena je bila torej domneva, da je zemljiškoknjižni prednik tisti, ki je nepremičnino prodal po navedenih določbah SZ in ne tisti, ki je dejansko vpisan kot lastnik nepremičnine v zemljiški knjigi. Kot pa je že obrazložilo Vrhovno sodišče, in sicer v zemljiškoknjižni zadevi II Ips 230/2010, je treba v primeru, ko gre za večkratni zaporedni prenos pravice, vmesne pridobitelje pravice obravnavati kot udeležence iz 3. točke 132. člena ZZK-1, torej kot osebe, proti katerim se predlaga vpis in katerim je treba že po določbi 1. točke tretjega odstavka 154. člena ZZK-1 sklep o dovolitvi vpisa vročiti, ne da bi jim bilo treba posebno prijaviti udeležbo v postopku. Ena od določb, ki služi čimprejšnji vzpostavitvi pravilnega zemljiškoknjižnega stanja, je tudi določba drugega odstavka 150. člena ZZK-1, po kateri pri večkratnih zaporednih prenosih pravice, ki niso vpisani v zemljiški knjigi, lahko zadnji pridobitelj pravice zahteva vknjižbo pravice neposredno v svojo korist, če zemljiškoknjižnemu predlogu za vsak prenos priloži listino, ki bi bila podlaga za vknjižbo pravice v korist njegovega pravnega prednika. Čeprav zemljiškoknjižno sodišče pri večkratnih zaporednih prenosih pravice ne opravi vpisa pravice na vmesne pridobitelje pravice, pa ti z vpisom pravice na zadnjega pridobitelja svojo pravico “dejansko izgubijo”. Zato jih mora sodišče obravnavati kot udeležence iz 3. točke 132. člena ZZK-1, torej kot osebe, proti katerim se predlaga vpis, in jim morajo v skladu z določbo 1. točke tretjega odstavka 154. člena ZZK-1 sklep o dovolitvi vpisa vročiti. Iz enakih razlogov je zato potrebno tudi v primeru, kot je obravnavani, torej ko upnik zahteva vknjižbo lastninske pravice na dolžnika na podlagi večkratnih zaporednih prenosov pravice, s tožbo zajeti vse vmesne pridobitelje pravice, katere vpis se zahteva. Ob taki obrazložitvi je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tudi šesta tožena stranka enotni in nujni sospornik, saj kot „vmesni“ imetnik pravice šele z vpisom lastninske pravice na zadnjega pridobitelja izgubi svojo pravico. To pomeni, da se pravda da rešiti le na enak način za vse tožene stranke in da morajo biti vse tožene, da lahko skupaj nastopajo kot pravdna stranka glede na navedena materialnopravna določila.

8Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Ker niso podani niti pritožbeno uveljavljani razlogi niti tisti, na katere je dolžno paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).