VSRS Sodba X Ips 303/2013

I. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 650/2012-10 z dne 27. 8. 2013 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba tožene stranke, št. 33008-123/2011/7 z dne 22. 3. 2012, odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 730,20 EUR stroškov upravnega spora v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa od zneska 420,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka navedenega roka do plačila.
III. Stranka z interesom sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke, št. 33008-123/2011/7 z dne 22. 3. 2012. Z navedeno odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi stranke z interesom, odpravila odločbo Republike Slovenije, Upravne enote Zagorje ob Savi, št. 330-104/2007-43 z dne 22. 7. 2011, in odločila, da se odobritev te kupoprodajne pogodbe zavrne. Prvostopenjski upravni organ je s citirano odločbo odobril pravni posel (kupoprodajna pogodba) za nakup tam navedenih kmetijskih in gozdnih zemljišč, ki so jo sklenili prvi tožnik in druga tožnica kot kupca, ter tretje in četrta tožnica kot prodajalke. Odobritev pravnega posla je oprl na ugotovitev, da sta ponudbo za nakup sprejela dva sprejemnika ponudbe (prvi tožnik in druga tožnica ter stranka z interesom), vendar nihče od njih v času sprejema ponudbe ni izpolnjeval pogojev predkupnega upravičenca v smislu 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Zato je na podlagi 3. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ odobril predloženo pogodbo. Tožena stranka je pritrdila ugotovitvi prvostopenjskega upravnega organa, da se prvi tožnik in druga tožnica v času sprejema ponudbe nista štela za kmeta v smislu 24. člena ZKZ. Drugače kot prvostopenjski organ pa je na podlagi dopisa Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, Kmetijskega gozdarskega zavoda Kranj, z dne 20. 2. 2012, ki ga je sama pridobila, ugotovila, da je stranka z interesom, ki je predkupno pravico uveljavljala kot samostojni podjetnik posameznik, ki zemljišča oziroma kmetijo rabi za opravljanje kmetijske dejavnosti (5. točka prvega odstavka 23. člena ZKZ), izpolnjevala pogoje po četrtem odstavku 24. člena ZKZ in jo je zato treba šteti za predkupno upravičenko po 5. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ.

2Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom, s katerimi je tožena stranka utemeljila svojo odločitev, in se na podlagi drugega odstavka 71. člen ZUS-1 nanje sklicuje. Glede izpolnjevanja pogojev za predkupnega upravičenca po 5. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ dodatno navaja, da je bil v zvezi s tem izveden obsežen dokazni postopek in odločitev tožene stranke ni oprta le na mnenje Kmetijsko gozdarske zbornice, Kmetijsko gozdarskega zavoda Kranj z dne 20. 2. 2012, temveč tudi na listine, ki jih je v postopku predložila stranka z interesom.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje so tožniki (v nadaljevanju revidenti) vložili revizijo in isti dan dopolnitev revizije. Obe vlogi Vrhovno sodišče obravnava kot eno revizijo. Njeno dovoljenost utemeljujejo s sklicevanjem na 1. in 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavljajo vse revizijske razloge iz prvega odstavka 85. člena ZUS-1. Sodišču prve stopnje očitajo, da je spregledalo, da četrti odstavek 24. člena ZKZ vprašanje dokazovanja statusa predkupnega upravičenca samostojnega podjetnika posameznika ureja drugače, kot je dokazovanje urejeno v splošni ureditvi po 164. členu Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sklicujejo se na 3. člen ZUP in navajajo, da bi morala tožena stranka v skladu z drugim odstavkom 3. člena ZUP in četrtim odstavkom 24. člena ZKZ kot dokaz upoštevati le bilanco stanja in bilanco uspeha, vsebino teh pa presoditi s pomočjo izvedenca ekonomske stroke. Drugačna uporaba citirane določbe ZKZ očitno krši namen zakona in tudi 22. člen Ustave RS, ki zahteva enako obravnavo enakih položajev. Uveljavljajo tudi kršitev načela neposrednosti v upravnem postopku, ker je tožena stranka odločila na podlagi dokazov, ki jih je sama izvedla, ob tem pa ni razpisala ustne obravnave, na kateri bi se stranke do teh dokazov lahko neposredno izjavile. Predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašajo stroške postopka.

4Revizija je bila vročena toženi stranki in stranki z interesom. Tožena stranka v odgovoru na revizijo prereka revizijske navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Stranka z interesom v odgovoru navaja, da ugovor zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Dodatno navaja, da sta prvi tožnik in druga tožnica z neresničnim prikazovanjem in predložitvijo zavajajočih dokazil upravni organ spravila v zmoto. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča II P 48/2010, s katero je sodišče za nično izreklo kupoprodajno pogodbo, sklenjeno med revidenti. Priglaša stroške odgovora na revizijo.

K I. točki izreka:

5Revizija je utemeljena.

6Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. V obravnavani zadevi je revizija dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. V zadevi gre za pomembno pravno vprašanje, ali se izpolnjevanje pogoja za predkupnega upravičenca samostojnega podjetnika posameznika po 5. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ v zvezi s četrtim dostavkom 24. člena ZKZ v postopku odobritve pravnega posla po 22. členu ZKZ presoja na podlagi kalkulativnih izračunov Kmetijsko gozdarske zbornice, izjave strank in računov, ali izključno na podlagi potrjene bilance stanja in bilance uspeha samostojnega podjetnika.

7V obravnavni zadevi revidenti v upravnem sporu izpodbijajo odločbo tožene stranke, ki je drugače kot organ prve stopnje po pritožbi stranke z interesom ugotovila, da je stranka z interesom v času sprejema ponudbe izpolnjevala pogoj predkupnega upravičenca po 5. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ (samostojni podjetnik posameznik) in zato prvostopenjski akt o odobritvi kupoprodajne pogodbe, ki so jo sklenili revidenti, odpravila in odobritev te pogodbe zavrnila. Čeprav v upravnem postopku ni bilo sočasno odločeno tudi o vlogi za odobritev pravnega posla, ki jo je vložila stranka z interesom, je glede na razloge izpodbijanega akta in sodbe pravno vprašanje, ki ga revidenti navajajo, pomembno po vsebini te zadeve ter za zagotovitev enotne uporabe prava in pravne varnosti pri prometu s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami.

8Po presoji Vrhovnega sodišča se izpolnjevanje pogoja predkupnega upravičenca samostojnega podjetnika posameznika, ki zemljišča ali kmetijo rabi za opravljanje kmetijske dejavnosti (5. točka prvega odstavka 23. člena ZKZ), v postopku prodaje kmetijskih zemljišč po določbi četrtega odstavka 24. člena ZKZ ugotavlja na podlagi izpisa iz poslovnega registra o registrirani dejavnosti (kar v zadevi ni sporno) ter bilance stanja in bilance uspeha samostojnega podjetnika ter listin (poslovnih knjig in listin, ki izkazujejo poslovne dogodke, knjižene v poslovnih knjigah), ki so bile podlaga za sestavo teh bilanc, kot tudi z vsemi dokaznimi sredstvi, s katerimi je mogoče ugotoviti dejansko dosežen dohodek iz kmetijske dejavnosti.

9Določba četrtega odstavka 24. člena ZKZ namreč določa, da se za samostojnega podjetnika posameznika po tem zakonu šteje fizična oseba, ki je priglašena oziroma registrirana za kmetijsko dejavnost in ustvari več kot 50 % prihodkov iz kmetijske dejavnosti, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči, kar je razvidno iz potrjene zadnje bilance stanja in bilance uspeha. Določa torej dva pogoja, in sicer: da je fizična oseba registrirana za kmetijsko dejavnost in da ustvari več kot 50 % dohodka iz kmetijske dejavnosti. Ker glede dohodka določa tudi, da mora biti zahtevana višina dohodka iz kmetijske dejavnosti razvidna iz bilanc, to pomeni, da mora fizična oseba izkazati, da je dejansko imela tak dohodek. ZKZ ne določa le teoretične možnosti ali sposobnosti ustvariti tak dohodek, ampak kot pogoj določa dejansko ustvarjen dohodek iz kmetijske dejavnosti, ki mora presegati 50 % celotnega dohodka. Pogoj višine dejanskega dohodka iz kmetijske dejavnosti (ne le teoretično možen dohodek) se zato po presoji Vrhovnega sodišča glede na četrti odstavek 24. člena ZKZ ugotavlja s potrjeno bilanco stanja in bilanco uspeha ter tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, s katerimi je mogoče ugotoviti dejanski dohodek iz kmetijske dejavnosti (predvsem listinami, ki so bile podlaga za sestavo bilanc: poslovne knjige in listine, ki izkazujejo poslovne dogodke, knjižene v poslovnih knjigah, in če je za presojo teh listin potrebno posebno strokovno znanje, z izvedencem ustrezne stroke).

10V obravnavani zadevi je stranka z interesom uveljavlja predkupno upravičenje kot samostojni podjetnik posameznik. Pogoj 50 % ustvarjenega dohodka iz kmetijske dejavnosti je izkazovala z bilanco stanja in izkazom poslovnega izida za leto pred sprejemom ponudbe (leto 2006). Ker je imela v tem letu kot dejavnost registrirano tekstilno galanterijo (glavna dejavnost) in zelenjadarstvo, iz teh bilanc niti iz na roke naknadno izvedenega pripisa, kolikšen del dohodka od prodaje naj bi izhajal iz kmetijske dejavnosti, ni razviden dohodek, ustvarjen iz kmetijske dejavnosti. Oba upravna organa sta zato izpolnjevanje pogoja 50 % dohodka iz kmetijske dejavnosti ugotavljala na podlagi: njene izjave, predloženih računov (ki tudi po mnenju Vrhovnega sodišča sami zase še ne izkazujejo dohodka iz kmetijske dejavnosti, in se v predloženih upravnih spisih ne nahajajo),(1) podatkov o obdelovalnih površinah iz evidence GERK-ov, podatkov Kmetijsko gozdarske zbornice, Zavoda Ljubljana, tožena stranka pa tudi na podlagi dopisa Kmetijsko gozdarske zbornice, Kmetijskega gozdarskega zavoda Kranj, o tem, kolikšna površina kmetijskih zemljišč je potrebna za pridelavo vrtnin po predloženih računih. Na podlagi teh listin sta upravna organa prišla do različnih zaključkov o tem, ali obdelovalna površina zadošča (oziroma ne zadošča) za dosego zatrjevanega dohodka iz kmetijske dejavnosti. Odločitev sta tako oprla na teoretično možnost ustvariti zahtevani dohodek, in ne na dejansko ustvarjen dohodek. Sodišče prve stopnje je ugotovitvi tožene stranke, sprejeti na podlagi teoretičnih izračunov, pritrdilo. S tem je sodišče prve stopnje (in pred njim oba upravna organa) napačno uporabilo določbo četrtega odstavka 24. člena ZKZ. Za presojo izpolnjevanje pogoja predkupnega upravičenca samostojnega podjetnika posameznika po 5. točki 23. člena ZKZ je namreč glede na četrti odstavek 24. člena ZKZ pravno relevanten dejanski dohodek iz kmetijske dejavnosti, in ne le teoretično možen dohodek, ki bi ga fizična oseba lahko dosegla na določeni obdelovalni površini.

11Ker je bilo v postopku materialno pravo zmotno uporabljeno, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani akt ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku naj tožena stranka ob upoštevanju pravnega stališča, navedenega v tej sodbi, ugotovi dejanski dohodek iz kmetijske dejavnosti in ponovno odloči o pritožbi stranke z interesom.

12Ker je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo že iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, se do drugih revizijskih ugovor ne opredeljuje.

K II. točki izreka:

13Ker so revidenti v upravnem sporu uspeli, jim je tožena stranka dolžna povrniti stroške upravnega spora, ki so jih zahtevali v tožbi in reviziji, vendar le v obsegu, kot ga določa posamezni predpis. Za postopek pred prvostopenjskim sodiščem se revidentom priznajo stroški skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 po drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (veljavnega v času vložitve tožbe) v višini 350,00 EUR, povečani za uveljavljani 20 % DDV (skupaj 420,00 EUR). Stroški revizijskega postopka se priznajo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 po tarifi za nagrade odvetnikom (drugi odstavek 155. člena ZPP). Po drugem odstavku 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), ki je veljal v času vložitve revizije, se ti stroški odmerijo glede na vrednost 3.500,00 EUR. Nagrada za postopek z revizijo po tarifni številki 3300 tako znaša 282,00 EUR (141,00 EUR x količnik 2,0), povečana za v stroškovniku specificirani 20 % DDV (28,20 EUR), to je 310,20 EUR. Ker je bila revizija (tudi dopolnitev) vložena neposredno pri sodišču, se poštni strošek ne prizna. Tožena stranka je tako dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v znesku 730,20 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe. V primeru zamude je v skladu z zahtevkom dolžna stroške za tožbo v znesku 420,00 EUR povrniti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka navedenega roka do plačila. Vračilo plačanih sodnih taks bo v skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi z določbo točke c. Opombe 6.1. Taksne tarife izvršilo prvostopenjsko sodišče.

K III. točki izreka:

14Stranka z interesom je v odgovoru na revizijo zahtevala povrnitev stroškov odgovora. Ker njen odgovor k rešitvi te zadeve ni prispeval, sama trpi stroške odgovora (prvi odstavek 155. člena ZPP).

----

(1) V upravnih spisih se nahaja le na roke zapisana specifikacija zneskov prodaje posameznim kupcem (listovna številka 36), ne pa tudi kopije računov.