143. člen ZPP

Sodišče prve stopnje bi moralo potem, ko se je pošiljka s predlogom vrnila z naslova zakonskega prebivališča dolžnice z oznako "na naslovu ne prebiva", postopati po četrtem odstavku 143. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. To je sicer delno storilo s tem, ko je upnico pozvalo, naj v določenem roku sporoči naslov dejanskega prebivališča dolžnice, če zanj ve. Vendar pa ni upoštevalo nadaljnjih zahtev iz četrtega odstavka 143. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, v skladu s katerimi je treba hkrati bodisi predlagati uvedbo postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča v skladu z zakonom, ki ureja prijavo in odjavo stalnega in začasnega prebivališča, ali opraviti poizvedbe pri svojcih, članih gospodinjstva in sorodnikih, pri sosedih in hišniku z zadnjega znanega naslova, socialnih službah, pri zadnjem delodajalcu ali najemodajalcu, na policiji ali v bolnišnicah.

Vendar pa ni upoštevalo nadaljnjih zahtev iz četrtega odstavka 143. člena ZPP, v skladu s katerimi je treba hkrati bodisi predlagati uvedbo (upravnega) postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča v skladu z zakonom, ki ureja prijavo in odjavo stalnega in začasnega prebivališča, ali opraviti poizvedbe pri svojcih, članih gospodinjstva in sorodnikih, pri sosedih in hišniku z zadnjega znanega naslova, socialnih službah, pri zadnjem delodajalcu ali najemodajalcu, na policiji ali v bolnišnicah. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da z ozirom na to, da je bilo nasprotnemu udeležencu v letu 2023 po opravljenem postopku ugotavljanja prebivališča že določeno zakonsko bivališče in da se nasprotni udeleženec po podatkih spisa nahaja v tujini, ni smiselno ponovno predlagati uvedbe (upravnega) postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča v Sloveniji, bi pa sodišče prve stopnje moralo opraviti poizvedbe o bivališču nasprotnega udeleženca vsaj pri sorodnikih.

Res je dolžnik vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, vendar pa je že uveljavljeno stališče, da ni pomemben le naslov vloge, pač pa predvsem, kaj hoče stranka z vlogo doseči, in napačno oziroma nepopolno poimenovanje vloge stranki ne more škodovati. Iz pravne teorije in sodne prakse ob tem ni razvidno, da bi bilo utemeljeno razlikovanje med napačnim poimenovanjem vlog, ki jih laično vloži sama stranka, in napačnim poimenovanjem vlog, vloženih preko pooblaščenca, zato dejstvo, da je napačno poimenovano vlogo vložil pooblaščeni odvetnik, stranki ne more iti v škodo in mora sodišče vlogo tudi v takem primeru presoditi glede na njeno vsebino. Vročitev s fikcijo je veljavno opravljena le na naslovu, kjer stranka dejansko prebiva. Sodišče sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine izda na podlagi podatkov, ki jih je posredoval upnik v predlogu za izvršbo, in ob tem ne preverja resničnosti njihove vsebine. Navedeno se nanaša tudi na podatek o dolžnikovem bivališču, kar pomeni, da sodišče sklep dolžniku vroča na naslov, ki ga je navedel upnik, ne da bi pred tem preverjalo, ali gre za dolžnikov dejanski naslov ali ne, postopanje po 143. členu ZPP v zvezi s 15. člen

Sodišče prve stopnje zaenkrat ni moglo zaključiti, da naslov Ulica 1 predstavlja dejansko prebivališče tožene stranke, kar je odločilno za pravilnost vročitve s fikcijo. Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-279/08 navedlo, da so vse izjeme od zahteve po vročitvi pisanj neposredno naslovniku mogoče le ob predpostavki, da gre za vročanje na naslovu naslovnikovega dejanskega prebivališča (stanovanja), kar ni nujno isto kot formalno prijavljeno prebivališče. Zato ni utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da bi lahko šlo za pravilno fiktivno vročitev zgolj v primeru, če bi sodišče opravilo vročanje na naslovu, ki izhaja iz CRP, to je Mestni trg 1, ki pa je naslov Mestne občine Ljubljana, kjer tožena stranka nedvomno ne prebiva. Upravičen razlog za izjemne načine vročanja je v tem, da temeljijo na realnem pričakovanju, da se bo naslovnik s sodnim pisanjem pravočasno seznanil in da mu bo s tem dejansko omogočeno, da uresniči pravico do izjave v postopku.

Določbo četrtega odstavka 142. člena ZPP je treba razlagati na način, da se vročitev, če naslovnik pisanja v petnajstih dneh od prejema obvestila ne dvigne, šteje za opravljeno zadnji dan petnajstdnevnega roka, rok za vložitev pravnega sredstva pa začne teči šestnajsti dan po puščenem obvestilu.

Ker iz vročilnice izhaja, da ima toženka hišni predalčnik, kjer naj bi vročevalec pustil obvestilo o pošiljki, nato pa piše, da tega predalčnika nima in da se zato vrne pisanje sodišču, je nastal resen dvom o pravilnosti vročanja. Toženka dokazuje v pritožbi, da je dejansko prebivala v spornem času na drugem naslovu.

Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno poizvedb opravljati tudi pri pooblaščenki, ki ji je stečajni dolžnik dal pooblastilo v izvršilnem postopku. Nasprotno pa je stečajni dolžnik tisti, ki mora poskrbeti za pravilen naslov za vročanje in je dolžan poskrbeti za to, da ima v centralnem registru prebivalstva vpisan naslov, na katerem tudi dejansko živi. Vročilnica, ki jo sodišču posreduje pošta, kar velja tudi za primere, ko pisanja sploh ni mogoče vročiti, je javna listina. Javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje, dovoljeno pa je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena. Stečajni postopek ne trpi predolgega odlašanja zaradi stranke, ki ne poskrbi za pravilno prijavo stalnega prebivališča in s tem za vročanje sodnih pošiljk. Ko se upnica že tako dolgo trudi za poplačilo svoje terjatve, kar pomembno vpliva na njeno ustavno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS, že to po oceni višjega sodišča pretehta nad pravico dolžnika iz 22. člena Ustave RS, seveda upoštevaje tudi ravnanje stečajnega dolžnika, ki na naslovu stalnega prebivališča v relevantnem času očitno ni prebival. Ob tem je potrebno upoštevati tudi,

Za nastop fikcije je odločilno kdaj je bilo naslovniku puščeno obvestilo o prispelem pisanju in iztek 15-dnevnega roka, kar pomeni na zadnji dan 15-dnevnega roka. Fikcija vročitve ne nastopi z dnem, ko je naslovniku puščeno pisanje po izteku roka.

Če se ugotovi, da tisti, ki naj se mu vroči pisanje, dejansko ne prebiva na naslovu, na katerem naj bi se opravila vročitev in vročevalec izve za njegov novi naslov, prepošlje sodno pisanje na ta naslov in o tem obvesti sodišče.

Pritožbeno sodišče se zaveda, da ne gre za vročitev prve vloge v postopku ter da je dolžnica s postopkom že seznanjena, vendar glede na to, da je dolžnica pošti sporočila nov naslov za vročanje ter soglašala, da pošta te podatke posreduje tudi pošiljateljem, katerih pošiljke bi se vrnile, zaključuje, da je postopanje sodišča prve stopnje po 145. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ nezakonito. Ker iz postopka ne izhaja, da se dolžnica vročitvam izmika, pri vročanju s pritrditvijo na sodno desko gre za primer fiktivne vročitve, pri tem pa zakonska ureditev omogoča tudi drugačno postopanje (143. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ)1, je namreč sodišče prve stopnje nesorazmerno poseglo v dolžničino pravico do izjave v postopku2, navedena procesna kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa.

Nespoštovanje zahtev iz ustavne pravice do enakega varstva pravic in citirane določbe ZPP, udejanjeno v preuranjeni postavitvi začasne zastopnice, ki z vsebino zadeve ni seznanjena tako kot dolžnik, predstavlja poseg v dolžnikovo pravico do izjave v postopku, zaradi česar je onemogočeno učinkovito varstvo njegovih pravic.

Zakon sodišču ne nalaga neomejene raziskovalne dolžnosti, skladno s katero bi sodišče moralo samo celo najti osebe, pri katerih bi poizvedovalo o dolžnikovem naslovu. Na to kaže že dejstvo, da je ta dolžnost predpisana alternativno predlaganju postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča, kar predstavlja le formalno vlogo sprožitelja postopka. V situaciji, kot je dana, ko je sodišče že opravilo vse poizvedbe, ki so mu v elektronskih evidencah dosegljive (v centralni register prebivalstva in register ZZZS), sodišče nima prav nič boljših spoznavnih možnosti v zvezi z dolžnikovim naslovom oziroma osebami, ki bi zanj lahko vedele, kot upnik. Na upniku kot gospodarju postopka je, da (najmanj) konkretno predlaga vsaj to, pri katerih osebah (ime, naziv, naslov) naj sodišče opravi poizvedbe. Možnosti in orodja za takšno poizvedovanje ima zlasti detektiv ali izvršitelj, če takšnih, konkretnih podatkov nima in ne more pridobiti niti upnik sam. Upnik tudi ne zatrjuje, da bi mu založitev stroškov za delo takšne, kvalificirane osebe, predstavljalo nepremostljivo finančno breme (upnik je zavarovalnica).

Fikcija vročitve ne potrjuje kot resnične samo domneve, da je bilo določeno pisanje vročeno, temveč tudi, da je bil naslovnik z njeno vsebino (in naloženo obveznostjo) seznanjen. Fikcija vročitve omogoča pravno sklepanje o obstoju zavestne sestavine krivde. Obe nižjestopenjski sodišči sta zato s trditvijo, da ni podana niti najmilejša oblika krivde, ob upoštevanju ugotovljenega načina vročitve, pravno napačno sklepali o obstoju okoliščin, ki izključujejo odgovornost za prekršek.

Z novelo ZPP-E spremenjeni 143. člen nalaga sodišču lastno raziskovalno aktivnost v primeru, če se ugotovi, da je tisti, ki naj se mu vroči pisanje, na naslovu, na katerega naj bi se opravila vročitev, neznan. V skladu s prehodnimi določbami ZPP-E se spremenjena določba 143. člena uporablja tudi za postopek, začet pred začetkom uporabe tega zakona, torej v skladu s 37. členom ZNP, od dne 14. 9. 2017 tudi v obravnavanem postopku.

Okoliščina, da je sodišče prve stopnje postopalo v skladu z Uredbo (ES) št. 1393/2007 in je bila vročitev sodne pošiljke tožencu pravilno opravljena po veljavnem pravnem redu države članice, ne pomeni, da se zato ne upošteva sodna praksa, ki pri fiktivnih vročitvah daje prednost dejanskemu bivališču naslovnika in ne njegovemu prijavljenemu stalnemu bivališču.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je sodišče ravnalo protipravno v fazi izdaje potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, saj pogoji za izdajo slednjega, zaradi vročanja na napačnem naslovu, niso bili izpolnjeni. Vendar je nato zmotno zaključilo, da v konkretnem postopku ni relevantno, ali je S. M. pri izpolnjevanju obrazca za elektronsko izvršbo ravnal dovolj skrbno oziroma ali je celo namenoma obrazec za izvršbo izpolnil z napačnimi podatki o dolžniku. Slednje je trdila tako tožena stranka, kot tudi tožeča stranka, ki naj bi S. M. iz tega razloga ovadila pristojnemu državnemu tožilstvu. Toženi stranki oziroma sodišču v sporni izvršilni zadevi gre torej očitati, da bi s skrbnim ravnanjem lahko preprečila izdajo klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti, S. M. pa, če se trditve strank o njegovem ravnanju izkažejo za resnične, namerno oziroma protipravno ravnanje, zaradi katerega je primarno sploh prišlo do vročanja na napačnem naslovu oziroma tega, da sistem ni preverjal pravilnosti naslova dolžnika ter posledično do zatrjevanega neupravičenega rubeža sredstev na transakcijskem računu tožeče stranke. Zato je upoštevaje konkretne okoliščine pravno relevantno ravna

Vrnitev sodnega pisanja sodišču ni pravno odločilna okoliščina za presojo (ne)veljavnosti vročitve sodnega pisanja s fikcijo, kajti pogoj za veljavnost fikcije vročitve je le pravilno puščeno obvestilo o prispelem sodnem pisanju in ne tudi naknadna dejanska seznanitev naslovnika s tem pisanjem.

Sodišče bi moralo preveriti, kakšen je naslov tožencev. Navedba naslova, ki ga ima oseba prijavljenega v registru prebivalstva, namreč zadostuje, da tožba glede navedbe naslova toženca šteje za popolno, tako da je sodišče ne more zavreči. Ob tem ko tožnik izkazuje določeno aktivnost/skrbnost v smeri pridobitve/iskanja naslovov tožencev preko Ambasade RS v Berlinu, bi moralo torej sodišče prve stopnje pri pristojnem registracijskem organu v Republiki Nemčiji preveriti naslov tožencev, saj ima v skladu s 44. členom nemškega Zveznega zakona o registraciji prebivalstva (Bundesmeldegesetz - BMG) tudi tuj javni organ poleg tuje fizične osebe pravico pridobiti nekatere informacije o določeni osebi od nemških organov za registracijo.

Pred postavitvijo začasnega zastopnika sodišče ni opravilo vseh potrebnih procesnih dejanj, na podlagi katerih bi lahko pridobilo podatke o bivališču toženca in mu na ta način omogočilo sodelovanje v postopku. Sodišče bi moralo sprožiti postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča toženca pred upravnim organom, še posebej iz razloga, ker je ugotovilo, da je bil zaposlen v družbi s sedežem v Ljubljani. Sodišče mora odločitev, ali bo postavilo začasnega zastopnika, utemeljiti s tehtanjem med pravico do učinkovitega sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja in pravico do izjavljanja. Ko gre za položaj z neznanim prebivališčem, se sodišče pri postavitvi začasnega zastopnika ne sme zadovoljiti že z okoliščino, da tožbe ni mogoče vročiti in se je sodna pošiljka vrnila sodišču z dopisom "neznan" ali "odseljen".

ZPP vročanje fizičnim osebam navezuje na njihovo stanovanje in ne na njihovo prebivališče, zato je pogoj za pravilno vročitev, da je bilo vročanje izvedeno tam, kjer naslovnik dejansko stanuje in ni dovolj, da ima tam le formalno prijavljeno bivališče.