VSL delna sodba in sklep I Cpg 250/2014

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana vmesna sodba delno (v II. točki izreka v delu zahtevka, ki se nanaša na škodo iz naslova izgubljenega dobička) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 3.970.909,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2009 do plačila, zavrne.

V preostalem delu se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen glede škode, ki je tožeči stranki nastala od 27. 12. 2007 dalje in se nanaša na stroške v zvezi s pripravljalnimi gradbenimi deli, objavo v Uradnem listu in stroški v zvezi s kreditoma (I. točka izreka), da pa tožbeni zahtevek po temelju ni utemeljen glede škode, ki je tožeči stranki nastala do 26. 12. 2007 in se nanaša na stroške, ki so tožeči stranki nastali v zvezi s pripravo gradbene dokumentacije ter v celoti glede izgubljenega dobička (II. točka izreka). Odločitev o stroških postopka je sodišče pridržalo za končno sodbo (III. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, vsaka zoper del, s katerim v postopku na prvi stopnji ni uspela. Tožeča stranka sodišču prve stopnje sicer očita, da izrek sodbe tudi v delu, v katerem je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo (I. točka izreka), ni dovolj določen, kar je pritožbeno sodišče preizkušalo deloma v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), deloma pa kot smiseln očitek nedoločenosti zavrnilnega dela sodbe. Obe pritožbeni stranki uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagata, da njunima pritožbama ugodi v skladu s pritožbenim predlogom. Pravdni stranki sta v odgovorih na pritožbo nasprotovali pritožbenim razlogom nasprotne stranke in predlagali zavrnitev pritožbe nasprotne stranke ter potrditev izpodbijane sodbe v ustreznih delih. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3Pritožbama je višje sodišče delno ugodilo, četudi v bistvenem ne iz razlogov, ki jih uveljavljata.

4Vmesna sodba (prvi odstavek 315. člena ZPP) je sodba o kvalitativnem delu tožbenega zahtevka, o njegovi podlagi (temelju). Za njeno izdajo se sodišče odloči, kadar oceni, da je zahtevek delno zrel za razsojo glede podlage. „Delno" v tem primeru pomeni cepitev zahtevka na del, ki se nanaša na njegovo podlago in na del, ki se nanaša na njegovo višino. Zahtevek je lahko zrel za razsojo glede podlage le v primeru, če je ta utemeljena. Če ni, ni razloga za izdajo vmesne sodbe. Edina možna posledica ugotovljene neutemeljenosti podlage je zavrnitev zahtevka. Z vmesno sodbo torej ni mogoče zavrniti podlage zahtevka (pravno mnenje VS RS z Občne seje 18. 12. 2001, glej tudi GV Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, tretja knjiga, stran 61). Odločitev prvostopnega sodišča v II. točki izreka, da zahtevek „po temelju ni utemeljen ...“, je bila zato napačna, saj veljavno procesno pravo zavrnilne vmesne sodbe ne pozna oz. je tudi ne dopušča.

5Odločitev o podlagi zahtevka vključuje materialnopravni preizkus njegove utemeljenosti. To je preizkus, ali v tožbi zatrjevana dejstva, ki sestavljajo dejansko podlago zahtevka, ustrezajo zakonskemu stanu katerekoli izmed pravnih norm, ki pridejo v poštev. Če ustrezajo, potem je zahtevek glede podlage utemeljen. Če ne ustrezajo, potem je treba tožbeni zahtevek zavrniti. Če pa delno ustrezajo, delno pa ne, je treba razmisliti o smotrnosti izdaje vmesne sodbe, ker lahko delna vmesna sodba, čeprav teoretično dopustna, v kompleksnejših zadevah povzroči več težav kot koristi.

6Tožeča stranka je v tem postopku uveljavljala zahtevek iz naslova odškodninske odgovornosti države za ravnanje njenega organa (26. člen Ustave RS), sklicevala pa se je tudi na drugi odstavek 274. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Vmesna sodba v takšnem primeru vsebuje po opravljenem materialnopravnem preizkusu abstrahirano ugotovitev, da so izkazane vse predpostavke odškodninskega delikta: nedopustno ravnanje, vzročna zveza, škoda in krivda, pri čemer se krivda povzročitelja domneva. Ker mora sodišče že pri izdaji vmesne sodbe odločiti o vseh vprašanjih in ugotoviti vsa dejstva, ki materialnopravno utemeljujejo zahtevek, lahko v kompleksnejših zadevah (ko dejansko podlago zahtevka sestavlja veliko različnih dejstev) postane vprašljivo, o čem pravzaprav je sodišče z (delno) vmesno sodbo odločilo, katera dejstva je sprejelo v podlago in katera je zavrnilo. Prav za takšno situacijo gre v konkretnem primeru in je zato utemeljen pritožbeni očitek, da izrek vmesne sodbe (v primerjavi s tožbenim zahtevkom) ni jasen oz. dovolj določen. Pritožbeno sodišče zato, četudi se z razlogi izpodbijane sodbe strinja, procesne kršitve prvostopnega sodišča v II. točki izreka ne more v celoti odpraviti s spremembo vmesne zavrnilne sodbo v zavrnilno, saj ni jasno, na kateri del zahtevka se (poleg izgubljenega dobička) nanaša.

7Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom uveljavljala odškodnino, ki se sestoji iz številnih različnih vrst premoženjskih škod (posredni in neposredni stroški v zvezi s pripravo projekta, stroški pripravljalnih del, izgubljeni dobiček ipd.). Zahtevek iz naslova navadne škode v višini 849.256,58 EUR je natančno opredelila v prvi pripravljalni vlogi z dne 17. 10. 2012. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne vsebuje postavke: „pripravljalna gradbena dela“ in tudi ne postavke: „priprava gradbene dokumentacije“; številne postavke, ki jih vsebuje, pa niso omenjene v sodbenem izreku, zato že na prvi pogled ni mogoče ugotoviti, kateri od stroškov, ki jih je tožeča stranka uveljavljala s tožbenim zahtevkom, sodi v priznano oziroma zavrnjeno kategorijo. Tudi cepitev v sodbenem izreku (navadne) škode po času nastanka ne prispeva k jasnosti, saj jih tožeča stranka v zahtevku na ta način ni razmejila. Sodišče je tudi pri odločanju z vmesno sodbo vezano na zahtevek in ne sme odločati prek ali mimo zahtevka. Tudi pri izdaji vmesne sodbe je treba upoštevati obliko, strukturo in vsebino tožbenega zahtevka.

8Pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi potrditev vmesne sodbe v nadaljevanju postopka utegnila povzročiti mnogo težav, kateri stroški so bili (po temelju) priznani, kateri zavrnjeni in je zaradi nejasnosti izreka, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, vmesno sodbo (I. točka izreka) razveljavilo, „zavrnilno vmesno sodbo“ (II.točka izreka) pa deloma razveljavilo, deloma (v delu, ki se nanaša na škodo iz naslova izgubljenega dobička) pa spremenilo v delno zavrnilno sodbo. Sicer pa se pritožbeno sodišče z materialnopravnimi razlogi in zaključki izpodbijane sodbe v bistvenem strinja, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, in jih pritožbeni ugovori obeh strank niso omajali.

O pritožbi tožene stranke

9Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je Upravna enota Ljubljana, Izpostava Vič Rudnik ravnala protipravno, ker ob izdaji gradbenega dovoljenja ni preverila, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom, kakor ji narekuje 1. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1, (Ur. list RS št. 102/04- uradno prečiščeno besedilo, 14/05 - popravek, 92/05 - ZJC-B, 111/05 - odločba US in 93/05 - ZVMS, do uveljavitve novele ZGO-1B, objavljene v Uradnem listu RS, št. 126/2007, ki se je začela uporabljati 15. 4. 2008). V času izdaje gradbenega dovoljenja 27. 12. 2007 je torej veljal in se uporabljal ZGO-1 pred uveljavitvijo novele ZGO-1B, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo. Projektant, na katerega odgovornost se sklicuje pritožba, je sicer tudi po 47. členu takrat veljavnega ZGO-1 jamčil, da je načrt, ki ga je izdelal, v skladu s prostorskimi akti, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil projektant na podlagi 42. člena ZGO-1 dolžan seznaniti se s pogoji za izdelavo projektne dokumentacije, ki se nanaša na skladnost objekta s prostorskim aktom, le na podlagi lokacijske informacije, kar izhaja tudi iz 2. točke tretjega odstavka 48. člena ZGO-1. Pred uporabo novele ZGO-1B, ki je zaostrila odgovornost projektanta, je bilo torej zakonu zadoščeno, če se je projektant o vsebini prostorskih aktov seznanil le preko lokacijske informacije. To pa ni veljalo za pristojni upravni organ, ki se odgovornosti za kršitev postopanja v skladu s 1. točko prvega odstavka 66. člena ZGO-1 ne more razbremeniti niti s sklicevanjem na napako Mestne občine Ljubljana, ki je pri izdaji treh zaporednih lokacijskih informacij spregledala maksimalen dovoljen višinski gabarit za območje, v katerem je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Zaključek prvostopnega sodišča, da bi morala upravna enota pri izdaji gradbenega dovoljenja sama preveriti, ali je projekt skladen s prostorskim aktom - PUP-om in se ne zanašati na lokacijsko informacijo občinskega upravnega organa, je bil tako povsem pravilen. Dolžnost pristojnega upravnega organa iz 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1 je jasna in nedvoumna. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da je v obravnavani zadevi šlo za očitno kršitev materialnega predpisa in za neskrbno ter nestrokovno ravnanje organa tožene stranke. Sklicevanje pritožbe na uveljavljena stališča sodne prakse, da s pravnimi sredstvi spremenjene odločitve v upravnem postopku same po sebi ne pomenijo protipravnosti, v obravnavanem primeru ne pridejo v poštev, saj se na takšno situacijo ne nanašajo.

10Tudi ne drži, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo krivde osebe, ki je odločala v upravnem postopku, saj je nasprotno ugotovilo, da je bilo ravnanje storjeno iz hude malomarnosti, zato ker upravni organ (uradnik), ni preveril skladnosti višinskih gabaritov s PUP-om.

O pritožbi tožeče stranke

11Pritožba ima sicer prav, da je neprepričljiv zaključek prvostopnega sodišča, da tožeči stranki izgubljeni dobiček, izračunan na podlagi predvidene prodaje apartmajev kot stanovanj ne pripada, ker ji je bilo izdano gradbeno dovoljenje le za gradnjo hotela. Strinjati se je s pritožbo, da ne bi bilo v nasprotju z zakonom, ustreznimi prostorskimi akti ali izdanim gradbenim dovoljenjem za gradnjo aparthotela s 40-imi apartmaji, če bi tožeča stranka posamezne enote kasneje prodala zainteresiranim kupcem. Tudi objekti, namenjeni za turistično dejavnost, se lahko prodajajo in uporabljajo kot (vikend) stanovanja, kar ni nenavadno in tudi ne neobičajno v poslovni praksi, kot pravilno opozarja pritožba. Vendar pa zahtevek iz tega naslova ni utemeljen zaradi pomanjkanja vzročne zveze med ugotovljeno protipravnostjo ravnanja upravnega organa in škodo iz naslova izgubljenega dobička. Dobiček iz naslova načrtovane odprodaje posameznih enot hotela (kot tudi dobiček iz naslova poslovanja hotela) ne predstavlja dobička po 3. odstavku 168. člena OZ, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega ravnanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Tožena stranka s svojim protipravnim ravnanjem tožeči stranki ni preprečila načrtovane gradnje, pač pa ji je protipravno dovolila (sicer nedovoljeno) gradnjo. Če bi namreč upravni organ ravnal skrbno in tako, kot je prav, bi moral zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja že dne 27.12. 2007 zavrniti. Nesporno je namreč, da PUP na območju, na katerem je tožeča stranka želela zgraditi načrtovani objekt, gradnje v planiranih višinskih gabaritih ni dovoljeval. Za napačen oziroma nedovoljen projekt tožeče stranke pa tožena stranka ne odgovarja, kot je tudi pravilno ugotovilo prvostopno sodišče. Tožeča stranka je sicer upravičena do povrnitve škode tudi zaradi zaupanja v izdano gradbeno dovoljenje, vendar pa je pri tem treba upoštevati, da je smela zaupati vanj le dobre štiri mesece do 2. 4. 2008, v navedenem obdobju pa je po lastnih trditvah izvedla le začetna gradbena dela (izkop gradbene jame). Škoda zaradi zaupanja v pravnomočno gradbeno dovoljenje v višini izgubljenega dobička od prodaje apartmajev na podlagi drugega odstavka 74. člena ZGO-1 bi tožeči stranki šla v primeru, če bi bil objekt v tem času že v celoti ali vsaj v pretežni meri zgrajen. Zaradi pomanjkanja vzročne zveze med kršitvijo in škodo iz naslova izgubljenega dobička je pritožbeno sodišče sodbo delno spremenilo tako, da je zahtevek iz tega naslova zavrnilo.

12Z ozirom na navedeno je torej glede podlage utemeljen le tožbeni zahtevek, ki se nanaša na navadno škodo. To ne pomeni, da je tožeča stranka po temelju upravičena do vseh stroškov, ki jih je uveljavljala v okviru zahtevka iz naslova navadne škode. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom prvostopnega sodišča, da je tožena stranka odgovorna samo za škodo, ki je tožeči stranki nastala od izdaje gradbenega dovoljenja dalje, ne pa tudi za stroške, ki so tožeči stranki nastali od septembra 2006 do izdaje gradbenega dovoljenja. Tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenim sklicevanjem na sestanek predstavnikov tožeče stranke s predstojnikom upravne enote in vodjo gradbenega oddelka pri tej upravni enoti v septembru 2006, na katerem je tožeča stranka želela pridobiti informacijo o podrobnostih lokacijske informacije, delavci tožeče stranke pa so ji zagotovili, da je dovoljena planirana višina objekta. Na teh dejstvih tudi ni gradila tožbenih trditev o protipravnosti ravnanja organa tožene stranke. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopnega sodišča, da takšen sestanek za nobeno stranko ni bil pravno zavezujoč in da ni ustvarjal pravnih posledic. O pogojih za izdajo gradbenega dovoljenja je mogoče odločiti samo z upravno odločbo v upravnem postopku, zato ima takšen sestanek oz. kakršnakoli izjava delavcev upravnega organa izven tega postopka le naravo izmenjave informacij, ki ne ustvarja nobenih pravnih učinkov. Tožeča stranka je morala kljub sestanku vložiti vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja in v upravnem postopku izkazati, da izpolnjuje vse pogoje za njegovo izdajo in se pri tem ni mogla zanašati na nikakršna zagotovila, ki bi jih mimo ali izven tega postopka pridobila od posameznih delavcev upravne enote. Z drugimi besedami, na gotovost in resničnost teh izjav tožeča stranka ni mogla računati in je vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja vložila izključno na lastno odgovornost. Nenazadnje pa je pri tem sestanku šlo zgolj za pridobitev javne informacije, t.j. informacije, ki je sicer sistemsko in tudi operativno vsem dostopna, saj je prostorski akt javen predpis, v katerega lahko vsak kadarkoli pogleda. Po vsebini torej ni šlo za informacijo javnega značaja, ki je po svoji naravi (sistemsko in operativno) skrita in jo je njen imetnik oz. nosilec dolžan sporočati javnosti zato, ker drugače zainteresirane tretje osebe za njo ne morejo zvedeti.

13S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge. V ponovljenem postopku naj sodišče odloči o preostalem delu zahtevka v skladu s predstavljenimi napotili.