VSL sklep II Ip 1606/2014

I. Pritožba dolžnika zoper sklep z dne 28. 8. 2013 se zavrže.

II. Pritožba upnika zoper sklep z dne 28. 8. 2013 se zavrne in se sklep v izpodbijanih 2., 4. in 6. točki izreka potrdi.

III. Pritožba dolžnika zoper sklep z dne 11. 2. 2014 (red. št. 46 spisa) se zavrne in sklep potrdi.

IV. Pritožba dolžnika zoper sklep z dne 11. 2. 2014 (red. št. 47 spisa) se zavrne in sklep potrdi.

V. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom z dne 28. 8. 2013 je sodišče prve stopnje predlog dolžnika za vrnitev v prejšnje stanje z dne 16. 4. 2013 zavrnilo (1. točka izreka), predlogu dolžnika za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti z dne 16. 4. 2013 ugodilo in potrdilo o pravnomočnosti z dne 2. 4. 2012 (pravilno: 2. 4. 2013) sklepa o izvršbi VL 25075/2013 z dne 25. 2. 2013 razveljavilo (2. točka izreka), predlog dolžnika za odlog izvršbe z dne 16. 4. 2013 pa zavrnilo (3. točka izreka). Sklenilo je še, da je upnik dolžan dolžniku povrniti nadaljnje izvršilne stroške v znesku 252,77 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje (4. točka izreka), višji dolžnikov zahtevek za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov je zavrnilo (5. točka izreka), ter upnikov zahtevek za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov zavrnilo (6. točka izreka). S popravnim sklepom z dne 11. 2. 2014 je sodišče prve stopnje sklep popravilo tako, da je drugi vrstici 2. točke izreka za besedo „pravnomočnosti“ dodalo še besedi „in izvršljivosti“.

Z izpodbijanim sklepom z dne 11. 2. 2014 (red. št. 46 spisa) je sodišče prve stopnje dolžnikov predlog za izdajo dopolnilnega sklepa zavrnilo (1. točka izreka) ter sklenilo, da se zavrne dolžnikov predlog za povrnitev stroškov predloga za dopolnitev (2. točka izreka).

Z izpodbijanim sklepom z dne 11. 2. 2014 (red. št. 47 spisa) pa je sodišče prve stopnje predlog za nasprotno izvršbo dolžnika Metal Center d.o.o. z dne 13. 9. 2013 zavrglo.

2Dolžnik se je pritožil zoper vse tri sklepe, upnik pa zoper sklep z dne 28. 8. 2013.

3Višje sodišče je izpodbijane sklepe preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Pri tem je najprej odločalo o pritožbi dolžnika zoper sklep z dne 11. 2. 2014 (red. št. 46) spisa, saj je dolžnik pritožbo zoper sklep z dne 28. 8. 2013 vložil zgolj podredno, če njegovemu predlogu za izdajo dopolnilnega sklepa ne bi bilo ugodeno.

Glede pritožbe dolžnika zoper sklep z dne 11. 2. 2014 (red. št. 46 spisa)

4Dolžnik navedeni sklep izpodbija z navedbami, da je sodišče prve stopnje 11. 2. 2014 izdalo tudi popravni sklep, s katerim je popravilo 2. točko izpodbijanega sklepa, tako da je za besedilu „o pravnomočnosti“ dodalo še besedilo „in izvršljivosti“, zaradi česar ni mogoče trditi, da njegov predlog za izdajo dopolnilnega sklepa vsaj v tem delu ni bil utemeljen, in trdi, da mu gredo vsaj stroški postopka. Odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo dopolnilnega sklepa izpodbija z utemeljevanjem, da so bila s trenutkom, ko je sodišče razveljavilo klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti na sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine, kakršnakoli izvršilna dejanja na podlagi tega sklepa nezakonita, saj izvršilni naslov, ki je bil podlaga izvršbe, več ne obstaja in bi moralo sodišče skupaj z razveljavitvijo klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti v smislu določbe 76. člena ZIZ takoj razveljaviti tudi vsa opravljena izvršilna dejanja. Navaja, da je namreč podlaga izvršbe pravnomočni sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in se bo v primeru odločitve o ugovoru postopek nadalje obravnaval v pravdnem postopku. Trdi še, da sodišče v sklepu z dne 28. 8. 2013 o tem predlogu dolžnika (da se razveljavijo tudi vsa opravljena izvršilna dejanja) sploh ni odločilo. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlogu dolžnika za izdajo dopolnilnega sklepa ugodi in se mu prizna nadaljnje izvršilne stroške oziroma podrejeno, da se sklep razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Priglaša stroške postopka.

5V odgovoru na pritožbo upnik po svojem pooblaščencu pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6Pritožba ni utemeljena.

7Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbo 325. člena v zvezi s 332. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, in zanjo navedlo pravilne razloge, ki jih višje sodišče sprejema v svojo obrazložitev. Odločitev o razveljavitvi opravljenih izvršilnih dejanj ne sodi v okvir odločanja o predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, zato dolžnik s predlogom, da se z dopolnilnim sklepom dopolni 2. točka izreka sklepa z dne 28. 6. 2013, ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa dolžniku tudi pravilno pojasnilo, da je razveljavitev opravljenih izvršilnih dejanj del odločitve o ugovoru (drugi odstavek 62. člena ZIZ), kot izhaja iz obrazložitve sklepa z dne 28. 8. 2013, pa je sodišče prve stopnje le-to pridržalo do pravnomočnosti odločitve o razveljavitvi potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi.

8Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določbo 76. člena ZIZ, ki ureja ustavitev izvršbe. Razveljavitev opravljenih izvršilnih dejanj je ob upoštevanju pogojev iz drugega odstavka navedenega člena (da s tem niso prizadete pridobljene pravice drugih oseb) posledica ustavitve izvršbe po uradni dolžnosti in ne sáme razveljavitve potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti. V predmetnem postopku sodišče prve stopnje izvršbe ni ustavilo (pogoji po 76. členu niti niso izpolnjeni), zato razveljavitev opravljenih izvršilnih dejanj na podlagi tega člena ne pride v poštev, smiselna uporaba te določbe pa ni mogoča. Ustavitev izvršbe namreč pride v poštev v primerih, ko oprava izvršbe iz pravnih ali dejanskih razlogov ni mogoča, v predmetnem postopku pa v tej fazi še niti ni znano, kakšna bo usoda nadaljnjega izvršilnega postopka, saj je to odvisno od odločitve o dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi.

9Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi dolžnikovega predloga za povrnitev stroškov predloga za izdajo dopolnilnega sklepa, saj ni mogoče šteti, da mu je navedene stroške upnik neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Ob tem višje sodišče še dodaja, da je iz izreka sklepa z dne 28. 8. 2013 že pred njegovo popravo izhajalo, da je sodišče prve stopnje ugodilo dolžnikovemu predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, zato niti ni mogoče šteti, da je dolžnik s predlogom za izdajo dopolnilnega sklepa (vsaj delno) uspel, ker je sodišče prve stopnje izdalo popravni sklep z dne 11. 2. 2014, kot to pritožbeno zatrjuje dolžnik. Sodišče prve stopnje z navedenim popravnim sklepom ni odločilo o dolžnikovem predlogu, temveč je skladno s 328. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ po uradni dolžnosti popravilo očitno pisno pomoto, na tej podlagi pa stroškov predloga za izdajo dopolnilnega sklepa dolžniku v nobenem primeru ni mogoče priznati.

10Pritožba dolžnika glede na navedeno ni utemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje z dne 11. 2. 2014 (red. št. 46 spisa) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato je višje sodišče sklenilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Enako velja za upnika, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben pritožbeni strošek (peti odstavek 38. člena ZIZ).

12Ker je s tem pravnomočno odločeno o dolžnikovem predlogu za izdajo dopolnilnega sklepa, je v nadaljevanju višje sodišče odločilo o pritožbi dolžnika zoper sklep z dne 28. 8. 2013.

Glede pritožbe dolžnika zoper sklep z dne 28. 8. 2013

13Dolžnik v pritožbi izpodbija 2. točko izreka sklepa z utemeljitvijo, da se v primeru razveljavitve pravnomočnosti sklepa o izvršbi nedvomno razveljavi tudi njegova izvršljivost in v smislu določb 76. člena ZIZ tudi vsa opravljena izvršilna dejanja, kar pa je sodišče prve stopnje očitno pomotoma izpustilo. Predlaga spremembo izpodbijane 2. točke izreka tako, da sodišče odloči, da se poleg razveljavitve potrdila o pravnomočnosti z dne 2. 4. 2013 sklepa o izvršbi razveljavi tudi potrdilo o izvršljivosti z dne 2. 4. 2013 sodišča prve stopnje, ter da se razveljavijo vsa opravljena izvršilna dejanja. Priglaša stroške pritožbe.

14Pritožba ni dovoljena.

15Predpostavka dopustnosti pritožbe je med drugim tudi to, da ima tisti, ki jo vlaga, zanjo pravni interes (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ta je podan v primeru, če lahko stranka s pritožbo svoj pravni položaj izboljša. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka sklepa z dne 28. 8. 2013 v zvezi s popravnim sklepom z dne 11. 2. 2014 dolžnikovemu predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti ugodilo, zato dolžnik v tej fazi postopka s pritožbo zoper tako odločitev ugodnejše odločitve, niti večje pravne koristi od tiste, ki jo je dosegel z izpodbijano odločitvijo, ne more doseči. Kot je bilo pojasnjeno, je odločitev o razveljavitvi opravljenih izvršilnih dejanj del odločanja o dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi, le-to pa je pridržano do pravnomočnosti sklepa o razveljavitvi potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, kar je pogoj za njegovo obravnavo.

16Višje sodišče zato zaključuje, da dolžnik nima pravnega interesa za pritožbo zoper sklep z dne 28. 8. 2013 in jo je treba zavreči (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17V odločitvi o zavrženju pritožbe je vsebovana tudi odločitev o priglašenih stroških pritožbe dolžnika.

Glede pritožbe upnika zoper sklep z dne 28. 8. 2013

18Upnik izpodbija 2., 4. in 6. točko izreka sklepa. Meni, da odločitev sodišča temelji na izhodišču, da je dolžniku nepoznavanje prava v korist, upnika pa sankcionira kljub poznavanju in spoštovanju zakonskih določb. Izpostavlja, da je dolžnik od oktobra 2012 posloval na drugem naslovu, sedež pa je imel v sodnem registru na naslovu X prijavljen do aprila 2013; da je bil dolžnik zaradi neposredne bližine svojega bivališča in nekdanjih poslovnih prostorov seznanjen z dejstvom, da nepremičnino rušijo; ter da bi ob upoštevanju pričakovane skrbnosti zastopnika pravne osebe dolžnik moral biti toliko bolj previden pri urejanju zadev s sedežem družbe. Trdi, da bi dolžnik bi moral biti še posebej pozoren, ali poštar dostavlja pošto, le-ta pa bi mu lahko pojasnil, da je na ta naslov nosil obvestila samo dolžniku, kar temu, glede na to, da je bil dlje časa najemnik in uporabnik omenjenega objekta, ni moglo biti neznano, obvestila pa so bila skladno z izpovedjo poštarja na betonski ograji videna tudi več dni. Trdi tudi, da pri vložitvi predloga preko elektronskega obrazca COVL ni mogel označiti dejanskega naslova dolžnika, saj se po vstavitvi matične številke dolžnika ustrezno zapolnijo preostali podatki o dolžniku, poleg tega pa bi tudi v primeru, če bi mu to uspelo ali pa bi to nemudoma po vložitvi predloga pisno sporočil sodišču, s tem neposredno kršil določbo tretjega odstavka 139. člena ZPP ter s tem omogočil dolžniku, da bi se kasneje skliceval, da mu pošiljka ni bila vročena skladno s to določbo. Upnik tako nikakor ne bi mogel ravnati ustrezno, s tem pa sodišče dolžniku omogoča zlorabo pravic. Upnik ob tem opozarja, da bi višje sodišče, ki ustvarja sodno prakso, s potrditvijo te odločitve omogočilo dolžnikom - pravnim osebam dodaten način izogibanja vročanju sodnih pisanj in s tem poravnavi njihovih obveznosti. Meni, da taka odločitev upniku nalaga obveznost, da bi moral v februarju, ko je predlog za izvršbo vložil, najprej raziskati, kje je dolžnik, ter nato celo vložiti predlog za izvršbo v nasprotju s tretjim odstavkom 139. člena ZPP, ter poudarja še, da upnik ob dejstvu, da sedež dolžnika v sodnem registru ni bil spremenjen, tudi ni mogel vedeti, ali dolžnik, glede na neposredno bližino prebivališča zakonitega zastopnika dolžnika, nima organiziranega nekakšnega prevzema sodnih pošiljk na sedežu. Izpostavlja še, da je naslov X označeval celoten kompleks več objektov, od katerih je vsaj en stal do aprila 2013, kot so soglašale vse priče, priča A. A. pa je povedala tudi, da je bil celoten objekt X zaključena celota, torej poslovni kompleks ni bil v celoti porušen, pri čemer je tudi ograja, na katero je poštar pripel pošiljke, predstavljala del objekta, vsaj en nabiralnik pa je bil nameščen na stavbi, ki je stala do konca, vendar pa poštar vročitev ni opravljal vanj, temveč skladno z navodili svojih nadrejenih. Posledično izpodbija tudi odločitev o stroških. Predlaga zavrnitev predloga za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti oziroma podredno razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

19Dolžnik v odgovoru na pritožbo po svoji pooblaščenki oporeka posameznim pritožbenim navedbam upnika, pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

20Pritožba ni utemeljena.

21Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o razveljavitvi potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti po izpeljanem dokaznem postopku utemeljilo z obrazložitvijo, da v času vročanja sklepa o izvršbi poslovne zgradbe, v kateri je dolžnik opravljal svojo dejavnost do oktobra 2012, ni bilo več, vročanje na naslovu, kjer stavbe ni več, pa skladno z uveljavljeno sodno prakso že po naravi stvari ni možno, pri čemer tudi nevestno ravnanje dolžnika, da ni uredil spremembe poslovnega naslova v registru, nad tem dejstvom ne more prevladati. Upoštevalo je tudi ugotovitev, da je upnik vedel, kje je dolžnik v času vročanja sklepa o izvršbi dejansko opravljal svojo dejavnost in zavzelo stališče, da vročanja po fiktivnem naslovu po sodnem registru ne more predlagati stranka, ki sama ve, na katerem naslovu druga stranka posluje oziroma kje je dejansko dosegljiva.

22Takó odločitev sodišča prve stopnje kot tudi razlogi zanjo so po presoji višjega sodišča pravilni. Upnik si v pritožbi sicer prizadeva izkazati, da zavzeto stališče sodišča prve stopnje, da vročanje na naslovu, vpisanem v sodni register, ni mogoče v primeru, ko stavba ne obstoja več, upnika kaznuje za spoštovanje zakonskih določb o vročanju, vendar pa je tako pritožbeno zatrjevanje neutemeljeno. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih upnik pritožbeno ne izpodbija, namreč izhaja tudi, da se je upnik kot lastnik in najemodajalec poslovnega kompleksa, kjer je potekalo vročanje, zavedal, da v času, ko je bil vložen predlog za izvršbo, stavbe, v kateri je imel dolžnik (njegov najemnik) pred tem poslovne prostore, ni bilo več, vedel pa je tudi, kje dolžnik dejansko posluje. V taki situaciji je pričakovanje, da se bo vročitev opravila na registriranem, a dejansko nepravilnem naslovu, v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, zato upnik tudi v pritožbi s splošnim sklicevanjem na dolžnost vročanja na registriranem naslovu skladno s tretjim odstavkom 139. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ v dani situaciji ne more uspeti. Upoštevati je namreč treba, da je osnovni namen vročanja v tem, da se naslovljenec seznani z opravljenim procesnim dejanjem sodišča oziroma nasprotne stranke, ter se mu s tem zagotovi uresničevanje pravice do izjave. Temu pa z vročanjem na naslovu stavbe, ki ne obstaja, ni mogoče zadostiti.

23Upnik v pritožbi nadalje sicer zatrjuje, da je vsaj eden od objektov, ki so sestavljali poslovni kompleks, v času vročanja ni bil porušen, ograja, na katero je poštar pripenjal obvestila o prejetih pošiljkah, pa je bila del tega kompleksa, vendar so tudi te trditve neutemeljene. Iz izpovedi priče A. A., na katero se pritožbeno sklicuje upnik, namreč izhaja, da je bilo na naslovu pet objektov; da je bil objekt, v katerem je poslovno dejavnost opravljal dolžnik pa je bil porušen do 30. 11. 2012; ter da je bila 10 do 15 dni po tem postavljena oranžna gradbena ograja, ki je preprečevala vandalizem. Take ograje pa po presoji višjega sodišča nikakor ni mogoče šteti za del (tudi sicer neobstoječega objekta), kamor bi bilo dopustno skladno s pravili o vročanju pripenjati obvestila o prispelih sodnih pošiljkah, na katera zakon veže nastop fikcije vročitve.

24Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zaradi nepravilnost vročitve dolžnikovemu predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi ugodilo in navedeno potrdilo razveljavilo (2. točka izreka izpodbijanega sklepa).

25Posledično je pravilna tudi odločitev o stroških predloga za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti (4. in 6. točka izreka), ki temelji na pravilni uporabi določb 38. člena ZIZ in Zakona o Odvetniški tarifi (ZOdvT). V odločitev o upnikovih stroških odgovora na ugovor, o katerih je sodišče prve stopnje prav tako odločilo v 6. točki izreka in ki je upnik ne izpodbija obrazloženo, višje sodišče prav tako ni posegalo, saj temelji na pravilni uporabi petega odstavka 38. člena ZIZ.

26Glede na navedeno in ker obenem ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo upnika zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih 2., 4. in 6. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

27Višje sodišče je sklenilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj upnik s pritožbo ni uspel, dolžnikov odgovor na pritožbo pa ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben pritožbeni strošek (peti odstavek 38. člena ZIZ).

Glede pritožbe dolžnika zoper sklep z dne 11. 2. 2014 (red. št. 47 spisa)

28Dolžnik navedeni sklep izpodbija z navedbami, da je bil izvršilni naslov v tem postopku pravnomočen in izvršljiv sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Glede na to bi bilo po mnenju dolžnika ob smiselni uporabi 2. točke prvega odstavka 67. člena ZIZ v povezavi s 76. členom ZIZ, predlogu dolžnika z nasprotno izvršbo ugoditi, saj so za to izpolnjeni zakonski pogoji. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlogu za nasprotno izvršbo ugodi in se dolžniku prizna priglašene izvršilne stroške nasprotne izvršbe in vse nadaljnje izvršilne stroške, oziroma podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške pritožbe.

29V odgovoru na pritožbo upnik po svojem pooblaščencu pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

30Pritožba ni utemeljena.

31V predmetni zadevi je dolžnik predlog za nasprotno izvršbo utemeljeval z dejstvom, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 28. 8. 2013 razveljavilo potrdilo o pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Sodišče prve stopnje je njegov predlog zavrglo kot preuranjen, saj je ugotovilo, da (še) ni podan nobeden od primerov, v katerih je po prvem odstavku 67. člena ZIZ mogoče predlagati nasprotno izvršbo.

32Pritrditi je treba pritožbenemu stališču, da izvršilni naslov v predmetni zadevi predstavlja pravnomočen in izvršljiv sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, vendar pa je zmotno pritožbeno stališče, da je z razveljavitvijo potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi podan primer iz 2. točke prvega odstavka 67. člena ZIZ, ki upravičuje vložitev predloga za nasprotno izvršbo. Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine je izvršilni naslov v delu, s katerim je dolžniku naloženo, da poravna terjatev (primerjaj, četrti odstavek 62. čl. ZIZ), le-ta pa v predmetni zadevi (še) ni bil pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega. Prav tako (še) ni podana situacija iz 3. točke prvega odstavka 67. člena ZIZ, saj je morebitna odločitev o razveljavitvi (dovolilnega dela) sklepa o izvršbi odvisna od uspeha dolžnikovega ugovora, o katerem pa še ni bilo pravnomočno odločeno. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlog za nasprotno izvršbo kot prenagljen zavrglo, je zato tudi po presoji višjega sodišča pravilna.

33Glede na navedeno in ker obenem ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo dolžnika zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje z dne 11. 2. 2014 (red. št. 47 spisa) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

34Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato je višje sodišče sklenilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Enako velja za upnika, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben pritožbeni strošek (peti odstavek 38. člena ZIZ).