VSL sodba in sklep I Cpg 620/2013

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se delna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožba prvo in drugo tožene stranke zoper A/a in A/b točko izreka sklepa sodišča prve stopnje se zavrže.

III. Pritožbi prvo in drugo tožene stranke se delno ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi v B/a, B/b in C točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

IV. V preostalem delu (glede D točke izreka) se pritožba prvo in drugo tožene stranke zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

V. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo (delno sodbo in sklepom) razsodilo, da se zavrneta:

I. primarni tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi:

„Na podlagi sodbe se izrecno in nepogojno dovoljuje, da se pri parcelah s številkami, kot so določene v elaboratu izvedenca geometra in so opisane v točkah 3a, 3b in 3c točke III tožbenega zahtevka (sedaj eventualnega tožbenega zahtevka), vknjiži solastninska pravica v korist vseh vsakokratnih etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe X. 1-4, identifikacijska št. 00000, V. 87, identifikacijska št. 11111 in V. 91 identifikacijska št. 22222.“ (I. točka izreka),

in

II. podredni (eventualni) zahtevek, ki se glasi:

„Tožene stranke so nerazdelno dolžne izstaviti zemljiškoknjižno sposobno listino z nepogojnim vknjižbenim dovolilom, na podlagi katere se bo pri tako na novo nastalih gradbenih parcelah, sestavljenih iz parcel, opredeljenih v točkah a, b, c, in d tega podrednega tožbenega zahtevka, vpisala lastninska pravica v korist vsakokratnih etažnih lastnikov posameznih delov večstanovanjske stavbe, sorazmerno z njihovim idealnim solastniškim deležem, sicer bo takšno dovoljenje za parcelacijo, določitev gradbene parcele in vknjižbeno dovoljenje nadomestila ta sodba, vse v 15 dneh pod izvršbo.“ (II. točka izreka).

Nadalje je pod točko A izreka sklenilo, da se dovoli sprememba tožbe (A/a točka izreka) in navedlo, kako se glasi zahtevek, ki je predmet nadaljnjega odločanja (A/b točka izreka).

Pod točko B izreka je sklenilo, da se pravdni postopek ustavi:

- glede tožbenega zahtevka na ugotovitev, da so vsakokratni lastniki posameznih delov večstanovanjskih stavb X. 1-4, V. 87 in V. 91 solastniki (delov) parcel, ki predstavljajo gradbeno parcelo teh stavb, ki so navedene pri vsaki od njih in

- glede podrednega zahtevka, da so toženci dolžni vrniti tožeči stranki njene individualno določene stvari, to je v nadaljevanju zahtevka naštete in opisane parcele oziroma dele parcel, skupaj s sestavinami, tako da na svoje stroške dovolijo geometrsko parcelacijo, ki bo vzpostavila opredeljene gradbene parcele prej naštetih večstanovanjskih stavb (točka B/a).

Odločilo je tudi, da se bo po pravnomočnosti ustavitve postopka, postopek odločanja glede ustavljenega dela, kot je navaden v točki B/b, nadaljeval po pravilih nepravdnega postopka pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani (B/b točka izreka).

V točki C izreka je pravdni postopek prekinilo glede odločanja o zahtevku na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 20. 9. 2002 ter aneksov št. 1 in 2 k tej pogodbi, v delu, ki se nanaša na nepremičnine parc. št. 123/1, 124, 122/2, 111/2 in 110/2, vse k. o. X.

Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo (točka D izreka).

2Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožujejo prvo in drugo tožena stranka ter tožeča stranka.

3Prvo in drugo tožena stranka v skupni pritožbi, brez navedbe pritožbenih razlogov, izpodbijata sklepe sodišča prve stopnje, sprejete pod točkami A, B, C in D izreka. Višjemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijane sklepe spremeni tako, da spremembe tožbe ne dovoli in da zavrže oziroma zavrne zahtevke, o katerih še ni bilo odločeno. Podredno predlagata njihovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

4Tožeča stranka izpodbija delno sodbo, iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in odloči, da naj tudi o tem delu zahtevka odloči nepravdno sodišče. Podredno predlaga razveljavitev delne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5Na pritožbi so odgovorile vse pravdne stranke. Tretje tožena stranka ter prvo in drugo tožena stranka v odgovorih predlagajo zavrnitev pritožbe tožeče stranke in potrditev izpodbijane delne sodbe. Tožeča stranka pa v svojem odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe prvo in drugo tožene stranke.

6Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba prvo in drugo tožene stranke pa je delno utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke

7Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka v delu, v katerem tožeča stranka zahteva, da se dovoli vpis lastninske pravice v korist vsakokratnih etažnih lastnikov za večje število parcel oziroma njihovih delov, ki predstavljajo gradbeno parcelo stavb na naslovih X. 1 do 4, V. 87 in V. 91 ter podrednega zahtevka v delu, v katerem tožeča stranka zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bo takšen vpis mogoč, je pravilna. Tožeča stranka zahteva ugotovitev, da so etažni lastniki navedenih stavb lastniki funkcionalnih zemljišč (oziroma gradbenih parcel), ki le-tem pripadajo, postali na podlagi samega zakona (ZLNDL), torej originarno. Da je res tako, so v obravnavanem postopku že večkrat pojasnila tudi različna sodišča (prvostopenjsko, višje in vrhovno). Vpis na originaren način pridobljene lastninske pravice v zemljiško knjigo je deklaratorne narave. Opravi se na podlagi same pravnomočne odločbe, s katero je ugotovljen njen obstoj (3. točka 1. odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1).(1) Dajatveni zahtevek po dovolitvi vpisa lastninske pravice oziroma po izstavitvi zemljiškoknjižnega dovolila, zato ni potreben in posledično tudi ni dovoljen.

8Glede na nadaljnjo odločitev višjega sodišča, da odstop zadeve nepravdnemu sodišču ni možen, so irelevantne vse pritožbene navedbe, ki izpostavljajo, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka poseglo v pristojnost nepravdnega sodišča. Prav tako so irelevantna pritožbena izvajanja, da etažni lastniki lahko pridobijo nepremičnino, ki predstavlja splošni skupni del stavbe, ne morejo pa z njo samostojno razpolagati (brez razpolaganja s posamičnimi deli). To je sicer res, nima pa nobenega vpliva na zaključek, da zahtevek po dovolitvi vpisa originarno pridobljene lastninske pravice oziroma po izstavitvi zemljiškoknjižne listine ni potreben in zato tudi ni dovoljen.

9S pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni, kršitev v zvezi z uporabo določbe tretjega odstavka 182. člena ZPP pa tožeča stranka ni uveljavljala. In ker višje sodišče ni našlo niti kršitev, na katere skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (delna sodba) potrdilo, čeprav iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje.

O pritožbi prvo in drugo tožene stranke

10Dejstvo, da se gradbene parcele po uveljavitvi novele Zakona o graditvi objektov (ZGO-1B) ne določajo več, na utemeljenost tožbenega zahtevka ne vpliva. Kot je bilo pravdnim strankam že večkrat pojasnjeno, je v obravnavanem postopku treba etažnim lastnikom priznati pravice, ki so jih pridobili v okviru v času pridobitve veljavnih pravnih pravil. Določitev zemljišča, nujno potrebnega za rabo stavbe (ki se je sprva imenovalo funkcionalno zemljišče, pozneje gradbena parcela, danes pa govorimo o pripadajočem zemljišču k stavbi), pa je mogoča tako po preteklih kot tudi po danes veljavnih predpisih.

11Da gradbena parcela oziroma funkcionalno zemljišče po prej veljavnih predpisih ni bilo določeno tako, ne pomeni, da zahtevek na njegovo določitev ni več mogoč. V kolikor bi določitev bila opravljena (s pravnomočno upravno odločbo), bi bilo sodišču zgolj olajšano ugotavljanje njegovega obsega. Štelo bi se namreč, da je pripadajoče zemljišče k stavbi oziroma k več stavbam tisto zemljišče, ki je bilo v upravni odločbi določeno kot funkcionalno zemljišče ali kot gradbena parcela (5. odstavek 30. člena ZVEtL). Ker takšna odločba ni bila izdana, pa bo sodišče moralo obseg tega zemljišča ugotavljati samo, na podlagi v nadaljevanju opisanih kriterijev.

12Zahtevek tožeče stranke na ugotovitev lastninske pravice vsakokratnih etažnih lastnikov je postavljen pravilno. Skladno s 100. členom Stvarnopravnega zakonika ima namreč solastnik pravico do tožbe na varstvo lastninske pravice na celi stvari, zahtevati pa mora ugotovitev solastnine v korist vseh solastnikov.(2)

13Sodišče prve stopnje s pozivom strankam, naj morebitne pripravljalne vloge vložijo do 10. 10. 2011 ni storilo nobene kršitve ZPP. Takšno ravnanje mu izrecno omogoča 286.a člen ZPP. Ali in katere navedbe so bile podane pravočasno (oziroma prepozno), pa bo, ob upoštevanju relevantnih določb ZPP, odločilo sodišče prve stopnje ob vsebinskem odločanju o zahtevku. Pavšalni pritožbeni ugovori, da materialno procesno vodstvo ni bilo dovolj konkretno in da z njim ni razveljavljeno določilo, da morajo pravdne stranke vsa dejstva navesti najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, v tem pritožbenem postopku tako niso in ne morejo biti utemeljeni. Enako velja za ugovore, da izvedensko mnenje iz postopka P 1234/2011 ni relevanten dokaz in ga v obravnavanem postopku ni mogoče uporabiti.

14Pritožba pa pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ustavitev postopka in odstop zadeve nepravdnemu sodišču. Cilj obravnavanega postopka je ugotovitev (etažnim lastnikom skupne) lastninske pravice na stavbam pripadajočih zemljiščih. Podoben cilj bi bilo sicer mogoče doseči tudi v nepravdnem postopku za določitev pripadajočega zemljišča k stavbam, po določbah Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL). Vendar pa v trenutku vložitve tožbe v obravnavanem postopku (leta 2004) ZVEtL še ni bil sprejet. Tožnik je po tedanjih predpisih lahko zahteval sodno varstvo svoje pravice le v pravdnem postopku. Poleg tega je Vrhovno sodišče že nekajkrat izpostavilo, da ZVEtL ni ovira za dokončanje začetih pravdnih postopkov etažnih lastnikov v zvezi z njihovo lastninsko pravico na skupnih delih, med katere sodi tudi zemljišče. Postopek po ZVEtL tako ni edina, pač pa le dodatna možnost varstva njihove pravice. Izbira načina pravnega varstva ostaja tožniku, sodišče pa ga nudi upoštevajoč materialno pravo in ustrezne procesne predpise izbranega postopka. Kadar tožnik varstvo svoje pravice na zemljišču, ki pripada stavbi, zahteva v pravdnem postopku, lahko to doseže le upoštevajoč pravila in dokazne standarde tega postopka. Glede na posebna določila ZVEtL, kot so omilitev standarda presoje z ustreznimi zakonskimi domnevami in široka oficiozna pooblastila sodišča glede pridobivanja aktov o določitvi funkcionalnih zemljišče ali gradbenih parcel ter podatkov o opredelitvi teh zemljišč v prostorskih aktih, se zdi, da je nepravdni postopek enostavnejši in primernejši za dosego prej navedenega cilja. Vendar pa to ne izključuje možnosti varstva (so)lastnine v pravdnem postopku.(3) Prav dejstvo, da bo tožeča stranka varstvo svoje pravice težje dosegla v pravdnem postopku, pa je razlog, da tožena stranka ima interes za pritožbo zoper odločitev o odstopu zadeve v nepravdni postopek in da je takšni pritožbi potrebno ugoditi.

15Ob povedanem se izkaže, da je sodišče prve stopnje določbo prvega odstavka 21. člena v dani dejanski in pravni situaciji zmotno uporabilo, vsled česar o tožbenem zahtevku tožeče stranke, opredeljenem v točki B izreka izpodbijane odločbe ni odločalo (kršitev določbe drugega odstavka 2. člena ZPP). Višje sodišče je zato sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani B točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

16Ključnega pomena v obravnavanem primeru je ugotovitev, v kolikšnem obsegu sporna zemljišča, glede na predpise, ki so veljali v času sklenitve prodajnih pogodb za posamične prostore (leta 1977 in nadaljnjih), predstavljajo funkcionalna zemljišča večstanovanjskih stavb. To bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti na podlagi prostorskih aktov ali upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali drugih upravnih aktov, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče (30. člen ZVEtL oziroma 190. člen SZ-1). Šele če pripadajočega zemljišča na tak način ne bo mogoče ugotoviti, bo lahko uporabilo subsidiaren kriterij iz 1., 2. in 3. točke četrtega odstavka 7. člena ZVEtL (pretekla raba, stanje v naravi, pravila stroke). Ob tem velja izpostaviti, da bo obseg funkcionalnih zemljišč lahko ugotovilo le, če je tožeča stranka v zvezi s tem podala zadostno trditveno in dokazno podlago. V pravdnem postopku, mora namreč tožnik sam dokazati na katerih zemljiščih (parcelah ali delih parcel) imajo lastniki posameznih etažnih enot skupno lastninsko pravico, torej na katerih zemljiščih so imeli pravico do uporabe, ki se je ob uveljavitvi ZLNDL transformirala v lastninsko pravico.(4) V kolikor bo sodišče prve stopnje presodilo, da mu je to uspelo, bo moralo odločiti tudi o zahtevku na ugotovitev solastninske pravice vsakokratnih etažnih lastnikov na tako ugotovljenih zemljiščih. Neutemeljeni so namreč pritožbeni očitki, da bi bilo takšen zahtevek potrebno zavreči, ker so te parcele nedoločene in nedoločljive.

17V posledici razveljavitve odločitve o ustavitvi postopka in odstopa zadeve v odločanje nepravdnemu sodišču je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o prekinitvi postopka glede odločitve o ničnosti prodajne pogodbe in aneksov (točka C izreka izpodbijane odločbe). To vprašanje bo sodišče prve stopnje rešilo po tem, ko bo ugotovilo katere parcele oziroma deli parcel predstavljajo zemljišče, ki je nujno potrebno za redno rabo stavb na naslovih X. 1 do 4 ter V. 87 in 91. Da je tožeča stranka skupaj z ostalimi lastniki etažnih enot v navedenih večstanovanjskih stavbah pridobila lastninsko pravico na zemljiščih, ki so nujno potrebna za njihovo rabo, je bilo v obravnavanem postopku že pojasnjeno (tudi s strani Vrhovnega sodišča). Posledično so nični tako prodajna pogodba kot k njej sklenjeni aneksi, v delu, ki se nanaša na ta zemljišča. Ker še ni ugotovljeno katere parcele oziroma njihovi deli takšno zemljišče predstavljajo, pa bo tudi o tem delu zahtevka moralo odločati prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku. Do navedb toženih strank, ki (ponovno) poskušajo izpodbiti ugotovitve o ničnosti (da je zahtevek nesklepčen, da tožeča stranka razlogov za ničnost ni izkazala, da to uveljavlja pavšalno in v nasprotju z lokacijsko informacijo, ki jo je izdala sama ter, da niti nima pravnega interesa za takšen zahtevek, saj ni izkazala kako bi se v primeru ničnosti pogodbe njen pravni položaj spremenil) so se v obravnavanem postopku že opredelila sodišča na vseh stopnjah. Njihovo ponovno vsebinsko presojanje zato ni bilo potrebno.

18Pritožba prvo in drugo tožene stranke je torej delno utemeljena. Višje sodišče je zato, kot že navedeno, razveljavilo sklepe sodišča prve stopnje o ustavitvi postopka (B/a točka izpodbijane odločbe), o odstopu zadeve v odločanje Okrajnemu sodišču v Ljubljani v nepravdnem postopku (B/b točka izreka) in o prekinitvi postopka glede odločanja o zahtevku za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe in aneksov k prodajni pogodbi v delu, ki se nanaša na nepremičnine parc. št.123/1, 124, 122/2, 111/2 in 110/2, vse k. o. X (C točka izreka izpodbijane odločbe) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem bo slednje moralo postopati skladno z zgoraj podanimi usmeritvami (3. točka 365. člena ZPP).

19V zvezi s pritožbo zoper A/a točko izreka višje sodišče ugotavlja, da ZPP v 7. odstavku 185. člena določa, da zoper sklep, s katerim se ugodi spremembi tožbe, ni posebne pritožbe. Takšen sklep se tako lahko izpodbija šele s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari. Ker v obravnavani zadevi takšna odločitev še ni bila izdana, pritožba zoper A/a točko izreka izpodbijanega sklepa ni dovoljena. Prav tako ni dovoljena pritožba zoper A/b točko izreka. V njej sodišče prve stopnje zgolj navaja, kako se glasi celoten tožbeni zahtevek, ki je bil predmet presoje. Toženi stranki za pritožbo zoper takšno odločitev nimata pravnega interesa, saj ta v ničemer ne vpliva na njun pravni položaj (sodišče v tem delu dejansko ni sprejelo nobene odločitve). Višje sodišče je zato njuno pritožbo zoper celotno točko A izreka izpodbijanega sklepa zavrglo (1. točka 365. člena ZPP).

20Odločitev o pridržanju odločitve o pravdnih stroških do končne odločbe je pravilna, zato je bilo pritožbo prvo in drugo tožene stranke zoper D točko izreka prvostopenjske odločbe potrebno zavrniti, sklep sodišča prve stopnje pa v tem delu, potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbenih stroških

21Skladno s 3. odstavkom 165. člena ZPP je odločitev o vseh stroških pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo.

----------

Op. št. (1): Primerjaj npr. VSL sodba I Cp 2872/2009, VSL sodba I Cpg 1099/2013.

Op. št. (2) Tako tudi VS RS v sodbi II Ips 13/2012.

Op. št. (3) Tako npr. VS RS v odločbah: II Ips 262/2009, II Ips 13/2012, II Ips 259/2008, II Ips 314/2008 ter VSL v sklepu I Cp 1170/2011. Enako stališče je zavzeto tudi v članku U. Klakočar Zupančič: Določitev pripadajočega zemljišča k stavbi po ZVEtL, Pravna praksa, 2011, št. 43, str. 22.

Op. št. (4) Tako tudi VS RS v sodbi II Ips 13/2013.