VSL sodba II Cp 2674/2011

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi tako, da se sodba sodišče prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne tudi v tem delu; v 3. točki izreka (glede stroškovne odločitve) pa tako, da se znesek 1.666,39 EUR nadomesti z zneskom 1.984,85 EUR.

II. Pritožba tožeče stranke se v celoti zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (2. točka izreka prvostopenjske sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 292,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Prvostopenjsko sodišče je toženi stranki naložilo v plačilo 10.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2008 naprej. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožeči stranki je tudi naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2Zoper sodbo vlagata pritožbo obe stranki.

3Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper 2. in 3. točko izreka prvostopenjske sodbe, tožena stranka pa zoper 1. in 3. točko. Stranki torej izpodbijata prvostopenjsko sodbo v celoti.

4Tožeča stranka v svoji pritožbi meni, da je bila s prvostopenjsko sodbo odmerjena odškodnina prenizka. Glede višine odškodnine se sklicuje tudi na dve odločbi Evropskega sodišča za človekove pravice. V pritožbi izpodbija tudi zavrnitev svojega tožbenega zahtevka na povrnitev nepremoženjske škode zaradi telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ker tožena stranka ni izvedla učinkovite preiskave, s katero bi odkrila storilce in naročnike napada, je pritožniku onemogočila, da bi za utrpelo nematerialno škodo zahteval odškodnino od storilcev in naročnikov napada, zato mora sama odgovarjati za nastalo škodo. Zmotno naj bi bilo stališče prvostopenjskega sodišča, da kazenski postopek ni namenjen uveljavljanju zahtevkov za povrnitev škode. Adhezijski postopek je namenjen prav temu. Prvostopenjsko sodišče je tudi napačno odločilo o stroških. Stroški za zastopanje Državnega pravobranilstva se glede na 16. člen Zakona o državnem pravobranilstvu obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah. Pritožnik pa meni, da je takšna ureditev protiustavna in krši 14. in 22. člen Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/1991, 42/1997, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 69/2004, 69/2004, 68/2006, v nadaljevanju: Ustava), saj tožena stranka v konkretnem pravdnem postopku ni imela stroškov v takšnih višini, da bi jih bila lahko obračunavala na temelju odvetniške tarife.

5Tožena stranka meni, da prvostopenjsko sodišče ni konkretiziralo, katerega od točno določenih ukrepov bi morali organi pregona uporabiti. Moralo bi ugotoviti, ali so bile za uporabo točno določenih ukrepov izpolnjene zakonske in strokovne predpostavke. Tožeči stranki bi se bil zagotovil visok občutek varnosti le, če bi ukrepi pripeljali najprej do pripora osumljencev in kasneje tudi do izreka zaporne kazni. Glede tega, da so bile podane predpostavke za odreditev pripora, pa ni bila podana niti trditvena podlaga s strani tožeče stranke. Poleg tega je prvostopenjska sodba v nasprotju sama s seboj. Po eni strani je prvostopenjsko sodišče pravilno navedlo, da je ukrepe iz 150. člena ZKP dopustno uporabiti za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora 8 let ali več. K tem dejanjem spada tudi kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo le, zakaj naj bi bila povzročena huda, ne pa tudi, zakaj naj bi bila storjena posebno huda telesna poškodba. Ker pa je bila za hudo telesno poškodbo v času storitve kaznivega dejanja zagrožena kazen do petih let zapora, za ukrepe po 150. členu ZKP niso bile izpolnjene zakonske predpostavke in organi pregona ne bi bili mogli ravnati po 150. členu ZKP. Pritožba nadalje graja, da prvostopenjska sodba povsem splošno obrazloži, da organi pregona niso uporabili nobenega od preiskovalnih ukrepov po 49. členu Zakona o policiji (Ur. l. RS, št. 49/1998), pri tem pa ne obrazloži, katerih ni uporabilo in do kakšnih rezultatov bi lahko prišli z njihovo uporabo. Odločitev sodišča, da naj bi oškodovanec utrpel najmanj hudo telesno poškodbo oziroma posebej hudo telesno poškodbo, je v nasprotju z izvedenskim mnenjem prof. dr. B. E. Ni napaka organov pregona, če je izvedenec po pregledu medicinske dokumentacije menil, da je bilo storjeno zgolj dejanje lahke telesne poškodbe. Tožena stranka nadalje navaja še, da prvostopenjsko sodišče ni odločilo o tem, kakšne zamudne obresti od odškodnine mora plačati tožena stranka.

6Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ne.

7Tožeča stranka je bila 16. 7. 1999 žrtev napada na dvorišču svoje stanovanjske hiše, ki je na ... V tem napadu je bila tožeča stranka telesno poškodovana. Koliko je bila pri tem poškodovana, je bilo med strankama sporno. Tožena stranka je Republika Slovenija, ki ji je tožeča stranka očitala neskrbno ravnanje policije in državnega tožilstva pri iskanju storilcev kaznivega dejanja.

8Tožeča stranka je v postopku pred prvostopenjskim sodiščem z enim tožbenim predlogom uveljavljala dva različna tožbena zahtevka. Prvi je bil na povrnitev nematerialne škode, ki naj bi ji bila nastala zaradi kršitve pravice do nedotakljivosti človekovega življenja. Pravi temelj za takšen zahtevek bi lahko bil 17. člen Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/1991, 42/1997, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 69/2004, 69/2004, 68/2006, v nadaljevanju: Ustava) in 2. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) ter 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih. Takšen zahtevek je uveljavljala v višini 25.000 EUR. Poleg tega zahtevka je uveljavljala še zahtevek v enaki višini, vendar pa zaradi nematerialne škode, ki naj bi ji bila nastala zaradi telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pravni temelj za takšen zahtevek bi lahko bil v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978, št. 39/1985, 88/1999 (90/1999 popr.), 83/2001-OZ, 30/2002-ZPlaP, 87/2002-SPZ; v nadaljevanju: ZOR).

9Prvostopenjsko sodišče je prvemu zahtevku delno ugodilo, drugega pa je v celoti zavrnilo.

I. Tožbeni zahtevek na temelju 17. člena Ustave in 2. člena EKČP

10Očitka prvostopenjske sodbe, ki sta pripeljala do delne ugoditve temu tožbenemu zahtevku sta bila, da policija ni uporabila nobenih prikritih preiskovalnih ukrepov in da je prepozno zaslišala nekatere priče.

11Drugače kot prvostopenjsko sodišče meni pritožbeno sodišče, da ugotovljena dejstva niso takšna, da bi bila tožena stranka odgovorna. Tožena stranka bi bila lahko odgovorna za opustitev dolžne preiskave storjenega dejanja le, bi bilo njeno ravnanje očitno v nasprotju s predpisi o vodenju predkazenskega postopka. Njeno ravnanje pa ni bilo takšno.

12Napad na tožečo stranko se je dogodil 16. 7. 1999. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je policija opravila ogled kraja dogodka, in opravila razgovore z osebami, ki bi lahko dale koristne informacije (str. 4 prvostopenjske sodbe). Prvi namig, da bi lahko bil storilec A. A., je pridobila policija 11. dan po dogodku od tožnikovega sina. Vendar pa iz prvostopenjske sodbe ne izhaja, da bi tožnikov sin navedel kakšen otipljiv podatek o tem, odkod ve, da naj bi bil storilec A. A. Dne 6. 3. 2000 je bil opravljen neformalni razgovor z A. A., v katerem je le-ta zanikal storitev dejanja, in ponudil mogočo razlago za to, da se naj bi kritičnega dne do tožnikove hiše pripeljal taksi. Sum je postal otipljiv šele 6. 7. 2000, ko je bil napravljen uradni zaznamek o zbranih obvestilih od oškodovanca in je oškodovanec sam navedel priče, ki bi lahko dale podatke o napadu. Dve priči sta bili zaslišani v naslednjih mesecih (B. B. in C. C. dne 1. 3. 2001), zadnja pa skoraj dve leti po napadu (D. D. 6. 5. 2002). Vendar je bilo v letu 2001 opravljeno poligrafsko testiranje dveh glavnih osumljencev (poleg A. A. še E. E.), ki pa je bilo negativno. S tem pa je bil tudi podan otipljiv in prepričljiv indic, da A. A. ni bil storilec kaznivega dejanja. Priče so bile v resnici zaslišane šele razmeroma pozno. Nobena od prič pa ni videla domnevnega storilca pri samem dejanju, temveč zgolj to, da se naj bi A. (ne pa tudi E.) s taksijem pripeljal do hiše tožeče stranke, in pa to, da naj bi A. vozil vozilo v lasti tožeče stranke, in sicer v smeri proti ... Ti indici so bili posredni, ob nedvoumnih izidih poligrafskega testa pa bi tudi zaslišanje prič v kakšnem bolj zgodnjem trenutku izida preiskave nič ne spremenilo.

13Kakšnih konkretnih indicev, ki bi kazali na to, da je bil pri storitvi kaznivega dejanja udeležen tudi E. E., prvostopenjska sodba niti ne navaja. Najkasneje po opravljenem poligrafskem testiranju pa pač tudi E. E. ni več spadal v krog osumljenih.

14Indici so kazali na to, da bi bil A. A. lahko storilec napada na tožečo stranko, obstajali pa so tudi takšni, ki so to zanikali. Za uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov (150. člen Zakona o kazenskem postopku; Ur. l. RS, št, 63 in nasl.; in 49. člen ZPol; Ur. l. RS, št. 49/1998 in nasl.), pa bi bili morali obstajati razlogi za sum, takšna je vsaj predpostavka za njihovo odreditev po obeh navedenih zakonih, in še nadaljnje predpostavke. Pri tem ima policija določeno prosto polje presoje, kdaj so podani razlogi za sum, in kdaj ne. Po prepričanju pritožbenega sodišča prosto polje policijske presoje pri tem ni bilo prekoračeno. Indici, ki so kazali na storilstvo A. A. in E. E., so bili posredni in jim je nasprotoval izid poligrafskega testiranja. Tako je bilo vse do septembra leta 2009.

15Glede na to, da je imela tožeča stranka poznane večletne spore z F. F., policija pa v rokah prav nobenega konkretnega indica s strani prič, da bi bil naročnik napada F. F., je tudi razumljivo, da policija F. F. ni zaslišala. Za to pač ni imela razloga. Zgolj dolgoletni spor med dvema sosedoma je lahko razlog za ugibanje, kdo bi lahko bil naročnik storitve kaznivega dejanja telesne poškodbe, vendar pa še ni indic. Prav gotovo je to bilo precej premalo, da bi se uporabili prikriti preiskovalni ukrepi. Policiji zato še ni mogoče očitati slabega vodenja predkazenskega postopka, kot je to storila prvostopenjska sodba. Ne nazadnje potrjuje to tudi nasprotovanje preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča zahtevi tožeče stranke za preiskavo zoper F. F. Izvenobravnavni senat je pritrdil mnenju preiskovalne sodnice, njemu pa senat Višjega sodišča v Kopru (opr. št. Kp 111/2007).

16Novi tehtni indic za vodenje kazenskega postopka pa se je našel šele septembra leta 2009 (pričanje G. G.) in zaradi njega se je zoper A. A. uvedla preiskava za storitev kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju posebno hude telesne poškodbe po 1. odstavku 135. člen Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 63/1994 in nadaljnji; v nadaljevanju: KZ) v zvezi s 27. členom KZ. Od kazenskega pregona je odstopil državni tožilec dne 14. 4. 2010. Preiskava je bila končana zaradi tega, ker je izvedenec, ki ga je imenoval preiskovalni sodnik, ugotovil, da je tožeča stranka utrpela le lahke telesne poškodbe. Izvedensko mnenje je sodišče prejelo 1. 3. 2010. Izvedenec je presojal iste vrste poškodb (iste poškodbe), ki so bile ugotovljene že takoj po samem napadu na N. N. in so bile popisane v obvestilu zdravniku z dne 23. 7. 1999 (str. 7 in 8 sodbe). Razlika je le v tem, da jih je izvedenec prof. dr. B. E. približno 10 let po dogodku ocenil drugače. Podatke o poškodbah tožeče stranke je dal dr. Ž. G., ki je sprejel poškodovano tožečo stranko na zdravljenje. Uradni zaznamek o zbranih obvestilih, ki jih je dal dr. Ž. G., ne omenja poškodb zob, enako tudi izvid nevrologa dr. U. (z dne 13. 9. 1999). Poznane obstoječe poškodbe so bile torej ocenjene v izvedenskem mnenju prof. dr. E. kot bistveno bolj blage, kot do tedaj. Izvedenec je drugače ocenil stopnjo znanih poškodb, prvostopenjska sodba pa ni ugotovila, da bi bila Državnemu tožilstvu sploh poznana poškodba zob. V takšnih okoliščinah okrožni državni tožilec, še zlasti glede na nedvoumno mnenje izvedenca, ni mogel ravnati drugače, kot da je odstopil od kazenskega pregona. Ta je bil namreč glede na njemu in preiskovalnemu sodniku poznane okoliščine glede teže dejanja v resnici zastaran že v juliju 2009 (133. člen KZ, 111. in 112. člen ZKP). Pritožba ima prav, da je naloga izvedenca medicinske stroke, da pregleda medicinsko dokumentacijo, vsekakor pa le tisto, ki mu je predložena in je organom pregona poznana. Organom pregona pa v danih okoliščinah ni mogoče očitati, da so kršili kakšne dolžnosti. Zato tudi ne morejo biti odgovorni.

17Neutemeljena je pritožba tožene stranke v tistem delu, v katerem meni, da je prvostopenjsko sodišče kršilo določbe pravdnega postopka tako zelo, da se sodba ne more preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Sodba ima dovolj ugotovljenih dejstev, da jo je bilo mogoče preizkusiti in o pritožbi ob pravilni uporabi materialnega prava tudi odločiti.

18Ker je ta tožbeni zahtevek neutemeljen v celoti, pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo na tisti del pritožbe tožeče stranke, ki se nanaša na višino odškodnine. Iz istega razloga tudi ni potrebe po odgovoru na pritožbeno navedbo tožene stranke, da prvostopenjsko sodišče ni odločilo o zamudnih obrestih. Če tožena stranka ne dolguje glavnice, pač ne more niti obresti od te glavnice.

19Pritožba tožene stranke glede zahtevka, ki ga je tožeča stranka uveljavljala na temelju 17. člena Ustave in 2. člena EKČP, je utemeljena. Pritožbeno sodišče je prvostopenjsko sodbo na temelju 1. odstavka 351. člena ZPP v 1. točki izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek še v preostanku.

II. Tožbeni zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode na temelju 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih

20Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, kolikor se je nanašal na telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožnik to sicer v pritožbi napada, vendar brez uspeha. Odgovorna za tako nastalo škodo je najprej tista oseba, ki jo povzroči (1. odstavek 154. ZOR). Republika Slovenija je ni povzročila in bi lahko bila odgovorna kvečjemu zaradi obstoja posredne vzročne zveze. Pri tem pa je potrebno upoštevati, da tudi učinkovito voden predkazenski postopek oškodovancu ne daje jamstva, da bo odkrit storilec kaznivega dejanja (ki je hkrati povzročitelj škode po civilnopravnih predpisih) in še manj, da bo škoda povrnjena. Zgolj abstraktna možnost, da bi bil drugače voden predkazenski postopek pripeljal do odkritja storilca, brez konkretnih okoliščin, ki bi z jasnostjo kazale na to, pa za obstoj vzročne zveze ne zadošča. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno odločilo, da kazenski postopek temu niti ni namenjen. Država ni dolžna z vodenjem kazenskega postopka oškodovancu olajšati, da uveljavi svojo civilno terjatev. Poleg tega tudi drži, da oškodovanec lahko uveljavlja svojo terjatev neodvisno od kazenskega postopka. Kazenski adhezijski postopek (100. člen in nasl. ZKP) tega načela nič ne omaje: gre zgolj za odškodninski zahtevek, ki se ob priložnosti vodenja kazenskega postopka lahko uveljavlja tudi v kazenskem postopku (glej tudi razloge odločbe VS RS, opr. št. I Ips 146/2007) – ni pa to niti nujno, niti običajno, niti vselej mogoče (glej zlasti 100. člen ZKP).

21Pritožba tožene stranke je v delu, v katerem se nanaša na zahtevek na temelju 200. člena ZOR, neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo na temelju 1. odstavka 351. in 353. člena ZPP.

III. Stroški

22Ker je sodišče delno spremenilo prvostopenjsko odločbo, je glede na 2. odstavek 165. člena ZPP moralo odločiti tudi o stroških vsega postopka. Državni pravobranilec je glede na 1. odstavek 16. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (Ur. l. RS, št. 20/1997, št. 56/2002-ZJU, 17/2006, 57/2007, 77/2009; v nadaljevanju ZDPra) upravičen do povračila stroškov zastopanja, kot se obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah. Ker je bila tožba vložena pred uveljavitvijo Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008 in 97/2010, v nadaljevanju ZST-1), se glede na njegov 41. člen za odmero nagrade uporabi Odvetniška tarifa. Ta v 2. členu določa, da so stroški zastopanja sestavljeni iz cene odvetniških storitev in izdatkov.

23Ker je tožena stranka s pritožbo uspela še v tistem delu, v katerem ni uspela že pred prvostopenjskim sodiščem, mora tožeča stranka povrniti toženi stranki vse stroške prvostopenjskega postopka. Te je prvostopenjsko sodišče pri odmeri stroškov že določilo, pri tem pa je zmotno upoštevalo še DDV. Ker tožena stranka ni upravičena do DDV, je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške brez DDV. Ti znašajo 1.984,85 EUR.

24Poleg teh stroškov mora tožeča stranka povrniti še stroške pritožbenega postopka. Ker je tožena stranka izpodbijala sodbo le v delu, v katerem ni uspela, se nagrada odmeri od še preostale vrednosti obravnavanega spornega predmeta. To pa je 10.000 EUR. Nagrada za delo odvetnika v takšnem primeru znaša 625 odvetniških točk ali 286,87 EUR (tarifni številki 18 št. 1 in 21 št. 1 Odvetniške tarife). Poleg tega je upravičena še do povrnitve izdatkov v višini 2 % od tega zneska (3. odstavek 13. člena Odvetniške tarife), to pa znaša skupaj 5,74 EUR. Skupaj mora torej tožeča stranka povrniti še 292,61 EUR pritožbenih stroškov in v primeru zamude še zamudne obresti.

25Glede na to, da ZDPra kot zakon velja in da 16. člen ZDPra jasno določa, da je družbeni pravobranilec upravičen zahtevati povrnitev stroškov zastopanja, je pritožbeno sodišče moralo uporabiti navedeno določbo. Razlogi, ki jih pritožnik navaja v svoji pritožbi, pa niso takšne narave, da bi lahko kakorkoli vplivali na njeno uporabo, temveč se nanašajo na razloge za njen obstoj. O tem pa pritožbeno sodišče ne sme presojati, ker je vezano na zakon (125. člen Ustave) in ga ta torej mora izvrševati.