VSL sklep I Cpg 809/2013

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijani II. in IV. točki izreka razveljavi in se zadeva vrne sodišče prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 165632/2010 z dne 22.11.2010, razveljavilo v prvem in tretjem odstavku, (II.) toženi stranki naložilo v plačilo 4.497,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.5.2011 do izpolnitve obveznosti, (III.) v preostalem delu postopek ustavilo in (IV.) toženi stranki naložilo v plačilo stroške tožeče stranke v višini 939,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da I. in III. točka izpodbijane odločbe po vsebini predstavljata sklep in ne sodbo. Tožena stranka je v pritožbi navedla, da se pritožuje zoper sodbo, vsebinsko pa se pritožuje le zoper del sodbe, v katerem ji je bilo naloženo plačilo toženi stranki, torej zoper II. in IV. točko izreka, zato je višje sodišče odločalo le o tem delu odločbe. V preostalem delu pa je odločba – po svoji naravi sklep – zanjo ugodna in niti ne navaja, v čem naj bi prizadela njene interese, zato za pritožbo v tem delu niti ni imela pravnega interesa.

6Tožena stranka v pritožbi uveljavlja kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ko navaja, da ji ni bila vročena nobena vloga tožeče stranke. Pravilna je njena trditev, da je nevročitev vloge grajala že v vlogi z dne 17. 9. 2012, na zadnjem naroku za glavno obravnavo pa je tudi izrecno navedla, da nobene vloge tožeče stranke ni prejela. Glede na navedeno sme to kršitev uveljavljati s pritožbo (primerjaj 286. člen ZPP).

7Iz spisa izhaja, da je bila pooblaščenka tožene stranke daljši čas odsotna, v tem času pa si v nasprotju z 22. členom Zakona o odvetništvu ni zagotovila začasnega prevzemnika pisarne. Vendar pa kršitev te obveznosti nima za posledico, da bi se ne upoštevala pravila o vročanju, ki jih določa ZPP.

8Vlogo, ki predstavlja dopolnitev tožbe, je treba pravdni stranki vročiti osebno po določilih 142. člena ZPP, v primeru, da ima stranka pooblaščenca se opravi osebna vročitev pooblaščencu (1. odstavek 137. člena ZPP). Pravilna vročitev pooblaščenki tožene stranke, ki si v nasprotju z navedenim določilom 22. člena Zakona o odvetništvu ni zagotovila nadomestila med daljšo odsotnostjo, bi bila torej taka, da se pisanje najprej poskusi vročiti na sedežu pooblaščenkine odvetniške pisarne, v primeru njene odsotnosti pa bi se pisanje vročilo pri njej zaposleni osebi (primerjaj 140. in 142. člen ZPP). Če taka vročitev ne bi bila mogoča, bi se moralo v hišnem predalčniku ali na vratih njenega poslovnega prostora pustiti obvestilo, da pisanje lahko prevzame na pošti v roku 15 dni. Če ga ne bi prevzela, bi ji moralo biti po poteku tega roka puščeno v hišnem predalčniku oziroma vrnjeno sodišču, če predalčnika ni ali pa je neuporaben.

9Če vročevalec (poštar) ugotovi, da je naslovnik začasno odsoten in se ne bi mogel pravočasno seznaniti s pisanjem, se sicer pisanje vrne sodišču z navedbo, kje je naslovnik in kdaj se naslovnik vrne (1. odstavek 143. člena ZPP). Z naslovnikovim naročilom pooblaščenka svoje obveznosti sporočiti, kje je dosegljiva, ni izpolnila ("kje je naslovnik", kot to določa ZPP), saj je pošta pisanje zgolj vrnila sodišču z navedbo, od kdaj do kdaj pooblaščenka ni dosegljiva. Ker pa je obstajala njena dolžnost, da si najde namestnika, pa po oceni višjega sodišča tako določilo zanjo ne more veljati, ko je bila več mesecev odsotna, zaradi česar bi bila pravilna vročitev taka, da bi moral vročevalec (poštar) pri njej pustiti obvestilo v smislu 3. odstavka 142. člena ZPP, v primeru, da pisanja ne bi dvignila na pošti, pa bi moral po poteku roka vročevalec pisanje pustiti v hišnem predalčniku oziroma ga vrniti sodišču.

10Vročitev vlog tožeče stranke ni bila opravljena na tak način. Na pravilno vročanje je sodišče prve stopnje sicer pravilno opozorilo vročevalca z dopisom z dne 2. 10. 2012, kljub temu pa po tem ni ponovno opravilo vročanja v skladu z določili ZPP. Le v primeru, da bi bilo opravljeno pravilno vročanje v smislu zgoraj navedenega, predvsem prve vloge tožeče stranke v pravdnem postopku (dopolnitve tožbe), bi sodišče prve stopnje lahko vročitev vloge štelo za opravljeno.

11Glede na navedeno je bila toženi stranki res odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem prve stopnje, zato je višje sodišče moralo pritožbi ugoditi, razveljaviti izpodbijano sodbo, torej II. in IV. točko izreka izpodbijane odločbe, in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). Kljub izredno neprofesionalnem ravnanju pooblaščenke tožene stranke, ki ni upoštevala dolžnosti, ki ji jo nalaga Zakon o odvetništvu, namreč vročanje ni bilo opravljeno v skladu z zakonskimi določili. Tako njeno ravnanje pa nima za posledico, da bi se vloge štele za vročene, zadenejo jo lahko le morebitne stroškovne posledice (primerjaj 156. člen ZPP).

12V skladu s 3. odstavkom 166. člena ZPP je višje sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.