VSL sodba II Cpg 342/2015

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 208292/2012 z dne 29. 12. 2012 ostane v prvem odstavku izreka v veljavi za znesek 334,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2013 do plačila, v tretjem odstavku pa ostane v veljavi za znesek izvršilnih stroškov 67,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 12. 1. 2013 do plačila.

II. Navedeni sklep o izvršbi se v prvem odstavku izreka razveljavi za znesek glavnice v višini 1.203,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2012 do plačila ter za zamudne obresti od zneska 334,80 EUR od 18. 12. 2012 do 12. 1. 2013, v tretjem odstavku pa se razveljavi za izvršilne stroške 50,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

III. Tožnica je dolžna toženki povrniti stroške postopka v višini 63,64 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

2Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožena stranka izpodbija I. točko izreka sodbe in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in v celoti zavrne zahtevek tožeče stranke ter ji naloži v plačilo stroške pritožbe z zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrne.

Tožeča stranka izpodbija II. in III. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni ter v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbe z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo in zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa v plačilo naloži pritožbene stroške z obrestmi.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za gospodarski spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

5Sodba v sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

6V tej zadevi je tožeča stranka najprej vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, in sicer izpisa iz poslovne knjige neporavnanih obveznosti na dan 17. 12. 2012 v znesku 1.163,68 EUR ter za obračunane zakonske zamudne obresti do 17. 12. 2012 v znesku 374,12 EUR. Po ugovoru dolžnika (tožene stranke) je bila zadeva odstopljena pravdnemu sodišču. Tožeča stranka je bila v vtoževanem obdobju na podlagi veljavno sklenjene pogodbe upravnik poslovne stavbe X. v Ljubljani in s tožbo zahteva plačilo stroškov upravljanja in obratovanja, ki odpadejo na poslovni prostor št. II/16 v lasti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke zavrnilo v delu, v katerem je ugotovilo, da je terjatev tožeče stranke zastarala, v nezastaranem delu pa le za postavki stroškov vzdrževanja za maj 2010 in varovanja za junij 2010.

K pritožbi tožene stranke:

7Tožena stranka v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka v svoji drugi pripravljalni vlogi le odgovarjala na navedbe tožene stranke, zato meni, da bi morala biti tožeča stranka z dokazi, ki jih je predložila v svoji drugi pripravljalni vlogi, prekludirana (451. in 452. člen ZPP).

8Ta pritožbeni razlog ni utemeljen. Višje sodišče se pridružuje stališču prvostopenjskega, da je tožeča stranka v svoji prvi pripravljalni vlogi izpolnila svoje trditveno in dokazno breme glede tožbenega zahtevka, na ugovor tožene stranke pa dodatno razdelala sporna dejstva v zvezi s plačevanjem stroškov posameznim dobaviteljem, v zvezi s katerimi je že podala trditve. Pa tudi sicer tožena stranka z zatrjevanjem kršitev 451. in 542. člena ZPP uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, kar v tem postopku ni dovoljen pritožbeni razlog.

9Pritožnica nadalje uveljavlja materialnopravno zmotno odločitev sodišča prve stopnje o nezastaranju tožbenega zahtevka tožeče stranke, saj meni, da razlikovanje med upravniki stanovanjskih in poslovnih stavb ni utemeljeno in bi zato sodišče prve stopnje moralo upoštevati enoletni zastaralni rok po 6. točki prvega odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Vendar je utemeljitev sodišča prve stopnje, da navedena določba v tej zadevi ni uporabljiva, ker v primeru stavbe X., Ljubljana, v zvezi s katero so nastali vtoževani stroški, ne gre za večstanovanjsko stavbo (oziroma hišo), ampak za poslovno stavbo, pravilna(1). OZ namreč v navedeni specialni določbi omenja zastaranje terjatev upravnikov večstanovanjskih hiš in ne zastaranja terjatev upravnikov poslovnih stavb. Termin „večstanovanjska hiša“ je tako v splošnem pogovornem(2), kot pravniškem(3) jeziku povsem jasen in nedvoumen, zato širše razlogovanje oziroma enačenje večstanovanjskih hiš s poslovnimi stavbami, že z uporabo jezikovne metode razlage besedila, ni dopustno. Pravila o zastaranju morajo biti namreč določno opredeljena, da lahko pravni subjekti v naprej predvidijo, kdaj in po preteku koliko časa preneha njihova pravica zahtevati izpolnitev obveznosti oziroma se civilnopravna obveznost spremeni v naturalno. To še posebej velja za izjeme (enoletni zastaralni rok pa je izjema glede na splošni, petletni zastaralni rok), katere je vselej potrebno razlagati zožujoče ali a contrario – izjem z analogijo ni dopustno širiti na druge, četudi primerljive primere(4). Po oceni višjega sodišča zakonodajalec v določbo 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ termin večstanovanjske hiše ni vključil po naključju, temveč prav z namenom, ker je želel „ugodnost“ izjemnega, enoletnega zastaralnega roka podeliti izključno dolžnikom, katerih obveznosti so nastale v zvezi z terjatvami upravnikov večstanovanjskih hiš (in torej ne tudi dolžnikov - uporabnikov upravljavskih storitev v poslovnih stavbah). Kljub na videz enaki vsebini terjatev, na kar se pritožnica sklicuje - tako pri upravljanju večstanovanjskih hiš, kot pri upravljanju poslovnih stavb gre za terjatve v relativno nizkih zneskih, ki nastajajo mesečno in se nanašajo na podobne vrste opravil in storitev, ter nadalje dejstvu, da v obeh primerih kot upnik nastopa upravnik, pa se glede osebe uporabnika – dolžnika, upravljanje večstanovanjske hiše oziroma poslovne stavbe v bistvenem razlikuje(5). Uporabniki upravljavskih storitev v večstanovanjskih hišah so namreč (praviloma) gospodinjstva oziroma fizične osebe, katere zakon (prvi odstavek 6. člena OZ) obvezuje, da pri svojem ravnanju ravnajo s skrbnostjo kot v lastnih zadevah (skrbnost dobrega gospodarja). Slednja pa se, ko gre za hrambo potrdil o plačilih stroškov upravnika, pogosto kaže kot pomanjkljiva, saj je znano, da ti uporabniki, predvsem zaradi zgoraj opisanih lastnosti teh terjatev, potrdil o plačilih vedno ne hranijo oziroma jih ne hranijo dalj časa. Prav tega se je očitno zavedel tudi zakonodajalec, zato je z določitvijo krajšega zastaralnega roka zavaroval pravni položaj teh dolžnikov ter na ta način preprečil dolgotrajne spore, kopičenje neplačanih zadev in predvsem olajšal dokazovanje, da so obveznosti izpolnjene.

10V zvezi s stališčem sodišča prve stopnje o triletnem zastaralnem roku pa tožena stranka nadalje uveljavlja, da je večina terjatev iz novembra 2009, zapadla v plačilo pred vložitvijo predloga za izvršbo dne 28. 12. 2009, zato so posledično tudi te zastarale. Kdaj je katera od vtoževanih terjatev zapadla v plačilo, je dejansko vprašanje, zato s temi pritožbenimi trditvami tožena stranka izpodbija dejansko podlago sodišča prve stopnje, kar v tem postopku ni dovoljeno.

11Podana pa ni niti očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi bila v tem, da sodišče prve stopnje ni izvedlo glavne obravnave. Tožena stranka se pri tem neutemeljeno sklicuje na svoj dokazni predlog po zaslišanju zakonite zastopnice, saj dokazni predlogi strank, da se zaslišijo posamezne priče, še ne pomenijo zahteve za izvedbo naroka. Ni namreč nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ugodilo(6). Na predlog tožeče stranke za izvedbo naroka pa se tožena stranka ne more sklicevati. Pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi pisnih dokazov, zato očitana procesna kršitev po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

12Tožena stranka uveljavlja še, da je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku na podlagi nepravilnih obračunov, ki se ne ujemajo s pogodbo o delitvi stroškov, meni pa tudi, da je splošno znano dejstvo, da se redni servisi toplotne postaje ne izvajajo vsak mesec. S temi trditvami izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, zato so neutemeljene. Enako ugotavlja višje sodišče tudi v zvezi z očitkom o dokazanosti plačila E. in družbi K. d. o. o. Pritožbenih trditev o neobrazloženosti izpodbijane sodbe, ker naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do določenih trditev tožene stranke, pa tožena stranka ni konkretizirala do te mere, da bi jih višje sodišče moglo preizkusiti, zato se do pritožbenega očitka o arbitrarnosti izpodbijane sodbe ni opredelilo.

13Pritožba tožene stranke je torej neutemeljena in ker je izpodbijana sodba prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi tožeče stranke:

14Tožeča stranka v pritožbi izrecno napada le odločitev sodišča prve stopnje glede zastaranja dela vtoževane terjatve, saj meni, da je odločitev o triletnem zastaralnem roku nezakonita in v nasprotju z obstoječo sodno prakso višjega sodišča. Po stališču pritožnice verzijski zahtevki kot posebna oblika instituta neupravičene obogatitve skladno z določbo 346. člena OZ zastarajo v splošnem petletnem zastaralnem roku. Posledično mora sodišče v izpodbijani sodbi spremeniti tudi stroškovno odločitev.

15V zvezi s pritožbenimi navedbami o obstoječi sodni praksi, ki izhaja iz v pritožbi navedenih sodnih odločb, višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da primeri iz sodne prakse vežejo sodišča pri odločanju v podobnih primerih, a ne formalno, temveč zgolj z močjo uporabljene argumentacije. Upoštevati je treba tudi, da so materialnopravni zaključki v odločbah višjega sodišča vezani na po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, ki izvira iz vsakič posebej podane trditvene in dokazne podlage obeh pravdnih strank. Z vidika zagotavljanja enotne sodne prakse je nezaželena in tudi nedopustna le različna uporaba materialnega prava v istovrstnih primerih, če sodišče posebej ne obrazloži razlogov za odstop od ustaljene sodne prakse. Glede konkretnega pravnega vprašanja pa glede na navedeno o ustaljeni sodni praksi niti ni mogoče govoriti.

16Stališče sodišča prve stopnje, da tudi za terjatve iz naslova s strani tožeče stranke za toženo stranko založenih obratovalnih stroškov za skupne prostore velja triletni zastaralni rok, je pravilno. Terjatve tožeče stranke je tudi po stališču višjega sodišča treba obravnavati kot občasne terjatve, za katere velja triletni zastaralni rok (prvi odstavek 347. člena OZ) in pri tem uporabiti pravila o subrogaciji. Glede na zgoraj povedano o argumentaciji v odločbah iz sodne prakse so namreč po oceni višjega sodišča izčrpni razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je uporabo triletnega zastaralnega roka utemeljilo, logični, prepričljivi in smiselni, zato jih višje sodišče v celoti sprejema.

17Ker je sodišče prve stopnje v tej zadevi pravilno uporabilo materialno pravo in drugih pritožbenih razlogov tožena stranka ni podala, podane pa niso niti druge kršitve, ki jih preizkuša po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka:

18Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato je višje sodišče odločilo, da sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

----------

Op. št. (1): Prim. VSL sklep I Cpg 968/2014 z dne 8. 10. 2014, VSL sodba II Cpg 768/2014 z dne 27.11.2014, VSL sklep II Cpg 421/2014 z dne 19.11.2014.

Op. št. (2): Večstanovanjska hiša: hiša, ki ima več stanovanj (vir SSKJ).

Op. št. (3): Večstanovanjske stavbe so samostojno stoječe stavbe z dvema ali več stanovanji, stanovanjski bloki, stolpiči, stolpnice in podobno (tretji odstavek 2. člena Stanovanjskega zakona – 1).

Op. št. (4): Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 608/2006.

Op. št. (5): Na to kaže tudi dejstvo, da za upravljanje večstanovanjskih hiš veljajo druga pravna pravila (konkretno določbe Stanovanjskega zakona -1 ter Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih hiš), kot to velja za upravljanje poslovnih stavb, za katere se uporablja izključno Stvarnopravni zakonik.

Op. št. (6): Tako sodna praksa v VSL sodba II Cpg 756/2014 z dne 25.9.2014, VSL Sklep I Cpg 159/2010 z dne 15.4.2010, VSL sodba I Cpg 1256/2012 z dne 13.9.2013 in VSL sodba I Cpg 135/2013 z dne 7.10.2013.