VSL sklep III Cp 2628/2014

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom v izpodbijanem delu (ki se nanaša na dediče po pok. I. iz II. točke izreka in se začne z besedilom „Ena polovica premoženja, ki ga deduje zapustnikova vdova I. ...“in se konča z dedinjo R.) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo o dedovanju premoženja, ki je bilo pok. F. v postopku denacionalizacije vrnjeno v naravi in kot odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe, d. d.. Za dediče tega premoženja je razglasilo zakonite dediče zapustnikovih zakonitih dedinj D. in L. (I. točka izreka) ter I. (II. točka izreka).

2Zoper sklep se pritožujeta udeleženca M. in V. iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Iz vsebine pritožbe smiselno izhaja, da sklep izpodbijata le v delu, v katerem ugotavlja, kdo kot dedič pok. I. deduje 1/2 zapustnikovega premoženja. V pritožbi navajata, da sodišče ni upoštevalo njunih pripomb na osnutek sklepa o dedovanju in se do njih ni opredelilo. Sklepa zato ni mogoče preizkusiti. Dedinja A. je napisala dedno izjavo z dne 26. 2. 2001, ki je bila predložena sodišču in kot edinega dediča po njej določila V.. Sodišče bi zato V. moralo upoštevati kot oporočnega dediča in ga vključiti v sklep o dedovanju. Pokojna I. je v oporoki z dne 6. 6. 1965, dodatku k oporoki z dne 16. 5. 1971 in oporoki z dne 4. 7. 1971 za dedinje vsega svojega nepremičnega premoženje imenovala J., Ž., V. in M.. Iz navedenih oporok izhaja, da je zapustnica izrazila jasno voljo, da vse svoje nepremično premoženje, vključno z nacionaliziranim, zapusti oporočnim dedinjam. Takšen namen zapustnice potrjujeta tudi izjavi Z. in Ž.. Zapustnica je pred svojo smrtjo pri pogovorih z ljudmi večkrat izrazila voljo, da bi tudi nacionalizirano premoženje želela zapustiti nečakinjam. Zelo verjetno je, da je zapustnica v teh pogovorih dejansko napravila še dodatno ustno oporoko glede nacionaliziranega premoženja. Sklep o tem nima razlogov, zato ga ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje tudi ni odločilo o zahtevku M., da si ji povrnejo materialni stroški.

3V odgovoru na pritožbo udeleženci ..., ..., ..., ..., ... in ... predlagajo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

4Na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 472/2014 z dne 28. 2. 2014 je bila pristojnost iz Višjega sodišča v Mariboru prenesena na Višje sodišče v Ljubljani.

5Pritožba je utemeljena.

6V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, kdo je dedič premoženja, ki je bilo zapustniku F. vrnjeno v postopku denacionalizacije z odločbami, št. 9/5-321-01-424/92 z dne 5. 6. 1995, št. 321/584/92-443 z dne 16. 6. 2004 in št. 9/4-321/01-424/92 z dne 25. 1. 2001.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zapustnik z nacionaliziranem premoženjem ni oporočno razpolagal, zato je po njem nastopilo zakonito dedovanje. Ugotovilo je, da so zakonite dedinje po zapustniku njegova žena I. (z deležem do 1/2) ter njegovi sestri D. in L. (skupaj z deležem do 1/2). Pritožba ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje v delu, v katerem je prvo sodišče določilo dediče po pokojnih D. in L., ki dedujeta drugo polovico zapustnikovega premoženja (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je še odločilo, da dedujejo zapustnikovo premoženje, ki bi ga dedovala pok. I., če ne bi umrla pred koncem zapuščinskega postopka, njeni zakoniti dediči (II. točka izreka). Pritožbeno sporno pa je, kdo kot dedič dne 18. 8. 1976 umrle I. deduje eno polovico zapustnikovega premoženja (II. točka izreka).

8Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje tekom postopka izdelalo osnutek sklepa o dedovanju denacionaliziranega premoženja in ga poslalo udeležencem v izjavo. Pritožnika sta v vlogi z dne 14. 8. 2013 podala pripombe na izdelan osnutek. Navedla sta, da je zapustnikova vdova pok. I. z oporoko razpolagala z vsem svojim nepremičnim premoženjem (vključno z nacionaliziranimi nepremičninami) in kot dediče tega premoženja določila svoje nečakinje ..., ..., ... in …, ker iz oporoke zapustnice z dne 6. 6. 1965, dodatka k oporoki z dne 16. 5. 1971 in oporoke z dne 4. 7. 1971 izhaja, da je zapustnica imela namen vse svoje nepremično premoženje, vključno z nacionaliziranim, zapustiti oporočnim dedinjam. Pritožnika sta v isti vlogi še navajala, da je iz osnutka sklepa o dedovanju kot dedič po zapustnikovi vdovi pok. I. izpadel V., ki je na podlagi dedne izjave z dne 26. 2. 2001 (že predložene sodišču) edini dedič po pok. A. (po izpodbijanem sklepu zakonita dedinja po pok. I.). Pregled razlogov izpodbijanega sklepa pokaže, da se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, gre za navedbe odločilnega pomena. Izpodbijani sklep torej v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih zato ga ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD).

9Po prvem odstavku 78. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) se dedovanje po umrlem denacionalizacijskem upravičencu uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju(1). S tem je začrtan krog dedičev, ki dedujejo denacionalizirano premoženje. Do dedovanja so torej upravičeni dediči, ki bi dedovali premoženje po zapustniku že po pravnomočnem sklepu o dedovanju. Če dedič ni več živ ob pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, dedujejo to premoženje njegovi dediči(2). Pokojnikova zapuščina, o kateri se odloča v denacionalizacijskem postopku, preide na njegove dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (drugi odstavek 78. člena ZDen). Oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, imajo glede premoženja, ki pripade upravičencu, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno (81. člen ZDen). Oporočno dedovanje ima po splošnih pravilih prednost pred zakonitim dedovanjem, ki pride v poštev šele v primeru, ko oporoke ni oziroma, ko je ta neveljavna.

10Dedič je lahko samo tisti, ki je živ ob uvedbi dedovanja (125. člen ZD (3)). Ena izmed predpostavk za uvedbo dedovanja pa je obstoj zapuščine. ZD trenutek uvedbe dedovanja veže na smrt zapustnika (123. člen ZD), pokojnikova zapuščina pa preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti (132. člen ZD). ZDen kot specialni predpis v 78. členu določa, da se krog dedičev in njihova dedna sposobnost ugotavlja z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju denacionalizacijskega upravičenca, pokojnikova zapuščina pa na dediče preide s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Na ta način se je upošteval poseben položaj, ki je nastal z vrnitvijo odvzetega premoženja denacionalizacijskemu upravičencu, ker navedeno premoženje ni moglo biti predmet pravnomočnega sklepa o dedovanju po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu, s tem pa se je tudi krog dedičev približal tistemu, kakršen je bil ob smrti zapustnika. Navedena posebna ureditev ZDen zato dopušča dedičem denacionalizacijskega upravičenca oporočna razpolaganja z denacionaliziranim premoženjem, še posebej iz razloga, ker imajo na podlagi 81. člena ZDen oporočna razpolaganja denacionalizacijskega upravičenca, ki so napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, glede tega premoženja, pravni učinek, če je to v oporoki izrecno navedeno. Sodna praksa potrjuje navedenim ugotovitvam, s tem, ko šteje, da pa pogoji za veljavnost oporočnega dedovanja iz 81. člena ZDen veljajo le za denacionalizacijskega upravičenca, ne pa za oporočna razpolaganja njegovih dedičev(4).

11Če bi se torej trditve pritožnikov izkazale za resnične in bi se ugotovilo, da je pok. I. napravila oporoko in z njo razpolagala tudi s premoženjem, ki je bilo vrnjeno zapustniku v postopku denacionalizacije in bi ga ona po njem dedovala, bi to premoženje dedovali njeni oporočni (in ne zakoniti) dediči. Pravila za razlago oporoke določa 84. člen ZD. Ta v prvem odstavku sodišču nalaga, da ugotovi pravi namen oporočitelja, v drugem odstavku pa določa, da se je treba v dvomu držati tistega, kar je ugodnejše za zakonitega dediča ali za tistega, ki mu je z oporoko naložena kakšna obveznost. Pok. I. ni denacionalizacijska upravičenka v smislu prvega odstavka 67. člena ZDen, ampak dedinja pok. moža F., ki mu je bilo vrnjeno nacionalizirano premoženje. Za odločitev o tem, kdo kot dedič pok. I. deduje polovico premoženja, ki je bilo vrnjeno zapustniku v postopku denacionalizacije, je torej odločilno vprašanje, kakšna je bila prava oporočna volja zapustnice I. (v primeru, da je napravila oporoko) glede usode tega premoženja.

12Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sklep v izpodbijanem delu (ki se nanaša na dediče po pok. I. v II. točki izreka) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Posledično je bilo treba razveljaviti tudi popravni sklep z dne 19. 3. 2014. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo obravnavati vse navedbe, ki sta jih udeleženca M. in V. podala v vlogi z dne 14. 8. 2013 in nanje opozarjata v pritožbi ter se do njih v razlogih sklepa o dedovanju opredeliti. V luči zgoraj navedenega bo moralo najprej ugotoviti, ali je pok. I. napravila veljavno oporoko in z njo razpolagala tudi s premoženjem, ki je bilo vrnjeno zapustniku v postopku denacionalizacije in bi ga po njem podedovala. Trditve o tem, da deduje V. del zapustnikovega premoženja tudi kot oporočni dedič A. (zakonite dedinje po pok. I.), pa bodo postale relevantne le v primeru, če bo ugotovljeno, da pok. I. z njej pripadajočim deležem zapustnikovega premoženja ni oporočno razpolagala.

13V zvezi s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni odločilo o zahtevku M. za povračilo materialnih stroškov, pa pritožbeno sodišče pregledu spisa ugotavlja, da udeleženka M. takšnega zahtevka v zapuščinskem postopku po pok. I. ni podala.

------

(1) V sodni praksi se je ustalilo stališče, da gre za pravnomočnost sklepa o dedovanju, izdanega v zapuščinskem postopku po smrti zapustnika, sedaj denacionalizacijskega upravičenca.

(2) Tako US RS U-I-138/99-41 z dne 18. 1. 2001.

(3) Kdo je lahko še dedič- glej drugi in tretji odstavek 125. člena ZD.

(4) Glej sklepe VSL II Cp 2161/2004, I Cp 5542/2006, I Cp 2195/2008 in I Cp 1305/2010; glej tudi nasprotna stališča v sklepu VSL II Cp 2385/2012 in sodbi VS RS 218/1996.