241. člen ZIZ

Izvršba in zavarovanje sta dopustna samo na stvareh, ki so last dolžnika. O tem obstaja tudi obsežna sodna praksa, ki pa se (pravilno) v celoti nanaša na položaje, ko sklep o izvršbi še ni bil izdan in je bil torej zavrnjen že predlog za izvršbo. V fazi pred izdajo sklepa o izvršbi (zavarovanju) mora namreč sodišče presojati, ali so pogoji za izvršbo (zavarovanje) izpolnjeni. Če ugotovi, da dolžnik ni lastnik predmeta izvršbe, predlog zavrne. Ko pa je enkrat sklep o izvršbi (zavarovanju) izdan in dolžnik in tretji v ugovoru zatrjujeta svojo pravico, ki preprečuje izvršbo, mora sodišče postopati po določbah ZIZ, ki urejajo ugovor dolžnika, oziroma ugovor tretjega.

ZIZ v 241. členu določa, da ni dopustno zavarovanje na stvareh in pravicah, ki ne morejo biti predmet izvršbe. Kaj je lahko predmet izvršbe je nadalje določeno v 32. členu istega zakona (ki se smiselno uporablja tudi v postopkih zavarovanja). Iz njega izhaja, da je to lahko vsaka dolžnikova stvar ali pravica, ki ni z zakonom izvzeta iz izvršbe. Že iz jezikovne razlage povzetih določb je tako jasno, da mora biti stvar, na kateri se predlaga zavarovanje z začasno odredbo, v lasti (in ne zgolj v posesti) dolžnika.

Ker za odločanje v fazi postopka izdaje začasne odredbe glede vrednosti zaščitene kmetije velja nižji dokazni standard verjetnosti, pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede vrednosti parcel, ki jo je sodišče ugotavljalo na podlagi podatkov GURS, ni utemeljen. Sodišče zavarovanja na dveh parcelah ni dovolilo, ker gre za gospodarska poslopja, ki jih toženec nujno potrebuje za preživljanje, kar je v skladu z določilom 177. člena ZIZ v zvezi z določilom 241. člena ZIZ iz zavarovanja izvzeto. Na ostalih v sklepu naštetih nepremičninah pa zavarovanje z začasno odredbo ni potrebno, ker gre za nesorazmernost zavarovanja. Višina dolžnikovega dolga ustreza seštevku vrednosti nepremičnin, na katerih je dovoljeno zavarovanje. Pritožbeni očitek, da predmet zavarovanja precej presega samo vrednost denarne terjatve tožnice, zato ni utemeljen. Ker pomanjkljive trditvene podlage ni moč nadomestiti z zaslišanjem stranke ali postavitvijo izvedenca kmetijske stroke, očitek, ki graja zavrnitev navedenih dokazov, ni utemeljen. Pravno sredstvo dolžnika zoper sklep o predlogu za izdajo začasne odredbe, s katerim je predlogu ugodeno, je ugovor, o katerem odloča

ZIZ ne omogoča zavarovanja na terjatvah. Ker gre za izoliran zemljiški dolg, zemljiški dolg ne pomeni obstoja pravice dolžnika, na kateri bi bila lahko ustanovljena zastavna pravica. ZIZ omogoča pridobitev prisilne zastavne pravice tako v postopku izvršbe kot v postopku zavarovanja. Razlika med obema postopkoma je le v tem, da postopek izvršbe upniku omogoča tudi poplačilo, medtem ko ima postopek zavarovanja na prvem mestu stvarnopravno zavarovanje.

Po 208. členu ZDavP-2 je (davčna) izvršba dovoljena na deležu družbenika (če davkov ni bilo mogoče izterjati iz dolžnikovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali iz dolžnikovega premičnega premoženja). Ker je delež družbenika lahko predmet izvršbe, je glede na določbo 241. člena ZIZ, dovoljeno tudi zavarovanje ob pogoju, da sredstvo zavarovanja dopušča ZIZ ali kakšen drug zakon. V konkretnem primeru to sredstvo dopušča ZDavP-2 v 113. členu. ZDavP-2 tako upniku nedvomno daje pravico za vložitev predloga za zavarovanje z zastavno pravico na deležu družbenika.

Na podlagi nepravnomočnega sklepa o dovolitvi zavarovanja z vknjižbo zastavne pravice se dovoli predznamba, na podlagi pravnomočnega sklepa, pa vknjižba hipoteke. Določb ZZK-1 o zaznambi (nepravnomočnega) sklepa o izvršbi, s katerim je izvršilno sodišče dovolilo izvršbo na nepremičnino, ki ima za posledico pridobitev hipoteke, ni mogoče smiselno uporabiti za vknjižbo hipoteke na podlagi sklepa o dovolitvi zavarovanja z vknjižbo zastavne pravice. Določbe 86. do 88. člena in 90. člena ZZK-1 se nanašajo izključno na zaznambo izvršbe in na vknjižbo na njeni podlagi pridobljene hipoteke in jih ni mogoče širiti.

Tudi za postopek zavarovanja terjatve z zastavno pravico na nepremičnini veljajo določbe, da mora biti ugovor proti sklepu o zavarovanju obrazložen, za dejstva pa morajo biti predloženi dokazi.