VSL sodba I Cp 2507/2014

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanih delih (točka II., III. in IV.) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zaradi umika tožbe ustavilo postopek za 37,91 EUR (točka I. izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 947,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.5.2013 naprej (točka II. izreka) in pravdne stroške tožeče stranke v višini 32,10 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV. izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III. izreka: za plačilo 1.621,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.5.2013 naprej in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 37,91 EUR od 24.5.2013 naprej).

2Pritožbo vlagata obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka izpodbija III. in IV. točko izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Ne strinja se z zavrnitvijo in vztraja, da je tožbeni zahtevek utemeljen tudi v tem delu. Povzema dejstva o temelju zahtevka. Ker ni pravnega temelja, zaradi katerega bi tožena stranka lahko obdržala korist, ji mora povrniti tudi vse stroške postopka. Predlagala je dokaz z vpogledom v izvršilni spis I 4934/01. Sodišče ga ni izvedlo niti obrazložilo zavrnitve. Tožena stranka je neutemeljeno oškodovala tožnika. Sodišče bi ji moralo naložiti vse vtoževane stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.3.2009 za znesek 153,00 EUR in od 24.3.2009 za znesek 534,18 EUR ter tudi vse stroške tega postopka. Predlaga spremembo z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavo.

4Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke, predlaga njeno razveljavitev in potrditev sodbe v izpodbijanem delu. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

5Tožena stranka vlaga pritožbo zoper točko II. in IV. izreka. Tudi ona uveljavlja vse zakonsko dopustne pritožbene razloge. Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno razveljavitev in vrnite zadeve v tem obsegu v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je napačno odločeno o ugovoru tožene stranke za zavrženje tožbe zaradi napačno označene tožene stranke. Tožena stranka je že 21. 7. 2010 spremenila firmo. Ob vložitvi tožbe ni obstajala. Ne gre za pomanjkljivost glede označbe tožene stranke, pač pa za procesno pomanjkljivost, ki je ni mogoče sanirati. Tožbo bi bilo treba zavreči. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno je odločeno o odpadli pravni podlagi. Izvršba se začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. Sklep o izvršbi ima učinek rubeža in prenosa v izterjavo. Sodišče ni obrazložilo svoje odločitve. Pravna podlaga ni odpadla, ker sklep o izvršbi ni bil razveljavljen. Izvršilni postopek je bil ustavljen zaradi umika predloga, podanega po prejemu zneska. Odločitev o ustavitvi izvršbe je postala pravnomočna. Tožena stranka ni izpodbijala tega sklepa. Z napačno odločitvijo je sodišče poseglo v pravnomočen sklep o ustavitvi izvršilnega postopka. Toženi stranki je odvzeta možnost izterjave zaradi zastaranja. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do pravne podlage za izdajo sklepa o izvršbi. Nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje. Tožeča stranka bi morala dokazovati, da njen dolg ne obstoji, a tega ni dokazala ne v izvršbi ne v pravdi. Tožena stranka je na podlagi njenega naročila opravila storitev, ki je tožnik ni plačal. Ni bilo neopravičene obogatitve. S sklenitvijo podjemne pogodbe je za tožečo stranko nastala obveznost plačila.

6Tožeča stranka ni podala odgovora na pritožbo tožene stranke.

7Pritožbi nista utemeljeni.

8Tožeča stranka na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) vtožuje povračilo v izvršilnem postopku izterjanih zneskov, stroškov in obresti, in sicer zaradi odpadle pravne podlage – naknadne razveljavitve klavzule pravnomočnosti sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, na podlagi katerega je bila opravljena izvršba. V okviru podane trditvene in dokazne podlage strank je sodišče pravilno in popolno ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva. Ugotovilo je, da je bila zoper tožečo stranko kot dolžnika dovoljena izvršba na podlagi verodostojne listine (računa izdanega s strani pravnega prednika tožene stranke), s sklepom o izvršbi I 2001/04934 z dne 14.5.2001, in sicer na tožnikova denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet. Sklep o izvršbi je postal pravnomočen in na tej podlagi dne 23. 3. 2009 realiziran z izplačilom zarubljenih denarnih sredstev na tožnikovem računu pravnemu predniku tožene stranke. Po nadaljnjih ugotovitvah, da je izvršilno sodišče s sklepom I 4934/2001 z dne 20. 9. 2011 razveljavilo potrdilo o pravnomočnosti sklepa o izvršbi in ustavilo izvršilni postopek zaradi umika predloga s strani tožeče stranke, je tožbenemu zahtevku ob pravilni uporabi 190. člena OZ zaradi odpadle pravne podlage delno ugodilo: do višine neupravičeno izplačanih zneskov upniku (skupna glavnica 687,18 EUR) in za obresti od te glavnice samo od 24. 3. 2009 naprej (260,38 EUR). V presežku je sledilo ugovoru tožene stranke in zavrnilo tožbeni zahtevek (iz naslova sicer priglašenih, a ne odobrenih stroškov izvršilnega postopka dolžnika v višini 560,20 EUR za odvetniške stroške po stroškovniku v prilogi A 8 in sodno takso v višini 43,00 EUR). Za v izvršilnem postopku priznane izvršilne stroške dolžnika (32,77 EUR) je bil tožbeni zahtevek umaknjen, ker je bil navedeni znesek nesporno plačan s strani tožene stranke 8. 6. 2013. V tem delu je zaradi umika tožbe postopek ustavilo.

9Odločitev je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu. Pojasnjena je z jasnimi, preglednimi in v pretežni meri pravilnimi razlogi. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih navedb pravdnih strank in ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev po 14. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi drugih očitanih in uradno upoštevnih procesnih kršitev ne. Pritožbeno sodišče sprejema njegovo odločitev kot pravilno in bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene poudarke obeh pritožb (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O pritožbi tožene stranke

10Pravilna je pritožbena navedba, da z vlogo tožeče stranke na redni št. 5 ni prišlo do poprave naziva tožene stranke, kot je zmotno zapisalo sodišče prve stopnje. Vendar to ni vplivalo na pravilnost odločitve o nadaljevanju postopka zoper toženo stranko. Pritožnica zamolči, da se je kot naslednica prvotne tožene stranke, za katero je trdila, da je prenehala obstajati že pred vložitvijo tožbe, že v odgovoru na tožbo sama vsebinsko spustila v pravdo. Res je predlagala zavrženje tožbe zaradi neodpravljive napake – vložitve tožbe zoper pravno osebo, ki je že prenehala. Hkrati je dopustila možnost poprave (prav: spremembe) tožbe tako, da se postopek nadaljuje z njo kot pravilno toženo stranko (primerjaj odgovor na tožbo – list št. 10). Temu predlogu sta sledila sodišče (pozivni sklep tožeči stranki na red. št. 4) in tožeča stranka z vlogo na red. št. 5. Z njo je tožbo dejansko spremenila. Namesto prvotno tožene stranke je tožbeni zahtevek uperila zoper sedanjo toženko. Ta se je v svoji nadaljnji vlogi brez nasprotovanja spustila v nadaljnje obravnavanje glavne stvari. Na ta način je konkludentno izrazila svojo privolitev za vstop v pravdo namesto prvotno tožene stranke. S tem so bili izpolnjeni vsi pogoji za subjektivno spremembo tožbe po 187. členu ZPP. Izpolnjene so bile potrebne procesne predpostavke, ki se nanašajo na toženo stranko. Od spremembe tožbe naprej se je postopka udeleževala oseba, ki ima sposobnost biti stranka. Zoper njo je izdana tudi izpodbijana sodba. Očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Kršitev petega odstavka 81. člena ZPP (neupoštevanje določb o neodpravljivosti pomanjkljivosti tožbe v zvezi s procesno predpostavko sposobnosti biti stranka na strani prvotno tožene stranke) bi lahko predstavljala le relativno bistveno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP. Ker na pravilnost in zakonitost sodbe neupoštevanje tega pravnega določila ni vplivalo, tudi te kršitve ni.

11Očitki o zmotni uporabi materialnopravnega določila 190. člena OZ so neutemeljeni. Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ).

12Drži, da je bil pravnomočni sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine veljavna podlaga za izterjavo. Vendar je bistveni pogoj in s tem podlaga za izplačilo zarubljenih sredstev upniku pravnomočnost sklepa o izvršbi. Zarubljena denarna sredstva na dolžnikovem računu se namreč lahko izplačajo upniku šele po pravnomočnosti sklepa o izvršbi (prvi odstavek 138. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Čeprav se izvršba začne opravljati tudi pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, upnik pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi ne more biti poplačan (drugi odstavek 46. člena ZIZ). Z odpravo klavzule pravnomočnosti sklepa o izvršbi, izdanega na podlagi verodostojne listine, je odpadla pravna podlaga za izvedeno izvršbo. V obravnavanem primeru je bilo torej poplačilo upnika v znesku 687,18 EUR izplačano po podlagi, ki je kasneje odpadla. Sprejeta odločitev za povračilo navedenega zneska ter pripadajočih zamudnih obresti je pravilna in skladna s tretjim odstavkom 190. člena OZ in 193. člena OZ. Drugačno pritožbeno naziranje je zmotno.

13.Dejstvo, da v obravnavanem primeru (še) ni bil razveljavljen tudi sklep o izvršbi (ker je bil izvršilni postopek po razveljavitvi klavzule o pravnomočnosti ustavljen zaradi upnikovega umika predloga za izvršbo) za ta spor ni pravno odločilno. S pravilnimi razlogi v točki 12 sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi v pritožbi ponovljene trditve o upravičenosti tožene stranke do odtegnjenega oziroma izterjanega zneska. V okviru obravnavanega tožbenega zahtevka se ni treba ukvarjati z vprašanjem obstoja terjatve, ki je bila predmet sporne izterjave (primerjaj I Cpg 1040/2005).

O pritožbi tožeče stranke

14Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje tudi odločitvi o višini tožbenega zahtevka, ki jo izpodbija tožeča stranka.

15Vsebino oziroma višino vtoževanih zneskov je sodišče ugotovilo v okviru podane trditvene in dokazne podlage tožeče stranke, potem ko jo je v okviru materialnoprocesnega vodstva pozvalo k specifikaciji višine zahtevka. O zamudnih obrestih (da tečejo od 24. 3. 2009) je odločilo, v okviru postavljenega zahtevka (primerjaj zahtevek na list. št. 64). Zahtevka od 23. 3. 2009 ni bilo. V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). Pravilo o vezanosti na zahtevek sodišču preprečuje, da bi tožniku prisodilo kaj več (plus) ali kaj drugega (aliud), kot je zahteval. Pritožbeni očitki v tej smeri so torej neutemeljeni.

16Pri izvajanju dokazov je sodišče vezano na dokazne predloge strank. Razpravno načelo mu preprečuje, da bi razen v primerih iz drugega odstavka 7. člena ZPP izvajalo dokaze po uradni dolžnosti. V pritožbi izpostavljenega dokaza z vpogledom v spis I 4934/01 tožeča stranka ni podala. Sodišče ga ni bilo dolžno obrazloženo zavrniti niti izvajati, ker ne gre za dokaz, ki bi ga bilo treba izvesti po uradni dolžnosti. Očitki v smeri absolutne bistvene kršitve pravil postopka 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede višine terjatve so odveč.

17Tudi trditev v smeri odškodninske odgovornosti tožene stranke na prvi stopnji ni bilo. Pavšalne pritožbene navedbe o neutemeljenem oškodovanju tožnika, kar naj bi utemeljevalo vse vtoževane stroške postopka (izvršilne stroške, ki jih je priglasil dolžnik v izvršilnem postopku, a mu jih izvršilno sodišče ni priznalo, in pravdne stroške tega postopka), so nedovoljene in neupoštevne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Nanje ni treba odgovarjati. Presoja, do katerih zneskov je upravičena tožeča stranka, je pravno pravilna in utemeljena s pravilnimi razlogi v točki 15. sodbe. Pritožbeno sodišče jim v celoti pritrjuje. Pri odgovoru na pritožbene navedbe se nanje sklicuje, ker jih ni treba ponavljati.

18Pritožbeni razlogi tožeče in tožene stranke torej niso podani. Odločitev je pravilna v obsodilnem, zavrnilnem in stroškovnem delu. Ker tudi ni obremenjena z uveljavljenimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami, je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

19Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Pritožnika nista uspela s pritožbama. Po načelu uspeha nista upravičena do povračila stroškov v zvezi s pritožbama (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožeče stranke, ki ga je vložila tožena stranka, ni prispeval k odločanju na pritožbeni ravni. Glede na določilo prvega odstavka 155. člena ZPP naj zato tudi stroške z odgovorom na pritožbo nosi tožena stranka sama.