VSL sklep II Cp 1851/2015

I. Pritožbi zoper sklep z dne 15. 10. 2014 se zavrneta in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožbi zoper sklep z dne 2. 3. 2015 se zavrneta in se potrdi izpodbijani sklep.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1S sklepom z dne 15. 10. 2014 je sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju ugovoru tožene stranke zoper začasno odredbo P 942/2013 – II z dne 22. 5. 2013 delno ugodilo in začasno odredbo vzdržalo v veljavi glede nepremičnin z ID znaki 21/0-0, 36/0-0, 53/0-0, 101/1-0, 105/0-0, 149/0-0, 504/3-0, 17/0-1, 18/0-1, 104/0-0, 106/0-0, 32/0-0, 225/0-0, 228/0-0, 107/0-0, 137/1-0, 137/2-0 in 20/0-1, glede ostalih nepremičnin pa je začasno odredbo z dne 22. 5. 2013 razveljavilo, to je glede nepremičnin z ID znaki 33/0-0, 38/0-0, 43/0-0, 49/0-0, 133/4-0, 137/3-0, 504/4-0, 101/2-0, 131/1-0 do ¼ in 139/0-0. Ugovor tožene stranke z dne 23. 8. 2013 zoper dopolnilno začasno odredbo P 942/2013-II z dne 17. 7. 2013 je zavrnilo in dopolnilno začasno odredbo vzdržalo v veljavi.

S sklepom z dne 2. 3. 2015 je sodišče prve stopnje ugovoru tožene stranke zoper začasno odredbo z dne 22. 10. 2014 (s katero je odločilo, da se pri vseh zgoraj navedenih toženčevih nepremičninah vpiše prepoved prenosa zemljiških pisem, ki se nanašajo na zemljiški dolg, vpisan pod Dn. št. 70054/2013) delno ugodilo in začasno odredbo vzdržalo v veljavi glede nepremičnin z ID znaki 21/0-0, 36/0-0, 53/0-0, 101/1-0, 105/0-0, 149/0-0, 504/3-0, 17/0-1, 18/0-1, 104/0-0, 106/0-0, 32/0-0, 225/0-0, 228/0-0, 107/0-0, 137/1-0, 137/2-0 in 20/0-1, glede ostalih nepremičnin, to je nepremičnin z ID znaki 33/0-0, 38/0-0, 43/0-0, 49/0-0, 133/4-0, 137/3-0, 504/4-0, 101/2-0, 131/1-0 do ¼ in 139/0-0 pa je začasno odredbo razveljavilo.

2Zoper oba sklepa se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožnica se zoper sklep z dne 15. 10. 2014 pritožuje v zavrnilnem delu iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti zavrne ugovor toženca in sklep o začasni odredbi z dne 22. 5. 2013 potrdi. Sodišče prve stopnje je preseglo trditveno in dokazno podlago toženca, ker je samo pridobilo podatke GURS o vrednosti nepremičnin. S tem je zagrešilo kršitev iz 2. in 7. člena ZPP, ki je prerasla v absolutno bistveno kršitev določb ZPP, prav tako pa je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Poleg tega je v sklepu podano nasprotje, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da začasna odredba s prepovedjo obremenitve in odtujitve toženca pri kmetovanju v ničemer ne ovira, kljub temu pa je njegovemu ugovoru ugodilo. Toženec ni točno navedel, katere nepremičnine naj bi mu služile za preživljanje. Zaradi tako pomanjkljive trditvene in dokazne podlage pa sodišče njegovemu ugovoru ne bi smelo ugoditi. Posledica tako pomanjkljivih navedb je nejasnost, po kakšnem kriteriju je sodišče razlikovalo med parcelami, na katerih je zavarovanje dopustilo, in med tistimi, na katerih zavarovanja ni dopustilo. V tem delu je obrazložitev nejasna in v nasprotju sama s sabo, saj hkrati pravi, da je bil ugovor utemeljen le glede dveh parcel, čemur pa je sodišče iz neznanega razloga pridružilo še nekaj parcel. Zato je podana tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako tožnica meni, da v dani zadevi ne sme priti do omejevanja zavarovanja, saj ne gre za izvršilni postopek, ampak za postopek zavarovanja.

4Tožnica se tudi zoper sklep z dne 2. 3. 2015 pritožuje iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče prve stopnje ni bilo pristojno za odločanje o pritožbi toženca zoper sklep z dne 22. 10. 2014, saj bi o pritožbi moralo odločati pritožbeno sodišče. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče ni navedlo razlogov za spremembo parcel, ki so zajete z zavarovanjem v sklepu z dne 22. 10. 2014, poleg tega pa je tudi preseglo toženčevo podlago, ki je zgolj glede treh parcel pojasnil, zakaj jih potrebuje za preživljanje. Omejevanje zavarovanja ni dopustno, saj ne gre za izvršilni postopek.

5Toženec se pritožuje zoper sklep z dne 15. 10. 2014 iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti zavrne predlagano začasno odredbo. Podrejeno predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank, je kršilo lasten dokazni sklep, poleg tega tudi ni pojasnilo, zakaj že sprejetega dokaznega predloga ni izvedlo. Lastnega dokaznega sklepa pa sodišče ne sme arbitrarno spreminjati. Poleg tega sodišče prve stopnje ni obravnavalo vseh navedb in listin toženca, ki potrjujejo, da je kmet, ki za nemoteno opravljanje dejavnosti potrebuje vse parcele, na katere meri tožbeni zahtevek, kar bi lahko potrdil tudi toženec s svojo izpovedbo. Tudi sicer pa je priča V. Z. potrdil, da iz zaokrožene kmetije ni mogoče izločiti nobenega zemljišča. Glede obsega zavarovanja toženec izpostavlja, da je sodišče dopustilo zavarovanje na nepremičnem premoženju, ki po cenitvah GURS znaša 175.047,00 EUR ( v resnici še verjetno več), terjatev tožnice do dolžnika na dan 15. 10. 2014 pa znaša 140.833,54 EUR, s čimer je prekršilo načelo sorazmernosti. Zaključek sodišča prve stopnje, da toženec z začasno odredbo trpi le neznatno škodo, ni utemeljen, sploh ob tem, da so nepremičnine, ki so podvržene zavarovanju, vrednejše od vtoževane terjatve. Sodišče je v obrazložitvi zapisalo tudi, da škoda ne nastaja, ker se z začasno odredbo prepoveduje odtujitev in obremenitev nepremičnin, kar predstavlja bistvo zaščitene kmetije. S tem je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj vsaka začasna odredba predstavlja poseg v premoženje in torej določena škoda v vsakem primeru nastaja. Škoda je v tem, da toženec ne more poslovati v okviru zaščitene kmetije. Poleg tega določilo 3. člena ZDKG prepoveduje drobljenje zaščitene kmetije. Ne drži, da toženec ni konkretno navedel, zakaj za lastno preživljanje in preživljanje družinskih članov potrebuje prav vsa kmetijska zemljišča in gospodarska poslopja. Res je v ugovoru poimensko navedel nepremičnine ..., 33 in 43 k. o. X, ni pa res, da ni navajal in omenjal potrebnosti drugih parcel. Z navedbo, da vsako izmed parcel in vse skupaj potrebuje za preživljanje, je v zadostni meri konkretiziral svoj ugovor. Tudi izvedenec kmetijske stroke je bil predlagan utemeljeno in substancirano, zaradi česar je zavrnitev izvedbe tega dokaza arbitrarna in neutemeljena. Sodišče se ni opredelilo do navedb, da je bil zemljiški dolg ustanovljen že pred vložitvijo predmetne tožbe in za obveznosti, ki so nastale zaradi vlaganj v razvoj in ohranitev zaščitene kmetije, kar bi lahko toženec dodatno pojasnil še na zaslišanju, kar pa mu ni bilo omogočeno. Da se skupaj z družino preživlja s kmetijo, toženec ne more dokazovati drugače kot z lastnim zaslišanjem. Že daljše obdobje plačuje obveznosti namesto dolžnika, očeta V. Z. Poleg tega niso podani niti objektivni niti subjektivni pogoji izpodbojnosti darilne pogodbe, ki jo je dolžnik leta 2010 sklenil s tožencem, saj tožnica zoper dolžnika do sedaj ni vložila nobenega izvršilnega postopka. Ker je dolžnik prejemnik pokojnine ter še vedno lastnik parcele, tudi objektivni pogoj neplačevitosti dolžnika ni izpolnjen. Darilna pogodba dne 11. 2. 2010 je bila sklenjena zaradi ohranitve zaščitene kmetije, ne pa zaradi oškodovanja tožnice, zaradi česar niti subjektivni pogoj izpodbojnosti ni podan. Poleg tega je tožnica zamudila prekluzivni rok za izpodbijanje pravnih dejanj, saj je bila darilna pogodba sklenjena 11. 2. 2010, tožba pa je bila vložena 15. 4. 2013.

6Toženec se tudi zoper sklep z dne 2. 3. 2015 pritožuje iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti zavrne predlagano začasno odredbo, s katero je tožnica zahtevala vpis prepovedi razpolaganja z zemljiškim pismom oziroma razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja enake pritožbene razloge, kot jih je navedel že v pritožbi zoper sklep z dne 15. 10. 2014, zato jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na tem mestu ne povzema ponovno.

7Tožnica je na pritožbi toženca zoper sklep z dne 15. 10. 2014 ter sklep z dne 2. 3. 2015 podala odgovora, v katerih predlaga zavrnitev njegovih pritožb. Toženec na pritožbi tožnice ni odgovoril.

O pritožbah zoper sklep z dne 15. 10. 2014

8Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožnice

9Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje preseglo trditveno in dokazno podlago toženca (2. in 7. člen ZPP), ko je v postopku samo pridobilo podatke o vrednosti nepremičnin po GURS ter očitek, da bi moralo sodišče zaradi pomanjkljive trditvene podlage toženca v zvezi z okoliščinami izvzema nepremičnin iz izvršbe, toženčev ugovor v celoti zavrniti, nista utemeljena. Sicer drži pritožbena navedba tožnice, da je toženec zgolj za tri nepremičnine konkretizirano navedel, zakaj jih potrebuje za nujno preživljanje sebe in svoje družine (177. člen ZIZ), ne pa tudi za vsa ostala kmetijska zemljišča in gospodarska poslopja, kar je pravilno ugotovilo in upoštevalo tudi sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ugoditev ugovoru v preostalem delu pa utemeljuje načelo sorazmernosti, ki ga kot temeljno načelo uzakonja 3. člen ZIZ. Upoštevajoč navedeno načelo se lahko zavarovanje dovoli le v obsegu, kot je to nujno potrebno za dosego namena zavarovanja, na kar je toženec v ugovoru upravičeno opozoril z navedbo o vrednosti zaščitene kmetije. Glede na to, da se je toženec v ugovoru skliceval na podatke GURS (list. št. 40), ki kot javno dostopni podatki predstavljajo splošno znana dejstva (peti odstavek 214. člena ZPP), pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s sklicevanjem na podatke GURS glede verjetne ocene vrednosti nepremičnin prekoračilo trditveno in dokazno podlago toženca (2. in 7. člen ZPP), ni utemeljen. Ker za odločanje v fazi postopka izdaje začasne odredbe glede vrednosti zaščitene kmetije velja nižji dokazni standard verjetnosti, pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede vrednosti parcel, ki jo je sodišče ugotavljalo na podlagi podatkov GURS, ni utemeljen.

10Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da je podana nejasnost, po kakšnem kriteriju je sodišče razlikovalo med parcelami, na katerih je zavarovanje dopustilo, in med tistimi, na katerih zavarovanja ni dopustilo. Iz razlogov sklepa namreč jasno izhaja, da zavarovanja na parcelah 33 in 43 k. o. X ni dovolilo, ker gre za gospodarska poslopja, ki jih toženec nujno potrebuje za preživljanje, kar je v skladu z določilom 177. člena ZIZ v zvezi z določilom 241. člena ZIZ iz zavarovanja izvzeto. Na ostalih v sklepu naštetih nepremičninah pa zavarovanje z začasno odredbo ni potrebno, ker gre za nesorazmernost zavarovanja (3. člen ZIZ). Zato očitek, da je sodišče prve stopnje iz neznanega razloga iz zavarovanja izvzelo še nekaj preostalih parcel, ni korekten, prav tako ni utemeljen le pavšalno naveden očitek o zagrešeni kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11Pritožbeni očitek tožnice, ki oporeka omejitvi zavarovanja, češ da ne gre za izvršilni postopek, je neutemeljen. Podlago za omejitev zavarovanja namreč predstavlja določilo 241. člena ZIZ, ki določa, da zavarovanje ni dopustno na stvareh in pravicah, ki po ZIZ ali drugem zakonu ne morejo biti predmet izvršbe.

O pritožbi toženca

12Pritožba nima prav, da bi sodišče moralo zaslišati toženca, ker je izvedbo tega dokaza že sprejelo z dokaznim sklepom. Sodišče v skladu z določilom četrtega odstavka 287. člena ZPP na dokazni sklep ni vezano. Prav tako ne drži pritožbeni očitek o neobrazloženosti zavrnitve tega dokaznega predloga. Razlog zavrnitve je namreč razviden iz 22. in 23. točke obrazložitve sklepa. Tudi očitek pritožbe, da je Višje sodišče s sklepom II Cp 3285/2013 z dne 18. 12. 2013 prvostopenjskemu sodišču naložilo izvedbo dokaza z zaslišanjem toženca, ne drži. V prejšnjem sojenju je bila ugotovljena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nedopustnega razloga zavrnitve izvedbe dokaza z zaslišanjem strank, ki je predstavljal vnaprejšnjo dokazno oceno dokazov,(1) kar je terjalo razveljavitev odločitve o ugovoru in vrnitev v ponovno odločanje.

13Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh navedb in dokazil, ki jih je toženec predložil v zvezi z okoliščino, da je kmet, ki za opravljanje svoje dejavnosti potrebuje vse parcele zaščitene kmetije. Dejstvo, da je toženec kmet in da zaščitena kmetija predstavlja vir njegovega preživljanja in preživljanja njegove družine, je sodišče prve stopnje verjetno ugotovilo na podlagi izpovedbe priče V. Z. (glej 11. točka obrazložitve), poleg tega tožnica dejstvu, da je toženec kmet, ki se preživlja od dela na zaščiteni kmetiji, ni oporekala. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje štelo, da toženec niti s stopnjo verjetnosti ni izkazal, da se skupaj z družino preživlja s kmetijo, zato ni korekten, zahteva, da se v zvezi s tem sodišče opredeli še do preostalih dokazil, pa odveč.

14Višina dolžnikovega dolga ustreza seštevku vrednosti nepremičnin, na katerih je dovoljeno zavarovanje. Iz podatkov GURS namreč izhaja, da vrednost premoženja, na katerem je sodišče dovolilo zavarovanje, ne presega višine tožničine terjatve in ne znaša 175.047,00 EUR, kot zmotno navaja pritožba, temveč znaša 139.477,00 EUR. Posledično pritožbeni očitek, da predmet zavarovanja precej presega samo vrednost denarne terjatve tožnice, ni utemeljen. Pa tudi, če bi vrednost zavarovanja znašala 175.000,00 EUR, kot trdi pritožba, bi bilo po presoji pritožbenega sodišča sorazmerje med višino terjatve in obsegom zavarovanje še vedno ustrezno, saj višina tožničine terjatve (zaradi teka zakonskih zamudnih obresti) še vedno narašča.

15Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je toženec zgolj za tri nepremičnine konkretizirano navedel, zakaj jih potrebuje za nujno preživljanje, glede preostalih nepremičnin pa svojega trditvenega bremena, ki je ostalo na ravni pavšalnih trditev (potrebuje vse nepremičnine), ni zmogel. Ker toženec s svojo izpovedbo ne more nadomestiti manjkajoče in pavšalne trditvene podlage v zvezi s potrebnostjo nepremičnin za nujno preživljanje (177. člen ZIZ), je neutemeljen očitek, ki graja zavrnitev dokaza z zaslišanjem toženca, češ da bi toženec s svojo izpovedbo izkazal potrebnost vseh nepremičnin za preživljanje. Prav tako je pavšalna toženčeva trditvena podlaga v zvezi z ustanovitvijo zemljiškega dolga, saj toženec ni substanciral niti upnikov niti posojil, ki naj bi predstavljala podlago za ustanovitev zemljiškega dolga. Ker, kot že navedeno, pomanjkljive trditvene podlage ni moč nadomestiti z zaslišanjem stranke ali postavitvijo izvedenca kmetijske stroke, očitek, ki graja zavrnitev navedenih dokazov, ni utemeljen.

16Ker navedbe toženca o tem, koliko je vložil v kmetijo, in navedbe o tem, da že daljše obdobje odplačuje očetove dolgove, za odločitev v zadevi niso relevantne, se sodišče prve stopnje do njih utemeljeno ni posebej opredeljevalo.

17V skladu z določilom 272. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala ter eno izmed predpostavk določenih v drugem odstavku 272. člena ZIZ. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je dolžnik še pred zaključkom pravdnega postopka, v katerem je tožnica zoper njega uspela in ji je bila pravnomočno priznana terjatev v višini 64.820,86 EUR, svoje premoženje, to je zaščiteno kmetijo (razen ene parcele, katere solastnik je do ½), podaril sinu tožencu, da dolžnik razen pokojnine in solastništva ene parcele, ki je po podatkih GURS vredna 8.000,00 EUR, drugega premoženja nima, da dolžnik dolga ni poravnal, toženec pa je le nekaj dni po pozivu tožnice na plačilo dolga ustanovil zemljiški dolg v višini 260.000,00 EUR, se pritožbeno sodišče strinja z oceno sodišča prve stopnje o obstoju verjetnosti terjatve, kot tudi o obstoju verjetnosti konkretne nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prva alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Pritožbene navedbe, ki izpodbijajo verjetnost terjatve, zato niso utemeljene. Prav tako pa ni utemeljena pritožbena navedba, da je tožnica zamudila prekluzivni rok za vložitev paulijanske tožbe, saj od razpolaganja dolžnika (16. 4. 2010) do vložitve tožbe (12. 4. 2013) triletni rok še ni potekel (257. člen OZ).

Ker za izdajo poleg obstoja verjetnosti terjatve zadošča že obstoj ene izmed predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, kar je v konkretnem primeru izkazano, so posledično nerelevantne pritožbene navedbe, ki izpodbijajo zaključek sodišča prve stopnje v zvezi z neznatno škodo, zaradi česar pritožbeno sodišče na njih ni odgovarjalo.

18Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče in tožene stranke zoper sklep z dne 15. 10. 2014 zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbah zoper sklep z dne 2. 3. 2015

19Pritožbi nista utemeljeni.

20S sklepom z dne 2. 3. 2015 je sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru toženca zoper sklep z dne 22. 10. 2014, s katerim je ponovno odločalo o predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe, in sicer o vpisu prepovedi prenosa zemljiških pisem, ki se nanašajo na zemljiški dolg, ki je vpisan pod Dn. št. 70054/2013 in odločilo, da se pri vseh nepremičninah, ki sestavljajo zaščiteno kmetijo, vpiše prepoved prenosa zemljiških pisem. Zoper to odločitev se je pritožil toženec s pritožbo z dne 27. 10. 2014, s katero se je pritožil tudi zoper sklep z dne 15. 10. 2014. Njegovo pritožbo je sodišče prve stopnje obravnavalo kot ugovor, o katerem je odločilo z izpodbijanim sklepom z dne 2. 3. 2015.

O pritožbi tožnice

21Pravno sredstvo dolžnika zoper sklep o predlogu za izdajo začasne odredbe, s katerim je predlogu ugodeno, je ugovor (9. člen ZIZ), o katerem odloča isto sodišče, ki je izdalo izpodbijani sklep. Z drugo točko pritožbe z dne 27. 10. 2014, se je toženec pritožil zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 22. 10. 2014, s katerim je bilo predlogu ugodeno, kar po vsebini predstavlja ugovor, o katerem je kot stvarno pristojno pravilno odločilo sodišče prve stopnje. Zato je pritožbeni očitek stvarne nepristojnosti sodišča prve stopnje neutemeljen.

22Pritožbeni očitek, da razlogi izpodbijanega sklepa, niso jasni (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ni utemeljen. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje namreč delno ugodilo ugovoru toženca zgolj v delu, ki se nanaša na nepremičnine, glede katerih je bil tožničin predlog za izdajo začasne odredbe sicer zavrnjen s sklepom z dne 15. 10. 2014. Razlog za delno ugoditev ugovoru toženca tako predstavlja zgolj uskladitev vpisa prepovedi razpolaganja z zemljiškim pismom s tistimi nepremičninami, na katerih je bilo zavarovanje s prepovedjo odtujitve in obremenitvene nepremičnin dovoljeno. Ker so razlogi sodišča prve stopnje jasni in logični in omogočajo preiskus pravilnosti in zakonitosti sklepa, očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

23Ostale pritožbene navedbe tožnice za odločitev o pritožbi niso bile odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče na njih ni posebej odgovarjalo (360. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi toženca

24V pritožbi toženec navaja povsem enake pritožbene razloge, kot jih je navedel že v pritožbi zoper sklep z dne 15. 10. 2014, na katere je pritožbeno sodišče že odgovorilo v točkah 12. do 17. obrazložitve in se na njih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje ter jih zato na tem mestu ne navaja ponovno.

25Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče in tožene stranke zoper sklep z dne 15. 10. 2014 zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

26Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

-------

Op. št. (1): Glej 11. točka sklepa VSL II Cp 3285/2013 z dne 18. 12. 2013.