VSC sodba II Kp 60602/2010

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi F. V. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen štirih mesecev zapora, s preizkusno dobo enega leta. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je prvostopenjsko sodišče oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila sodne takse.

2Zoper prvostopenjsko sodbo se je pravočasno pritožila obdolženčeva zagovornica iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe s smislu pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in obdolženčev zagovor je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

6Poglavitni poudarek zagovorničine pritožbe se nanaša na izpodbijanje prvostopenjske sodbe zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi sodišče prve stopnje sodbo oprlo na potrdilo o prijavi začasnega prebivališča, ki ni bilo pridobljeno v skladu z določili 220. člena ZKP. Pritožnica je prepričana, da bi moralo biti potrdilo v sladu z določili 83. člena ZKP izločeno iz predmetnega kazenskega spisa. Sodišče druge stopnje ne soglaša s pritožnico, da so bile v tem kazenskem postopku procesne določbe bistveno kršene v smislu zatrjevanega določila, kar bi terjalo razveljavitev izpodbijane sodbe po prvem odstavku 392. člena ZKP. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v ponovljenem sojenju zadostilo vsem napotkom iz razveljavitvenega sklepa. Najprej je zanesljivo ugotovilo, da se v spisu na list. št. 7 nahaja original listine ter da je policija v predkazenskem postopku razpolagala le z enim potrdilom, to je prav tem, ki se nahaja v kazenskem spisu. Tozadevne zaključke je prvo sodišče uspešno argumentiralo pod točko 13 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožnica se z zaključki prvega sodišča sicer ne strinja in meni, da še vedno obstaja dvom v istovetnost listine ter da na potrdilu, katerega izvor ni dokazan, ne more temeljiti obsodilna sodba, vendar pa sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče, na podlagi temeljitega zaslišanja prič N. S., J. F. in P. K. prišlo do pravilne dokazne ocene. V nasprotju s pritožnico, sodišče druge stopnje zaključuje, da je iz pričevanja N. S. vendarle razvidno, da je 6. 12. 2009 v prostorih Postaje prometne policije Maribor policistu A. A. izročil original potrdila o prijavi začasnega prebivališča, torej prav tega na list. št. 7, ki ga je policist zadržal ter ga pozneje z obvestilom odstopil v pristojno poslovanje Policijski postaji v Slovenskih Konjicah. Na glavni obravnavi 12. 2. 2014 je tako N. S. izpovedal (hrbtna stran list. št. 380), da mu policist te listine ni vrnil, ni se pa spomnil ali mu je morebiti izročil njeno fotokopij. Obenem je oškodovanec ob vpogledu listine izjavil, da misli, da je to listina, ki jo je izročil policistu na Postaji prometne policije v Mariboru. Policist A. A. na glavni obravnavi 11. 11. 2014 več ni bil prepričan, da je oškodovancu vrnil original listine (list. št. 461). Policist na Policijski postaji v Slovenskih Konjicah B. B. pa se v ponovljenem sojenju na glavni obravnavi 11. 11. 2014 ni mogel spomniti, kako je v spis prišel original listine, ali ga je dobil po pošti ali pa ga je prinesel N. S. Zatrdil pa je, če bi listina prispela po pošti, bi to moralo biti zabeleženo na kazenski ovadbi. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključki prvega sodišča, da torej listina v spis ni prispela naknadno po pošti od N. S., še manj pa je verjetno, da se je slednji osebno zglasil na policijski postaji, saj je nenazadnje z njim zabeležen le uradni zaznamek o zbranih obvestilih z dne 12. 2. 2010 na podlagi telefonskega pogovora (list. št. 13). Glede na zanesljive dokazne zaključke prvega sodišča, da se torej v predmetnem spisu ves čas nahaja originalno ponarejeno potrdilo in ne fotokopija, na pravilno odločitev ne morejo vplivati obdolženčeve trditve iz zagovora, češ da naj bi mu bila na policijski postaji predočena le fotokopija v A4 formatu.

7Glede na zgoraj navedeno gre torej slediti sodišču prve stopnje v prepričanju, da se v predmetnem kazenskem spisu na list. št. 7 nahaja prav tista ponarejena listina, za katero se obdolžencu očita, da jo je uporabil kot pravo, ki pa iz razlogov, kot jih z razumnimi razlogi utemeljuje prvo sodišče pod točko 13 obrazložitve, res ni bila N. S. zasežena v skladu z določbo 220. člena ZKP. Zato se postavlja sodišču nadaljnje vprašanje, ali takšna formalno nezasežena listina predstavlja nezakonit dokaz v smislu drugega odstavka 83. člena ZKP, kot to ves čas zatrjuje pritožnica, ali pa morebiti gre le za relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Na to vprašanje, ki ga je prvostopenjskemu sodišču pritožbeno sodišče že nakazalo v razveljavitvenem sklepu, je prvo sodišče s pravilnimi argumenti odgovorilo. Gre za primer, ko je imetnik inkriminirane listine, torej N. S., slednjo prostovoljno, na lastno željo in brez kakršnekoli prisile predal policistu A. A. Šlo je torej za voljo imetnika listine, da le-to prepusti policiji. V tem primeru se za zaseg ne zahtevajo niti kakšni posebni pogoji, kot npr. v smislu naloga sodišča oziroma pogojev za opravo hišne ali osebne preiskave brez odredbe sodišča ali nevarnosti odlašanja. Ugotovljena procesna kršitev predstavlja torej zgolj formalno pomanjkljivost v predkazenskem postopku, ki pa po prepričanju sodišča druge stopnje ni vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Kaj takega pritožnica niti v pritožbi ne zatrjuje. Zgolj okoliščina, da v predmetnem primeru potrdilo o prijavi začasnega prebivališča (list. št. 7) ni bilo oškodovancu formalno zaseženo, še ne pomeni, da predstavlja dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati. Posledično gre zaključiti, da so neutemeljene tudi vse pritožbene trditve v smeri zatrjevanja nezakonitosti ostalih poizvedb, ki jih je opravil policist B. B. na podlagi poslanega mu ponarejenega potrdila.

8Kršitev pravice do obrambe (drugi odstavek 371. člena ZKP) pritožnica zatrjuje na podlagi dejstva, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazne predloge obrambe, še zlasti tistega za angažiranje sodnega izvedenca za kriminalistično tehnične preiskave, ki bi se izjasnil o kontaktnih sledovih med obdolžencem in potrdilom na list. št. 7. V skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP, je sodišče prve stopnje v pritožbeno izpodbijani sodbi ustrezno obrazložilo, zakaj ni ugodilo dokaznim predlogom obrambe. Razlogi, ki jih je zapisalo pod točkama 5 in 6 obrazložitve so za pritožbeno sodišče sprejemljivi. Sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, verodostojnost izvedenih dokazov pa prosto presoja, pri čemer mora svojo dokazno oceno ustrezno utemeljiti. Sodišče mora ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je predlagatelj utemeljil njegov obstoj in pravno relevantnost s potrebno stopnjo verjetnosti. Kot že rečeno, je sodišče prve stopnje dovolj argumentirano pojasnilo presojo, da izvedba dokazov, ki jih je predlagala obramba ni potrebna, saj ni izkazana verjetnost, da bi izvedba dokazov lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja oziroma da po več kot petih letih, kar se potrdilo nezavarovano nahaja v spisu, ni nobene realne verjetnosti, da bi bila lahko takšna preiskava, kot jo predlaga obramba, dokazno relevantna. Obramba zato ni uspela uveljaviti bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP kot posledice zatrjevane kršitve obdolženčeve pravice do obrambe.

9Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožnica uveljavlja s trditvijo, da ni vseeno ali sodišče razpolaga z originalno listino ali kopijo. Po njenem prepričanju na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da sodišče razpolaga s potrdilom, ki naj bi ga N. S. izročil prav obdolženec. Ni z vso zanesljivostjo dokazano, da je listina v spisu original ponarejenega potrdila, niti ni ugotovljeno, kako je listina prišla v kazenski spis. Na te očitke obrambe je pritožbeno sodišče odgovorilo že zgoraj, ko je dalo prav zaključkom prvostopenjskega sodišča, ki je z gotovostjo ugotovilo, da se v spisu nahaja original ponarejenega potrdila, ki ga je N. S. izročil obdolženec. Tudi sodišče druge stopnje namreč ne vidi razloga, da bi N. S. obdolženca po krivem bremenil, še zlasti glede na to, da 6. 12. 2009, ko se je s potrdilom zglasil na Postaji prometne policije v Mariboru, med njim in obdolžencem še ni bilo nobenega odprtega spora. Sodišče prve stopnje se je do tega vprašanja prepričljivo opredelilo pod točko 12 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pod točko 14 pa je z vso gotovostjo in na podlagi neomajnih argumentov zaključilo, da je predmetno potrdilo, ki ga je obdolženec izročil N. S. ponaredek, kar pa pritožnica niti ne osporava. Prav tako je prvostopenjsko sodišče zadostno obrazložilo, da potrdilo o začasnem prebivališču predstavlja listino primerno in namenjeno za dokaz kakšnega dejstva, ki ima vrednost za pravna razmerja.

10Glede na pravilne zaključke prvega sodišča, da predmetno potrdilo na list,. št. 7 ni nezakonit dokaz, s katerim se je razpravna okrajna sodnica seznanila tekom kazenskega postopka, niso utemeljene niti pritožbene trditve, da bi morala biti prvostopenjska sodnica iz sojenja v tej kazenski zadevi izločena (2. točka drugega odstavka 39. člena ZKP).

11Pri tem, ko pritožnica v zvezi z uveljavljano kršitvijo kazenskega zakona zatrjuje, da je prvo sodišče na zmotno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, velja dodati, da je kršitev kazenskega zakona po 372. členu ZKP lahko podana le, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi neko kazensko materialno določbo ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ni uporabilo.

12Pritožba ni mogla biti uspešna niti glede odločbe o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je pri izbiri kazenske sankcije in odmeri višine določene kazni ter dolžine trajanja preizkusne dobe upoštevalo vse relevantne okoliščine. Res je sicer, da ni sledilo predlogu države tožilke, podanem v besedi strank v prejšnjem sojenju 31. 8. 2012, za določitev trimesečne zaporne kazni, a sodišče pri odmeri kazni, razen v primerih, ki ji posebej določa procesni zakon (npr. šesti odstavek 285.č člena ZKP), niti ni vezano na tovrstni predlog tožilca. Sicer pa je po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje obdolžencu za obravnavano kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo, to je tako, ki ustreza teži kaznivega dejanja, stopnji njegove krivde, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter tudi njegovi osebnosti. V določeni kazni štirih mesecev zapora, z najkrajšo možno preizkusno dobo enega leta, so se dovolj odrazile ugotovljene olajševalne okoliščine in zato bo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izrečena kazenska sankcija zadostila vsem smotrom kazenskopravnega varstva.

13Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

14Obdolženec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji. Sodišče druge stopnje namreč ugotavlja, da je obdolženec zaposlen v družbi F., katere lastnica je njegova mati in na tej podlagi prejema mesečno plačo. Po njegovih navedbah naj bi ta sicer bila minimalna, a po drugi strani obdolženec nima nobenih preživninskih obveznosti. Zato je sodišče druge stopnje prepričano, da plačilo sodne takse ne bo škodno vplivalo na njegovo vzdrževanje.