VSL sklep I Cp 870/2015

I. Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 27.10.2014.

II. Pritožbi zoper sodbo se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

1S sklepom z dne 27.10.2014 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za izdajo predhodne odredbe.

2Tožnik je vložil laično pritožbo, v kateri obrazlaga, zakaj meni, da je predlagano zavarovanje s predhodno odredbo skladno z določili ZIZ (Zakon o izvršbi in zavarovanju) in izpostavlja slabo finančno stanje tožene stranke. Odločitev sodišča, da predlog ni popoln, ga čudi. Diskriminatorno pa je, da mu ni bila ponujena možnost popravka oziroma dopolnitve predloga.

3Pritožba ni utemeljena.

4Odločitev o zavrnitvi tožnikovega predloga za izdajo predhodne odredbe je pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot jih je navedlo prvostopenjsko sodišče.

5Skladno s prvim odstavkom 257. člena ZIZ morata biti za izdajo predhodne odredbe izpolnjena dva pogoja: upnik mora razpolagati z odločbo domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, ki še ni izvršljiva, in za verjetno mora izkazati nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Sodna praksa je zavzela stališče, da sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine proti kateremu je bil vložen ugovor, predstavlja odločbo domačega sodišča v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ. Ustavno sodišče RS pa je z odločbo U-I-148/13 z dne 10.7.2014 razveljavilo 1. točko prvega odstavka 258. člena ZIZ, ki se je sicer nanašala na domnevano nevarnost (štelo se je, da je podana nevarnost v smislu 257. člena ZIZ), če se je predlog za zavarovanje s predhodno odredbo opiral na plačilni nalog in na sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor. Ustavno sodišče je ugotovilo, da (sedaj razveljavljena) 1. točka prvega odstavka 258. člena preprečuje razlago, da predhodna odredba ne more temeljiti na neizvršljivem plačilnem nalogu, s čimer je kršeno načelo enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave RS), zato je ureditev v nasprotju s splošnim načelom sorazmernosti (15. člen Ustave RS). Iz obrazložitve odločbe U-I-148/13 izhaja, da predhodne odredbe ni dopustno izdati na podlagi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je bil vložen ugovor. Od sprejema navedene odločbe Ustavnega sodišča dalje zato predhodne odredbe ni dopustno izdati na podlagi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, proti kateri je bil vložen ugovor.(1) Ker torej listina, na katero tožnik opira predlog za izdajo predhodne odredbe, ne izpolnjuje zakonskega pogoja za izdajo predhodne odredbe iz prvega odstavka 257. člena ZIZ, je višje sodišče ob uradnem preizkusu glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se uporablja na podlagi 15. člena ZIZ) ugotovilo, da je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi predloga za izdajo predhodne odredbe pravilna. Zato je pritožbo zoper sklep z dne 27.10.2014 kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

6Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 78446/2014 z dne 10.6.2014 in zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je menilo, da tožba ni sklepčna.

7Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP in predlaga, da višje sodišče spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku ali pa jo razveljavi in vrne v novo sojenje. Prvostopenjsko sodišče zamenjuje pojma nepopolnosti in nesklepčnosti tožbe. Če tožba ni sestavljena skladno s 180. členom ZPP, je nepopolna, pravna posledica pa je zavrženje tožbe. V dopolnitvi tožbe je oblikovan tožbeni zahtevek in navedena so dejstva ter predlagani dokazi, tako da je zadoščeno zakonskim pogojem iz 180. člena ZPP. Če pa je tožba nesklepčna, mora sodišče tožečo stranko pozvati, da nesklepčnost odpravi, še posebej, če tožbo vloži pravni laik. Tožnik kot prava neuka stranka je popolnoma in v celoti zadostil standardu obrazloženosti tožbe. Iz navedb jasno izhaja, da se je s toženo stranko dogovoril, da mu bo proti plačilu opravila adaptacijska dela, in sicer dobavila in montirala keramični in sanitarni material. Iz teh trditev je mogoče zaključiti, da gre za podjemno pogodbo. Višina tožbenega zahtevka je zneskovno definirana že v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, v dopolnitvi tožbe pa je pojasnjeno, da gre za zahtevek za vračilo preplačanih sredstev po avansnem plačilu. Pravno subsumcijo zatrjevanih dejstev mora narediti sodišče. Pritožba še opozarja, da stranka ni dolžna dokazovati negativnih dejstev ter da je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi potrdila zatrjevano poslovno razmerje. Zato bi bil materialnopravno pravilen zaključek, da je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

8Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

9Pritožba je utemeljena.

10Višje sodišče pritrjuje pritožbi, da se prvostopenjsko sodišče zmotno sklicuje na 180. člen ZPP, ki predpisuje obvezne sestavine tožbe. Iz trditev, ki jih je podal tožnik, jasno izhaja koliko vtožuje, navedena so dejstva o poslovnem odnosu pravdnih strank, trditve o neizpolnjevanju dogovorjenega in predlagani dokazi. Sicer pa tudi iz same obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da gre za nepopolno tožbo. Prvo sodišče je namreč zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ocenilo, da tožba ni sklepčna. Tak zaključek je zmoten.

11Dejstva, ki so potrebna za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljane pravne posledice (sklepčnost tožbe), določajo pravila materialnega prava, ki ga mora sodišče poznati. Ko presoja sklepčnost, sodišče opredeli življenjski primer, na katerega tožnik navezuje pravno posledico, iz njega izlušči pravno relevantna dejstva (dejansko stanje oziroma konkretni dejanski stan) ter opravi subsumcijo teh dejstev pod pravno normo. Glede na 180. člen ZPP pravna kvalifikacija ni nujna sestavina tožbe.

12Tožnik je v laični vlogi pojasnil kaj naj bi se tožena stranka zavezala storiti. Trdi, da ji je plačal vnaprej in da tožena stranka svojih obveznosti ni izpolnila, saj ni kupila materiala in posledično ni naredila del, ki bi jih morala. Ker tožena stranka kljub pozivom ni naredila, kar bi morala, ji je po dveh mesecih sporočil, da ne bo več opravljala del na stanovanju in jo pozval, naj vrne preplačilo za material, ki ga ni dobavila. Ker tožena stranka tega ni storila, mu dolguje 1.491,00 EUR, kar skupaj z obrestmi zahteva s tožbo.

13Navedenih je toliko dejstev, da je mogoče zaključiti, da je bila med pravdnima strankama sklenjena podjemna pogodba (619. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Osnovna podjemnikova obveznost je izvršiti dogovorjeno delo (626. člen OZ). Tožnikove trditve o odstopu od pogodbe je mogoče subsumirati pod 628. člen OZ. Če iz tožbenih trditev ne izhajajo vsa pravno relevantna dejstva, mora sodišče tožnika pozvati na dopolnitev. Materialnopravne pomanjkljivosti tožbe tudi v sporih majhne vrednosti terjajo materialnopravdno vodstvo (285. člen ZPP)(2) : skrb za dopolnitev nepopolnih navedb in navajanje odločilnih dejstev ter dokazil glede navedb strank.

14Na dopolnitev tožbe tožena stranka sicer ni odgovorila, je pa v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine pojasnila v kakšnem poslovnem razmerju sta bili pravdni stranki. Prav ima pritožba, da priznava poslovni odnos, kakršnega je zatrjeval tožnik. V nasprotju s tožnikom pa trdi, da sta bila dobavljena dva umivalnika in pult za kopalnico ter da so bila keramična dela opravljena in da so opravljena dela in dobavljeni material presegla plačilo avansa. Tožena stranka torej trdi, da tožniku nič ne dolguje. V dokaz je predložila listinske dokaze in predlagala zaslišanje direktorja.

15Skladno z določili 454. člena ZPP lahko sodišče brez razpisa naroka izda odločbo o sporu le, če ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, ali če ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa ne predlaga izvedbe naroka. Iz prej povzetih navedb strank izhaja, da v obravnavani zadevi dejansko stanje ni nesporno. Katerim s strani tožnika zatrjevanim dejstvom tožena stranka ugovarja, je razvidno iz ugovora zoper sklep o izvršbi. Obe stranki sta predlagali svoje zaslišanje, tožnik pa tudi zaslišanje prič. Zato ni bilo pogojev, da je sodišče odločilo brez izvedbe naroka. Razen tega sodišče, če meni, da tožba ni sklepčna, brez materialnopravnega vodstva ne sme izdati zavrnilne sodbe.

16Glede na obrazloženo je bilo potrebno pritožbi ugoditi, saj zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ker ni uporabilo določb OZ o podjemni pogodbi, sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja (drugi odstavek 458. člena ZPP). To bo moralo storiti na naroku za glavno obravnavo, ki ga bo moralo izvesti. Upošteva naj vsa zatrjevana dejstva, predložene listinske dokaze in izvede predlagana zaslišanja.

17Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo, ker je razveljavilo izpodbijano sodbo in vrnilo zadevo v novo sojenje (tretji odstavek 165. člena ZPP). V zvezi s pritožbo zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo pa pritožbeni stroški niso bili priglašeni.

--------

Op. št. (1): gl. enotno sodno prakso, npr. sklepe VSL I Cpg 1344/2014 z dne 3.9.2014, VSL I Cpg 345/2013 z dne 11.9.2014, VSC II Ip 500/2014 z dne 3.12.2014, VSL II Cp 2312/2014 z dne 24.9.2014 in VSL I Cpg 1499/2014 z dne 15.10.2014.

Op. št. (2): Gl. komentar N. Betetto k 452. členu v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, izdala Uradni list, GV Založba leta 2009