VSRS Sklep X Ips 175/2011

Revizija se zavrže.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je revident vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na vse tri točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2Revizija ni dovoljena.

3S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 490-28/2009-3 z dne 29. 1. 2010, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 490-30/2010/2 z dne 28. 9. 2010, s katero je ta zavrnila revidentovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ zavrnil revidentovo zahtevo za osebno vročitev dopolnilne odločbe o denacionalizaciji Upravne enote Ljubljana, Izpostave Vič – Rudnik, št. 321-356/93 z dne 12. 8. 2002, in zahtevo za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti na navedeni dopolnilni odločbi ter s sklepom zavrgel njegov predlog za obnovo postopka, končanega z navedeno pravnomočno dopolnilno odločbo.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR.

6Revidentka navaja, da vrednost obravnavanih nepremičnin presega 21.000 EUR.

7Po prvem odstavku 2. člena ZDen je denacionalizacija vrnitev premoženja v naravi, zato načeloma ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti. Glede na to, da je v obravnavani zadevi sporno vprašanje, ali gre revidentu položaj stranke v denacionalizacijskem postopku, ki je tekel na zahtevo upravičencev A. A. in B. B. in v katerem je bila izdana dopolnilna odločba, št. 321-356/93 z dne 12. 8. 2002 (s katero je bilo imenovanima dodeljeno nadomestno zemljišče, katerega vračilo uveljavlja revident), v zvezi s čimer je revident v obravnavani zadevi uveljavljal vročitev odločbe, razveljavitev klavzule pravnomočnosti in obnovo postopka, ne gre za zadevo, v kateri je pravica stranke izražena v denarni vrednosti - v nominalnem znesku. Tudi ustavno sodišče je v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010, v zvezi s pogojem za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 sprejelo stališče, da gre za izraz denarne vrednosti po naravi stvari pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek. Ker v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1.

8Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

9Revident uveljavlja, da gre za v tej zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju: „ki se nanaša na tožečo stranko kot tudi stranko v postopku denacionalizacije glede na obliko denacionalizacije, saj si konkurirata medsebojno dva postopka denacionalizacije, ter je tožeča stranka C. C. v celoti prikrajšana v svojem postopku denacionalizacije“.

10Po presoji Vrhovnega sodišča revident s postavljenim vprašanjem ni izpolnil navedenega standarda za opredelitev pomembnega pravnega vprašanja po vsebini obravnavane zadeve. Kolikor pa z njim meri na pravno vprašanje, ali mu gre položaj stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku denacionalizacije, v katerem so bila kot nadomestna zemljišča po določbi 42. člena ZDen denacionalizacijskima upravičencema vrnjena zemljišča, katerih vrnitev v naravi zahteva v denacionalizacijskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, v katerem je upravičenec njegov pravni prednik, pa po presoji Vrhovnega sodišča ne gre za pomembno pravno vprašanje po vsebini obravnavane zadeve.

11V obravnavanem upravnem sporu revident izpodbija odločbo in sklep prvostopenjskega upravnega organa, s katerim je ta zavrnil njegovo zahtevo za osebno vročitev dopolnilne odločbe o denacionalizaciji istega organa z dne 12. 8. 2002, izdane v postopku, ki je tekel na zahtevo drugega denacionalizacijskega upravičenca, in zahtevo za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti na navedeni dopolnilni odločbi ter zavrgel njegov predlog za obnovo postopka, končanega z navedeno pravnomočno dopolnilno odločbo.

12Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo treba predlog za obnovo postopka, ki se sklicuje na določbe 1., 2., 4., 5. in 9. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zavreči kot prepozen, saj je vložen po preteku objektivnega triletnega roka iz četrtega odstavka 263. člena ZUP. Določba petega odstavka 263. člena ZUP, ki določa, da se izjemoma lahko predlaga oziroma začne obnova tudi po preteku treh let, vendar samo iz razlogov, ki so navedeni v 2., 3. in 4. točki 260. člena tega zakona, pa po presoji sodišča prve stopnje v tem primeru ne pride v poštev, saj revident v predlogu za obnovo postopka glede teh določb ni navajal pravno pomembnih dejstev. Ker je bilo torej treba predlog za obnovo postopka zavreči že zato, ker je bil prepozen, pravno vprašanje položaja stranke, kot ga z revizijo uveljavlja revident, ni pomembno pravno vprašanje glede odločitve o njegovem predlogu za obnovo postopka, kar je predmet te zadeve.

13Ob takšni odločitvi o predlogu za obnovo postopka, pa enako velja tudi za odločitev o preostalih dveh zahtevah, o zahtevi za osebno vročitev odločbe in zahtevi za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti odločbe, o katerih je odločeno z upravnim aktom, izpodbijanim v tem upravnem sporu. Zahteva za osebno vročitev odločbe (in z njo neposredno povezana zahteva za razveljavitev pravnomočnosti odločbe) ter predlog za obnovo postopka se namreč kot pravni sredstvi časovno izključujeta.

14Oseba, ki bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec, pa ji odločba ni bila vročena, lahko zahteva njeno vročitev pod pogoji in v rokih, določenih v drugem odstavku 229. člena ZUP. Ta za primer, da osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec, ni bila vročena odločba, določa, da ta oseba lahko v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahteva vročitev odločbe in nato vloži pritožbo v enakem roku, kot je določen za stranko, če iz vseh okoliščin izhaja, da za izdajo odločbe ta oseba ni vedela oziroma iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bila odločba izdana. Po določbi tretjega odstavka 261. člena ZUP se iz razloga, navedenega v 9. točki 260. člena ZUP, ne more predlagati obnove postopka, če gre za primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP. Navedeno pomeni, da v primeru, ko osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec, ni bila vročena odločba, ta oseba ob izpolnjevanju vseh pogojev iz drugega odstavka 229. člena ZUP v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, lahko zahteva vročitev odločbe. Po preteku tega roka pa lahko vloži predlog za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP (prim. četrti in peti odstavek 235. člena ZUP). Ker je v obravnavani zadevi, kot izhaja iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, potekel tudi že objektivni rok iz četrtega odstavka 263. člena ZUP za vložitev predloga za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o zahtevi za vročitev odločbe in s tem povezanega pravnega vprašanja, ali gre revidentu položaj stranke v navedenem denacionalizacijskem postopku. Zato vprašanje, ki ga z revizijo uveljavlja revident, ni pomembno po vsebini obravnavane zadeve.

15Glede na navedeno ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

16Po presoji Vrhovnega sodišča pa v tem primeru ni izpolnjen niti pogoj iz določbe 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, revident zelo hudih posledic ni izkazal z navedbo, da je zaradi izpodbijane odločitve izgubil možnost vrnitve podržavljenih nepremičnin v last in posest.

17Ker revident ni izkazal nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo zavrglo kot nedovoljeno.