VSL sodba I Cpg 1992/2014

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 5.100,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh od vročitve te sodbe. Če bo s povrnitvijo pritožbenih stroškov zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči šestnajsti dan po vročitvi te sodbe.

1Tožeča stranka je od Republike Slovenije (tožene stranke) zahtevala plačilo 1.088.422,82 EUR z obrestmi zaradi protipravnega ravnanja sodišča (sodniške napake).

2Dejansko stanje je bilo med strankama nesporno. Nanaša se na sodno zadevo, v katerem je bila tožeča stranka P. d. d. Tožena stranka je bila sedanja tožeča stranka (Občina X.). V tej zadevi je P. d. d. zahteval plačilo 129.200,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V tej zadevi je prvostopenjsko sodišče (Okrožno sodišče v Ljubljani) najprej izdalo (prvo) zamudno sodbo, in sicer 26. 4. 2005 (opr. št. VII Pg 19/2005). Zoper to zamudno sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. Pritožbeno sodišče (Višje sodišče v Ljubljani) je zamudno sodbo razveljavilo in zadevo poslalo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču (odločba z dne 7. 12. 2006, opr. št. I Cpg 617/2005). S tem se je začel postopek ponovnega odločanja, ki je, kot bo kasneje še pojasnjeno, pripeljal tudi do ponovne odločitve Višjega sodišča v Ljubljani v tej isti zadevi.

3Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem sojenju ponovno izdalo zamudno sodbo (sodba z dne 6. 7. 2007; opr. št. VII Pg 117/2007). V tej zamudni sodbi je ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo glavnice in zamudnih obresti. Tudi zoper to sodbo je vložila tožena stranka pritožbo, ki pa je bila glede glavne stvari (plačila glavnice in zamudnih obresti) zavrnjena s sodbo z dne 29. 11. 2007 (opr. št. I Cpg 961/2007). Tožena stranka je s pritožbo uspela le glede pravdnih stroškov, kar pa za odločitev v tej zadevi ni pomembno.

4P. d. d. je nato zoper Občino X. (sedanjo tožečo stranko) zahteval plačilo glavnice in zamudnih obresti, do katerih je bil upravičen na temelju odločbe I Cpg 961/2007 v povezavi z odločbo VII Pg 117/2007. S sklepom o izvršbi je bila izvršba dovoljena v celoti (sklep z dne 14. 3. 2011, opr. št. 1437 Ig 5/2011). Zoper sklep o izvršbi je Občina X. sicer vložila ugovor, ki pa je bil zavrnjen (sklep Okrajnega sodišča na Vrhniki z dne 19. 5. 2011, opr. št. Ig 5/2011). Zoper ta sklep je Občina X. vložila pritožbo, ki pa jo je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo (sklep z dne 22. 11. 2011, opr. št. II Ip 3012/2011). Revizije zoper to odločbo tožena stranka ni vložila.

5V vmesnem času med prvo odločitvijo pritožbenega sodišča in ponovljenim postopkom pred prvo- in drugostopenjskim sodiščem je Ustavno sodišče RS izdalo odločbo opr. št. U-I-300/2004 z dne 2. 3. 2006 (v nadaljevanju: odločba US RS). Ta odločba se nanaša na tek zamudnih obresti in v bistvu omejuje višino dolžnih zamudnih obresti. Na to odločbo se Občina X. v ponovljenem pritožbenem postopku ni sklicevala. Povedano drugače, ni je navajala kot pritožbeni razlog.

6Tožeča stranka je nato vložila tožbo zoper Republiko Slovenijo, saj so sodišča zgolj državni organi Republike Slovenije. S tem se je začel že drugi (pravdni) postopek, in v tem postopku mora sedaj odločiti pritožbeno sodišče. V tem (drugem) postopku je Občina X. (sedaj tožeča stranka) trdila, da sodišča (prvo- in drugostopenjska), ki so v prvem pravdnem postopku in v nadaljevanju še v izvršilnem postopku odločala po 2. 3. 2006, niso upoštevala odločbe Ustavnega sodišča RS. Zato naj bi morala Občina X. plačati 1.088.422,82 EUR obresti več, kot jih naj bi bila dolžna plačati, če bi bila sodišča upoštevala navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS.

7Prvostopenjsko sodišče je ne glede na to zavrnilo tožbeni zahtevek. Odločilo je namreč, da je odgovornost tožene stranke za odločitev sodišča v pravdni zadevi izključena, ker tožeča stranka ni vložila revizije zoper odločbo I Cpg 961/2007 z dne 29. 11. 2007. Zavrnila je tudi odgovornost Republike Slovenije (tožene stranke) za odločitve izvršilnega sodišča, ker naj bi sploh ne bilo ravnalo protipravno.

8V pritožbi tožeča stranka navaja, da bi moralo prvostopenjsko sodišče v ponovljenem pravdnem postopku, in tudi pritožbeno sodišče (odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VII Pg 117/2007 z dne 6. 7. 2007 in odločba VSL, opr. št. I Cpg 961/2007 z dne 29. 11. 2007) upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS, ker je ta bila v času odločanja obeh sodišč že izdana. Smiselno isti očitek leti tudi na obe odločbi obeh sodišč v izvršilnem postopku.

9Naslednji pritožbeni razlog pa je, da naj bi bil odločilen trenutek za preizkus glede obstoja vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in zatrjevano škodo čas izdaje drugostopenjske odločbe, saj naj bi takrat nastopila pravnomočnost sodne odločbe.

10Zadnji pritožbeni razlog pa je, da naj bi bila obrazložitev odločbe prvostopenjskega sodišča pomanjkljiva. Manjkala naj bi obrazložitev, zakaj izvršilno sodišče ni bilo dolžno odločiti na temelju z odločbo Ustavnega sodišča RS (opr. št. U-I-300/2004) nastalega materialnopravnega stanja.

11Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. V odgovoru opozarja na to, da je prvostopenjsko sodišče na očitek protipravnega ravnanja izvršilnega sodišča odgovorilo. Odgovor na pritožbo sicer tudi meni, da bi tožeča stranke lahko preprečila škodo, če bi pritožbo v ponovljenem pravdnem postopku vložila tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava, in sicer prav zaradi teka obresti. Tega pa ni storila. Pritožba je opozorila tudi na to, da je imela tožeča stranka možnost vložitve izrednega pravnega sredstva, ki pa je ni izkoristila.

12Pritožba ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo na temelju 353. člena ZPP.

13Zahtevek tožeče stranke za plačilo 1.088.422,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi na temelju 26. člena Ustave v povezavi z 164. členom OZ in naslednjimi, je neutemeljen.

14Glede na 1. odstavek 26. člena Ustave je zahtevek utemeljen le, če je bila škoda povzročena s strani državnega organa, pri čemer je moralo biti ravnanje državnega organa v zvezi z opravljanjem njegove službe in je moralo biti protipravno.

15Nedvomno so sodišča državni organi (98. člen in nasl. ZS). Odločanje v okviru pravdnega ali izvršilnega postopka je prav tako nedvomno ravnanje v zvezi z opravljanjem službe takšnega državnega organa, to je sodišča (1. in 310. člen ZPP; 1. in 8. člen ZIZ). Za odgovornost tožene stranke pa bi morali biti poleg teh dveh predpostavk, ki sta podani, podani še ostali dve predpostavki: protipravnost ravnanja sodišča in pa vzročna zveza med ravnanjem sodišča in nastalo kršitvijo kakšne pravice tožeče stranke.

16Tožeča stranka smatra, da zadošča za odgovornost tožene stranke ravnanje bodisi katerega od obeh pravdnih, bodisi katerega od obeh izvršilnih sodišč. Pritožbeno sodišče bo torej ločeno obrazložilo, zakaj ni podana odgovornost za ravnanje nobenega od obeh sodišč.

Odgovornost za ravnanje pravdnega sodišča

17Ustavno sodišče je z odločbo opr. št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 delno razveljavilo prehodno določbo 1060. čl. OZ. To je storilo v tistem delu, ki je pripeljal do tega, da se je še naprej uporabljal ZOR tudi glede teka zamudnih obresti. ZOR namreč prepovedi teka zamudnih obresti ultra alterum tantum ni vseboval, OZ pa je takšno prepoved v času odločanja Ustavnega sodišča imel (376. člen OZ; ta člen sedaj ne velja več). To pomeni, da naj bi bilo potrebno pri odločanju o teku obresti po 1. 1. 2002 upoštevati omejitev višine zamudnih obresti (takrat veljavni 376. člen OZ), ne glede na to, da je obligacijsko razmerje, iz katerega izvirajo zamudne obresti, nastalo pred uveljavitvijo OZ (24. točka odločbe Ustavnega sodišča). To bi pomenilo, da za tek obresti do 31. 12. 2001 ni nobenih omejitev, pri teku obresti po uveljavitvi OZ (1. 1. 2002) pa bi bilo treba uporabiti 376. člen OZ. Po tej določbi, ki je veljala v času ponovnega odločanja prvostopenjskega pravdnega sodišča in ponovnega odločanja pritožbenega sodišča, obresti (torej tudi zakonske zamudne obresti) prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Če bi do tega prišlo že s 1. 1. 2002 (od obveznosti, zapadlih pred tem datumom), bi obresti pač prenehale teči s tem dnem, saj je OZ začel veljati tega dne in ga je od tega dne naprej potrebno uporabljati.

18Po izdaji odločbe US RS nastala sodna praksa civilnih sodišč je sicer težko razumljivo besedilo same odločbe US RS razlagala na prej opisan način. Z vprašanjem, ali bi se tek zamudnih obresti zares moral ustaviti že s 1. 1. 2002 glede na velikost glavnice tudi v tej konkretni zadevi, pa se prvostopenjsko sodišče ni ukvarjalo. Odgovornost tožene stranke je namreč izključilo zaradi drugih razlogov.

19Glede na to, da je z delno razveljavitvijo 1060. člena OZ nastal nov materialnopravni položaj, bi moralo sodišče materialnopravno pravilno odločiti na takšnem spremenjenem pravnem temelju kot pri vsaki drugi uporabi materialnega prava. Vendar to še ne pomeni, da bi v primeru zmotne uporabe materialnega prava že bila podana odgovornost tožene stranke na temelju 26. člena Ustave.

20Odločbe VS RS namreč omejujejo odgovornost tožene stranke za odločitve sodišč. Sodnik ravna protipravno le, če je sodniško dolžnost kršil grobo: razlaga pravo samovoljno, očitno napačno ugotovi dejansko stanje, je pri odločanju podkupljen in podobno (tako odločba VS RS, opr. št. II Ips 448/2010 s pregledom sodne prakse v opombi 7). Razlaga prava pa še ni samovoljna zgolj zato, ker odstopa od kasneje ustaljene sodne prakse vselej, kadar same vsebine materialnega prava ni mogoče ugotoviti z jezikovno razlago in ta ne vodi do nedvoumnih izidov. Pač pa bi bilo lahko ravnanje sodnika protipravno, če bi kljub jasno izraženemu pritožbenemu očitku zmotne uporabe materialnega prava (v prvostopenjski sodbi) takšen pritožbeni razlog zanemaril. Takšen očitek pa v tej zadevi ni utemeljen. Odgovor na pritožbo je namreč pravilno opozoril na to, kar je sicer ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, da se namreč v ponovljenem pravdnem postopku v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo tožeča stranka (v tem postopku tožena stranka) sploh ni sklicevala na odločbo US RS.

21Ali je bila objektivno napačna odločitev sodišč v ponovljenem postopku takšna, da je pri v času odločanja obeh sodišč (Okrožnega sodišča v Ljubljani in Višjega sodišča v Ljubljani) v letu 2007 sploh mogoče govoriti o grobi kršitvi sodniške dolžnosti, je glede na v času odločanja v veliki meri neobstoječo ali vsaj še neustaljeno sodno prakso, vprašljivo. Ker za odločitev v tej zadevi niti ni bistveno, se s tem pritožbeno sodišče ni ukvarjalo, enako kot se ni prvostopenjsko.

22Odločilna za odločitev v tej zadevi pa je druga okoliščina. Zaradi nje je odškodninski zahtevek tožeče stranke na temelju 1. odstavka 26. člena Ustave neutemeljen. Glede na ustaljeno sodno prakso VS RS je namreč odgovornost Republike Slovenije za nepravilno delo sodišča izključena, če oškodovanec ni izkoristil vseh pravnih sredstev, ki so mu bila na voljo. Tako so odločile odločbe VS RS, opr. št. II Ips 448/2010, r. št. 8 (pregled sodne prakse v opombi št. 11), II Ips 1014/2007 (r. št. 9), II Ips 773/2009, r. št. 8; II Ips 879/2008 (r. št. 9, v podobnem položaju, ko je bila opuščena zahteva za sodno varstvo zoper odločbo upravnega organa).

23Tožeča stranka je trdila, da je morala plačati kar 1.088.422,82 EUR obresti več, kot bi jih sicer bila dolžna plačati, če bi bila odločba VSL, opr. št. I Cpg 961/2007 z dne 29. 11. 2007, materialnopravno pravilna. Ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da bi bila tožeča stranka (takrat še kot tožena stranka) lahko vložila revizijo, pritožba prav z ničemer ne nasprotuje. Tožeča stranka bi bila zoper takšno odločbo nedvomno lahko vložila revizijo, saj je bila do novele ZPP-D zahtevana vrednost spornega predmeta za vložitev revizije komaj 5.000.000 mio SIT, kar ustreza 20.864,63 EUR. Celo po uveljavitvi novele ZPP-D bi tožeča stranka lahko brez dvoma lahko vložila revizijo; vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe mora presegati 200.000,00 EUR.

24VS RS je že odločilo, da če stranka ni vložila pravnega sredstva, bi pa bila to lahko storila, med storjenim ravnanjem sodišča in nastalo škodo ni vzročne zveze (tako odločba VS RS, opr. št. II Ips 1014/2007). Enakega stališča je bilo tudi prvostopenjsko sodišče. Pritožbeno sodišče sicer meni, da vzročna zveza ni izključena, temveč je opustitev vložitve pravnih sredstev razlog, ki izključuje protipravnost ravnanja. Razlika v pravnem stališču pa ne vpliva na izid tega postopka; ta je v vsakem primeru pravilen.

25Pritožba razloguje, da zahtevek zaradi pravno nepravilne odločbe sodišča zapade že ob izdaji drugostopenjske odločbe. Trenutek zapadlosti je za odločitev v tej zadevi povsem nepomemben. Zapade lahko pač le zahtevek („obveznost), ki je prej nastal (arg. e. 289. člen OZ). Nastal pa je zahtevek, za katerega obstaja pravni temelj. Ker tega v tej zadevi ni bilo, zahtevek ni mogel nastati in posledično niti ni mogel zapasti. Vsako razpravljanje o zapadlosti je zato odveč in ne vpliva na izid tega postopka.

Odgovornost za ravnanje izvršilnega sodišča

26V izvršilnem postopku revizija ni dovoljena (1. odstavek 10. člena ZIZ). Drugače kot v pravdnem postopku je Občina X., ki je bila v izvršilnem postopku dolžnik (in je v tem postopku tožeča stranka) pravna sredstva izkoristila. Vložila je namreč pritožbo in je v njej izrecno ugovarjala ustavitev teka obresti na temelju 376. člena OZ (v zvezi z odločbo US RS). Pritožba je bila zavrnjena z utemeljitvijo, da je v izvršilnem postopku sodišče vezano na izvršilni naslov, ker velja v izvršilnem postopku načelu stroge formalne legalitete (17. člen ZIZ). V izvršilnem postopku naj bi bilo sodišče na izvršilni naslov vezano, četudi ta ni v celoti pravilen, če je bil izvršilni naslov izdan po začetku izdaje odločb US RS, opr. št. U-I-300/04, saj bi moralo učinke navedene odločbe US RS upoštevati že pravdno sodišče.

27Takšnemu pravnemu stališču odločbe opr. št. VSL II Ip 3012/2011 pritožbeno sodišče v tej zadevi ne more dodati ničesar in se z njim v celoti strinja. Stališče pritožbenega sodišča v izvršilni zadevi je oprto na ZIZ in je v celoti pravilno. Odločitev sama kot takšna ni bila protipravna in že zato odgovornost tožene stranke ne more biti podana.

28Očitno neutemeljen pa je pritožbeni razlog, da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo zakaj izvršilno sodišče ni bilo dolžno odločiti na temelju z odločbo Ustavnega sodišča RS nastalega materialnopravnega stanja. To je namreč prvostopenjsko sodišče na sicer kratek način storilo v izpodbijani sodbi, str. 5 in 6.

Pritožbeni stroški

29Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Povrnitev pritožbenih stroškov lahko zahteva le stranka, ki uspe s pritožbo (1. odstavek 154. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, nasprotniku pa mora povrniti njegove stroške.

30Toženo stranko je v postopku zastopalo Državno pravobranilstvo RS. Tožena stranka je upravičena do povrnitve stroškov v skladu s Tarifo o odvetniških storitvah (1. odstavek 16. člena ZDPra).

31Tožena stranka je zahtevala povrnitev nagrade za pritožbeni postopek v višini 5.080,00 EUR po tar. št. 3210 in 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT.

Glede na vrednost spornega predmeta je upravičena do tako zahtevane povrnitve stroškov, skupaj torej do 5100,00 EUR.