84. člen ZD

Tretji odstavek 142. člena ZD določa, da je več dedičev nerazdelno odgovornih za zapustnikove dolgove vsak do višine vrednosti dednega deleža ne glede na to, ali je delitev dediščine že izvršena ali ne. Pritožba je pravilno izpostavila, da dedič odgovarja, če je izkazan obstoj terjatve do zapustnika, obseg in vrednost dednega deleža, ki bo podedoval, in dejstvo, da je dedič. Za odgovornost dedičev ni potrebno, da se že opravi delitev, ker dediči ne odgovarjajo le s tistim premoženjem, ki ga bodo dejansko prejeli ob delitvi, ampak z vsem svojim premoženjem (do višine vrednosti podedovanega dednega deleža).

Razlaga vsebine oporoke je lahko predmet odločanja zapuščinskega sodišča le, če je zapis oporoke jasen.

Odpoved dediščini se v skladu z določbo 133. člena ZD lahko poda le do konca zapuščinske obravnave in po analogiji bi bilo mogoče enako sklepati tudi za izjavo o odstopu dednega deleža sodediču. Zato v pritožbi podana izjava o odstopu dednega deleža ni razlog za razveljavitev izpodbijanega sklepa.

ZPVAS napotuje tudi na 221. člen ZD, na podlagi katerega sodišče z novim (dodatnim) sklepom o dedovanju razdeli pozneje najdeno premoženje (v tem primeru premoženjske pravice, vrnjene po določbah ZPVAS) na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Kot izhaja iz oporoke, je bila zapustnikova volja z vidika prvega odstavka 84. člena ZD takšna, da je edini dedič njenega premoženja oporočni dedič. Dediči pozneje najdenega premoženja so tako lahko le pravni nasledniki oporočnega dediča, zato je drugačna odločitev sodišča prve stopnje, ki je odločilo na podlagi zakonitega dedovanja, materialnopravno zmotna. Glede na pravno praznino v ZPVAS (ker dedič ni član agrarne skupnosti) je potrebna analogna uporaba pravil ZAgrS, ki glede oporočnega dedovanja postavlja le omejitev, da lahko zapustnik premoženje člana agrarne skupnosti zapusti samo enemu dediču (53. člen ZAgrS).

Predlog se zavrne.

ZD sankcionira napake v obliki z izpodbojnostjo (prvi odstavek 76. člena ZD). Sodna praksa dopušča tudi ugotovitveni tožbeni zahtevek na ničnost oporoke po splošnih pravilih OZ, kadar je tožbeni zahtevek usmerjen na neobstoj oporoke, med drugim zaradi tako hudih napak v obliki, da je na prvi pogled jasno, da oporoka ni nastala (npr. če je pisna oporoka brez oporočiteljevega podpisa, kar zatrjuje tožeča stranka v tem postopku, ali če jo kot oporočna priča podpiše oporočni dedič in podobno). Gre za ponarejene ali falsificirane oporoke, ko sploh ne gre za zapustnikovo oporoko in iz take (ponarejene) listine ne morejo nastati pravne posledice, ker oporoke ni. Sodišče se je z zaslišanjem oporočnih prič prepričalo le o enem elementu testiranja - podpisovanju listine pred pričama. Nobena od oporočnih prič ni potrdila zapustnikove izjave, da podpisuje svojo oporoko. Izjava mora biti ustna in nedvoumna, konkludentna dejanja ne zadoščajo.

Glede na pravnomočno (in v revizijskem postopku preizkušeno) odločitev, da pritožnik, četudi je leta 1992 na podlagi ustnega dogovora z mamo zagotovil sredstva za nakup stanovanja, ni postal njegov lastnik, je pravilna ugotovitev, da stanovanje sodi v zapuščino po pokojni A. A. (in je torej predmet dedovanja po njej). Izhodišče za razlago oporoke, ki pomeni iskanje smisla, ki izhaja iz izražene poslednje volje, je sama vsebina oporoke. Obe listini (z dne 10. 6. 1995 s popravkom, in z dne 3. 3. 2009), v katerih je zapustnica izrazila svojo poslednjo voljo, je treba presojati kot povezano celoto.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je izvršitev oporoke glede teh 4 spornih nepremičnin v stanju, kot so sedaj, nemogoča, saj je potrebna odmera nepremičnin. V zvezi s tem sodišče druge stopnje dodaja, da oporoka kljub temu, da je ni mogoče izvršiti oziroma opraviti vpisa nepremičnin v zemljiško knjigo v delu, kot izhaja iz oporoke, ni nejasna ali nedoločna, saj iz nje natančno izhaja, kako se naj sporne nepremičnine razdelijo med dediče, pokojna pa je v oporoki tudi navedla, naj se sporne nepremičnine odmerijo.

Glede na navedeno je utemeljen pritožben očitek, da zaključki o posameznih okoliščinah, na obstoju katerih temelji razlaga predmetne oporoke, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne temeljijo na oceni izpovedb vseh zaslišanih strank in prič, ki so izpovedali o teh okoliščinah, niti ni sodišče prve stopnje ugotavljalo ali izvedeni dokazi potrjujejo tožbene navedbe. Skrbna in vestna dokazna ocena namreč zahteva oceno vsega, kar so stranke ali priče izpovedale v zvezi z določeno pomembno okoliščino, ob tem pa tudi oceno verodostojnosti posamezne izpovedbe. Ker v obravnavanem primeru zaradi navedene odsotnosti dokazne ocene vseh zaslišanih strank in prič, ni mogoče preizkusiti, ali je bilo dejansko stanje, pomembno za odločitev o utemeljenosti zahtevka pravilno in popolno ugotovljeno, izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, v posledici česar je podana kršitev 14. točke drugega odstavek 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje navedene kršitve ni odpravilo samo, saj se le-ta nanašajo na celoten sklop dejstev, pomembnih za odločitev o tožbenem zahtevku. Sodišče druge stopnje bi moralo namreč dokazno oceno vseh zaslišanih strank in prič sprejeti prvič, torej povsem na no

Veljavnost oporoke in njeno vsebino (obseg dedovanja) je treba presojati ločeno. Od razlage oporoke oziroma oporočiteljevega namena je v konkretnem primeru odvisno, ali zapustnikovo premoženju (v celoti) deduje oporočna dedinja ali pa gre del tudi zakonitim dedičem.

ZPVAS napotuje tudi na 221. člen ZD, na podlagi katerega sodišče z novim (dodatnim) sklepom o dedovanju razdeli pozneje najdeno premoženje (v tem primeru premoženjske pravice, vrnjene po določbah ZPVAS) na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju.

Predlog se zavrne.

Pravilno je pojasnilo sodišča prve stopnje, da je, kadar med dediči nastane spor o tem, ali je vsebina predložene listine taka, da jo je mogoče opredeliti kot oporoko, to vprašanje, na katerega mora odgovoriti zapuščinsko sodišče (3. odstavek 210. člena ZD), da gre torej za pravno vprašanje, ko se pojavi spor o vsebini pravne norme, o pravni kvalifikaciji življenjskega dogodka pod ustrezno pravno normo. V tem konkretnem primeru pa je sporno vprašanje, ali je bila prava volja zapustnika, da C. C. deduje zgolj v primeru njegove nasilne smrti ali pa da deduje ne glede na način smrti. Potrebno je torej ugotoviti voljo zapustnika glede učinkovanja oporoke, dejstva o tem pa so med strankami sporna. Ugotavljanje prave volje oporočitelja glede učinkovanja oporoke (njene veljavnosti, ali je vezana na pogoj) je, kot to pravilno pojasnjuje tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, predvsem dejansko vprašanje, ki se rešuje v pravdnem postopku, ne pa zgolj z razlago oporoke zapuščinskega sodišča z uporabo določil 84. člena ZD.

Iz določil oporoke ne izhaja, da bi zapustnik želel, da bi dedinja V.L. dedovala vso njegovo premoženje, prav tako pa v oporoki ni jasno (nedvomno) izkazano, da bi želel zapustnik V.L. nameniti tudi predmetno (kasneje vrnjeno) premoženje. Glede na navedeno so neutemeljena pritožbena navajanja, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati in razčiščevati širša družbeno - zgodovinska in družinska razmerja ter v zvezi s tem izvajati obsežen dokazni postopek.

Neutemeljeno je stališče obeh pritožb, da bi moralo sodišče prve stopnje v sklepu o dedovanju upoštevati v oporoki določeno fizično delitev nepremičnine. V času sestave oporoke zapustnik ni bil izključni lastnik hiše, zato je ni mogel razdeliti v naravi oziroma ni mogel s hišo kot celoto pravno veljavno razpolagati. Dokler je stvar v solastnini, solastnik tudi ne more imeti izključne lastninske pravice na posameznem delu stvari (v obravnavanem primeru na posameznem stanovanju v sporni hiši), zato tudi ne more prosto razpolagati s točno določenim (realnim) delom stvari. Ker nepremičnine med dediče ni bilo mogoče razdeliti v naravi, je pristop sodišča prve stopnje, ki je realne dele nepremičnine (hiše), ki dedičem pripadajo po oporoki (denarno) ovrednotilo v razmerju do vrednosti celotne nepremičnine (hiše) in jim določilo dedne deleže v tem razmerju, glede na okoliščine primera še najbolj ustrezen.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo pravno podlago 84. člena ZD in je pravilno obrazložilo, da je pravi oporočiteljev namen temeljno vodilo pri razlagi oporoke ter da je določila oporoke treba razlagati po pravem oporočiteljevem namenu, kar pomeni, da sam zapis oporoke ni odločilen, temveč sodišče ugotavlja vsebino zapustnikove volje še na druge načine.

Pravila za razlago oporoke so določena v 84. členu ZD. Prvi odstavek tega člena vsebuje temeljno razlagalno pravilo, da je določila oporoke treba razlagati po pravem oporočiteljevem namenu, v drugem odstavku pa je še dodano, da se je v primeru dvoma treba držati tistega, kar je ugodnejše za zakonitega dediča ali tistega, ki mu je z oporoko naložena kakšna obveznost.

Vprašanje zapustnikove volje je najprej dejansko, šele nato pravno vprašanje. V takšnih primerih je napotitev na pravdo za zapuščinsko sodišče obligatorna, saj sme le pravdno sodišče ugotavljati pravo oporočiteljevo voljo. Ker zapustnik z oporoko razpolaga s svojim celotnim premoženjem in za vse primere, bo svoje trditve, da je v obravnavani zadevi oporočno razpolagal le za primer komorience, moral dokazati pritožnik, in je tudi po oceni pritožbenega sodišča njegova pravica manj verjetna.

Oporoka je pravni posel za primer smrti, katerega pravni učinek nastopi šele z zapustnikovo smrtjo. Sklop dejstev, zaradi katerih se spreminjajo, prenehajo ali prenašajo pravice, je izpolnjen šele z zapustnikovo smrtjo. Z zapustnikovo smrtjo premoženje preide na dediče. Iz teh razlogov je vsebinsko presojo ne/veljavnosti oporoke zaradi nasprotovanja kogentnim predpisom o dedovanju kmetij nujno izvesti na dan zapustnikove smrti ter na dan izdaje sklepa o dedovanju in ne na dan sestave oporoke.

Skupnost dedičev, ki nastane s smrtjo zapustnika, praviloma preneha z delitvijo zapuščine med sodediče. Na osnovi te delitve vsak dedič dobi v izključno last določene stvari in pravice iz zapuščine, ki ustrezajo velikosti njegovega dednega deleža. S sklepom o dedovanju sodišče samo ugotovi, v kakšnem razmerju dediči dedujejo (3. točka drugega odstavka 214. člena ZD), dediči pa si morajo dediščino še razdeliti. To lahko storijo že v zapuščinskem postopku s sklenitvijo dednega dogovora, ki ga sodišče povzame v sklep o dedovanju (tretji odstavek 214. člena ZD), lahko pa to storijo tudi kasneje, po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Sklenitev takšnega sporazuma o delitvi dediščine pa odpade, kadar zapustnik že z oporoko določi, katere stvari gredo posameznim oporočnim dedičem, saj takšno oporočno določilo šteje kot razdelitev zapuščine in je zapuščinsko sodišče (v kolikor se dediči ne sporazumejo drugače) nanj vezano. Posamezni od zapustnikov kot solastnik spornih nepremičnin z oporoko z njimi kot s celoto ni mogel samostojno pravno veljavno razpolagati tako, da bi jih med dedinji razdelil v naravi. Izhodišče za iskanje pravega oporočiteljevega namena in razlago oporoke je s