VSL sodba in sklep II Cp 1508/2015

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje

- se v 1. točki izreka spremeni tako, da se prisojeni znesek odškodnine 10.000 EUR zniža na 7.500 EUR in da se pred besedo "zamudnimi" doda beseda "zakonskimi",

- da se v 2. točki izreka v delu, v katerem se nanaša na zahtevek za plačilo odškodnine v višini 25.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2008 dalje, in v 3. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje,

- da se v ostalem delu 2. točke izreka spremeni tako, da se zavrnitev zahtevka nanaša na 17.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2008 dalje.

II. Sicer se pritožbi tožeče stranke in tožene stranke zavrneta.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za plačilo odškodnine v znesku 10.000 EUR z zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2008 dalje (1. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo 40.000 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (2. točka izreka). Tožniku je naložilo povrnitev dela toženkinih stroškov postopka, sorazmerno uspehu v pravdi (3. točka izreka).

2Tožnik v pritožbi zoper 2. in 3. točko izreka sodbe uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da se po napadu ne počuti več varnega, ker ve, da so storilci in naročniki napada nanj še vedno na prostosti. Sodne prakse o pravični odškodnini ni. Treba je upoštevati prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). V zadevah Jularić proti Hrvaški je bila država obsojena na plačilo 30.000 EUR odškodnine, v zadevi Skendžić in Krznarić proti Hrvaški pa je bila prisojena odškodnina 150.000 EUR. Gre za poseg v pravico do prostosti in osebne varnosti, ki sodita med najpomembnejše človekove pravice. Glede na vse okoliščine primera in tožnikovo angažiranost v zadevi ter dejstvo, da stanje kršitve še traja, je prisojena odškodnina prenizka. Predlaga zvišanje odškodnine do zahtevanih 25.000 EUR. Neutemeljena je odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine zaradi telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jih je trpel kot posledico poškodb. Škoda je bila povzročena s kaznivim dejanjem. S tem, ko država ni storila vsega, kar bi lahko, je opustila svojo dolžnost, zaradi te opustitve pa odgovarja za škodo. Stališče izpodbijane sodbe, da kazenski postopek ni namenjen temu, da oškodovanec pride do denarnega zadoščenja, prezre ureditev ti. adhezijskega postopka v okviru kazenskega postopka. Zveza med obema postopkoma tako ni naključna, marveč je namen kazenskega postopka poleg generalne prevencije tudi nudenje ustreznega zadoščenja žrtvi kaznivega dejanja. Ker je bilo uveljavljanje nepremoženjske škode tožniku onemogočeno zaradi toženkinega ravnanja, je podana vzročna zveza. Pri odločanju o stroških bi moralo sodišče upoštevati, da je tožnik po temelju z zahtevkom uspel. Toženki ne bi smel biti priznan davek na dodano vrednost, ker državno pravobranilstvo ni zavezanec za plačilo tega davka. Priznanje stroškov toženki po odvetniški tarifi ima sicer podlago v Zakonu o državnem pravobranilstvu, vendar je taka ureditev v nasprotju s 14. in 22. členom Ustave. Toženka ni imela stroškov v priznani višini. Po uveljavljeni praksi Vrhovnega sodišča ima vsaka stranka v postopku pravico do povračila dejanskih in realnih stroškov. Ker so državni pravobranilci javni uslužbenci, je strošek države plača, ki jo za čas, ko mora opraviti procesno dejanje, prejme državni pravobranilec, ne pa strošek, ki ga obračuna po odvetniški tarifi. Ker državno tožilstvo, ki državo zastopa v kazenskih postopkih, do takih stroškov ni upravičeno, gre za neenako obravnavanje strank v postopku in za kršitev enakega varstva pravic. Pritožnik mora namreč pri uveljavljanju sodnega varstva poleg odvetniških stroškov plačati še sodno takso (kot plačilo državi za to, da nudi sodno varstvo), poleg tega pa je država kot stranka postopka upravičena še do plačila stroškov po odvetniški tarifi za zastopanje, čeprav teh sploh ni imela. Gre za plačilo fiktivnih stroškov, kar je nepravično.

3Toženka v pritožbi zoper 1. in 3. točko izreka sodbe uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa naj jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču sodišču prve stopnje v novo sojenje. V izpodbijani sodbi ni razlogov o vzročni zvezi med opuščenimi ukrepi in nastalo škodo, tj. strahom in negotovostjo glede varnosti tožnikove osebnosti. V sodbi bi moralo biti navedeno, katere od točno določenih ukrepov, taksativno navedenih v zakonu, bi morali uporabiti organi pregona, ter ugotovljeno, da so bili za njihovo izvedbo podani zakonski in strokovni pogoji in da bi izvedba točno določenih ukrepov dala rezultate in s tem preprečila nastanek škode. Edini način za preprečitev škode bi bil, da bi dani ukrepi pripeljali do pripora osumljencev in do njihove obsodbe na zaporno kazen, v danem primeru pa tožnik tega ni niti zatrjeval. Upoštevaje sodbo VS RS II Ips 755/2005 z dne 6. 3. 2008 bi moral tožnik zatrjevati, katera pooblastila bi morala policija izvesti in ali bi izvedba teh pooblastil preprečila nastanek škode. V zvezi z ugotovitvami sodbe o pomanjkljivostih v ravnanju policije sta podani bistveni kršitvi iz 14. in iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na sodno prakso je prisojena odškodnina previsoka. Izrek sodbe je nepopoln, ker ni določeno, kakšne zamudne obresti gredo tožniku. Odločitev o zamudnih obrestih je napačna. Ker zahtevek ni utemeljen, je napačna tudi odločitev o stroških.

4Pravdni stranki nista odgovorili na pritožbo nasprotne stranke.

5Tožnikova in toženkina pritožba sta delno utemeljeni.

6Tožnik temelji svoj zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode na 26. členu Ustave, po katerem ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Ustavno sodišče je z odločbo Up-1082/12 z dne 29. 5. 2014(1) razveljavilo sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2674/2011 z dne 22. 2. 2012 in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Zavzelo je stališče, da ravnanje policije v zvezi z ugotavljanjem oseb, ki so tožnika napadle in telesno poškodovale, ni bilo skladno s postopkovnimi jamstvi pravice do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave) in osebnostnih pravic (35. člen Ustave), in je posledično podana protipravnost toženkinega ravnanja kot ene od predpostavk njene odškodninske odgovornosti po 26. členu Ustave.

7Izpodbijana sodba in odločba Ustavnega sodišča temeljita na naslednjih ugotovitvah:

- storilci so pritožnika 16. 7. 1999 na domačem dvorišču pretepli, ga krvavečega iz glave in nezavestnega odpeljali ter odvrgli na smetišče, kjer ga je našel naključni mimoidoči; način napada očitno kaže na zastraševalni motiv in najmanj na brezbrižnost storilcev glede nastanka hujših posledic za pritožnika,

- policija je delovala na podlagi hipoteze, da je bilo storjeno kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe,

- državni tožilec je šest let in pol po dogodku zavrgel kazensko ovadbo zoper osebo, ki naj bi imela motiv za kaznivo dejanje, pri čemer ta oseba v predkazenskem postopku sploh ni bila zaslišana,

- šele po preteku osmih let in pol od napada (8. 1. 2008) je državni tožilec zahteval uvedbo preiskave zoper osebo, glede katere naj bi bil podan utemeljen sum, da je pomagala pri kaznivem dejanju posebno hude telesne poškodbe, ne da bi se skliceval na nove dokaze, pridobljene po prvotni odločitvi o zavrženju ovadbe,

- preiskovalni sodnik je potem, ko je pritožbeno sodišče uvedbo preiskavo, šele v januarju in februarju 2010, tj. deset let in pol po napadu, zaslišalo vrsto prič, od katerih so nekatere izpovedale o okoliščinah, ki bi lahko potrjevale tezo tožilstva, da je bil obdolženec tisti, ki je pritožnika nezavestnega in pretepenega odpeljal na smetišče,

- državni tožilec je 14. 4. 2010 na podlagi mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke z dne 1. 3. 2010 odstopil od pregona zaradi zastaranja (glede na ugotovitve izvedenca naj bi tožnik utrpel le lahke telesne poškodbe),

- pogovore z osebami, ki bi lahko posredovale podatke, pomembne za uspešno vodenje (pred)kazenskega postopka zoper storilce kaznivega dejanja, je policija opravila po letu in osmih mesecih oziroma po skoraj treh letih od napada, čeprav je njihova imena izvedela relativno hitro po škodnem dogodku; poligrafsko testiranje z dvema osebama je opravila po letu in pol po napadu; niso razvidni razlogi, ki bi objektivno gledano preprečevali bolj ažurno delo preiskovalcev.

8Zaključek o protipravnosti toženkinega ravnanja v izpodbijani sodbi temelji na stališču, da toženkini organi niso storili vsega, kar bi morali, da bi se odkrili storilci napada na tožnika, odločba Ustavnega sodišča pa ga je nadgradila z naslednjimi ključnimi preudarki:

- na podlagi 34. in 35. člena Ustave je država dolžna zagotoviti učinkovito uradno preiskavo (suma) nasilne smrti ali drugačnega resnega nasilja zoper posameznika ne glede na to, ali je domnevni storilec agent države ali drug posameznik,

- žrtev kaznivega dejanja upravičeno pričakuje, da bodo državni organi tudi zaradi zaščite njene (dejanske) varnosti in osebnega dostojanstva skrbno udejanjili svojo abstraktno in v javnem interesu določeno dolžnost raziskovati in preganjati kazniva dejanja,

- kadar gre za naklepna kazniva dejanja zoper življenje in telo, ki pomenijo resno grožnjo za življenje, zdravje in svobodo posameznikov in ki so poleg tega glede na način izvršitve očitno motivirana (tudi) z resnim zastraševanjem žrtve, se interes žrtve po učinkovito izvedenem predkazenskem postopku prekriva z v javnem interesu določeno dolžnostjo države po skrbni preiskavi domnevnega kaznivega dejanja,

- gre za obligacijo prizadevanja s ciljem odkriti storilce in okoliščine storitve kaznivega dejanja, pri čemer dolžno skrbnost "dobrega preiskovalca kaznivih dejanj" opredeljujejo kriminalistična stroka in akumulirana, izkustveno oblikovana pravila dobrega policijskega dela in zahteve po skrbnosti, vestnosti in prizadevnosti preiskovalca; pri tem imata policija in tožilstvo prostor presoje o tem, katere ukrepe bosta izvedla ali predlagala sodišču, kdaj in v kakšnem vrstnem redu jih bosta predlagala in na kakšen način bodo ti ukrepi izvedeni; dolžna sta izvršiti za razkritje potrebna razumno dosegljiva dejanja, ki vodijo do zadostnih dokazov o storilcu in okoliščinah storitve kaznivega dejanja, vključno z izpovedbami prič in forenzičnimi dokazi, merilo skrbnosti pa se zaostruje v primerih, v katerih sta bili resno prizadeti osebna varnost in telesna celovitost žrtve,

- opisano merilo skrbnosti opredeljuje tudi okvir za presojo protipravnosti kot ene od predpostavk pravice do povračila škode iz 26. člena Ustave,

- za presojo o protipravnosti ravnanja toženkinih organov je treba oceniti, ali je bilo postopanje organov, gledano kot celota, skladno z navedenim standardom, in ne le, ali je bilo ravnanje v nasprotju s predpisi o vodenju predkazenskega postopka,

- dejstva, da z osebo, za katero je bilo policiji hitro znano, da bi lahko imela motiv za kaznivo dejanje zoper pritožnika oziroma za napeljevanje k njemu, sploh ni bil opravljen pogovor, da policija ni opravila nobenih drugih preiskovalnih dejanj razen ogleda kraja dogodka, pogovorov z določenimi osebami in poligrafskih testiranj dveh oseb, in da je bilo opuščeno iskanje morebitnih sledi iz kombija, v katerem je bil prepeljan pretepen in okrvavljen pritožnik, utemeljujejo sklep, da so organi pregona nerazumno odlašali z opravo pomembnih in zlahka dostopnih preiskovalnih dejanj,

- kljub morebitnim nasprotujočim si rezultatom izvedenih preiskovalnih dejanj je bila policija dolžna nadaljevati z izvedbo objektivno in razumno dosegljivih preiskovalnih dejanj,

- postopanje preiskovalnih organov v obravnavanem primeru ustvarja videz njihove nesposobnosti in nekompetentnosti in ni skladno z zahtevanim merilom ravnanja dobrega preiskovalca.

9Iz navedenih razlogov so toženkini pritožbeni očitki v zvezi z ugotovitvami in zaključki izpodbijane sodbe o protipravnosti ravnanja toženkinih organov neutemeljeni.

10Neutemeljeno je tudi nadaljnje toženkino pritožbeno stališče o neobstoju vzročne zveze med njenim nedopustnim ravnanjem in škodo, tj. strahom in izgubljenim občutkom varnosti. V sodni praksi je splošno uveljavljena teorija adekvatne vzročnosti, po kateri je poškodovanje tuje dobrine mogoče pripisati (le) takemu ravnanju, ki po splošnih življenjskih izkušnjah po rednem teku stvari pripelje do škode; izključuje pa povsem izjemne, neverjetne posledice(2). Ne glede na to, da toženka ni zavezana odkriti storilcev kaznivega dejanja, ampak si je dolžna le prizadevati za dosego tega cilja, je tožnik dokazal, da bi izvedba razumnih in objektivno dostopnih preiskovalnih dejanj, katerih opustitev ji je očitana, povečala možnost odkritja storilca oziroma več njih. S tem je na toženko prešlo dokazno breme, da bi do škodne posledice prišlo kljub temu, da bi organi pregona storili vse, kar se pričakuje od skrbnega preiskovalca(3). Toženka v pritožbi ne zatrjuje, da bi v postopku pred sodiščem prve stopnje to storila in sodba teh njenih trditev ne bi upoštevala.

11Neutemeljen je tožnikov očitek o prenizki odškodnini, delno pa je utemeljen toženkin očitek o previsoki odškodnini za duševne bolečine zaradi posega v tožnikove osebnostne pravice.

12Odločitev o odškodnini v višini 10.000 EUR, tj. približno deset povprečnih neto plač (in o zavrnitvi zahtevka za prisojo nadaljnjih 15.000 EUR) temelji na ugotovitvah, da je tožnika strah, da se bo napad nanj ponovil in da ga država ponovno ne bo zaščitila, da se zaradi tega počuti nemočnega in ne več varnega, da gre za poseg v pravico do nedotakljivosti življenja, ki sodi med najpomembnejše človekove pravice, in da je škoda, ki jo je utrpel zaradi posega v pravico do telesne nedotakljivosti, varnosti in svobode, velika.

13Izpodbijana sodba se pri prisoji odškodnine opira na 200. člen in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR)(4). Po 200. členu ZOR pripada oškodovancu pravična denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujeta. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Temeljni načeli za odmero te odškodnine, oblikovani na podlagi zakona v sodni praksi, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

14Neposredna uporaba navedenih določb ZOR o denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo ne pride v poštev. ZOR (enako velja za OZ) je urejal obligacijska razmerja fizičnih in pravnih oseb (1. člen), razmerje med državo kot oblastjo in posameznikom, kamor sodi tudi odškodninska odgovornost države, pa je v svojem temelju razmerje javnega prava(5). Glede na neobstoj posebne ureditve odškodninske odgovornosti države sodna praksa tudi pri odločanju o oblikah in obsegu pravno priznane škode temelji na presoji, ali posamezen primer narekuje analogno uporabo relevantnih določb ZOR (oziroma OZ)(6). Obravnavani primer je tak. Po četrtem odstavku 15. člena Ustave je posamezniku zagotovljena pravica do odprave posledic kršitve ustavnih pravic. S tem so določbe o človekovih pravicah postale leges perfectae(7). Ustavno sodišče je že zavzelo stališče, da je zahtevam iz navedene določbe zadoščeno bodisi z vzpostavitvijo prejšnjega stanja, kjer to po naravi stvari ni mogoče, pa tudi z zagotovitvijo pravice do denarne odškodnine ali – vendar ne praviloma(8) – že z ugotovitvijo kršitve sáme(9). Tudi v odločbi Ustavnega sodišča, sprejeti v obravnavani zadevi, je zavzeto stališče, da je v primeru, ko vsi drugi mehanizmi za varstvo človekovih pravic v posameznem primeru odpovedo, po Ustavi to varstvo – ob izpolnjenih predpostavkah pravice do povrnitve škode – posamezniku zagotovljeno z odškodnino.

15Kot izhaja že iz odločbe Up-1082/12, vzpostavitev prejšnjega stanja v obravnavanem primeru po naravi stvari ni mogoče. Predkazenski postopek je bil zaključen in ga že zaradi pravil o zastaranju kazenskega pregona ni več mogoče nadaljevati. Gola ugotovitev kršitve v obravnavanem primeru ne zadostuje za odpravo posledic ugotovljenega posega v tožnikovo varnost in telesno integriteto. Očitek nedopustnega ravnanja temelji na opustitvi skrbne preiskave dejanja, ki je predstavljalo resno grožnjo za tožnikovo življenje in zdravje in ki je bilo poleg tega motivirano (tudi) z resnim zastraševanjem, ugotovljene posledice kršitve pa so tako intenzivne, da narekujejo prisojo denarne odškodnine.

16Posamična analogija je dovoljena, kadar se urejeni primer in neurejeni primer ujemata v bistvenih lastnostih in zato tudi za pravno neurejeni primer velja ista pravna posledica(10). Škoda, ki je nastala tožniku zaradi ugotovljene kršitve ustavnih pravic, je po vsebini primerljiva s škodo, ki je podlaga za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic po ZOR (oziroma OZ). Predmet varstva je v obeh primerih enak. Posameznik je varovan pred posegi v telesno in duševno nedotakljivost, le da v primerih po ZOR (oziroma OZ) s strani posameznika, v primerih po 34. in 35. členu Ustave, pa kadar se poseg ali opustitev varstva očitata državi. Tudi porušenje duševnega ravnovesja oziroma prizadetost osebe, ki je pogoj za priznanje odškodnine, se v obeh primerih pri osebi odraža na enak način(11). Ob upoštevanju navedenih ugotovitev analogno uporabo določb ZOR o denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo narekuje ne le določba Ustave o pravici do odprave posledic kršitve ustavnih pravic, ampak tudi (prav tako iz Ustave izhajajoča) prepoved različnega obravnavanja podobnih pravnih položajev, ne da bi bilo razlikovanje stvarno utemeljeno.

17Prisojena odškodnina je glede na ugotovitve o trajanju in intenzivnosti tožnikove prizadetosti zaradi ugotovljene kršitve toženkine dolžne skrbnosti in v primerjavi obravnavane zadeve v razponu odškodnin za manjše, srednje in velike škode, oblikovani sodni praksi, previsoka. Ker je obravnavani primer med prvimi v sodni praksi, v katerem se prisoja odškodnina zaradi nedopustnega ravnanja države, ki je v kršitvi procesnega vidika ustavne pravice, je pritožbeno sodišče ocenilo primernost odškodnine v primerjavi s primeri iz sodne prakse, v katerih je bila za različne kršitve osebnostnih pravic, ki so glede na predmet varstva najbližje obravnavani kršitvi, prisojena podobna odškodnina, nato pa izid te presoje preizkusilo še v primerjavi z višino pravičnega zadoščenja, ki ga ESČP prisoja za kršitve procesnih pravic po EKČP.

18Primerjava z zadevami iz sodne prakse, v katerih je bila prisojena odškodnina za poseg v osebnostne pravice, pokaže, da je prisojena odškodnina previsoka. Tako je bila odškodnina v višini 10 povprečnih neto plač prisojena npr. za 45 dni neupravičenega pripora v tuji državi (12), za posledice posega v čast in dobro ime, ki so se odrazile v akutni stresni reakciji(13) ter za intenziven in močan psihičen stres s posledicami, ki jih je utrpel vlakovodja, ki ni uspel ustaviti pred avtobusom z osnovnošolci(14). Otrokoma je bilo zaradi posledic nerazumno dolgega postopka za predodelitev priznana odškodnina vsakemu v višini 8,5 povprečnih neto plač(15), duševno prizadeti oškodovanki za leto in pol trajajoče poseganje v spolno nedotakljivost pa odškodnina v višini 12 povprečnih neto plač(16).

19Obseg škode, tj. porušenega duševnega ravnovesja, ki ga tožnik trpi zaradi neskrbne izvedbe preiskave v smeri odkritja storilcev napada nanj, je ustrezno ovrednoteno v denarni odškodnini v višini 7.500 EUR. Po oceni pritožbenega sodišča se v tem znesku ustrezno odražajo tako trajanje in intenzivnost posledic kot tudi pomen kršene pravice do osebne varnosti in nedotakljivosti telesne integritete nasploh in v ugotovljenih okoliščinah primera, ki je s tem tudi pravilno umeščen v razmerje odškodnin za manjše, srednje in velike škode.

20Zadevi, s katerima tožnik v pritožbi utemeljuje predlog za zvišanje odškodnine, ne predstavljata prave podlage za primerjavo z višino zadoščenja za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve konvencijskih pravic. Obe se nanašata na opustitev preiskave smrti bližnjega, pri tem pa je bila le v primeru Jularić proti Hrvaški(17) prisojena odškodnina v višini 30.000 EUR, v zadevi Skendžić in Krznarić proti Hrvaški(18) pa ne, ker je ESČP ocenilo, da pred domačimi sodišči prisojena odškodnina ženi in dvema otrokoma pokojnega v skupni višini 150.000 EUR z vidika pravičnega zadoščenja zadostuje. Odškodnini v podobnih, a novejših zadevah sta bili bistveno nižji(19), poleg tega pa se zadevi nanašata na kršitev procesnega vidika pravice do življenja, ki je v hierarhiji pravic višje od pravice, kršene pritožniku. Tudi v zadevah, v katerih je bila zaradi kršitve procesnih jamstev temeljnih pravic izdana sodba proti Republiki Sloveniji, so bile prisojene bistveno nižje odškodnine. V sodbi X proti Sloveniji(20) je bila zaradi kršitve 3. člena EKČP, ki je temeljila na ugotovitvi o opustitvi hitre preiskave in pregona zatrjevane spolne zlorabe, in 8. člena EKČP zaradi neustreznega zavarovanja tožničine osebne integritete v kazenskem postopku v zvezi z zatrjevano spolno zlorabo, prisojena odškodnina v višini 9.500 EUR. V zadevi Šilih proti Sloveniji(21), kjer je bila ugotovljena kršitev 2. člena EKČP zaradi neustrezne preiskave smrti sina pritožnikov, ki je umrl med bolnišničnim zdravljenjem, je bila prisojena odškodnina v zahtevanem znesku 7.540 EUR. V družinskih zadevah, ki so se nanašale na postopke odločanja o stikih med otroki in starši, sta bili prisojeni še nižji odškodnini, tj. v višini 4.000 EUR in 6.000 EUR, v eni pa višja v višini 15.000 EUR(21). V obravnavani zadevi je bila ugotovljena kršitev procesnega vidika pravice do osebne varnosti in jamstva telesne nedotakljivosti, ki sta ne glede na to, da gre za nepopravljiv poseg, po intenzivnosti šibkejši tako od vsebinskih kršitev teh pravic kot od posegov v procesni vidik nedotakljivosti človekovega življenja. Navedeno utemeljuje sklep, da ovrednotenje nepremoženjske škode v primeru nepopravljivih kršitev konvencijskih pravic ne narekuje korekcije odškodnine, odmerjene ob upoštevanju meril, izoblikovanih v sodni praksi na podlagi ZOR (oziroma OZ).

21Utemeljen je tožnikov pritožbeni očitek o zmotnosti stališča izpodbijane sodbe, da toženka ni odgovorna za škodo zaradi telesnih poškodb, ki jih je tožnik utrpel v dogodku 16. 7. 1999. Izpodbijana sodba zavzema stališče, da je država odgovorna za škodo, ki je v vzročni zvezi z neučinkovito vodenim postopkom in da ta postopek ni namenjen temu, da pride oškodovanec do denarnega zadoščenja, temveč temu služi civilnopravno varstvo. Zveza med obema postopkoma, tj. kaznovanjem storilca, metafizično restitucijo kazenskopravne norme ter potrditvijo zaupanja oškodovancev in vseh članov družbe, da jih bo država zavarovala pred storilci kaznivih dejanj, in konkretnim zadoščenjem, ki ga oškodovanec lahko doseže v pravdnem postopku, je le incidenčna, naključna. Država ni dolžna z vodenjem kazenskega postopka olajšati oškodovancu, da doseže civilno terjatev, tak ali drugačen uspeh kazenskega postopka pa oškodovancu ne preprečuje, da svojo terjatev uveljavi po civilni poti.

22Navedeno stališče sodbe je načeloma pravilno, vendar je obravnavani primer v bistveni okoliščini drugačen. Gre za hud poseg v tožnikovo telesno integriteto, storjen s strani neznanih oseb. Že Ustavno sodišče je opozorilo, da se v primerih, ko gre za naklepna kazniva dejanja zoper življenje in telo, ki pomenijo resno grožnjo za življenje, zdravje in svobodo posameznikov in ki so poleg tega glede na način izvršitve očitno motivirana (tudi) z resnim zastraševanjem žrtve, interes žrtve po učinkovito izvedenem predkazenskem postopku prekriva z v javnem interesu določeno dolžnostjo države po skrbni preiskavi domnevnega kaznivega dejanja. Glede na omejene možnosti preiskave, ki jih ima na razpolago posameznik, je v primerih, ko je povzročitelj škode neznan, mogoče razumno pričakovati, da ob izostanku izvedbe preiskovalnih ukrepov, ki bi vsaj osredotočili sum povzročitve poškodb na določeno osebo, ne le ne bo izpolnjena v javnem interesu določena dolžnost države, da razišče in preganja kazniva dejanja, ampak da tudi posameznik ne bo mogel uveljaviti svoje pravice do zadoščenja. Civilnopravno tožbo je namreč mogoče vložiti zoper določeno osebo, posameznik pa praviloma nima realnih možnosti, da sam zbere dokaze in razišče okoliščine, ki bi mu omogočale identifikacijo povzročitelja škode.

23Zaradi neučinkovito in neskrbno vodene preiskave tožnik v obravnavanem primeru ni imel razumne možnosti vložiti civilno tožbo. Organi pregona niso opravili niti razgovora z osebo, za katero je bilo policiji hitro znano, da bi lahko imela motiv za kaznivo dejanje zoper pritožnika oziroma za napeljevanje k njemu, niti niso iskali morebitnih sledi iz kombija, v katerem je bil prepeljan pretepen tožnik. Edino zakonsko možnost vplivanja na potek preiskave je tožnik izkoristil, ko je po zavrženju ovadbe s strani državnega tožilca sam vložil zahtevo za preiskavo, a je bila tudi ta zavrnjena. Škoda, ki jo je tožnik utrpel s strani neugotovljenega oziroma neugotovljenih napadalcev, je v opisanem položaju predvidljiva posledica opustitve potrebne skrbnosti glede raziskave napada, s katerim je bilo intenzivno poseženo v tožnikovo telesno nedotakljivost.

24Zaradi zmotnega zaključka, da ni podana pravno upoštevna vzročna zveza med toženkinim nedopustnim ravnanjem in škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi poškodb, se sodba ni izrekla o obsegu te škode in višini odškodnine zanjo.

25V okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je izrek v delu o prisojenih zamudnih obrestih nepopoln. Gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, ki ga je – v tožnikovo korist – mogoče odpraviti s spremembo izreka sodbe (prvi odstavek 354. člena ZPP). Tožnik je zahteval, naj se mu prisodijo zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe, tj. od 23. 1. 2008. Glede na to, da je toženka tedaj prišla v zamudo in da je posledica zamude obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti (324. člen ZOR in 2. člen Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti v povezavi z načelnim pravnim mnenjem Občne seje VS RS z dne 26. 6. 2002), je zahtevek za plačilo zamudnih obresti v višini, določeni z zakonom, utemeljen.

26Ker je zaradi zmotnosti odločitve o odškodnini za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sodbo treba delno razveljaviti, ni potreben odgovor na pritožbene očitke v zvezi z odločitvijo o stroških postopka.

27Po navedenem in po ugotovitvi, da sicer niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje 1) v 1. točki izreka spremenilo tako, da se pred besedo "zamudnimi" doda beseda "zakonskimi", 2) v 2. točki izreka v delu, v katerem se nanaša na zahtevek za plačilo odškodnine v višini 25.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2008 dalje, in v 3. točki izreka (glede stroškov postopka) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, in 3) v ostalem delu 2. točke izreka spremenilo tako, da se zavrnitev zahtevka nanaša na 17.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2008 dalje (355. člen ZPP). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostal dokazno neocenjen celoten sklop dejstev, pomembnih za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi utrpelih poškodb. Ker bi njihovo ugotavljanje pred sodiščem druge stopnje moglo pravdni stranki prikrajšati v pravici do pritožbe, pritožbeno sodišče o zadevi ni odločilo na glavni obravnavi, ampak jo je vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo (potrditveni del pa je zaradi načina spremembe izpodbijane sodbe odpadel)(353. člen ZPP).

28Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

----------

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 43/2014.

Op. št. (2): Prim. npr. odločbe VS RS II Ips 217/1997 z dne 23. 9. 1998, II Ips 113/2014 z dne 11. 12. 2014 in II Ips 69/2014 z dne 23. 1. 2015 ter številne druge.

Op. št. (3): Prim. npr. sodbo VS RS II Ips 35/2014 z dne 11. 12. 2014 in vmesno sodbo VSL II Cp 1164/2014 z dne 17. 9. 2014.

Op. št. (4): Vsebinsko enaki sta določbi 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ.

Op. št. (5): Prim. odločbo US RS Up-679/12 z dne 16. 10. 2014, Uradni list RS, št. 81/2014.

Op. št. (6): Prim. npr. sodbo VS RS II Ips 800/2006 z dne 24. 6. 2009 ter druge, v njej navedene sodne odločbe, v katerih ni bila priznana odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ter sodbi VS RS II Ips 195/2012 z dne 19. 6. 2014 in II Ips 191/2012 z dne 20. 10. 2014, v katerih je bila priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do družinskega življenja in sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Op. št. (7): Testen, v: Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, str. 201.

Op. št. (8): Prim. odločbo US RS U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010, Uradni list RS, št. 30/2010.

Op. št. (9): Prim. odločbi US RS Up-4/95 dne 19. 12. 1996, OdlUS V, 193, in U-I-223/09, Up-140/02 z dne 14. 4. 2011, Uradni list RS, št. 37/2011.

Op. št. (10): Pavčnik, Argumentacija v pravu, 3. izdaja, GV založba, Ljubljana, 2013, str. 167.

Op. št. (11): V tem je razlika do položaja, ki je bil predmet obravnave pravnega mnenja Občne seje VS RS z dne 16. 12. 1993 in po katerem pravna oseba v primeru kršitve osebnostnih pravic nima pravice do denarne odškodnine po 200. členu ZOR (ima pa v takšnem primeru pravico zahtevati nedenarno odškodnino po 199. členu ZOR).

Op. št. (12): Sodba VS RS II Ips 296/2013.

Op. št. (13): Sodba VS RS II Ips 326/2009 z dne 6. 12. 2012.

Op. št. (14): Sodba VS RS II Ips 229/2009 z dne 7. 5. 2009.

Op. št. (15): Sodbi VS RS II Ips 191/2012 z dne 20. 10. 2014 in II Ips 195/2012 z dne 19. 6. 2014.

Op. št. (16): Sodba VS RS II Ips 414/2010 z dne 12. 12. 2013.

Op. št. (17): Sodba št. 20106/06 z dne 20. 1. 2011.

Op. št. (18): Sodba št. 16212/08 z dne 20. 1. 2011.

Op. št. (19): Prim. sodbo št. 57856/11 v zadevi Jelić proti Hrvaški z dne 12. 6. 2014, v kateri je bilo prisojeno 20.000 EUR, in sodbo št. 41108/10 v zadevi Bajić proti Hrvaški z dne 13. 11. 2012, v kateri je bilo prisojeno 10.000 EUR.

Op. št. (20): Sodba št. 41107/10 z dne 28. 5. 2015.

Op. št. (21): Sodba št. 71463/01 z dne 9. 4. 2009.

Op. št. (22): Prim. sodbo S. I. proti Slovenji, št. 45082/05 z dne 13. 10. 2011 in sodbo K. proti Sloveniji, št. 41293/05 z dne 7. 7. 2011. Višja odškodnina je bila prisojena v zadevi Furman proti Sloveniji in Avstriji, sodba št. 16608/2009 z dne 15. 2. 2015.