234. člen ZZK-1

Sodišče ni dolžno niti upravičeno vpogledovati v spise v drugih zadevah ter samo raziskovati, ali so v njih morda listne, ki bi utegnile biti relevantne za odločitev v konkretni zadevi. V pravdnem postopku je zbiranje procesnega gradiva v rokah strank. Ker tožeča stranka osnutka revizijskega poročila ne prilaga v dokaz svojih navedb, ni bistveno, da gre za osnutek poročila, ne pa za dokončne ugotovitve Računskega sodišča. Za stavbno pravico ne moremo reči, da v vseh pogledih predstavlja stvarno pravico na tuji stvari, saj je dopustno ustanoviti oziroma oblikovati tudi t. i. lastniško stavbno pravico, bodisi že ob ustanovitvi, bodisi kasneje, ko postane imetnik stavbne pravice tudi lastnik obremenjene nepremičnine, ali obratno. V slednjih dveh primerih stavbna pravica ne preneha. Lastnik nepremičnine, ki je hkrati tudi imetnik stavbne pravice, se lahko odloči, da bo obdržal stavbno pravico v veljavi, največkrat zato, da jo bo prenesel drugemu subjektu, lahko pa se tudi odloči za njeno prenehanje. Šele ko stavbna pravica preneha, se vzpostavi enoten pravni režim nepremičnine. Tožeča stranka zato nima prav, ko v pritožbi trdi, da ni možno (dopustno), da se ustanovi stav

Ker iz navedb iz obravnavanega predloga in listin ne neposredno ne implicitno ne izhaja, da bi bila prodajna pogodba z dne 30. 12. 2003 ter zemljiškoknjižno dovolilo z dne 8. 5. 2013 notarsko overjena in da bi bil torej sklenjeni pravni posel perfekten, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pogoj za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 234. člena ZZK-1 v zvezi z 22. členom ZVEtL-1 ni podan. Ker je trditveno in dokazno breme o verjetnem izkazu, da je bilo v njegovo korist oziroma v korist njegovih pravnih prednikov izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo, ki ustreza pogojem za vknjižbo lastninske pravice, na predlagatelju, ki ga zastopa pravno kvalificirani pooblaščenec, predlagatelj ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da bi ga moralo sodišče pozvati k dopolnitvi predloga.

Predlagatelji so k predlogu priložili le kopijo kupoprodajne pogodbe, na kateri podpis prodajalcev ni overjen in niso niti trdili, da je obstajal izvod pogodbe z overjenim podpisom prodajalcev, ki je izgubljen, zato ni izpolnjen pogoj za vzpostavitev listine iz 1. alineje 1. točke prvega odstavka 234. člena ZZK-1. Tudi sicer ni izpolnjen pogoj za vknjižbo lastninske pravice v njihovo korist. Kot univerzalni pravni nasledniki kupke nepremičnine so aktivno legitimirani za vložitev predloga za vzpostavitev listine, vendar v korist svoje pravne prednice. Šele v nadaljevanju, ko bi v postopku za vzpostavitev listine dosegli vpis na svojo pravno prednico, bi lahko na podlagi pravnomočnega dopolnilnega sklepa zapuščinskega sodišča lahko predlagali vpis svojo korist. Zgolj pravnomočni sklep o dedovanju je namreč listina, na podlagi katere se v zemljiškoknjižnem postopku, ki je strogo formalne narave, doseže vpis na dediče (6. točka 40. člena ZZK-1).

Glede na gramatikalno razlago 234. člena ZZK-1 je bistveno, da je v času izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila to ustrezalo pogojem za vknjižbo lastninske pravice. Postopek vzpostavitve zemljiškoknjižne listine je namenjen sodnemu konstituiranju razpolagalnega stvarnopravnega posla, ki je bil nekoč že veljavno sklenjen, stranke pa z listino o tem poslu ne razpolagajo več. Tožnica utemeljeno zahteva ugotovitev, da je zemljiškoknjižno dovolilo pristno in torej sestavni del pogodbe, ki sta jo pravdni stranki podpisali. Ugotovitev obstoja darilne pogodbe z njeno vsebino v izreku ugotovitvene sodbe, v pravno razmerje med tožnico, obdarjenko, in toženo stranko, darovalko, vnaša gotovost in odpravlja dvom o obstoju darilne pogodbe z zemljiškoknjižnim dovolilom in overjenim podpisom. Ker je tožeča stranka v pravdnem postopku uspela, je s tem odstranjena ovira za vpis v zemljiško knjigo, kljub temu, da izvirnika listine, ki bi lahko bila podlaga za vpis v zemljiško knjigo, nima. S tem je tožeča stranka izkazala pravni interes za ugotovitveno tožbo.

S tem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da gre za dva zahtevka, ki temeljita na različni dejanski in pravni podlagi, s tem pa je odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 19. člena ZST-1, v zvezi s 41. členom ZPP), pri tem pa ne pride v poštev določba 18. člena ZST-1, saj pri izbrisnem zahtevku ne gre za podrejen tožbeni zahtevek, kot to zmotno v pritožbi navaja tožeča stranka.

Postopek vzpostavitve listine je namenjen položajem, ko predlagatelj ne razpolaga z za vpis primerno zasebno listino, razpolaga pa z vsemi ostalimi listinami, potrebnimi za vpis. Listina se namreč vzpostavi samo za potrebe vpisa na predlagatelja, ne pa na zalogo. Če pogoji za vpis niso izpolnjeni, mora sodišče predlog za vzpostavitev listine zavrniti (tudi če je sicer verjetno izkazano, da je bila taka listina izstavljena in se je izgubila).

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje tudi samo ugotovilo, da je bil podpis na pogodbi, ki se nanaša na razpolaganje stečajnega dolžnika, overjen pred začetkom stečajnega postopka, vendar je kot pravno pomembno (napačno) štelo tudi dejstvo, da je bil podpis odsvojiteljev na nadaljnjih pogodbah v verigi pogodb overjen šele po začetku stečajnega postopka.

Postopek vzpostavitve zemljiškoknjižne listine ni namenjen odpravi njenih vsebinskih pomanjkljivosti oziroma nadgradnji vzpostavljene listine z manjkajočim zemljiškoknjižnim dovolilom.

Izjavi dveh sosedov se morata nanašati na lastniško posest predlagatelja.

Postopek vzpostavitve zemljiškoknjižne listine je namenjen sodnemu konstitutiranju razpolaganega stvarnopravnega posla, ki je bil nekoč že veljavno sklenjen, stranke pa z listino o tem poslu ne razpolagajo več. Glede na sam smisel in naravo vzpostavitve zemljiškoknjižne listine je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilen zaključek prvega sodišča o ex tunc učinkovanju sklepa o vzpostavitvi listine. Vzpostavljajo se namreč listine, ki so v preteklosti že obstajale, vendar so uničene oziroma izgubljene. Zato je zmotno razlogovanje pritožbe o nedopustnosti enačenja vzpostavitve listine z njenim dejanskim obstojem v preteklosti. Takšno razlogovanje nasprotuje duhu določbe 234. člena ZZK-1, ki ureja vzpostavitev zemljiškoknjižne listine. Tako je pravilen zaključek prvega sodišča, da je tožnik na dan pridobitve toženčevih prisilnih hipotek imel lastninsko pravico v pričakovanju, saj kljub zemljiškoknjižnemu postopku za vzpostavitev listine – odločitev sodišča je učinkovala ex tunc – ni potreboval nobene konstitutivne izjave volje zemljiškoknjižnega lastnika. Lastninska pravica nevpisanega pravnoposlovnega pridobitelja nepremičnine ima prednost pred zastavno pravico upnika, ki

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim razlogom, da je stališče prvostopenjskega sodišča o neizkazanosti kontinuitete v konkretnem primeru pretogo. Dejstvo je, da sta bili obe pogodbi, torej pogodba datirana z dnem 1.12.1992 in pogodba datirana z dnem 17.12.1992, dne 2.12.1992 predloženi upravnemu organu zaradi odmere davka na promet nepremičnin. Jasno je torej, da nobena od teh pogodb ni mogla biti sklenjena šele 17.12.1992. Izkaz dneva predložitve davčnemu organu kvečjemu izkazuje hkratno oziroma sočasno sklenitev obeh pogodb. Datum 17.12.1992 na pogodbi, s katero je Občina P. prodala I. A. stanovanje, pa je očitno napačen.

Ob jasnih določbah ZZK-1 (prvi do tretji odstavek 240. člena) ter ugotovitvi, da je udeleženka v ugovoru trdila, da listina ni bila izstavljena, je pravno nesprejemljiva teza pritožbe, da bi bilo treba ob takem stanju stvari opraviti še tehtanje, katera pravica prevlada - ali pravica udeleženke A. L., da prepreči vpis nekomu, ki ima dlje čas trajajočo posest, ali pravica predlagatelja do učinkovitega sodnega varstva. Kolikor pa pritožba omenja vlogo začasnega zastopnika (82. člen ZPP), je dodati, da postavitev začasnega zastopnika pomeni kvečjemu omejitev stranke oz. udeleženca, ki mu je tak zastopnik postavljen, do izjave pred sodiščem, saj lahko poda izjavo le prek začasnega zastopnika.

V postopku vzpostavitve zemljiškoknjižne listine je mogoče vzpostaviti tudi zemljiškoknjižno dovolilo, izdano v obliki notarskega zapisa.

Če mora predlagatelj v primeru, ko predlaga vpis na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila, ki je bilo overjeno pred uveljavitvijo tega zakona, predlogu priložiti tudi listine, ki morajo biti po 34. do 38. členu tega zakona priložene zemljiškoknjižnemu dovolilu, ni videti prav nobenega razloga, da bi bil v primeru, ko trdi da listine, na kateri je bilo overjeno zemljiškoknjižno dovolilo, sploh nima, ker se je uničila, v ugodnejši situaciji.

Bistvena je presoja sodišča prve stopnje, da izvršbe v fazi, ko je bila nepremičnina že prodana, domaknjena in izročena kupcu, ki je na njej pridobil lastninsko pravico na originaren način, ni mogoče več vrniti nazaj v fazo pred prodajo nepremičnine. Kot se je v odločbi III Ips 123/2008 z dne 24. 3. 2009 izreklo že VS RS, je ugovor tretjega pravno sredstvo, ki tretjemu omogoča, da prepreči izvršbo na določen predmet. Po že opravljeni izvršbi pa tretji v okviru izvršilnega (in v posledici tega tudi pravdnega postopka na ugotovitev nedopustnosti izvršbe), takšnega pravnega varstva ne more več doseči (nima več pravnega sredstva, s katerim bi zaščitil svojo pravico, ki bi preprečevala izvršbo).

Javnih listin, ki se hranijo trajno, ni mogoče vzpostaviti v zemljiškoknjižnem postopku, temveč mora za njihovo vzpostavitev poskrbeti organ, ki je takšno listino izdal, če pa tega organa ni več, njegov pravni naslednik. Tudi kolikor organ, ki naj bi bil pravni naslednik organa, ki je listino izdal, nima pravne podlage, ki bi omogočala vzpostavitev (obnovo) javne listine, to ni razlog, da bi zato prišle v poštev določbe ZZK-1 o vzpostavitvi listine.

Okoliščina, da toženčeva pravica uporabe ni bila vknjižena, ni preprečevala vknjižbe toženčeve lastninske pravice na podlagi menjalne pogodbe in določb ZLNDL. Konstitutiven učinek pravnomočnosti delne denacionalizacijske odločbe je s pravnomočnim sklepom o dovolitvi obnove postopka glede spornih nepremičnin izničen, saj je bila s tem zadržana izvršitev delne odločbe o denacionalizaciji.

S trditvami, da se je izgubil original kupoprodajne pogodbe, na kateri je bil podpis prodajalca overjen in predložitvijo drugopisa kupoprodajne pogodbe, na katerem podpis prodajalca ni overjen, je predlagatelj verjetno izkazal pogoje za začetek postopka vzpostavitve zemljiškoknjižne listine po prvem odstavku 1. točke 234. člena ZZK-1.

Kopija listine (Kupoprodajna pogodba o prodaji stanovanja št. 8 z dne 1.1.1990), katere vzpostavitev predlagatelj zahteva ne ustreza pogojem za vknjižbo lastninske pravice, saj podpis prodajalca na listini, katere vzpostavitev predlagatelj zahteva, ni overjen.

Ker ugovora zoper sklep o začetku postopka vzpostavitve zemljiškoknjižne listine občina ni vložila, v postopku zoper sklep o dovolitvi vzpostavitve zemljiškoknjižne listine, ne more več uveljavljati razlogov, zaradi katerih bi bilo mogoče izpodbijati sklep o začetku postopka (240. člen ZZK-1), to je, da listina, katere vzpostavitev se zahteva, ni bila izstavljena.